VSRS Sklep VIII Ips 460/2008

Reviziji se zavržeta.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5. 8. 2005 in razsodilo, da je tožnik za obdobje od 1. 9. 1992 so 30. 9. 1995 upravičen do razlike nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v višini 2.541,12 EUR bruto in da je glede na sedaj že izplačan znesek tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko nadomestila v bruto znesku 688,57 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper izpodbijano sodbo je tožnik sam vložil revizijo dne 26. 6. 2008. Sodišče prve stopnje ga je s sklepom z dne 2. 7. 2008 pozvalo, naj vloži revizijo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, ki je zaposlen za zastopanje svojih članov in je opravil pravniški državni izpit, ali pa predloži dokazilo, da ima sam opravljen pravniški državni izpit. Tožniku je naložilo, da dopolnjeno vlogo predloži sodišču v roku 30 dni od prejema sklepa oziroma v istem roku predloži sodišču dokazilo o vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, sicer bo sodišče revizijo zavrglo. V roku 30 dni od vročitve tega sklepa, dne 19. 7. 2008, je tožnik vložil novo revizijo, tokrat po odvetniku. Ta revizija je razen minimalnih odstopanj, ki niso vsebinske narave, enaka tožnikovi osebno vloženi reviziji.

3Reviziji nista dovoljeni.

4Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ali zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ter prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

5Tožnik je prvo revizijo (sicer v roku) vložil sam, torej brez odvetnika. Za takšno pravdno dejanje nima postulacijske sposobnosti. Po tretjem odstavku 86. člena ZPP (v povezavi z 19. členom ZDSS-1) namreč v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP), česar pa tožnik niti ne zatrjuje niti dokazila o tem izpitu ni predložil.

6Ker je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice (drugi odstavek 374. člena ZPP), jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

7Druga revizija, ki jo je vložil tožnik po pooblaščencu, je prepozna. S tem v zvezi je treba najprej poudariti, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje s tožnikovo revizijo – kot z nepopolno vlogo, torej smiselno po določbi 108. člena ZPP, nepravilno. Revizija, ki jo vloži stranka sama, namreč ni nerazumljiva ali nepopolna vloga v smislu navedene zakonske določbe. Pojem nepopolnosti vloge je opredeljen v drugem odstavku 105. člena ZPP in velja za vloge, ki jih stranke pošljejo sodišču v prvostopenjskem postopku. Že v pritožbenem postopku je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji, saj je po prvem odstavku 336. člena ZPP nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana, ali iz katere se ne more ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Ta določba se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku, vendar kot navedeno za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre.

8Prvostopenjsko sodišče bi lahko ravnalo po določbi 108. člena ZPP le, če bi imelo za to zakonsko podlago. Vendar ZPP ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk – glede sposobnosti biti stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP), procesne sposobnosti (drugi odstavek istega člena) in glede omejitev pri izbiri pooblaščenca (88. člen ZPP). Če bi šlo v vseh teh vsebinsko istovetnih primerih za vprašanje odprave nepopolnosti, potem navedene specialne določbe sploh ne bi bile potrebne, saj bi zadoščala splošna določba 108. člena ZPP. Odprava obravnavane pomanjkljivosti je po stališču revizijskega sodišča tudi pojmovno nemogoča. Če bi odvetnik revizijo naknadno opremil le s svojim žigom in podpisom ali vložil novo enako revizijo, kot pred tem laična stranka, bi s tem v nasprotju z resničnim potekom dogodkov potrdil, da je revizijo sestavil on, čeprav tega ni storil. Revizija bi bila vsebinsko še vedno enaka in laična, saj odvetnikova naknadna potrditev z žigom in podpisom ne bi prav nič pripomogla k večji strokovnosti revizije. Če pa bi odvetnik, v naknadnem oziroma v tem primeru celo podaljšanem roku vložil revizijo, bi jo vložil po izteku 30 dnevnega roka za njeno vložitev, torej po roku iz prvega odstavka 367. člena ZPP. To je prekluziven in zakonsko določen rok, ki ga sodišče s sodnim rokom ne more podaljšati.

9Revizija tožnikovega pooblaščenca je torej vložena po poteku zakonskega roka. Naknadnih pooblastil po pozivu sodišče prve stopnje revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati iz gornjih razlogov, sicer pa bi s tem vzpostavilo tudi neenako obravnavanje v razmerju do primerov, ko sodišče prve stopnje navedenega (pravilno) ni storilo. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v večjem številu primerov npr. II Ips 3/2007, II Ips 321/2007, VIII Ips 495/2007, II Ips 355/2008, itd..

10Glede na navedeno je tudi revizijo tožnikovega pooblaščenca v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.