UPRS sodba in sklep U 552/2008

Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbi Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-88/2006 SR/HČ z dne 6. 6. 2007 in 4. 12. 2007, zavrže.

V preostalem delu se tožbi ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-88/2006 SR/HČ z dne 15. 10. 2008 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 80,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je izpodbijano delno gradbeno dovoljenje z dne 15. 10. 2008 izdala investitorju A. d.d. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za gradnjo zahodne obvoznice v Mariboru – IV. etape med Cesto proletarskih brigad in (Streliško cesto) Lackovo cesto, ki poleg izgradnje obvoznice na tem odseku obsega še ureditev krožišč z Ilichovo ulico in Lackovo cesto, most čez Pekrski potok, ureditev podhodov in opornih zidov v krožišču z Lackovo cesto, ureditev priključka Borove vasi in vzhodnega priključka Ilichove ceste, rekonstrukcijo Lackove ceste vhodno in zahodno od zahodne obvoznice, preureditev in izgradnjo komunalnih vodov, vodnogospodarske ureditve in prometne opreme, vse na tam naštetih zemljiščih v k.o. ... in k.o. ... Med drugim je predvidena tudi preureditev in prestavitev NN električnega omrežja (točka 5.1 izreka), VN električnega omrežja (točka 5.2 izreka) in plinovodnega omrežja (5.4 točka izreka), vse v tam navedenem obsegu. Toženka v obrazložitvi navaja, da je investitor v postopku predložil projektno dokumentacijo iz II. točke izreka ter dokazilo o pravici graditi na zemljiščih, ki so navedene v I. točki izreka tega dovoljenja, razen z zemljišče parc. št. 2339/2 k.o. ..., zato je upravni organ o zahtevi odločil delno. Nadalje ugotavlja, da se investitorjev zahtevek nanaša na gradnjo IV. etape zahodne obvoznice v Mariboru med Cesto proletarskih brigad in Lackovo cesto, ki se v območju odseka od km 2+620 do km 3+400 z deviacijo Lackove ceste in mostom čez Pekarski potok ureja z lokacijskim načrtom za del zahodne obveznice – Dravograjske ceste med Cesto proletarskih brigad in Lackovo cesto v Mariboru (v nadaljevanju LN1), na odseku od km 3+400 do km 3+620 z deviacijo Ilichove ulice in podhodom pod krožiščem Lackove za izven nivojsko prečkanje peščev in kolesarjev, pa z lokacijskim načrtom za odsek zahodne obvoznice med Lackovo cesto in krožiščem s podaljškom Kardeljeve ceste (v nadaljevanju LN2). Ugotavlja, da je zahtevek v skladu s prostorskima izvedbenima aktoma.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da so v izpodbijanem delnem gradbenem dovoljenju, ki je bilo izdano kot dopolnitev k že izdanima gradbenima dovoljenjema z dne 6. 6. 2007 in 4. 12. 2007, zajete tudi njegove nepremičnine parc. št. 199/10 k.o. ... (tožnik nepravilno navaja ...) in parc. št. 1160/15 k.o. ... (v tožbi nepravilno ...), čeprav v nobenem izmed sprejetih LN te parcele niso zajete v območju ureditve oziroma vplivnem območju v času gradnje in obratovanja. To pa je v nasprotju s 3. točko 43. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). Nadalje v postopku niso bila predložena ustrezna dokazila o lastništvu, kot to zahteva 56. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Poudarja, da odločbe (glede na preostali del tožbe, ki je bil razdružen v dve novi zadevi opr. št. II U 371/2009 in II U 372/2009, je mogoče sklepati, da gre za odločbe o obremenitvi tožnikovih nepremičnin s trajno služnostjo daljnovoda in plinovoda v javno korist – opomba sodišča) še niso postale pravnomočne. Poleg tega je bila dokumentacija (PGD) dokončana julija 2006, medtem ko je odlok o LN2 začel veljati šele 1. 8. 2006. V njegovem 11. členu je predvidena prestavitev visokotlačnega plinovoda v dolžini 400 m in v oddaljenosti 10 m severno od roba vozišča, kar pa po tožnikovem mnenju ustreza območju križišča v podaljšku Kardeljeve ceste in ne območju krožišča na Lackovi cesti, kjer se nahajajo njegove nepremičnine. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in delni gradbeni dovoljeni z dne 6. 6. 2007 in 4. 12. 2007, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je na zemljiščih tožnika parc. št. 1160/15 k.o. ... in parc. št. 199/10 k.o. ... zaradi izgradnje zahodne obvoznice treba izvesti prestavitev visokotlačnega plinovoda PPM Maribor odcep Ruše in izvesti dela na visokonapetostnih daljnovodih 110 kV RTP Pekre - RTP Maribor in 2 x 110 kV RTP Pekre - RTP Maribor. Ti posegi na zemljiščih tožnika so v skladu z 11. členom LN2, ki v istem členu predvideva križanja in prestavitve na visokonapetostnem omrežju, pod poglavjem plinovod v 2. točki pa prestavitev plinovoda. Iz grafične priloge lokacijskega načrta je razvidno, da so ti posegi predvideni na tožnikovih zemljiščih. Njegovi zemljišči sta zajeti tudi v 3. členu LN2. Navedeni zemljišči sta bili namreč po sprejetju navedenega predpisa v geodetskem postopku razdeljeni v nove parcele in kot je razvidno iz primerjave grafik zemljiškega katastra in lokacijskega načrta, sta na delih, kjer so predvideni posegi na daljnovodih in prestavitvijo plinovoda, nastali zemljišči parc. št. 199/10 k.o. ... in 1160/15 k.o. ... Glede teh zemljišč pa je investitor kot dokazilo o pravici graditi predložil odločbi Upravne enote Maribor z dne 11. 6. 2008 in 11. 7. 2008, s katerima je bila na zemljiščih tožnika v javno korist ustanovljena trajna služnost plinovoda in trajna služnost daljnovoda. Odločbi sta z zavrnitvijo pritožb postali dokončni. Toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na tožbo je odgovorila tudi prizadeta stranka A. d.d.. Med drugim navaja, da 13. člen Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji v 13. členu določa, da je podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja v primeru postopka razlastitve že potrdilo pristojnega upravnega organa, da je uveden postopek razlastitve. Tožnikove trditve, da gradbeno dovoljenje ni izdano na osnovi ustreznih dokazil, so zato neutemeljene. Poudarja še, da je iz grafične priloge LN2 jasno razviden potek prestavitve plinovoda, ki se nahaja na zemljiščih v tožnikovi lasti, ta zemljišča pa so ob krožišču Lackove in ne Kardeljeve ceste, kot zmotno trdi tožnik. V zaključku prizadeta stranka pojasnjuje, zakaj bi zamuda pri izgradnji obvoznice pomenila veliko gospodarsko škodo tudi za Republiko Slovenijo. Zaradi gradnje zahodne obvoznice Maribor pa je nujno prestaviti oziroma zgraditi novo infrastrukturno omrežje. Neizvedba slednjega bi namreč pomenila nemožnost gradnje same trase obvoznice. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka

Tožnik predlaga tudi odpravo gradbenih dovoljenj z dne 6. 6. 2007 in 4. 12. 2007. Tožba zoper navedeni gradbeni dovoljenji ni dovoljena.

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov in obeh odločb, tožnik v teh postopkih ni sodeloval kot stranski udeleženec, obe dovoljenji pa sta mu bili na zahtevo z dne 12. 12. 2007 posredovani po elektronski pošti 13. 12. 2007.

V skladu z določbo 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ker je tožnik odločbi prejel 13. 12. 2007, tožbo pa je vložil 20. 11. 2008, je ta prepozna, kar je po določbi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 razlog za njeno zavrženje v tem delu.

Poleg tega tožnika v obravnavanem primeru ni mogoče šteti za aktivno legitimiranega za vložitev tožbe zoper navedeni gradbeni dovoljenji, saj je v skladu z določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnik takega statusa v obeh postopkih ni imel, ni tožnik po določbah ZUS-1, kar je razlog za zavrženje iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka

V preostalem delu je tožba utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik lastnik zemljišč parc. št. 199/10 k.o. ... in 1160/15 k.o. ..., ki sta v I. točki izreka izpodbijane odločbe z dne 15. 10. 2008 navedeni med zemljišči, na katera se nanaša izdano delno gradbeno dovoljenje. Tožnik v tožbi zatrjuje, da v postopku niso bila predložena dokazila iz 56. člen ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji). Navedeni člen v 1. odstavku določa listine, ki se štejejo kot dokazilo o pravici graditi. Dolžnost upravnega organa pa je, da pred izdajo gradbenega dovoljenja preveri, ali ima investitor pravico graditi (6. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1).

Toženka v zvezi s tem pravno pomembnim dejstvom v obrazložitvi navaja le, da je investitor za zemljišča, navedena v izreku odločbe (torej tudi za tožnikovi zemljišči), v postopku predložil dokazila o pravici graditi. Za kakšna dokazila gre in kakšno pravico na zemljiščih posega izkazujejo (na primer investitorjevo lastninsko pravico, obligacijsko pravico, služnostno pravico ipd.), kar šele bi omogočalo oceno o tem, ali je izkazana pravica graditi na tožnikovih zemljiščih, pa v obrazložitvi ni konkretizirano. To pomeni, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, posledično pa je onemogočen tudi preizkus utemeljenosti tožbene trditve o nerazpolaganju z ustreznimi dokazili o lastništvu. V skladu z določbo 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto ter navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. Če zaradi pomanjkanja teh razlogov odločbe ni mogoče preizkusiti, kot je to v obravnavanem primeru, gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP.

Prav tako upravni organ v obrazložitvi le pavšalno ugotavlja, da je investitorjev zahtevek v skladu z LN1 (Medobčinski uradni vestnik, št. 28/02) in LN2 (Medobčinski uradni vestnik, št. 18/06). Toženka torej tudi v tem delu ne navaja dejstev, ki izhajajo iz predloženega PGD, in določb predpisov, v skladu s katerimi mora biti projekt, kar ponovno ne omogoča preizkusa, ali je v obravnavani zadevi projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti tožnikove trditve, da se noben izmed sprejetih LN ne nanaša na njegovi parc. št. 199/10 in 1160/15. Sodišče ugotavlja, da LN1 v svojem 3. členu določa obseg ureditvenega območja in našteva parcele ali dele parcel, po katerih poteka trasa ceste in kjer se nahajajo vsi spremljajoči objekti. Prav tako je obseg ureditvenega območja določen v 3. členu LN2, kjer so naštete parcele, ki jih obsega trasa ceste, vodnogospodarske ureditve, deviacije in priključne ceste ter vsi spremljajoči objekti. V nobeni od določb ni zapisanih parc. št. 1160/15 k.o. ... in 199/10 k.o. ... Kje je podlaga, da se izdano gradbeno dovoljenje nanaša tudi na tožnikovi zemljišči, iz obrazložitve torej ni razvidno, zato tudi ni mogoča ocena o skladnosti projekta z izvedbenim prostorskim aktom.

Drži sicer, da toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, kateri dokazili za gradnjo na tožnikovih zemljiščih je upoštevala v postopku (odločbi o ustanovitvi trajne služnosti plinovoda in daljnovoda v javno korist z dne 11. 6. 2008 in 11. 7. 2008) in okoliščine nastanka novi parcelnih številk 199/10 k.o. ... in 1160/15 k.o. ... (nova parcelacija zemljišč, navedenih v 3. členu obeh LN), vendar s tem ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti upravnega akta, ki je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu. Z dopolnjevanjem razlogov šele v upravnem sporu je namreč tožniku odvzeta možnost, da vloži učinkovito pravno sredstvo za zavarovanje svojih pravic. Sodišče pri tem le dodaja, da je popolna obrazložitev še zlasti pomembna v primeru enostopenjskega postopka, kot je obravnavani, ko odprava napak, ki je sicer omogočena v pritožbenem postopku (1. odstavek 251. člena ZUP), ni mogoča, in ko stranki v postopku pred izdajo upravnega akta ni bila dana možnost, da se v zadevi izjavi. Iz vsebine predloženih upravnih spisov namreč ni razvidno, da bi se tožnik že v postopku pred izdajo delnega gradbenega dovoljenja lahko izrekel o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, ki lahko vplivajo na njegove pravice in pravne koristi (3. odstavek 146. člena ZUP).

Sodišče je že zaradi navedenih razlogov tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral upravni organ navesti popolne razloge za odločitev in pri tem odgovoriti tudi na vse pomisleke, ki jih je tožnik izrazil v tožbi oziroma mu dati možnost, da se v postopku izjavi.

K 3. točki izreka

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uspel le deloma, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi uspel v celoti. Zato je upravičen do povračila celotnih stroškov, kot jih priznava omenjena določba ZUS-1.

Pri povrnitvi stroškov je sodišče štelo, da tožnika v postopku ni zastopal odvetnik. Tožnik je namreč sam vložil tožbo, predloženo pooblastilo odvetnici B.B. (priloga A11) pa se izrecno nanaša na vložitev pritožbe zoper sklep opr. št. U 552/2008-9 o zavrnitvi predlagane začasne odredbe z dne 4. 12. 2008, ki je postal pravnomočen, kar je tudi edino dejanje, ki ga je v tem upravnem sporu za tožnika opravila odvetnica. Ker je bila zadeva rešena na seji, se tožniku zato priznajo stroški v višini 80 EUR (1. odstavek 3. člena Pravilnika).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od vložitve tožbe dalje, kot je to zahteval tožnik.