55.a člen ZZVZZ

V skladu z drugim odstavkom 249. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 242. člena ZPP mora izvedenec zahtevati nagrado takoj po izdelavi izvedenskega mnenja oziroma takoj po ustnem podajanju izvida in mnenja oziroma po nastanku stroškov, sicer svojo pravico do nagrade oziroma povrnitve stroškov izgubi. Vendar je sodišče dolžno opozoriti izvedenca na to njegovo pravico.

Ne gre za to, da bi davčni organ drugače razložil materialni predpis, na katerem temelji odmera prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ampak pri svoji odločitvi ni sledil že sprejeti razlagi sodišča, ki je zavezujoča. Glede na njegov ustavnopravni položaj ima Vrhovno sodišče v sodni hierarhiji položaj najvišjega razlagalca zakonskega prava, zato so njegova stališča in razlaga zakonskih določb zavezujoča. Neupoštevanje stališča Vrhovnega sodišča glede razlage materialnega prava v okoliščinah konkretnega primera predstavlja tako hudo kršitev, ki na eni strani pomeni kršitev načela pravne države in načela zakonitosti, hkrati pa vodi v neenotno uporabo prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti pomenilo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi preseglo meje pravne sprejemljivosti.

Po presoji sodišča je v 55.a členu ZZVZZ nastopila pravna praznina, saj je določena le izhodiščna osnova za odmero prispevka, zmanjšanje te osnove z upoštevanjem stroškov, ki so bili potrebni za ustvarjanje tega dohodka, pa ni urejeno. Tudi po presoji sodišča ni videti razlogov, da te pravne praznine ne bi mogla z uporabo zakonske analogije zapolniti sodna praksa. ZZVZZ v 55.a členu izrecno ne izključuje upoštevanje stroškov od posameznega prejetega dohodka, prav tako pa bi bila taka razlaga neskladna z ustavnim načelom enakosti obremenitve zavezancev, ki ga je treba uporabiti (tudi) v zvezi s tem prispevkom. Uporaba analogije za zapolnitev navedene pravne praznine je glede na medsebojno povezanost obeh ureditev sistemsko logična. Zato se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55.a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 v delu, ki določa, da se pri tem upoštevajo tudi normirani stroški v višini 10 % oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo ob upoštevanju 44. člena ZDoh-2.

Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017 ugotovilo, da se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55. a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2, v delu, ki določa, da se upoštevajo (tako da se odštejejo od osnove) tudi normirani stroški v višini 10% oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo ob upoštevanju 44. člena ZDoh-2. Upravni organ lahko od pravnega stališča, sprejetega v sodbi sodišča, odstopi le tedaj, če so po njegovem sprejemu nastopile nove okoliščine (sprejetje novih pravnih aktov s strani zakonodajalca, nova sodna praksa...). Vsak odstop od pravnega mnenja oz. stališča sodišča pa mora upravni organ pravno utemeljiti in zgolj „nestrinjanje“ ne zadošča za utemeljen odstop od sodne prakse.

Predlog se zavrne.

Predlagatelj ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja. Neutemeljene so navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Obračun DDV in obračun prispevkov se med seboj izključujeta. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upra

Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.

Po prvem odstavku 97. člena ZDavP-2 davčni organ vrne preveč plačani znesek, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, drugi odstavek pa ureja primere, ko je na podlagi popravka davčnega obračuna ugotovljena razlika med davčno obveznostjo po prvotnem obračunu in obveznostjo po popravku obračuna. Po stališču sodne prakse in pravne teorije3 analogija v davčnem pravu ni prepovedana, ko je to v korist davčnim zavezancem. Glede na navedeno sodišče ne vidi ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil uporabljiv tudi v primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec uveljavlja davčno olajšavo (upoštevanje normiranih in dejanskih stroškov pri izračunu davčne osnove) in posledično znižanje davčne osnove ter iz tega naslova zahteva vračilo preveč plačanih prispevkov, ki jih je zanj plačal izplačevalec dohodka, in sicer na podlagi obračuna davčnega odtegljaja. Namen določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je plačal nekaj, česar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoči vračilo tega zneska.

Zavezanci od dohodkov iz drugega pogodbenega razmerja morajo na podlagi 55.a člena ZZVZZ plačati prispevke za zdravstveno zavarovanje, ne glede na to, da se prispevki za zdravstveno zavarovanje plačujejo že iz njihovih dohodkov, na primer plač, nadomestil, pri čemer zakon ne omejuje prispevkov le na dohodke, dosežene v Sloveniji. Posledično to pomeni, da mora zavarovanec plačati te prispevke tudi za dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, ki jih doseže v tujini. V obravnavnem primeru to pomeni, da mora tožnik na podlagi 55.a člena ZZVZZ od svojih dohodkov iz naslova pogodbe o prokuri, ki jih je dosegel na Hrvaškem, plačati prispevke za zdravstveno zavarovanje.

V 55.a členu ZZVZZ je nastopila pravna praznina, saj je določena le izhodiščna osnova za odmero prispevka, zmanjšanje te osnove z upoštevanjem stroškov, ki so bili potrebni za ustvarjanje tega dohodka, pa ni urejeno. Tudi po presoji sodišča ni videti razlogov, da te pravne praznine ne bi mogla z uporabo zakonske analogije zapolniti sodna praksa. ZZVZZ v 55. a členu izrecno ne izključuje upoštevanje stroškov od posameznega prejetega dohodka, prav tako pa bi bila taka razlaga neskladna z ustavnim načelom enakosti obremenitve zavezancev, ki ga je treba uporabiti (tudi) v zvezi s tem prispevkom. Zato se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55.a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 v delu, ki določa, da se pri tem upoštevajo tudi normirani stroški v višini 10% oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo ob upoštevanju 44. člena ZDoh-2.

Prvostopenjski davčni organ bi na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov moral tožnico ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, ravno iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

Davčni organ prve stopnje bi po presoji sodišča na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov moral tožnico ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, ravno iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

OZN obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje obravnava kot neposredno obdavčitev (direct taxation), od katere so zaposleni na podlagi Konvencije izvzeti. Prvostopenjski davčni organ bi na podlagi Konvencije moral tožnico ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, ravno iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

OZN obvezne prispevke za zdravstveno zavarovanje obravnava kot neposredno obdavčitev (direct taxation), od katere so zaposleni na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov izvzeti. Prvostopenjski davčni organ bi na podlagi Konvencije moral tožnico ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, ravno iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

Davčni organ prve stopnj bi na podlagi Konvencije moral tožnico ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, ravno iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

Davčni organ prve stopnje bi moral na podlagi Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov moral revidentko ne samo oprostiti plačila akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak tudi plačila prispevka iz naslova zdravstvenega zavarovanja po 55.a členu ZZVZZ, iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za poseben prispevek, ki ni le v splošnih značilnostih primerljiv z davčno obremenitvijo, temveč gre za plačilo, ki se vsebinsko izenačuje s plačilom davčne obveznosti, saj ne gre za plačilo, ki bi bilo temelj zdravstvenega zavarovanja, temveč za plačilo, ki so ga dolžne plačati že zavarovane osebe in na njihov obseg pravic in status tudi sicer nima nobenega vpliva.

Izvedenka je bila v času opravljanja dela za sodišče pokojninsko in invalidsko zavarovana na drugi podlagi, kot delavka v delovnem razmerju. Glede na določbo 18. člena ZPIZ-2 sodišče od odmerjene nagrade izvedenki za opravljeno izvedensko delo v bruto znesku ne obračuna prispevkov za PIZ in za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ.

Pri obdavčitvi je treba izhajati iz objektivnega neto načela, ki zagotavlja davčno pravičnost, ker terja, da se od dohodka odštejejo za njegovo pridobitev potrebni stroški, saj je le (pozitivna) razlika tista, ki dejansko pomeni povečanje premoženja (ekonomske moči) davčnega zavezanca. Če je določene stroške nosil naročnik, potem plačila v delu, ki pomeni njihovo povrnitev revidentu v dejansko nastali višini, ni mogoče šteti za dohodek revidenta v smislu ZDoh-2. V zvezi s prispevkom iz 55a. člena ZZVZZ je treba pritrditi revidentu, da se ta prispevek po svojih značilnostih bistveno ne razlikuje od davčne obremenitve z dohodnino. Skladno z navedenim torej ni razlogov, da bi bila osnova za plačilo prispevka na podlagi 55a. člena določena brez upoštevanja načela (davčne) pravičnosti ki velja za določitev davčne osnove za plačilo dohodnine iz dohodka iz drugega pogodbenega razmerja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55.a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2, v delu, ki določa, da se pri tem upoštevajo tudi normirani stroški v višini 10% oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske strošk

Pri odmeri prispevka na podlagi 55.a člena ZZVZZ morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, to je, 1. da se plačilo, prejeto iz zadevnega pravnega razmerja, na podlagi zakona, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in 2. da zadevni dohodek ni oproščen plačila dohodnine. Pri tem pa prezre oziroma ne upošteva pravilno, da gre pri drugem pogoju za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine na podlagi zakona, ki ureja dohodnino. Gre torej za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine na podlagi določb 1. razdelka II. poglavja ZDoh-2 (od 20. do 34. člena) in ne za oprostitev, ki bi temeljila na drugi pravni podlagi. Prispevek naj bi zajel vse aktivne dohodke in s tem čim širšo davčno osnovo, iz katere se izvzamejo zgolj tisti dohodki, ki jih ni šteti za aktivne v navedenem pomenu in ki so po določbah ZDoh-2 izrecno oproščeni plačila dohodnine. To pa dohodki iz Konvencije o privilegijih in imunitetah Združenih narodov niso, zato ni podlage za ugoditev tožbi, s katero se predlaga odprava odločitve o odmeri prispevka, in tudi ne za razpravo o ostalih tožbenih ugovorih v tej zvezi, ki z ozirom na povedano izhajajo iz nepravilne oziroma zmotne uporabe materialnega zakona (55.a člena

Pri obračunu prispevka za socialno varnost se vzame za osnovo tisto višino dohodka, ki ga je posameznik prejel, ne da bi se pri tem predhodno že kaj odštevalo. Prvostopenjski organ je pravilno upošteval, da je potrebno pri obračunu prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36% vzeti znesek 2.231,47 EUR in ne znesek 1.423,00 EUR, pri katerem bi bili odšteti že stroški prevoza in nočitve.