VSRS Sklep II DoR 234/2021

Predlog se zavrne.

1Tožnik je na podlagi 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi očitanih protipravnih ravnanj davčnega organa toženke v postopkih odmere prispevkov in akontacije dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja in zahteval plačilo odškodnine, ker naj bi toženka prispevke odmerila v nasprotju z načelom objektivne neto obdavčitve, ki zagotavlja davčno pravičnost kot enega od vidikov enakosti pred zakonom in s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval odškodnino v znesku 61.000,70 EUR in povrnitev pravdnih stroškov, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

4Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pravnih vprašanjih: 1) Ali je pravilno stališče sodišča, da toženkino dejanje (dejanje njenih organov – delavcev FURS), ni bilo protipravno, ker pri odmeri prispevkov po 55.a in 57. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), davčno osnovo za plačevanje prispevkov ni zmanjšalo za stroške, porabljene za pridobitev dohodka in pri razlagi zgoraj navedenih določb ni uporabilo razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče podalo v sodbi X Ips 367/2017 (pravilno 2015: opomba Vrhovnega sodišča) z dne 30. 8. 2017? 2) Ali je pravilno stališče sodišča, da dejanje toženke, ko ni uporabljala zakonske analogije v korist tožnika – davčnega zavezanca pri razlagi 55.a člena in 57. člena ZZVZZ in 148. člena ZPIZ-2 in predpisov ni razlagalo v skladu z 41. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 367/2017 (pravilno 2015: opomba Vrhovnega sodišča) z dne 30. 8. 2017, ne pomeni kvalificirane stopnje napačnosti in nerazumno razlago zakona in s tem protipravnosti? 3) Ali je sodišče prve stopnje z neobrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga tožniku odvzelo pravico do izjave oziroma kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb pred sodiščem prve stopnje po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)? 4) Ali lahko odsotno oziroma pomanjkljivo obrazložitev odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga po tožnikovem zaslišanju nadomesti sodišče druge stopnje s svojo obrazložitvijo in odločitev sodišča na tak način potrdi? Glede prvih dveh vprašanj navaja, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo, v zvezi s tretjim in četrtim vprašanje pa se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 30/2014, III Ips 106/2011 in VIII Ips 144/2013 ter odločbo Ustavnega sodišča RS Up-219/15 z dne 19. 5. 2016. Uveljavlja kršitev 22. člena URS.

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožnikovem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je njegov predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (367.c člen ZPP).

7Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).