UPRS Sodba I U 1066/2019-16

I. Tožbi se ugodi, odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 4930-34/2018/15 z dne 9. 4. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je toženka delno ugodila zahtevi tožnice za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja in ji priznala odškodnino v znesku 600,00 EUR. V preostalem delu je tožničino zahtevo zavrnila. V obrazložitvi toženka najprej pojasnjuje pravno podlago za odločanje o tožničinem zahtevku, ki jo predstavlja Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD). Toženka ugotavlja, da je bila tožnica telesno poškodovana pri kaznivem dejanju ropa, ki sta ga neznana storilca izvršila na pošti, kjer je bila tožnica zaposlena, dne 18. 4. 2018. Tožnica je bila tako žrtev nasilnega naklepnega dejanja, pri čemer je podana verjetnost, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo. Toženka ugotavlja tudi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, da je bilo naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje ter da na strani tožnice ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po veljavnem Obligacijskem zakoniku ne bi bilo mogoče zahtevati povrnitve škode. Tožnica je zahtevala odškodnino za telesne bolečine (1.000 EUR) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter okrnitve drugih osebnostnih pravic (10.000 EUR). Toženka opisuje tožničine poškodbe, kot izhajajo iz predloženih izvidov, ter ocenjuje, da je tožnica utrpela poškodbe in prestala nevšečnosti zaradi zdravljenja, ki niso primerljive niti z lahkimi primeri po Pravilniku o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (Pravilnik). Toženka zato ni mogla upoštevati navedb tožnice o pretrpljenih telesnih bolečinah in prestanih neugodnostih v zvezi z zdravljenjem in je njen zahtevek za priznanje odškodnine za telesne bolečine zavrnila. Odškodnina za duševne bolečine se določi glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin ter vrsto poškodb, v skladu z načelom pravične denarne odškodnine in v skladu s predpisanimi zgornjimi omejitvami (odškodnina za duševne bolečine skupno ne sme presegati 10.000 EUR). Strah je posebna kategorija nepremoženjske škode, ki ni priznana vrsta škode po ZOZKD, zato toženka navedb prosilke v tej smeri ni mogla upoštevati. Toženka povzema navedbe tožnice ter predloženo zdravstveno dokumentacijo in upoštevajoč okoliščine konkretnega primera ter zakonsko predpisano zgornjo omejitev višine odškodnine ocenjuje, da je tožnica kot posledico kaznivega dejanja trpela oziroma trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar bo gotovo tudi vplivalo na njeno bodoče življenje in družinske odnose. Toženka je tožnici zato priznala odškodnino v znesku 600,00 EUR, kar predstavlja enotno odškodnino za duševne bolečine, saj je po mnenju toženke to vrsto škode v tem primeru mogoče le celostno ugotavljati. Tako vprašanja pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve drugih osebnostnih pravic toženka ni posebej ugotavljala, saj pooblaščenec tožnice tudi ni izrecno navedel, katere osebnostne pravice naj bi bile tožnici kršene. V dopolnitvi zahteve je sicer omenjal okrnitev svobode, za kar pa toženka v skladu s svojo in sodno prakso ocenjuje, da po intenzivnosti in trajanju ne gre za takšno kršitev, v zvezi s katero bi prosilki nastala pravno relevantna škoda.

2Tožnica s tožbo zahteva, da se toženkina odločba odpravi, da se njeni zahtevi za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja ugodi in se ji prizna in izplača odškodnina v višini 10.000,00 EUR zaradi telesnih poškodb, zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve drugih osebnostnih pravic ter da se ji povrnejo stroški postopka.

3V obrazložitvi tožbe pojasnjuje potek škodnega dogodka, ob katerem je utrpela udarnino rame in nadlakti ter površinsko poškodbo glave, obenem pa tudi izjemno močan psihični šok. Ker so bili izpolnjeni pogoji po ZOZKD, je tožnica vložila odškodninski zahtevek, odgovor pa prejela šele po osmih mesecih. S ponujeno višino odškodnine se tožnica ne strinja, saj ta ne predstavlja ustrezne in primerne odškodnine za nastalo škodo. Tožnica v nadaljevanju podrobno opisuje potek njenega zdravljenja ter povzema vsebino ob tem nastalih izvidov in mnenj. Pojasnjuje tudi potek njenega bolniškega staleža. Glede na njeno zdravstveno stanje je po mnenju tožnice očitno, da ji je nastala bistveno večja škoda, kot ji je bila ponujena odškodnina s strani toženke. Tožnica je s predloženimi izvidi dokazala, da je zaradi škodnega dogodka utrpela telesno poškodbo, okvaro zdravja in duševne bolečine ter da ji je bila z dejanjem storjena škoda, priznana po peti oz. šesti alineji 8. člena ZOZKD. V nadaljevanju tožbe tožnica opisuje telesne bolečine in nevšečnosti, povezane s škodnim dogodkom in zdravljenjem, ter zavrača stališče toženke, da poškodbe, ki jih je utrpela, niso primerljive niti z lahkimi primeri po ZOZKD in Pravilniku. Tožnica podrobno pojasnjuje tudi duševne bolečine, ki jih je utrpela in jih še trpi v posledici škodnega dogodka. Tožnica navaja, da je opredelila, konkretizirala in utemeljila izrazito zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti tudi leto dni po škodnem dogodku ter nedvomno izkazala, da je škodni dogodek na njej pustil trajne in intenzivne posledice. Strah, ki ga je tožnica opisovala v zahtevku in ki naj ne bi predstavljal priznane oblike škode po ZOZKD, je izrazito vplival na življenjsko aktivnost tožnice in jo prizadel in zmanjšal, kar je toženka povsem prezrla. Tožnica ni utrpela zgolj močne akutne stresne reakcije na škodni dogodek, pač pa tudi posttravmatsko stresno motnjo, ki se odraža še več kot leto dni po dogodku. S tem so bile s škodnim dogodkom več kot očitno prizadete tudi druge osebnostne pravice, predvsem pravica do življenja, zdravja in telesne integritete, pa tudi pravica do duševne integritete in osebnega življenja. Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave RS, duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic pa so pravno priznana oblika nepremoženjske škode.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in se nanjo sklicuje, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede telesnih bolečin toženka izpostavlja, da tožnica za navedbo o primerljivosti njenih bolečin z bolečinami pri drugih poškodbah ni predložila nikakršnih dokazil. Po mnenju toženke gre za subjektivno oceno tožnice, ravno iz razloga, ker je lahko ocena intenzivnosti bolečine subjektivne narave, pa je bil sprejet tudi Pravilnik, s katerim so bile določene značilne poškodbe za posamezno kategorijo primerov. Po oceni toženkine komisije, katere član je tudi strokovnjak s področja medicine poškodb, udarnina oziroma površinska poškodba po svojih značilnostih, načinu in trajanju zdravljenja ni primerljiva z nobeno od navedenih poškodb v kategoriji lahkih primerov. Iz teh razlogov je v svoji odločbi zahtevo tožnice v tem delu zavrnila. Toženka je priznala, da tožnica v posledici kaznivega dejanja trpi (oz. je trpela) duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka ob tem ni prezrla navedb, ki se nanašajo na posledice hudega strahu, vendar pa pri svoji odločitvi ni mogla upoštevati strahu, ki se v praksi opredeljuje kot primarni strah (ki nastane po škodnem dogodku) oziroma sekundarni strah (za izid zdravljenja), saj ta po ZOZKD ni opredeljen kot vrsta priznane škode. Diagnoza posttravmatske stresne motnje je bila postavljena v izvedenskem mnenju invalidske komisije II. Stopnje z dne 18. 8. 2017, v fazi revizije, saj se je tožnica tudi takrat zdravila zaradi psihičnih težav, ki so bile posledice (prvega) ropa 15. 2. 2013. Diagnoza posttravmatske stresne motnje v zdravstvenih listinah, izdanih po škodnem dogodku z dne 19. 3. 2018, ni bila postavljena, zato so neutemeljene navedbe tožnice, da toženka tega pri svoji odločitvi ni upoštevala. Kot je izhajalo iz navedb tožnice, je ta od 14. 12. 2018 delala za polovični delovni čas, sedaj pa opravlja delo v polnem delovnem času, kar pomeni, da je bila ugotovljena njena sposobnost za delo s strani pristojnih zdravnikov. Za navedbe o trajnih in intenzivnih posledicah tožnica ni priložila izvidov psihiatrične ali psihološke stroke, ravno tako tudi ne mnenja o morebiti ugotovljeni invalidnosti iz teh razlogov. Glede navedb o prizadetosti osebnostnih pravic tožnice toženka navaja, da gre za novote, saj jih tožnica v postopku uveljavljanja odškodnine ni predložila ali zanje podala dokazil ali strokovnega mnenja. V postopku je tožnica uveljavljala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve svobode, kasneje je zahtevek spremenila in zahtevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve drugih osebnostnih pravic, katerih pa ni niti navedla niti konkretizirala. Toženka je zato pojasnila, da predstavlja odškodnina za duševne bolečine enotno odškodnino in pri tem vztraja. V zvezi z višino odškodnine toženka poudarja, da je vezana na zakonsko predpisane okvire, kar pomeni, da ne gre za celovito odškodnino, ki bi se prosilcu lahko priznala v skladu s sodno prakso. Toženka je pri odločanju upoštevala tudi svojo prakso v primerljivih primerih.

5Tožnica se v prvi pripravljalni vlogi opredeljuje do navedb toženke in te prereka. Ob tem predlaga, da se na stroške toženke v zadevi postavi izvedenca medicinske stroke, ki naj oceni poškodbe, stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter posledice, za katerimi trpi tožnica. Toženka navedb o tem, da naj tožničnine poškodbe ne bi bile primerljive niti z lahkimi primeri, ni z ničemer utemeljila ali konkretizirala, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Glede izplačanih odškodnin v primerljivih zadevah tožnica meni, da zgolj potrjujejo dejstvo, da toženka izrazito prenizko vrednoti oziroma priznava odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, v nobenem od predstavljenih primerov pa tudi ne gre za primere, ki bi se reševali oziroma izpodbijali pred sodiščem. Tožnica izpostavlja tudi, da je v postopku pred toženko prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. O tovrstni škodi je namreč glede na okoliščine konkretnega primera težko odločiti, ne da bi bil izveden dokaz z zaslišanjem stranke. Toženka tožnice ni seznanila z mnenjem in ugotovitvami, ki so jih podali člani komisije (strokovnjaki medicinske stroke) glede kvalifikacije njenih poškodb, ki jih toženka kvalificira kot take, da jih ni mogoče uvrstiti niti v lažje primere, in ji tako ni omogočila, da se o tem izjavi, kakor tudi ne, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so relevantne v konkretnem primeru glede višine odškodnine za duševne bolečine tožnice. Tožnici v nasprotju z določili 9. člena in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku na ustrezen način, po katerem je potrebno vlagatelja zahteve (sedaj tožnico) pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno članov strokovne komisije glede kvalifikacije kategorije tožničinih poškodb in ocene razsežnosti duševnih bolečin, in ji tudi omogočiti, da se o tem izreče še pred izdajo odločbe ter da po potrebi dopolni oziroma pojasni svoje trditve oziroma predlaga izvedbo morebitnih dodatnih dokazov. ZOZKD ne daje podlage za odločanje v skrajšanem postopku, če niso izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP. Glede na navedeno tožnica meni, da je bila podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

6Tožba je utemeljena.

7Med strankama je v zadevi sporna pravilnost in zakonitost toženkine odločbe, s katero je ta odločila o tožničini zahtevi za priznanje odškodnine po ZOZKD. Nesporno je, da so v zadevi izpolnjeni tako formalni pogoji za priznanje odškodnine po 5. členu ZOZKD, kot tudi materialni pogoji po 6. členu ZOZKD. Med strankama pa je (ob spornem dejanskem stanju) sporno, ali je tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine (9. člen ZOZKD), kot tudi višina odškodnine za duševne bolečine (10. člen ZOZKD). Tožnica v tej zvezi med drugim zatrjuje, da je v postopku pred toženko prišlo do bistvenih kršitev postopka, saj ji ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

8Skladno z določili 3. člena ZOZKD se v postopku uveljavljanja pravice do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih dejanj glede vprašanj postopka, ki v tem zakonu niso urejena, smiselno uporabljajo določbe ZUP. Iz določil prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP izhaja temeljno načelo upravnih postopkov, skladno s katerim je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Organ lahko v skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem ni potrebno zaslišati stranke, odloči o zadevi zgolj v primerih iz prvega odstavka 144. člena ZUP, v vseh ostalih primerih pa je potrebna izvedba posebnega ugotovitvenega postopka, na način, opredeljen v 145. in 146. členu ZUP.

9Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je toženka v konkretni zadevi izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, po presoji sodišča pa za izvedbo takšnega postopka niti niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP. Toženka je namreč dejansko stanje v zadevi primarno ugotavljala na podlagi s strani tožnice predloženih listin, a je hkrati informacije o relevantnih dejstvih in okoliščinah pridobivala tudi sama (odgovor SKP PU Ljubljana z dne 19. 9. 2018 ter odgovor ODT Ljubljana z dne 27. 11. 2018). ZOZKD ne določa, da bi bilo mogoče o tovrstnih zadevah odločati po skrajšanem postopku, v zadevi pa tudi ni šlo za odločanje o nujnih ukrepih v javnem interesu. Navedeno posledično pomeni, da bi morala toženka v zadevi izvesti poseben ugotovitveni postopek v skladu s 146. členom ZUP ter tožnici omogočiti, da bi se udeleževala postopka in da bi se še pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izrekla o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za njeno izdajo. Sodišče, vezano na navedeno, na podlagi vpogleda v upravni spis zadeve pritrjuje tožbenim očitkom tožnice, da je toženka pred izdajo odločbe ni seznanila z mnenjem in ugotovitvami, ki so jih podali člani komisije - strokovnjaki medicinske stroke (in na katere se toženka sklicuje v odgovoru na tožbo) glede kvalifikacije tožničinih telesnih poškodb (ki jih je toženka opredelila kot takšne, ki niso primerljive niti z lahkimi telesnimi poškodbami, na tej podlagi pa tudi zavrnila odškodnino za telesne poškodbe), ter z izhodišči, ki so bila upoštevana pri odmeri odškodnine za duševne bolečine, s čemer je bila kršena tožničina pravica, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, ter pravica, da se še pred sprejemom odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za njeno izdajo. Ravnanje toženke predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

10Pritrditi gre tudi tožbenim očitkom, da toženka v izpodbijani odločbi ni utemeljila svoje odločitve glede višine odškodnine za duševne bolečine, ki jo je priznala tožnici. V izpodbijani odločitvi toženka sicer navaja določila ZOZDK, ki predstavljajo okvir odločanja o tovrstnih zahtevkih, povzema vsebino predloženih izvidov in mnenj ter navedbe tožnice glede duševnih bolečin. Vendar pa se do teh v delu, ki se nanaša na priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, opredeli zgolj z enim stavkom na 5. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerem navede svojo oceno, da je tožnica kot posledica kaznivega dejanja trpela oziroma trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar bo gotovo vplivalo na njeno bodoče življenje in družinske odnose. Zgolj s tako podano obrazložitvijo in brez konkretne opredelitve do (sicer predstavljenih) dejanskih okoliščin obravnavane zadeve toženka utemeljuje tudi odločitev, da tožnici kot enotno odškodnino za duševne bolečine prizna odškodnino v višini 600,00 EUR, pri čemer pa razlogov za odmero odškodnine prav v tej višini z ničemer ne utemelji. Iz izpodbijane odločbe tako po presoji sodišča niso vidni bistveni razlogi za toženkino odločitev glede višine priznane odškodnine za duševne bolečine, toženkine odločbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

11Sodišče na podlagi predstavljenih ugotovitev zaključuje, da so bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

12Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

13Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil postopka tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

14Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.