VSL Sklep I Cp 1735/2021

Pritožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje osebi A. A. (v nadaljevanju: udeleženec) omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter jo pridržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X najdlje do 1. 12. 2021.

2Pritožbo vlaga odvetnik udeleženca. Izpodbija odločitev v točki II sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Priglaša stroške.

Navaja, da pogoj po prvi alineji prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) ni izpolnjen. Sodišče je glede tega napačno ugotovilo dejansko stanje. Pred sprejemom ni bil heteroagresiven. Pretekli dogodki in razlogi za sprejem v UPK pa ne morejo predstavljati podlage za sedanje pridržanje. Ne strinja se niti z dolžino bivanja, saj je predolga. Zadoščala bi krajša omejitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so podani vsi zakonsko zahtevani pogoji.

5Pritožnik ugotovitvi sodišča, ki ima podlago v mnenju postavljene izvedenke, da gre pri njem za paranoidno shizofrenijo, ki je trenutno v fazi poslabšanja, ne ugovarja. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je zaradi te bolezni njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena. Meni pa, da v tej posledici ne ogroža svojega življenja oziroma življenja drugih; prav tako huje ne ogroža svojega zdravja ali zdravja drugih in ne povzroča hude premoženjske škode sebi ali drugim.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik konkretizirano izpodbija le dejanske ugotovitve o svoji heteroagresivnosti, ne pa tudi ugotovitev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj sklep, da udeleženec huje ogroža (predvsem) svoje zdravje.

7Tako iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je udeležencu pred tokratnim sprejemom bolezensko stanje poslabšalo zato, ker je takoj po prihodu iz psihiatrične bolnišnice, kjer je bil zdravljen v obdobju med 18. 7. 2021 in 19. 8. 2021, prenehal z jemanjem zdravil. Tudi tokrat bo, če ne bo ostal hospitaliziran, predpisano terapijo opustil. To je ob zaslišanju sam potrdil. Brez zdravljenja pa bo njegova bolezen še napredovala in se poglabljala, kar dolgoročno gledano tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni hujše ogrožanje zdravja. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da ni spregledalo tega, da zavračanja zdravljenja (predvsem zdravil) ni mogoče avtomatično šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr,¹ a je upoštevalo, da gre pri udeležencu za tako duševno motnjo, da se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku sploh ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati.² Iz mnenja izvedenke izhaja, da bo šele z ustrezno terapijo in ublažitvijo simptomatike dosegel ustrezno kritičnost in bo svoje stanje sprejel kot bolezen, ki jo je treba zdraviti. Da tega trenutno ni zmožen, izhaja tudi iz njegove izpovedbe, saj sam svojo bolezen zanika (pove, da „ne razmišlja na nezdrav način“) in vztraja, da zdravil ne bo jemal.

8Ne glede na to, da že zgoraj navedeno zadošča za zaključek, da je pogoj po prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr izpolnjen, pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora dodaja, da ne dvomi niti v pravilnost tistih dejanskih ugotovitev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da udeleženec v posledici svoje bolezni, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, huje ogroža tudi zdravje drugih, lahko pa bi (ponovno) prišlo tudi do ogrožanja lastnega življenja.

9Prvo navedeni sklep je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je udeleženec pred sprejemom z jekleno palico razbil več stekel, posegel pa tudi po motorni žagi in se lotil žaganja dreves - vse to le v posledici težav z elektriko; tudi po prihodu policistov je bil agresiven in neobvladljiv, odrinil je policista. Ker imajo te ugotovitve podlago v ugotovitvah izvedenke, izjavi udeleženčevega očeta ter samega udeleženca, pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi vanje dvomilo. Soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tako vedenje pomeni heteroagresivnost. Ne glede na to, da je imelo udeleženčevo vedenje (zaenkrat) le premoženjske posledice (škoda), je vedenje tako, da lahko huje ogrozi tudi zdravje drugih ljudi, če bi se ti naključno nahajali v bližini. Da se tako heteroagresivno vedenje, če udeleženec ne bo zdravljen, lahko ponovi, je potrdila izvedenka, to možnost pa potrjuje tudi udeleženčevo agresivno vedenje pred prejšnjim sprejemom v bolnišnico, ko je s krampom tolkel po vratih sovaščana, v njegov nabiralnik vrgel petardo itd. Ker gre pri tem za ravnanja, ki so časovno oddaljena le nekaj mesecev, tudi ni nobenega razloga, da jih pri presoji obstoja konkretnega ogrožanja, ne bi upoštevali.

10Konkretno pa je izkazana tudi ogroženost udeleženčevega življenja, saj je ob zaslišanju sam potrdil (in tega pritožnik ne izpodbija), da je samomor že dvakrat poskusil storiti, a mu ni uspelo; na samomor pa je pomislil tudi ob prevozu v bolnico pred tem pridržanjem.

11Pritožnik nadalje neutemeljeno nasprotuje trajanju zdravljenja, saj iz mnenja izvedenke izhaja, da mora biti le-to zaradi hude psihične bolezni daljše. Obdobje dveh mesecev je obdobje, ki je potrebno, da se uredi in začne učinkovati terapija ter stanje udeleženca stabilizira do te mere, da bo dosegel tolikšno kritičnost do svoje bolezni in nujnosti prejemanja terapije tudi po odpustu, da bo sposoben nadaljevati z milejšimi oblikami zdravljenja.

12Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da sprejeta odločitev o zdravljenju in njegovem trajanju ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (glej 69. in 71. člen ZDZdr).

13Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo. Ob tem pa ni izreklo tudi tega, da se sklep potrdi, saj pogoji za pravnomočnost še niso izpolnjeni. Do dneva seje pritožbenega senata namreč še ni bila izkazana vročitev izpodbijanega sklepa najbližji osebi. Učinek pravnomočnosti bo torej nastopil bodisi tedaj, ko se bo iztekel rok za njeno pritožbo, bodisi tedaj, ko bo o njeni (morebitni) pritožbi odločeno. Zaradi nujnosti zadeve in zaradi zahteve iz tretjega odstavka 67. člena ZDZdr je bilo pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenca kljub prej povedanemu primorano nemudoma odločiti.³

14O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

¹ Glej odločbo VS RS II Ips 72/2017.
² Pritožbeno sodišče je že v več zadevah (glej sklep II Cp 765/2015 in II Cp 1647/2019) opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Glej tudi sklep VS RS II Ips 72/2017.
³ Tako tudi v sklepu I Cp 1757/2015, I Cp 2748/2016, I Cp 3302/2016, I Cp 150/2017 in drugih.