51. člen ZDZdr

Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o nujnosti predpisane terapije, saj bi se brez tega psihotična simptomatika poglabljala, kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko in bi se odrazilo v pravih strukturnih spremembah možganovine ter v slabi dolgoročni prognozi in invalidiziranju osebe. Terapijo pa je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni osebe, njenih hitrih nihanj, izhajajočih iz klinične slike v klinično sliko, ne pridejo v poštev.

ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila vročitev sklepa sodišča prve stopnje o prisilni hospitalizaciji z dne 27. 8. 2025 pravilna in da prisilna privedba s strani psihiatrične bolnišnice ni uspela, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom z dne 3.11.2025 na podlagi četrtega odstavka 52. člena ZDZdr odredilo privedbo nasprotnega udeleženca v psihiatrično bolnišnico.

Ni zakonske podlage za oprostitev plačila stroškov postopka po tem, ko so enkrat že priznani in naloženi v plačilo.

V prvem odstavku 83.člena ZDZdr je določeno, da lahko sodišče na predlog psihiatrične bolnišnice s sklepom odloči, da se zdravljenje osebe nadaljuje v nadzorovani obravnavi, in da se čas zdravljenja v nadzorovani obravnavi podaljša vsakič za največ šest mesecev.

Drugi odstavek 51. člena ZDZdr določa, da v primeru, če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj. Razlog zavrnitve predloga pri tem ni bistven.

Pritožnica ne nasprotuje konkretno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima duševno motnjo, in sicer blodnjavo motnjo, vendar duševna bolezen sama po sebi ni razlog za obvezno psihiatrično zdravljenje. Tudi posledici duševne motnje, hudo motena presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje sami po sebi ne narekujeta obveznega psihiatričnega zdravljenja. Hkrati mora namreč biti izkazano, da oseba s svojimi ravnanji ogroža svoje ali tuje življenje oziroma huje ogroža svoje ali tuje zdravje ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ter da tega ni mogoče preprečiti na druge načine. Z drugimi besedami, zgoraj citirani pogoji iz 39. člena ZDZdr morajo biti podani kumulativno.

Glede na to, da določila ZPP, ZNP-1 in ZDZdr ne dajejo podlage za obročno plačilo stroškov po tem, ko so enkrat že pravnomočno odmerjeni in naloženi v plačilo, se predlagateljev predlog izkaže za nedopustnega, zato je pravilno zavržen. Pritožbena navedba, da ga v postopku ne na centru za socialno delo ne na policiji ni nihče opozoril, da bodo stroški nastali, je neutemeljena, saj je imel predlagatelj možnost pozanimati se glede stroškov postopka pri pristojnem sodišču, preden je predlog vložil.

Prvi odstavek 78. člena ZDZdr namreč določa, da se za postopek odpusta iz varovanega oddelka smiselno uporabljajo določbe 71. člena tega zakona, torej določba, ki velja za odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, ta člen pa v sedmem odstavku med drugim določa, da če je postopek za odpust uveden na podlagi predloga iz drugega odstavka tega člena (če predlog za odpust vloži oseba, njen odvetnik, najbližja oseba ali zakoniti zastopnik), se stroški postopka krijejo v skladu z 51. členom tega zakona. To pa pomeni, da jih predhodno zaradi hitrosti postopka založi sodišče (prvi odstavek 51. člena ZDZdr), na koncu pa jih mora povrniti predlagatelj. Ta zakonska ureditev je bila presojana tudi s strani Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo U-I-60/20 z dne 6. 3. 2020 ugotovilo, da zakonska ureditev, da stroške, nastale v zvezi s postopkom predčasnega odpusta nosi predlagatelj (pacient), če je njegov predlog zavrnjen, ni neustavna, saj ne posega v ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Pri odmeri manjkajo stroški, potrebni za pritožbo.

Zato tudi v obravnavanem primeru zgolj zaradi dejstva, da je odvetnika v sodnem postopku, ki teče po ZDZdr, izbrala 1. udeleženka, pritožitelju ni mogoče priznati nagrade in stroškov brez upoštevanja 17. člena Zodv. Vendarle bi šlo za neenako obravnavo odvetnikov v istih postopkih in za storitve, ki se plačujejo iz proračuna.

Drugi odstavek 42. člena ZDZdr sodišču nalaga, da osebo, ki poda predlog za predčasni odpust pouči o pravici do odvetnika, ki si ga ima oseba pravico izbrati v roku enega dneva (drugi odstavek 42. člena v zvezi s sedmim odstavkom 71. člena ZDZdr). Upoštevaje velik pomen pravice do osebne svobode nasploh in še posebej glede na znatno ranljivost oseb, ki jim je odvzeta prostost in so v psihiatričnih bolnišnicah in v socialno varstvenih zavodih ter upoštevaje dejstvo, da se socialno šibkim osebam na podlagi ZBPP zagotavlja proračunsko pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, sodišče druge stopnje meni, da bi v primeru kot je konkretni, ko je predlog za odpust podan s strani osebe, ki je v varovanem oddelku bilo primerno, da sodišče prve stopnje osebo opozori (najkasneje takrat, ko ga obvesti o zakonski možnosti, da si sam najame odvetnika) o možnosti pridobitve brezplačne pravne pomoči za stroške postopka.

Postopek za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo je od vseh zakonsko predvidenih postopkov postopek, ki v najmanjši meri omejuje osebno svobodo osebe, ki se zdravi oziroma je zdravljenja potrebna. Zdravljenje se izvaja pod nadzorom psihiatrične bolnišnice in v skladu z načrtom nadzorovane obravnave, vendar pa izven psihiatrične bolnišnice v domačem okolju.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru o stroških postopka ni mogoče odločiti v skladu z 51. členom ZDZdr, saj gre za drugačno situacij in je 51. člen ZDZdr potrebno uporabiti smiselno. Torej tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je bil predlog za odpust zavrnjen in takšna oseba torej ostaja na zdravljenju, pri tem pa nima premoženja ter sredstev za preživljanje in ji je tudi odvzeta poslovna sposobnost, mora stroške kriti država, saj je v nasprotnem primeru ob drugačni razlagi 51. člena ZDZdr v zvezi z 71. členom ZDZdr osebi zadržani na zdravljenju onemogočeno uveljavljanje njenih ustavnih pravic (23. člen Ustave RS).

V drugi zadevi je pritožnik priglasil le stroške, povezane s potovanjem v eno smer, zato je v predmetni zadevi upravičen do povračila priglašenih stroškov, povezanih s potovanjem v drugo smer.

Izvedenka je (na dan 5. 6. 2019) ob upoštevanju postavljene diagnoze, načina zdravljenja in potrebe po dodatni diagnostični opredelitvi, ocenila, da udeleženec zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potrebuje še en mesec. Sodišče prve stopnje, ki je takemu mnenju sledilo, je zato odločilo pravilno, ko je sklenilo, da se udeleženec na oddelku pridrži najdlje do 5. 7. 2019. Ker je mnenje v tem pogledu jasno in popolno, tudi ni nobene potrebe po njegovem dopolnjevanju (glej prvi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Na tako presojo ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno (delno) izboljšano zdravstveno stanje udeleženca, še manj pa njegovo laično prepričanje, da bo za zdravljenje potreben krajši čas. S prvo navedenim dejstvom je bila izvedenka ob zaslišanju seznanjena in ga je pri predlogu glede potrebnega časa zdravljenja upoštevala, laično stališče udeleženca pa v pogledu vprašanja, za katerega je potrebno strokovno znanje, ne narekuje dopolnjevanja že podanega mnenja.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, prezasedenost zavoda ni utemeljen razlog za zavrnitev predloga. V nasprotnem primeru bi bilo izvajanje ukrepov iz 74. in 75. člena ZDZdr neizvedljivo. Res pa takšni primeri odpirajo vprašanje sistemske pomanjkljivosti obravnave oseb z duševno motnjo v primerih namestitve v socialno varstvenem zavodu po odredbi sodišča, s tem pa tudi pomembna ustavnopravna vprašanja, na kar je že opozorilo Ustavno sodišče.

Pravna narava razmerij v postopkih zadržanja na zdravljenju na oddelkih pod posebnim nadzorom onemogoča brezpogojno uporabo pravil o povrnitvi stroškov postopka, kjer velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha. Smisel 51. člena ZDZdr ne more biti le uspeh v postopku. Iz citiranega določila smiselno izhaja, naj v primeru, če je oseba sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom stroške postopka krije država. Torej tudi v primeru (kot je obravnavani), ko je bil zavrnjen predlog za odpust osebe (ki tako ostaja na zdravljenju) in oseba nima premoženja ter sredstev za preživljanje (v obravnavanem primeru ji je bila odobrena BPP) stroške krije država. Saj je v nasprotnemu primeru oseba, zadržana na zdravljenju in brez premoženja ter sredstev za preživljanje, onemogočena pri uveljavljanju svoje pravice predlagati odpust z zdravljenja, ki je zaradi izvedbe dokaza z izvedencem redno povezan s stroški.

Sodišče prve stopnje je ob drugi postavitvi izvedenca kliničnega psihologa (po uradni dolžnosti) odločilo, da bodo nagrada in stroški izplačani iz sredstev Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ne gre le za predhodno kritje stroškov, kot teorija razlaga četrti odstavek 153. člena ZPP za primer dokazovanja dejstev v zvezi z uporabo tretjega odstavka 3. člena ZPP ali kot je določeno v prvem odstavku 51. člena ZDZdr, ampak za končno odločitev o tem, kdo krije stroške.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na drugem odstavku 51. člena ZDZdr, ki se na podlagi drugega odstavka 75. člena ZDZdr uporablja tudi v postopku za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Po navedeni določbi v primeru zavrnitve predloga za sprejem stroške postopka krije predlagatelj, iz sredstev sodišča pa se krijejo le v primeru, če je predlagatelj izvajalec psihiatričnega zdravljenja, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo. Sporno stališče v izpodbijanem sklepu je torej pravilno.