8. člen ZOZKD

ZOZKD v prvem odstavku 42. člena izrecno določa, da lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino po tem zakonu tudi za dejanja, storjena v obdobju od 1. julija 2005 do začetka uveljavitve tega zakona. Iz navedene zakonske določbe tako jasno izhaja zakonsko pravilo, da odškodnine po tem zakonu ni mogoče uveljavljati za nasilna naklepna dejanja, ki so bila storjena pred 1. julijem 2005.

Tožena stranka je pred izdajo odločbe tožnici poslala listine, pridobljene v upravnem postopku, ni pa jo seznanila s svojimi stališči o tem, da naj bi bile njene težave zgolj prehodne narave in da ji zaradi tega ta vrsta odškodnine ne pripada. Tožnica namreč v svojem zahtevku ni zatrjevala, da bi bile težave zgolj prehodne narave, ampak iz njenega zahtevka smiselno izhaja, da je morala svoje življenje v celoti prilagoditi situaciji, povzročeni s strani storilca. Razen tega sodišče meni, da je o tovrstni škodi glede na okoliščine konkretnega primera težko odločiti, ne da bi bil izveden tudi vsaj dokaz z zaslišanjem stranke.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka najprej pravilno in popolno ugotovitvi dejansko stanje glede obstoja tožničinih duševnih bolečin kot žrtve kaznivega dejanja. Po potrebi bo za ugotovitev duševnih bolečin morala postaviti izvedenca. Šele potem bo lahko ponovno odločila o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje odškodnine kot žrtev kaznivega dejanja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnico seznaniti z vsemi zbranimi dokazi in ji, zaradi varstva njenih pravic in z zakonom zavarovane koristi, dati možnost, da se izjasni o dejstvih, pomembnih za odločitev, v skladu z določbami ZUP.

Glede na ugotovljeno kaznivo dejanje in njegov opis, kot izhaja iz kazenske sodbe, ne gre za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim bi bil tožnik upravičen zahtevati odškodnino po ZOZKD (zoper tožnika ni bila uporabljena sila, niti ni prišlo do neposrednega napada na njegovo življenje in telo). Po presoji sodišča je zato za odločitev nepomembna tudi tožbena navedba, da naj bi imel storilec pri vlomu pri sebi kramp in nože. Nasilno naklepno dejanje v smislu ZOZKD bi bilo namreč storjeno le, če bi bila omenjena sredstva uporabljena proti tožniku in s tem proti njemu storjeno dejanje, zaradi katerega bi utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine. Česa takega pa tožnik ne zatrjuje.

ZOZKD je v razmerju do OZ specialni predpis, zato je na njegovi podlagi mogoče priznati odškodnino le za tiste vrste škod, ki jih ZOZKD izrecno določa. Iz medicinske dokumentacije tožnice je razvidno, da so njene psihične težave le začasne narave, da se je stanje že izboljšalo ter da bodo težave sčasoma izzvenele. Navedeno po mnenju sodišča ne kaže, da gre pri tožnici za trajne bolečine, ki bi se lahko smatrale kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skladu z določbami OZ.

Tožnik v tožbi zgolj pavšalno in nekonkretizirano navaja, da po nezgodi ne more več opravljati dela, ki ga je opravljal prej, vendar pa ne pojasni niti, katero je to delo, ki ga po nezgodi ne opravlja več, niti, kako se to v njegovem življenju po nezgodi odraža, zato je njegov odškodninski zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno zavrnjen. ZOZKD vrste priznane škode po tem zakonu taksativno našteva v 8. členu, med njimi pa škode zaradi strahu ni. Ker je na podlagi ZOZKD mogoče priznati le odškodnino za tiste vrste škode, ki jo zakon kot podlago za prisojo odškodnine priznava, je tudi zahtevek iz naslova odškodnine za strah pravilno zavrnjen.