VSM Sodba in sklep IV Kp 45439/2016

I. Pritožba zagovornikov obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, sodna taksa pa se ji odmeri v višini 360,00 EUR.

III. Pritožba pooblaščenca oškodovanke B. B. se zavrže kot nedovoljena.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo, ker je storila kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v njej pa ji določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter še pod posebnim pogojem, ko se ji naloži, da oškodovancem v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača premoženjskopravne zahtevke, v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je oškodovance s presežkom nad priznanimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati do sedaj znane stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 1.525,08 EUR in sodno takso v znesku 136,00 EUR. Prav tako je dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke B. B., odvetnika C. C., o katerih višini bo odločeno s posebnim sklepom, po pravnomočnosti sodbe.

2Proti taki sodbi so se pritožili:

- zagovorniki obdolženke iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženko oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje,

- pooblaščenec oškodovanke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da je obdolžena kriva storitve kaznivega dejanja pod obtožbo Kt 4645/2016/MR z dne 4. 8. 2018, ki je bila spremenjena 11. 12. 2019 in 15. 6. 2021.

3Zagovorniki obdolženke so na pritožbo pooblaščenca oškodovanke odgovorili in pritožbenemu sodišču predlagali, da jo zavrne kot neutemeljeno in oškodovanki naloži, da obdolženki povrne stroške za odgovor na pritožbo.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba zagovornikov obdolženke ni utemeljena, pritožba pooblaščenca oškodovanke pa ni dovoljena.

K pritožbi zagovornika obdolženke:

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti, in sicer ali je bil obdolženki kršen kazenski zakon v vprašanju, ali ni kazenski pregon zastaral. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 šest let, saj je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do enega leta. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo 18. 9. 2021. Vendar pa je v zvezi z zastaranjem potrebno upoštevati Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020); z veljavnostjo od 29. 3. 2020 dalje; v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah, pri čemer je v drugem odstavku 3. člena predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po večinski, zaenkrat dostopni sodni praksi,¹ se kot pravilnejša nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona; situacijo v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala v nujnih zadevah, je mogoče razumno navezati na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje, da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ZZUSUDJZ začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020 (64 dni, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-1, ki je začel veljati 1. 6. 2020). Upoštevaje razlago, da zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženo A. A. zaradi očitanega kaznivega dejanja ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (zadržanje zastaranja kazenskega pregona), bi torej šestletni zastaralni rok, glede na opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi, potekel šele 20. 10. 2021.

6Zagovorniki obdolženke v pritožbi uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka (točki b) in c)), ne da bi navedli iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP bi jih naj sodišče prve stopnje zagrešilo. Kršitev kazenskega zakona pritožba prav tako uveljavlja, ne da bi navedla iz katere točke 372. člena ZKP jo uveljavlja. V točki b) pritožbe še navajajo, da sodišče ni podalo dokazne ocene zagovora obdolženke, tako da ni jasno, ali in v katerem delu je sodišče zagovoru verjelo, prav tako pa se ni (zadostno) opredelilo do izdelanega izvedenskega mnenja, ki je eden ključnih dokazov v predmetnem postopku. S tako obrazložitvijo pa pritožba ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja. Zato bo pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe obravnavalo v delu odločbe, v kateri bo sicer odgovarjalo na navedbe v zvezi s tem pritožbenim razlogom.

Pritožba v točki c) navaja, da sta obtožni predlog in sodba nepopolna in nesklepčna, ker v izreku sodbe in tenorju obtožbe niso navedene okoliščine, ki bi izkazovale, v čem obdolženka zavestno ni ravnala po predpisih ter tako kršila kazenski zakon. Sodišču prve stopnje torej očita, da je kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, kaznivo dejanje. Te kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. Tako obtožni predlog kot tudi izrek izpodbijane sodbe vsebujeta vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Ta določa, da kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih in delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca ali iskalca zaposlitve za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da obdolženka zavestno ni ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in plačilu predpisanih prispevkov ter tako prikrajšala delavce za pravice, ki jim pripadajo. V točki a) izreka izpodbijane sodbe se obdolženki na podlagi kršitev navedenih določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) očita, da navedenim delavcem najkasneje v 18 dneh po preteku plačilnega obdobja ni izplačala plač za meseca julij in avgust, stroškov za prehrano, prevoza in regresa, v točki b) pa se obdolženki očita, da v nasprotju z navedenimi določbami ZDR-1, Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost od bruto plač delavcev, ki so navedeni v točki a) izreka, in sicer prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti; z neplačilom obračunanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje pa jih je prikrajšala za pravico, da se jim plače v navedenem obdobju upoštevajo v izračun pokojninske osnove. Nobenega dvoma torej ni, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ki se očita obdolženki, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ-1. Zato tudi ni moč pritrditi pritožbi, da je bila obdolženki onemogočena obramba, kot to pritožniki zatrjujejo v pritožbi pod točko a).

7Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženkinih zagovornikov pa še dodaja:

8Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožniki ne strinjajo. Kot bistveno pritožba ves čas zatrjuje, da obdolženki naklep storitve očitanega kaznivega dejanja ni dokazan. Vsaj od 30. 9. 2015 dalje, ko je obdolženka odšla iz podjetja, ni mogla vedeti, da obveznosti ne bodo poplačane, podjetje tudi ni prenehalo obstajati in bi lahko bile obveznosti poplačane tudi kasneje, saj je táko mnenje izvedenke, enako pa je tudi mnenje sodišča, da je družba razpolagala z zadostnimi sredstvi. Obramba ob tem izpostavlja, da gre v predmetnem primeru za naklepno kaznivo dejanje, katerega storilec pa je lahko le delodajalec oziroma oseba, ki skladno s pooblastili odloča o pravicah, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pritožba se pri tem sklicuje na vsebino sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3691/2013. Pritožba poudarja, da je zaradi blokad avstrijskega transakcijskega računa, ki jo je povzročil takratni direktor X.X., ki je dne 18. 11. 2015 tudi dvignil vsa sredstva s tega računa, ki pa niso bila porabljena za namen poslovanja družbe, bilo obdolženki objektivno onemogočeno plačilo obveznosti do delavcev.

9Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženke, ampak izpovedbam oškodovancev, pričam in izvedenki. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženkin zagovor je kot nesprejemljiv zavrnilo že sodišče prve stopnje z obširnimi, natančnimi in povsem sprejemljivimi razlogi. S temi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v strnjeni obliki dodaja le še:

10Brez dvoma je sodišče prve stopnje na podlagi izpisa AJPES-a (priloga 25) ugotovilo, da je bila obdolženka direktorica družbe M. d.o.o. do 19. 5. 2015, od 20. 5. 2015 do 30. 9. 2015 pa je bila dejanski poslovodja, saj je bil od 20. 5. 2015 dalje direktor družbe A.F. To pa pomeni, da je obdolženka v času iz izreka vodila vse posle družbe, sprejemala poslovne odločitve, razpolagala s poslovno dokumentacijo, skrbela za plačilni promet, pri čemer je bila ona tista, ki je odrejala komu in kdaj se kaj plača. Obdolženka je sama povedala, da ji je bilo po razrešitvi z mesta direktorice preklicano digitalno potrdilo, vendar pa je kot priča zaslišana S.P., ki je bila v kritičnem času računovodja družbe M. d.o.o. imela veljavno digitalno potrdilo in da je delala po navodilih obdolženke. Vsi oškodovani delavci so skladno izpovedali, da je delo in plače ter ostala izplačila odrejala obdolženka. Zavestno je dala prednost drugim upnikom (K.), glede katerega je tudi izvedenka ugotovila, da iz dokumentacije ni moč razbrati, za plačilo kakšnih storitev ali blaga je bil denar namenjen. Izvedenka je po pregledu dokumentacije in nato še dodatne dokumentacije nedvomno pravilno ugotovila in nato zaključila, da je bila družba M. d.o.o. v času iz izreka sodbe zmožna plačila delavcem vseh prejemkov in prispevkov. Na podlagi obrazloženega se tudi pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim, da obdolženka zavestno, torej z direktnim naklepom ni poskrbela za plačilo prispevkov za socialno varnost od bruto plač delavcem, ki so našteti v točki a) izreka in niti ni podala vloge za odpis, odlog ali obročno plačilo le teh; v nasprotju z določili ZPSV in ZDavP-2 iz izreka sodbe, pa jim je omejila pravico do plače in jih prikrajšala za pravico, da bi se jim plače v obdobju iz točke b) izreka sodbe upoštevale v izračun pokojninske osnove.

11Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

12Zoper odločbo o kazenski sankciji so se obdolženkini zagovorniki pritožili le na načelni ravni. Navedli so, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji niso obrazložili, niti pritožbenemu sodišču niso oblikovali končnega predloga. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženkino korist. Sodišče prve stopnje ji je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa ji določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo, kot tudi posebni pogoj.

13Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanke ter sodne takse je posledica okoliščine, da zagovorniki s pritožbo niso uspeli. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP se stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu. Zato je predlog zagovornikov obdolženke v odgovoru na pritožbo pooblaščenca oškodovanke, da je stroške za vložen odgovor dolžna plačati oškodovanka, neutemeljen. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo z upoštevanjem obdolženkinih premoženjskih razmer in na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter po tar. št. 7112 (znesek takse 300,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) taksne tarife. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

K pritožbi pooblaščenca oškodovanke:

14Iz vsebine pritožbe izhaja, da pooblaščenec oškodovanke sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo časovno obdobje, v katerem je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. S tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP, ki določa, da sme oškodovanec izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo (357. člen ZKP), oprostilo obdolženca obtožbe (358. člen ZKP), sodbo, s katero pa je sodišče obdolženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), objave pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. To pa pomeni, da pooblaščenec oškodovanke ne sme izpodbijati sodbe, s katero je sodišče prve stopnje obdolženko A. A. spoznalo za krivo, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne odločbe o kazenski sankciji, kot tudi ne obdolženki izrečenega posebnega pogoja. Ker izrek o premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je sodišče prve stopnje oškodovanko v presežku napotilo na pot pravde temelji na, po mnenju pritožbe, zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dovoljena, je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenca oškodovanke moralo zavreči kot nedovoljeno (člen 391 ZKP).

15Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkinih zagovornikov in pritožbi pooblaščenca oškodovanke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

¹ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 85640/2010 z dne 16. 9. 2020, sodba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 13703/2015 z dne 5. 11. 2020, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021.