69. člen ZDZdr

Značilnost duševne motnje je, da oseba zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja zmotno presoja realnost in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj.

Vedenje zadržane osebe pomeni hudo ogrožanje njenega zdravja, pa tudi njenega življenja kot tudi ogrožanje ostalih udeležencev v cestnem prometu, saj je oseba v poslabšanem stanju duševne motnje nepredvidljiva. Ugotovljeno je bilo, da je delovanje zadržane osebe posledica njene duševne motnje. Zaradi nje ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da je oseba zaradi poslabšanja bolezni zdravstveno ogrožena. Opustila je vsa zdravila, tudi za ščitnico. Pri njej so bile zaznane kognitivne motnje. Te se lahko z opuščanjem vzdrževalne terapije kronificirajo in povzročijo predčasen kognitivni upad, čeprav ima oseba komaj 26 let. V preteklosti je že prišlo do suicidalne ogroženosti. Ob nanizanih razlogih ni dvoma, da so podane predpostavke, ki utemeljujejo odločitev o sprejemu na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Bistvena in z izvedenskim mnenjem podkrepljena je ugotovitev sodišča, da oseba zaradi akutnega poslabšanja duševne motnje ni zmožna razumeti pristanka na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. To ji onemogoča hudo motena presoja realnosti, zato njena privolitev ne bi

Ni utemeljen očitek o kršitvi načela neposrednosti. Ista sodnica je opravila z zadržano osebo razgovor in nato izdala izpodbijani sklep. Ker je obravnavala tudi pridržalno zadevo, v kateri je bil sklep izdan februarja 2025, je bila seznanjena s takratnim stanjem osebe. Zato je lahko primerjala njeno stanje takrat in ob tokratnem zadržanju.

Izvedensko mnenje daje podlago za sklep, da se oseba svojega stanja ne zaveda in da vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. V primeru, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr), pa ni izključena možnost predčasnega odpusta.

Sodišče se je v zadostni meri vsebinsko opredelilo tudi do možnosti milejših oblik zdravljenja. Z njimi zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Sprejeta odločitev ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr).

Na podlagi 67. člena ZDZdr je zaradi nujnosti in hitrosti tovrstnih zadev določen krajši pritožbeni rok, in sicer tri dni od dneva vročitve sklepa. Po tretjem odstavku 36. člena ZNP-1 lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno vloženo pritožbo, vendar pa v konkretnem primeru taki razlogi niso ne zatrjevani ne izkazani.

Prekinitev psihiatričnega in somatskega zdravljenja bi neposredno hudo ogrozilo njeno zdravje in življenje. Da je bilo slednje brez vodenega oziroma nadzorovanega zdravljenja že ogrožujoče za življenje nasprotne udeleženke, se je sodišče prepričalo z zaslišanjem nasprotne udeleženke. Sama je namreč potrdila, da je v zadnjih mesecih pred sprejemom shujšala za več kot 10 kg. To pomeni, da je bilo njeno zdravje in življenje na prostosti že konkretno in realno ogroženo. Pritožbeno mnenje, da sama sebe ni ogrožala, je ovrženo. Dejansko stanje o preteklem in o potencialnem ogrožanju je pravilno ugotovljeno.

Po mnenju izvedenca je trenutno nujno potrebno bolnišnično zdravljenje zaradi uvedbe ustrezne terapije in diagnostičnih postopkov. Pritožnica bolnišnično zdravljenje zavrača. Zaradi neuvedenega zdravljenja še nima zadostnega uvida v svojo zdravstveno stanje, in zato ji ni mogoče slediti, da je že pripravljena in sposobna slediti ambulantnemu zdravljenju.

Zgolj s pavšalno pritožbeno trditvijo o napačni diagnozi, zanikanju oziroma nekritičnosti do svojih ravnaj ter razlogih zanje ter s trditvijo o sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, pritožnik dvoma, da je mnenje izvedenca pravilno in da so posledično pravilne tudi ugotovitve sodišča prav stopnje, ne more vzbuditi.

Obdobje dveh mesecev je obdobje, ki je potrebno, da se uredi in začne učinkovati terapija ter stanje udeleženca stabilizira do te mere, da bo dosegel tolikšno kritičnost do svoje bolezni in nujnosti prejemanja terapije tudi po odpustu, da bo sposoben nadaljevati z milejšimi oblikami zdravljenja.

Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do poslabšanja bolezni zaradi opuščenega jemanja zdravil, ki ga pritožnik v pritožbi priznava. Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da s tem ogroža svoje zdravje in življenje. Do svoje bolezni ni uvideven, prekinitev jemanja zdravil oziroma zdravljenja pa bi vodila v ponovitev vseh oblik ogrožanja, ki so bila izražena pred sprejemom na zdravljenje in zaradi katerih je bil sprejet v bolnišnico. Njegovo agresivno ravnanje do drugih in uničevanje premoženja izhaja tudi iz dokumentacije, ki jo prilaga k pritožbi. Presoja, da je s tem izpolnjen materialnopravni pogoj iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje brez privolitve, je torej pravilna.

Osebi, že zadržani v psihiatrični bolnišnici, se lahko na predlog psihiatrične bolnišnice zadržanje podaljša do 6 mesecev.

Po določbi 53. člena ZDZdr je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena istega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr. Sprejeta odločitev o času zdravljenja ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas.

Izvedenka je (na dan 5. 6. 2019) ob upoštevanju postavljene diagnoze, načina zdravljenja in potrebe po dodatni diagnostični opredelitvi, ocenila, da udeleženec zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom potrebuje še en mesec. Sodišče prve stopnje, ki je takemu mnenju sledilo, je zato odločilo pravilno, ko je sklenilo, da se udeleženec na oddelku pridrži najdlje do 5. 7. 2019. Ker je mnenje v tem pogledu jasno in popolno, tudi ni nobene potrebe po njegovem dopolnjevanju (glej prvi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Na tako presojo ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno (delno) izboljšano zdravstveno stanje udeleženca, še manj pa njegovo laično prepričanje, da bo za zdravljenje potreben krajši čas. S prvo navedenim dejstvom je bila izvedenka ob zaslišanju seznanjena in ga je pri predlogu glede potrebnega časa zdravljenja upoštevala, laično stališče udeleženca pa v pogledu vprašanja, za katerega je potrebno strokovno znanje, ne narekuje dopolnjevanja že podanega mnenja.

Odrejeni ukrep zagotavlja najvišjo stopnjo nadzorstva, ki ga je mogoče odrediti osebam zaradi potreb zdravljenja, kadar je to nujno potrebno (53. člen ZDZdr). Ker gre hkrati za največji poseg v človekovo osebnost, pa mora biti odrejen najkrajši možni čas in se le pod zakonsko predpisanimi pogoji lahko podaljšuje (69. člen ZDZdr). Pritožničino prepričanje o nepravilnosti določenega roka za odrejeno zdravljenje je zato zmotno in ga je treba zavrniti.

Sodišče prve stopnje bi moralo po razveljavitvi prejšnjega sklepa ponovno preizkusiti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni predpisani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za pritožnikovo zadržanje na prisilnem zdravljenju do 22. 1. 2017. Namesto tega je sodišče prve stopnje tokrat odredilo, da se pritožnik zadrži na zdravljenju za še daljši čas, do 6. 4. 2017. Takšno ravnanje sodišča pomeni očitno kršitev prepovedi „reformatio in peius“, saj se pritožnikov položaj zaradi vložene pritožbe ne bi smel poslabšati.

Pritožbeno sodišče glede prošnje udeleženke za ponovno obravnavo in drugačno obliko obravnave v pritožbi opozarja, da jo je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu opozorilo na upravičenja po 69. členu ZDZdr, to je da se zadržana oseba lahko premesti v varovani oddelek ali odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji po ZDZdr, ne glede na sodno odločitev.

Psihiatrična bolnišnica lahko predčasno odpusti osebo iz oddelka pod posebnim nadzorom, če ugotovi, da ni več razlogov za odrejeno zdravljenje, v tem pritožbenem postopku pa pritožbeno sodišče določb 69. člena ZDZdr ne sme uporabiti samo. O predčasnem odpustu iz oddelka pod posebnim nadzorom odloča na predlog ali po uradni dolžnosti sodišče prve stopnje, psihiatrična bolnišnica pa lahko tudi sama predčasno odpusti zadržano osebo

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZDZdr o sprejemu na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve še pred izdajo sklepa sodišča - na podlagi ugotovitve, da je oseba grozila s samomorom, ki bi ga storila tako, da bi se zaletela na avtocesti ter ob upoštevanju izvedenčevih ugotovitev, da ima oseba hudo moteno presojo realnosti (blodnjavost), zaznavne motenje in sposobnost obvladati svoje ravnanje (ambivalentnost). Pritožbeno sodišče ne sme ob reševanju pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odrejeno zdravljenje sprejete osebe na oddelku pod posebnim nadzorom, prvič odločati o predlogu za predčasen odpust osebe iz oddelka.