VSRS Sodba I Ips 337/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 20.4.2009 obsojenega Z.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu od 21.12.2008 dalje. Odvzelo mu je zaseženo mamilo – 556,40 g kokaina. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, v plačilo pa mu je naložilo tudi potrebne izdatke in nagrado zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.8.2009 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločitev.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedene kršitve zakona niso podane, zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izredno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je policija dokaze, ki so bili podlaga za obsodbo obsojenca pridobila na način, ki je v nasprotju z določili veljavne zakonodaje, obenem pa način pridobitve predstavlja tudi odrekanje vseh kavtel, ki jih naš pravni sistem zagotavlja posameznikom z namenom zagotavljanja poštenega kazenskega postopka. Navaja, da policisti niso imeli utemeljenega razloga za izvedbo postopkov po določilih Zakona o nadzoru državne meje (v nadaljevanju ZNDM-2) ter da pomeni izvedba postopkov po ZNDM-2 prekoračitev policijskih pooblastil in so zato vsi dokazi in indici, ki so jih na kraju samem policisti pridobili, kakor tudi vsi postopki, ki so bili izvedeni na kraju samem in v nadaljevanju, nezakoniti. Ker sta sodišči prve in druge stopnje na tako pridobljene dokaze oprli svojo odločitev, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Citira določbo 35. člena ZNDM-2 (ukrepi v notranjosti države), po kateri je izvajanje nalog policije v notranjosti države dopustno, med drugim tudi zaradi preprečevanja ter odkrivanja čezmejne kriminalitete, če to opravičujejo varnostne razmere. Navaja, da so naloge in pristojnosti, ki jih imajo organi, ki izvajajo naloge po ZNDM-2 naslednje: ugotavljanje identitete oseb, kontrola potnikov in kontrola prevoznih sredstev in stvari. Ta kontrola zajema zunanji in notranji vidni pregled prevoznega sredstva in šele v primeru suma, da oseba prevaža prepovedane predmete ali stvari, ali da se v predmetih in stvareh, ki jih ima oseba, nahajajo prepovedani predmeti in stvari, je mogoče opraviti preiskavo (29. člen ZNDM-2). Meni tudi, da lahko vse postopke izvedejo policisti le v posebnih okoliščinah, kot tolmači, varnostne razmere, ki pa v konkretnem primeru niso bile izkazane. Ne strinja se z zaključki v pravnomočni sodbi, da so bili podani pogoji za uporabo ukrepov po 35. členu ZNDM-2. Meni, da iz izpovedb zaslišanih prič (L.P. in M.T.) izhaja, da so bili podatki o „operativni zanimivosti“ obsojenca pridobljeni šele po izvedbi postopkov, po citiranem členu, in ko so policisti že izvedli postopke preverjanja s preverjanjem prisotnosti droge z napravo Sabre ter osebnim pregledom vozila, kakor tudi s pregledom s službenim psom. Ne strinja se tudi z zaključki, da je obsojenec sam povedal, da prihaja iz tujine in ocenjuje, da policisti potrdila, ki se je nahajalo v predalu vrat o plačilu tunelnine na avstrijski strani ne bi smeli zaseči, saj potrdila ni bilo mogoče videti pri vidnem pregledu obsojenčevega avtomobila in se tudi ne strinja z oceno sprejeto v pravnomočni sodbi, da je šlo le za vizualni pregled vozila. Poudarja razloge za sum, ki bi dopuščali postopke po ZNDM-2. Treba bi bilo ugotoviti, da gre za potrdilo o plačilu cestnine, za plačilo tunelnine na avstrijski strani, da se potrdilo nanaša na potovanje, katerega del je tudi obsojenčeva vožnja do mesta zaustavitve. Meni, da ti pogoji tudi niso bili izpolnjeni. Nadalje zatrjuje, da je podana tudi kršitev določb 22. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Navedeno utemeljuje z navedbami, da zatrjevana „operativna zanimivost“ ter pridobitve podatka o tem, da naj bi obsojenec prečkal državno mejo, v konkretnem primeru presega sum po ZNDM-2. Ker so bili policisti po lastnem zatrjevanju seznanjeni, da se obsojenec ukvarja z izvrševanjem kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, to pomeni, da je pri njih obstajal sum storitve kaznivega dejanja, zato bi bilo potrebno v konkretnem primeru ravnati v skladu z določbami ZKP, ki natančno določa postopke in kavtele, ki bi morale biti izpolnjene pri izvedbi teh postopkov (pouk obsojencu o njegovih pravicah, prisotnost oseb predvidenih po ZKP, protokoliranje postopka). Ker to ni bilo storjeno so bila tako tudi prekršena citirana pravna jamstva. Trdi, da je kot kršitev določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP potrebno ocenjevati tudi uporabo službenega psa. Podaja presojo pomena sledov tac službenega psa v obsojenčevem vozilu in meni, da pes ni zaznal mamila, saj sledov tac na mestu, kjer je bil pozneje odkrit paket z mamilom kokain, ni izkazana. Nerazumno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da preiskava s službenim psom ni preiskava in predstavlja nekakšno „vizualno kontrolo“. Takšno stališče je v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 2/2002 (pravilno 2/2007), ki se sicer nanaša na delo carinskih organov, vendar pa smiselno govori tudi o ločevanju med vidnim pregledom in preiskavo, v katero šteje tudi preiskavo s službenim psom. Navaja, da je službeni pes pri svojem delu vstopal v nedotakljiv zaprt prostor preiskovane osebe in takšen način preiskovanja presega stopnjo vizualne kontrole. Ne strinja se z oceno, da policisti niso namestili na obsojenčev avto sledilne naprave ter zatrjuje, da se pritožbeno sodišče do pritožbene navedbe v zvezi s sledilno napravo ni opredelilo. Namestitev sledilne naprave brez odredbe, pomeni kršitev določb ZKP. Graja delo pritožbenega sodišča, saj ocenjuje, da je sodišče na pritožbene razloge odgovarjalo na povsem nepraven način in da se do določenih pritožbenih očitkov sploh ni opredelilo.

8Po določbi 35. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2), objavljenem v Ur. l. RS, št. 60/2007 z dne 6.7.2007, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje – ZNDM-2A, objavljenem v Ur. l. RS, št. 77/2009 z dne 2.10.2009, je bil citirani člen spremenjen), lahko policisti zaradi preprečevanja nedovoljenega vstopa in bivanja na ozemlju Republike Slovenije ter preprečevanja in odkrivanja čezmejne kriminalitete na mednarodnih prometnih povezavah in objektih, pomembnih za čezmejni promet, če to opravičujejo varnostne razmere, ugotavljajo identiteto oseb ter opravijo kontrolo potnikov, prevoznega sredstva in stvari. ZNDM-2 je bil usklajen z Uredbo (ES), št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. marec 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb preko meja (Zakonik o schengenskih mejah), ki je začel veljati 13. oktobra 2006. Citirani zakonik v 20. členu (prehod notranjih meja) navaja, da se notranja meja lahko prehaja na katerikoli točki brez opravljanja mejne kontrole oseb, ne glede na njihovo državljanstvo. Člen 21 zakonika pa opredeljuje kontrolo znotraj ozemlja. Ko je Slovenija tudi vstopila v schengenski prostor (december 2007) je bil odpravljen nadzor na notranjih kopenskih mejah, to se pravi na mejah z državami, članicami Evropske skupnosti. V 35. členu ZNDM-2 so tako predvideni izravnalni ukrepi preprečevanja kriminalitete in drugih tveganj za varnost na ozemlju države in so bili glede vsebine in obsega ukrepov iz 29. člena ZNDM-2 enaki kot ukrepi, ki so jih izvajali policisti pri mejni kontroli potnikov prevoznega sredstva in stvari. Kontrola prevoznega sredstva je kontrola, ki zajema zunanji in notranji vidni pregled prevoznega sredstva in preiskavo prevoznega sredstva. V primeru suma, da oseba prevaža prepovedane predmete pa sme policist preiskati prevozno sredstvo, kar pomeni podroben pregled vseh delov, vključno z razstavljanjem posameznih delov prevoznega sredstva (tretji in četrti odstavek 29. člena). Pri tem (opravljanju kontrole) sme policist uporabljati ustrezne tehnične pripomočke (sedmi odstavek 29. člena). Izravnalne ukrepe z namenom preprečevanja in odkrivanja čezmejne kriminalitete lahko policisti opravijo le na mednarodnih prometnih povezavah in če to opravičujejo varnostne razmere, na podlagi suma, da gre za čezmejni kriminal. Čezmejna kriminaliteta pomeni izvrševanje kateregakoli kaznivega dejanja, ki se izvaja na ozemlju dveh ali več držav (kot npr. tihotapstvo oseb, orožja, prepovedanih drog in podobno).

9Kadar policija izvaja splošna pooblastila po drugem odstavku 148. člena ZKP, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, lahko opravi pregled prevoznih sredstev. Po določbi drugega odstavka 148. člena ZKP in po določbi 35. člena ZNDM-2, je pregled prevoznih sredstev oziroma njegova vizualna kontrola neformalno dejanje, saj zakon še ne zahteva določenega procesnega ravnanja. Pregled tako obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta in izključuje odpiranje in preiskovanje notranjih delov vozila in prtljage, odstranjevanje raznih avtomobilskih delov, prelaganje stvari in podobno (sodba VS RS I Ips 210/98). Zagovornik zato napačno ocenjuje, da je najdba potrdila o plačilu tunelnine na avstrijski strani v obsojenčevem vozilu na vidnem mestu v odprtem predalu presegala vizualno kontrolo prevoznega sredstva obsojenčevega avtomobila. Zagovornik pravilno navaja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za postopke po 35. členu ZNDM-2 med drugim tudi, da je potrebno ugotoviti, da oseba prihaja iz tujine, torej je da je prestopila notranjo mejo, kar lahko potrjuje plačilo tunelnine na avstrijski strani. Vendar pa v nadaljevanju zagovornik, ko nasprotuje ugotovitvam sodišča, da zaseg potrdila o plačilu tunelnine ni bil opravljen v skladu z zakonom, tudi preide na področje nestrinjanja z dokazno presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi ter se ne strinja niti s presojo pomena najdbe potrdila o plačilu niti s presojo obsojenčevega zagovora in izpovedbe priče T., da je obsojenec sam povedal, da prihaja iz tujine (iz Avstrije). Zagovornik tako ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da dejstva, na katerih temelji pravnomočna sodba, niso pravilno ugotovljena, kar pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga za varstvo zakonitosti, kar je bilo že pojasnjeno uvodoma.

10Na področje dokazne ocene se zagovornik spušča tudi z navedbami, da so bili podani pogoji za uporabo 35. člena ZNDM-2 šele, potem ko so policisti izvedli že vse postopke, saj so šele takrat pridobili podatek o „operativni zanimivosti“ obsojenca, kar naj bi dokazovali izpovedbi prič P. in T. Zagovornik se ne strinja s presojo dokazov sprejeto v pravnomočni sodbi: da je bil obsojenec ustavljen pri kontroli prometa, da se je v postopek vključila enota za izravnalne ukrepe (policist T.), da je bilo že na kraju samem s preverjanjem preko uradnih policijskih evidenc (v 59. členu Zakona o policiji so določene evidence, ki jih za opravljanje nalog policije v zvezi z izvajanjem pooblastil policija vodi in vzdržuje) bilo ugotovljeno, da obstajajo podatki, da se obsojenec ukvarja z izvrševanjem kaznivih dejanj s prepovedanimi drogami, da je bil šele nato opravljen pregled vozila z napravo Sabre in nato še s službenim psom (uporaba tehničnih sredstev, ki jih dopušča sedmi odstavek 29. člena ZNDM-2) in da je šele po obvestilu o ustavitvi, ko so bili postopki na kraju, kjer so operativci ustavili obsojenca, že končani, policist L.P. zbral podatke, v okviru sistema izravnalnih ukrepov schengenskega sporazuma preko oficirjev za zvezo o tem, da je bil obsojenec obravnavan tudi v Italiji zaradi kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami. Zagovornik z drugačnim vrednotenjem dokazov in lastno presojo, da je šele po poizvedbah policista L.P. lahko prišlo do tako imenovane operativne zanimivosti obsojenca, ponuja le drugačne zaključke o tem, da so bili podani pogoji za uporabo določb 35. člena ZNDM-2. Da so bili ti pogoji izpolnjeni je v pravnomočni sodbi zanesljivo ugotovljeno, saj je ugotovljeno: da je obsojenec prestopil notranjo mejo, da je bil na področju, kjer se izvaja mednarodna kriminaliteta (mednarodne prometne povezave), da je šlo za preprečevanje in odkrivanje čezmejne kriminalitete, da so policisti pridobili ob identifikaciji, razgovoru z obsojencem in preko uradnih evidenc, zadostne podatke za sum, da gre za čezmejni kriminal (prevažanje prepovedanih drog). Izpolnjen pa je bil tudi pogoj, za katerega vložnik zahteve zatrjuje, da ga ni bilo, to je, da je mogoče izvesti konkretne postopke, če to opravičujejo varnostne razmere, ki po njegovem niso bile izkazane. Policija ima po členu 35 ZNDM-2 posebno policijsko pooblastilo, da lahko izvaja tako imenovane izravnalne ukrepe. Zato smejo policisti ob določenih varnostnih predpostavkah, ki se nanašajo na mejne varnostne probleme tudi v notranjosti države opraviti osebno kontrolo, kontrolo prometnega sredstva in kontrolo stvari (Miroslav Žaberl, Temelji policijskih pooblastil, str. 204). Pri odkrivanju oziroma preprečevanju kaznivih dejanj ter čezmejni kontroli v zvezi z mamili pomenijo tudi izravnalni ukrepi v notranjosti države, ukrepe za zagotovitev notranje varnosti, saj kriminaliteta, konkretno ugotovljen sum, da gre za prevoz prepovedanih drog, napada notranji javni red in varnost ljudi, zato so uporabo policijskega pooblastila po 35. členu ZNDM-2 opravičevale varnostne razmere.

11Neutemeljeno je tudi zatrjevanje zagovornika, da so bile obsojencu kršena pravna jamstva iz 22. in 29. člena URS in da je bil kršen tudi 6. člen EKČP. Te kršitve zagovornik izvaja iz dejstva, da so policisti dejansko opravljali že dejanja v smeri suma storitve kaznivega dejanja in da niso ravnali v skladu z določbami ZKP, saj je bil sum po ZNDM-2 presežen. Poudarjeno je že bilo, da tako po drugem odstavku 148. člena ZKP kot po določbi 35. člena ZNDM, morajo obstajati določeni razlogi za sum (to je najnižja stopnja verjetnosti), da je bilo storjeno ali da se izvršuje kakšno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti oziroma da gre za sum čezmejne kriminalitete. Postopki policije so, kadar gre za predkazenski postopek oziroma za postopek, ki ni enak formalnemu preiskovalnemu dejanju (člen 148 a ali 164. člen ZKP) postopki, ki niso vezani na stroga formalna pravila kot veljajo za sodišča v kazenskem postopku. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZNDM-2 pa imajo policisti za opravljanje nalog nadzora državne meje pooblastila, ki jih predpisuje zakon, pooblastila, ki jih predpisujejo tudi drugi zakoni ter pooblastila, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije. To pa pomeni, da imajo policisti tudi vsa druga z zakoni predpisana pooblastila – pooblastila, ki jim jih daje Zakon o policiji ali Zakon o kazenskem postopku pri odkrivanju kaznivih dejanj. Določba prvega odstavka 31. člena ZNDM (uporaba drugih predpisov) izrecno določa, da če policist med pregledom ali preiskavo osebe, stvari ali prevoznega sredstva najde predmete, ki se smejo odvzeti po zakonu, ki ureja kazenski postopek ali po zakonu, ki ureja prekrške, nadaljuje postopek po navedenih zakonih. Po določbi drugega odstavka 148. člena ZKP policisti o dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembni za kazenski postopek in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi napravijo zapisnik ali uradni zaznamek. Kateri zapisniki oziroma uradni zaznamki niso bili opravljeni v zvezi s protokolacijo postopka zagovornik ne pojasni. V zvezi s prisotnostjo oseb, predvidenih po ZKP, zagovornik prav tako ne pove prisotnosti, katerih oseb, ki je po zakonu nujna, pri policijskih opravilih ni bilo, zato se te navedbe niti ne da preizkusiti. Po določbi 30. člena ZNDM (pravica prisotnosti) ima lastnik prevoznega sredstva in lastnik stvari oziroma oseba, ki jih ima v posesti, pravico biti prisoten pri pregledu oziroma preiskavi. Da ta določba ni bila spoštovana pri pregledu obsojenčevega vozila, zagovornik tudi ne zatrjuje. Zagovornik se nadalje še sklicuje na pouk obsojencu o njegovih pravicah. Tudi ta navedba je preveč nedoločna, da bi jo bilo sploh mogoče preizkusiti. Če pa ima vložnik zahteve v mislih določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP pa mora policija osumljenca poučiti o njegovih pravicah preden začne od njega zbirati obvestila. Da ta določba ni bila spoštovana vložnik zahteve niti ne zatrjuje. Z navedbami vložnik zahteve ni uspel utemeljiti kršitve 22. člena URS to je enakega varstva pravic ter 29. člena URS o pravnih jamstvih v kazenskem postopku in 6. člena EKČP, ki določa pravico do poštenega sojenja.

12Po navedenem se tako tudi ni moč strinjati z zagovornikom, da dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi uporabe določbe 35. člena ZNDM, niso zakoniti in da so policisti postopke po citirani določbi izvedli s prekoračitvijo pooblastil, saj pogoji za izvajanje policijskega pooblastila niso bili podani. Zagovornik zato neutemeljeno uveljavlja, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba temelji na nedovoljenih dokazih. Neutemeljeno je tudi njegovo zatrjevanje, da gre za nedovoljene dokaze tudi zato, ker je bil službeni pes uporabljen v smeri preiskovanja avtomobila brez odredbe sodišča in da gre za preiskavo s službenim psom že za vstop v nedotakljiv zaprt prostor preiskovane osebe. Zagovornik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 2/2007, vendar pa sodbo nepravilno tolmači. V tej sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da Zakon o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) v 27. členu med načini odkrivanja kršitev predpisov navaja tudi pregled in preiskavo prevoznih sredstev, pri čemer preiskava pomeni podrobnejši pregled delov vozila (tudi skritih) s pomočjo tehničnih pripomočkov ali posebej izurjenega psa, tako da se vozilo razstavi. Poudarilo je tudi, da cariniki za preiskavo vozila ne potrebuje odredbe sodišča. Zapis pomeni le, da se pregled tudi skritih delov vozila lahko opravi tudi s pomočjo izurjenega psa, pri pregledu vozila po 27. členu ZCS-1. V obravnavani zadevi pa je bila preiskava avtomobila, ker je šlo za sum storitve kaznivega dejanja, zaradi iskanja predmetov, ki izvirajo iz kaznivega dejanja, ob ugotovljenih utemeljenih razlogih za sum, pri kateri je bilo najdeno mamilo, opravljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika po določbi šestega odstavka 215. člena ZKP. Uporaba psa, ki je v avtu detektiral mamilo, ne da bi bilo karkoli v avtomobilu odprto ali premaknjeno, ne pomeni preiskovalnega opravila enakega hišni preiskavi oziroma preiskave avtomobila, ki se mora opraviti na podlagi odredbe sodišča po določbah o hišni preiskavi. Z nadaljnjimi navedbami v zvezi s službenim psom, ki se tičejo presoje pomena sledov tac psa v obsojenčevem vozilu pa zagovornik ponovno podaja le svoje videnje ocene dokazov in ne uveljavlja kršitve zakona, ki jo je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati. Enako velja za zatrjevanje zagovornika, da je bila v avtu obsojenca nameščena sledilna naprava, iz česar izvaja, da je šlo ponovno za kršitev določb ZKP. V pravnomočni sodbi je razumno presojeno, da sledilna naprava na obsojenčev avtomobil ni bila nameščena. Zato zagovornik z drugačnim zatrjevanjem uveljavlja, da odločilna dejstva v sodbi niso bila pravilno ugotovljena, kar pa ponovno pomeni le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da višje sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe. Konkretno zagovornik navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe o namestitvi sledilne naprave, s čimer nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Do te pritožbene navedbe se je sodišče druge stopnje opredelilo na strani tri sodbe in jo je zavrnilo kot neutemeljeno, o čemer je tudi navedlo razloge. Nadaljnjih očitkov pritožbenemu sodišču pa ni mogoče niti preizkusiti, saj so navedbe, da je sodišče druge stopnje odgovarjalo na povsem nepraven način in da se do določenih očitkov ni opredelilo nekonkretizirane.

14Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in ker zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

15Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.