UPRS Sodba in sklep IV U 150/2017-25

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva A.A. za plačilo odškodnine v višini 91.776,77 EUR, se zavrže.

III. Vsaka stranka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. IV U 91/2016-33 z dne 6. 6. 2017, odločila, da se A.A. razreši s položaja direktorja Zavoda T. (v nadaljevanju ZGT).

2Uvodoma je tožena stranka pojasnila, da je bil tožnik za direktorja ZGT imenovan z odločbo št. 01415-31/2012/3 z dne 25. 10. 2012, za dobo 4 let, z možnostjo ponovnega imenovanja in pojasnila, da pravno podlago razrešitve predstavlja določba 32. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), Zakon o gozdovih (v nadaljevanju ZG) in 22. člen Statuta ZGS.

3Pojasnila je, da ZGT izvaja naloge javne gozdarske službe na podlagi 56. člena ZG, ter Programa dela in Finančnega načrta, ki ju je Svet Zavoda za leto 2013 sprejel na 4. redni seji dne 20. 12. 2012, Vlada RS pa je z navedenima dokumentoma soglašala s sklepom št. 47603-50/2012/7 z dne 19. 3. 2013. Nadalje je Svet Zavoda na 7. korespondenčni seji dne 23. 10. 2013 sprejel rebalans Programa dela in Finančnega načrta za leto 2013, s katerima je na podlagi 48. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 soglašal minister pristojen za gozdarstvo. Na podlagi ZG in sprejeta Programa dela in Finančnega načrta Zavoda sta ZGT in Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju Ministrstvo), dne 30. 1. 2013 sklenila pogodbo, št. 2330-13-000015, o opravljanju in začasnem financiranju javne gozdarske službe, dne 19. 4. 2013 pogodbo, št. 2330-13-000104 o opravljanju in financiranju javne gozdarske službe in dne 23. 10. 2013 dodatek št. 1 k pogodbi št. 2330-13-000104 o opravljanju in financiranju javne gozdarske službe. Z navedenimi pogodbami je Ministrstvo za izvajanje javne gozdarske službe zagotovilo 18.871.516 EUR, od tega za stroške dela 16.817.573 EUR, za stroške materiala in storitev 1.794.643 EUR in za stroške investicij 259.300 EUR. V pogodbi, št. 2330-13-000104 so eksplicitno navedena tudi sredstva za stroške materiala in storitev v decembru 2013, v višini 245.898 EUR, v skupnem obsegu pa lahko zahtevek za izvajanje javne gozdarske službe v decembru znaša do 1.781.314 EUR.

4V Programu dela in Finančnem načrtu ZGT za leto 2013 so predvidene vse naloge, kakor tudi sredstva za njihovo izvedbo. Manj kot mesec in pol po sprejemu rebalansa Finančnega načrta za leto 2013, je takratni direktor ustavil delovanje nujnih nalog javne gozdarske službe, zaradi nezagotovljenih sredstev.

5O prenehanju izvajanja posameznih nalog javne gozdarske službe (4. 12. 2013) je direktor ZGT pisno obvestil ministra pristojnega za gozdarstvo, z dopisom št. 340-45/2013 z dne 3. 12. 2013 in istega dne vodjem oddelkov in vodjem območnih enot zavoda posredoval okrožnico z naslovom „Izvajanje javne gozdarske službe v zavodu“. Kot razlog za ustavitev izvajanja navedenih nalog je navedel primanjkljaj v novembru in decembru, na kontu materialni stroški, v višini 280.000 EUR in navedel, da je vlog lastnikov gozdov za odkazilo dreves v redni sečnji zelo veliko, še posebno pa se je povečalo število vlog za odkazilo dreves v ujmah poškodovanih gozdov (vetrolom). Lastnike gozdov, ki so želeli izbiro drevja za poseg ali svetovanje pred izdajo odločbe se je napotilo, da se telefonsko obrnejo na ministrstvo, ki je od 4. 12. 2013 prejemalo številne klice lastnikov gozdov. Le ti so ministrstvu posredovali informacijo, da jim gozdarji odklanjajo izbiro drevja za posek tudi v primeru, ko jim prevoz na teren ponudijo sami. Nekaj klicev je bilo povezanih tudi z odklanjanjem dela, ki ni terenske narave, in ni povezano z materialnimi stroški. Ravnanje direktorja je bilo nedopustno, nepravilno in v nasprotju s predpisi in splošnimi akti zavoda.

694. člen ZG določa, da je zavod odgovoren za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi razpolaga. Svet ZGT je konec oktobra sprejel rebalans Programa in Finančnega načrta za leto 2013, s katerima je bilo upoštevano opozarjanje takratnega direktorja zavoda o premajhnih sredstvih dodeljenih za delovanje zavoda s strani države. Direktor zavoda je osebno odgovoren za izvajanje rebalansa programa dela, s sredstvi zagotovljenimi z rebalansom finančnega načrta, namesto tega pa je tedanji direktor naknadno, brez spremembe programa dela na seji sveta zavoda, ki na podlagi drugega odstavka 69. člena ZG sprejema program dela in finančni načrt, samovoljno zaustavil izvajanje nekaterih del javne gozdarske službe in s tem kršil predpise in splošne akte zavoda in z nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu večjo škodo.

7Naloge zavoda, ki jih ta opravlja v okviru javne gozdarske službe so določene v 56. členu ZG. Z ustavitvijo nujnih strokovnih del javne gozdarske službe na terenu so bila ustavljena najmanj dela po prvi, osmi, deseti, enajsti, šestnajsti, osemnajsti, dvaindvajseti, petindvajseti in osemindvajseti alineji 56. člena ZG. V 31. členu ZG pa je določeno, da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, je odgovoren za zakonitost dela zavoda, vodi strokovno delo zavoda, razen, če sta poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela zavoda ločeni (enako kot 61. člen ZG). Zaradi finančne krize je prišlo v letu 2013 do zmanjšanja proračunskih sredstev, posledično tudi finančnih sredstev za delovanje zavoda, kar je zahtevalo racionalizacijo dela zavoda. Zmanjševanje finančnih sredstev ni dovoljevalo kar zaustavitve nujnih strokovnih nalog opredeljenih s predpisi in splošnimi akti, zato je direktor ravnal nevestno, ko ni organiziral dela zavoda skladno s predpisanimi nalogami in na podlagi sprejetega programa dela ter finančnega načrta, temveč je samovoljno in nepravilno zaustavil izvajanje nujnih strokovnih del javne gozdarske službe na terenu.

8Zaradi navedene odločitve se direktorju zavoda očita, da pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda (3. alineja drugega odstavka 38. člena ZZ) in da je s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu večjo škodo (4. alineja drugega odstavka 38. člena ZZ). Zaradi ustavitve nujnih strokovnih del so nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda na terenu, ker se niso reševale vloge lastnikov gozdov za izbiro drevja za možni poseg in se niso izdajale odločbe za sečnjo in spravilo lesa ter za izvedbo potrebnih gojitvenih del, na podlagi prvega odstavka 17. člena ZG. Lastnikom gozdov se niso izdajale niti odločbe za sanitarne sečnje in preventivna varstvena dela na podlagi 29. člena ZG. Gre za posebej problematično stanje z vidika varstva gozdov, ker odlašanje s sanitarno sečnjo in ukrepi varstva gozdov lahko povzroči prekomerno namnožitev škodljivih organizmov, zlasti podlubnikov in posledično povzroči veliko gospodarsko in ekološko škodo. Z očitanim ravnanjem je bila povzročena materialna škoda tudi marsikateremu lastniku gozda, ker je z zaustavitvijo izbire drevja za možni posek in za sanitarno sečnjo, direktor preprečil lastnikom gozdov gospodarjenje s svojo lastnino. Poleg tega odlašanje sanitarne sečnje povzroči tudi razvrednotenje gozdnih, lesnih sortimentov in bistveno zmanjša prihodek, ki ga ima lastnik od lesa. Direktor je v dopisu z dne 3. 12. 2013 sam opozoril na zelo veliko število vlog lastnikov gozdov za izbiro drevja za možni posek v tistem obdobju. Prav tako zaustavitev nujnih strokovnih del javne gozdarske službe posledično vpliva tudi na zmanjšan promet z lesom v RS in posledično zmanjšanje gozdarske aktivnosti in prilivov v proračun RS. Zavod te naloge opravlja na podlagi javnega pooblastila, zato ustavitev teh nalog pomeni škodo za RS. Onemogočanje sanitarne sečnje in izvedbe potrebnih varstvenih del negativno vpliva tudi na gozdni ekosistem in predstavlja nevarnost prenamnožitve škodljivih organizmov ter posledično veliko ekološko škodo. Vpliva tudi na slabšo realizacijo načrtov za gospodarjenja z gozdovi.

9Glede na navedeno, je bila po mnenju tožene stranke razrešitev direktorja nujna, da se je zagotovilo izvajanje del javne gozdarske službe v okviru predpisov in načrtov za gospodarjenje z gozdovi in se je tako preprečila nadaljnja gospodarska in ekološka škoda in neaktivnost javnih uslužbencev zavoda, ki so plačo prejemali iz javnih sredstev in to ne glede na opravljen obseg dela v mesecu decembru 2013.

10V 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZS je določena dolžnost pristojnega organa, da direktorja, ki pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda, razreši. V določbi 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZS je določeno, da je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če zavodu povzroči večjo škodo z nevestnim ali nepravilnim delom. Direktor ni zagotovil nemotenega delovanja dejavnosti zavodu po ZG in v okviru sprejetega Programa dela za leto 2013, Finančnega načrta za leto 2013 ter rebalansa Programa dela in Finančnega načrta za leto 2013. Prav tako je direktor zavoda v decembru 2013 ustavil izvajanje več osnovnih nalog v okviru izvajanja gozdarske javne službe in tako ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda, ravnal je nevestno in nepravilno ter zavodu povzročil večjo škodo, zato je potrebna njegova razrešitev po 3. in 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZS.

11Pred sprejemom sklepa o razrešitvi je bil direktor seznanjen z razlogi za razrešitev in mu je bila dana možnost, da se o njih izjavi, tako kot to določa tretji odstavek 38. člena ZS. Dne 13. 12. 2013 je A.A. podal pojasnila, v katerih je navedel predvsem dejstva povezana s postopki sprejemanja in spreminjanja Programa dela in Finančnega načrta zavoda za leto 2013. Na vse navedbe A.A. z dne 13. 12. 2013 je tožena stranka izčrpno odgovorila. Ugotovila je, da navedbam in pojasnilom A.A. ni mogoče slediti ter da na podlagi navedenega obstaja utemeljen razlog za njegovo predčasno razrešitev. Ker je direktor nezakonito ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe v gozdovih, ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda, je podan pogoj za njegovo razrešitev po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZS. Nadalje je s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu in s tem Republiki Sloveniji večjo škodo s tem, ko je z nepravilnim delom ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe in z nevestnim delom, ob ugotovitvi da bo izpadel del prihodkov ZGT, ni takoj poskrbel za spremembo programa dela in finančnega načrta zavoda in je s tem podan pogoj za njegovo razrešitev tudi po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZS. Pristojni organ je tako na podlagi 38. člena ZS iz navedenih razlogov dolžan razrešiti direktorja, zato je minister ponovno podal predlog, da se A.A. 17. 12. 2013 razreši s položaja direktorja ZGT.

12Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje utemeljenih razlogov za razrešitev, zato vlaga tožbo za ničnost akta, podredno na razveljavitev spornega sklepa, vse skladno z obstoječo sodno prakso in njeno smiselno uporabo v zvezi z odpoklicem poslovodstva v javnem zavodu.

13Izpodbijani sklep, enako kot sklep št. 01415-16/2017/4 z dne 20. 7. 2017, vsebuje očitke pavšalne narave, ki so neutemeljeni in ne odražajo resničnih postopkov tožnika pri izvrševanju njegovih dolžnosti. Razlogi za razrešitev tožnika niso podani, vsi v spornem sklepu podani očitki tožniku so neresnični, toženka pa niti konkretno ne navaja, kateri predpisi naj bi bili kršeni, ampak navaja zgolj zakonska določila in povzema dolžnosti zavoda do zainteresirane javnosti. Tako zatrjevanje domnevnih kršitev, predstavljajo zgolj poskus opravičiti njegovo razrešitev, ki je bila opravljena izključno iz političnih razlogov in z namenom diskreditacije.

14V zvezi z očitkom, da naj bi 4. 12. 2013 neupravičeno odredil prenehanje izvajanja posameznih nalog javne gozdarske službe, navaja, da gre za neutemeljene in neresnične očitke. Primarno opozarja, da ni odredil prenehanja izvajanja navedenih nalog, ampak je po posvetu z vodji območnih enot (kot izhaja iz okrožnice z dne 3. 12. 2013), odredil, da se potni nalogi za službene prevoze, za opravljanje nujnih strokovnih del javne gozdarske službe za mesec december 2013, do nadaljnjega ne izdajajo, prav tako pa je prepovedal uporabo službenih vozil in izrecno opozoril, da se morajo delovne naloge, za katerih stroške kritje obstaja, opravljati redno. Razlog izdaje okrožnice je bila opustitev financerja zagotoviti zadostna finančna sredstva, potrebna za materialne stroške opravljanja delovnih nalog na terenu. Ob upoštevanju določb Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZPIR1314), je bila odločitev nujna, ker je bilo prepovedano prerazporejati sredstva na plačne konte v finančnem načrtu med letom (deveti odstavek 48. člena), prav tako bi z nadaljnjim odobravanjem plačil brez kritja, na postavki materialnih stroškov, ustvaril primanjkljaj in s tem kršil 47. člen ZIPR1314.

15Opisal je finančne težave ZGT pred 2013 in pojasnil, da je tekom celotnega leta 2013 opozarjal na pomanjkanje sredstev za izvajanje plana dela, ter na toženko, Direktorat za gozdarstvo ter Svet zavoda, naslovil več sanacijskih načrtov. Res je ministrstvo z rebalansom zavodu zagotovilo dodatna sredstva v višini 1.403.700,00 EUR, vendar je šlo za prenizek znesek, odgovora na opozorila, da je treba za izvajanje delovanja javne službe zagotoviti dodatna sredstva, pa ni dobil. Dodatno je po sprejemu Rebalansa finančnega načrta za leto 2013, dne 11. 11. 2013, prišlo še do vetroloma, in je bilo na njegovi podlagi vloženo večje število vlog za odkazilo poškodovanih dreves, kar je stroške zavoda še dodatno in znatno povečalo. Pojasnil je, da morajo v takem primeru za izdajo odločb o odkazilu poškodovanih dreves napotiti revirne gozdarje na teren, da opravijo nujna strokovna dela, kar bi imelo za posledico obvezo delodajalca do plačila potnih stroškov revirnih gozdarjev. Ti stroški bi povečali materialne stroške, gre pa za nepredvidljive okoliščine izven sfere tožnikovih sposobnosti planiranja. Po ZG je pravica in dolžnost lastnikov gozdov, da v roku 3 dni obvestijo gozdarsko službo, posledice vetroloma, pa lahko odpravijo tudi pred izdajo odločbe za sanitarno sečnjo, kar pomeni, da lastniki gozdov sanitarno sečnjo lahko izvedejo pred izdajo odločbe. V posledici nastale finančne situacije je bil s strani tožnika sprejeti ukrep nujen in predviden zgolj kratkoročno.

16Opozarja, da tožena stranka ni specificirala, niti utemeljila zatrjevane škode, kot posledice sprejetega ukrepa. Ukrep je bil kratkoročne narave, trajal je 3 dni, javna gozdarska služba pa se je v delu, v katerem so bila zagotovljena sredstva za izvedbo nalog, še vedno opravljala. Opozarja tudi na določbo drugega odstavka 29. člena ZG, ki v nujnih primerih, ko bi lahko nastala škoda, lastnikom gozdov dopušča sečnjo tudi pred odkazilom in o sečnji obvesti zavod. Tako o škodi nastali lastnikom ni mogoče govoriti, kar je na 3. izredni seji ZGT dne 20. 11. 2013 potrdil tudi predstavnik Sveta ZGT, B.B.

17Vetrolom je predstavljal enega izmed razlogov, ki je utemeljeval potrebo po pridobitvi dodatnih finančnih sredstev. Tožnik je pojasnil, da je v obdobju od 11. 11. 2013 do 20. 11. 2013, brez vednosti ministrstva, vložil vlogo za odobritev posojila v višini 300.000,00 EUR, za zagotovitev izvajanja gozdarske javne službe in je bilo z odobritvijo tega posojila zagotovljeno izvajanje te službe.

18Neresnične so navedbe, da je do pomanjkanja sredstev za kritje materialnih stroškov dela na terenu prišlo v posledici malomarnega ter nevestnega opravljanja del in nalog s strani tožnika. Tožnik je že v dopisu z dne 13. 12. 2013 pojasnil razloge, zaradi katerih je prišlo do finančne situacije in posledično sprejete odločitve, razlogi pa izhajajo tudi iz Programa dela ZGT za leto 2013, Finančnega načrta ZGT za 2013 in Sanacijskega načrta ZGT za leto 2013.

19Pojasnjuje tudi, da gre za izdajo akta v ponovljenem postopku odločanja, v katerem tožena stranka ni sledila napotilu sodišča in je zato izpodbijani akt neobrazložen. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje oziroma se opredeljuje do posameznih trditev tožene stranke in navaja, da je racionalno in vestno skrbel za realizacijo porabe sredstev, kljub zmanjšanju proračunskih sredstev v letu 2013 kar za 12,7 in ne 5,6 %, kot to navaja tožena stranka, saj je do slednjega podatka prišlo šele s sprejemom rebalansa proračuna.

20Zavajajoče so tudi navedbe, da je zavod zaradi negospodarnega delovanja tožnika v polletju 2013 porabil 58 % razpoložljivih sredstev za to leto in pojasnjuje razloge za to porabo. Prav tako tožnik ni mogel predvideti izpada predvidenih prihodkov na podlagi zaračunavanja materialnih stroškov lastnikom gozdov ter prihodkov na podlagi pogodbe s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Kot neutemeljenega ocenjuje tudi očitek, da bi moral predvideti izpad prihodkov na podlagi opustitve sprejema ustrezne spremembe v zakonu. Zaračunavanje dela materialnih stroškov lastnikom gozdom je bilo predvideno kot prihodek, tako v Finančnem načrtu, kot v Rebalansu finančnega načrta in je tožnik posledično upravičeno pričakoval sprejetje zakonodaje. S spremembo zakonodaje je bila predvidena uvedba prevoznic, v posledici katerih je zavodu nastal dodaten strošek najmanj 200.000,00 EUR in ne 85.932,70 EUR, kot navaja tožena stranka. Predstavil je izračun, na katerem je temeljil strošek izdaje prevoznic. Ni točna navedba tožene stranke, da tožnik ni predlagal rebalansa proračuna, saj je po ugotovitvi, da bo pogodba s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS sklenjena v bistveno v manjšem obsegu, na ministrstvo naslovil sanacijski načrt z dne 24. 4. 2013. Pojasnil je tudi, da gre v primeru sklenitve pogodbe oziroma dejavnosti s skladom za tržno dejavnost zavoda, prihodki iz te dejavnosti pa so ločeni od prihodkov na podlagi opravljanja javne službe, zato teh prihodkov ne bi bilo mogoče uporabiti za kritje materialnih stroškov javne gozdarske službe.

21Prav tako je tožnik na ministrstvo, elektronsko na direktorat in pisno na ministra C., naslovil več sanacijskih načrtov 24. 4. 2013, 17. 5. 2013, 29. 5. 2013 ter 16. 8. 2013 in ni točna navedba tožene stranke, da je bil predložen zgolj sanacijski načrt z dne 16. 8. 2013. Ministrstvo ni bilo aktivno. Predlagal je tudi zmanjšanje števila območnih enot, do katerega ni prišlo zaradi opustitve sprejetja Sklepa o spremenjeni organizaciji in začetku delovanja zavoda, tožena stranka pa mu očita ravno neizvedbo aktivnosti v tej smeri.

22Pojasnjuje tudi, da je tekom leta 2013 implementiral, v mandatu predhodnika g. B.B. sprejeto sistemizacijo delovnih mest, ki je zmanjšala število krajevnih enot, oddelkov ter števila zaposlenih, ter s tem tudi mase plač. Na račun izvedene sistemizacije delovnih mest je bilo doseženo 756.000,00 EUR prihranka, kar je posredni prihranek zavoda, kot posrednega proračunskega porabnika. Navaja tudi, da na spremembo zakonodaje, konkretno ZG ni mogel vplivati in da ni bil predčasno razrešen s funkcije direktorja zavoda iz razloga določenega v drugem odstavku 38. člena ZS ali 24. členu Statuta. Izpodbijani sklep v izreku ne navaja razloga za razrešitev, zato je sklep nezakonit.

23Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit in se zato odpravi; da je tožena stranka tožnikov plačati odškodnino v višini 91.776,77 EUR bruto in povrniti pravdne stroške.

24Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen in mu nasprotuje tako po temelju, kot višini. Sklicuje se na ugotovitve v sklepu o razrešitvi in poudarja, da so v izpodbijanem sklepu obširno obrazloženi in utemeljeni razlogi za njegovo razrešitev in navedene pravne podlage, ki jih v odgovoru na tožbo obširno pojasnjuje. V zvezi z tožnikovimi vsebinskimi navedbami, ki se nanašajo na financiranje javne gozdarske službe iz proračuna 2013, navaja, da so se proračunska sredstva res zmanjšala za 12,7 % glede na leto 2012, vendar je tožena stranka zagotovila dodatna sredstva v višini 1.403.700,00 EUR, zato so se sredstva za tekoče transfere javne gozdarske službe zmanjšala le za 5,6 %.

25Pojasnjuje, da predlog o zaračunavanju dela materialnih stroškov lastniku gozda ni dobil ustrezne podpore, o čemer je bilo vodstvo ZGT seznanjeno že v mesecu februarju 2013, pa se ni odzvalo, niti Svetu zavoda ni predlagalo rebalansa Finančnega načrta, v katerem bi upoštevalo izpad pričakovanih prihodkov iz tega vira. Konkretno nevestno delo direktorja je podlaga za predčasno razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ in izkazana subjektivna krivda direktorja.

26Tožena stranka je odgovorila tudi na ugovore, ki se nanašajo na izpad prihodkov zaradi pogodbe s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju SKZG RS), ki je bila sklenjena v manjšem obsegu, kot je bilo načrtovano v Finančnem načrtu zavoda za leto 2013. Pojasnjuje, da pogodba z SKZG RS ne sodi med zakonske naloge javne gozdarske službe, ampak gre za tržno dejavnost zavoda. Navaja podatke o sklenitvi pogodb s SKGZ RS in pojasnjuje, da kljub temu, da se je vodstvo zavoda že ob sklenitvi pogodbe s SKGZ RS zavedalo, da bodo prihodki iz tržne dejavnosti realizirani v bistveno manjšem obsegu, kot so bili načrtovani s Finančnim načrtom zavoda za leto 2013, Svetu zavoda vodstvo ni predlagalo rebalansa finančnega načrta. Konkretno nevestno delo direktorja je podlaga za predčasno razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ in izkazana subjektivna krivda direktorja.

27V zvezi z navedbami o predloženih sanacijskih načrtih tožena stranka navaja, da je bil edini sanacijski načrt, ki ga je v skladu z Zakonom o izvrševanju proračunov za leti 2013 in 2014 prejelo tedanje ministrstvo, priložen polletnemu poročilu zavoda z dnem 16. 8. 2013. Rebalans je Svet zavoda sprejel 23. 10. 2013. Dopisi, ki jih tožnik navaja v tožbi so naslovljeni kot Predlogi možnih ukrepov za rešitev finančne situacije v zavodu v letu 2013 z dne 24. 4. 2013, 17. 5. 2013 in 29. 5. 2013. Navedeni dokumenti so si vsebinsko zelo podobni in ne vsebujejo celotnih predlogov in ukrepov za rešitev finančne situacije v zavodu, posebej ne na način, ki bi imel finančne učinke že v letu 2013. Ker je tedanje ministrstvo po proučitvi Poročila o delu zavoda za prvo polletje 2013 in Poročila o realizaciji Finančnega načrta zavoda v prvem polletju 2013 ugotovilo, da so bile številne naloge, zlasti na posameznih področjih, izvedene na zaskrbljujočo nizki ravni, je bil zavod z dopisom z dne 10. 9. 2013 pozvan, da ob predložitvi zahtevka za izvajanje javne gozdarske službe za september, predloži tudi poročilo (obseg opravljenih nalog, vključno s porabljenimi sredstvi). Navaja tudi, da v poslanih predlogih možnih ukrepov za rešitev finančne situacije v zavodu v letu 2013, ni v nobenem dokumentu navedeno, kako bo zavod nadomestil izpad prihodkov na tržni dejavnosti, niti ni bilo predlagano, kako bi bile z učinkovitejšo organizacijo dela in racionalizacijo sproščene delovne ure, ki bi jih zaposleni lahko namenili tržnim dejavnostim. Zavajajoč je podatek, ki ga je navedel zavod v Poročilu o realizaciji finančnega načrta zavoda v prvem polletju 2013, da se na javni gozdarski službi v prvem polletju 2013 izkazuje presežek prihodkov nad odhodki za 55.848,00 EUR. Že pri sprejetju finančnega načrtu je bilo namreč jasno, da sredstev ni dovolj za vse leto, pa je v prvi polovici leta zavod sredstva porabil tako, kot da jih ima dovolj. Na 7. strani poglavja „učinek predlaganih ukrepov“ zavod navaja, da bo nepokrita razlika za leto 2013 znašala 1.649.255,00 EUR, ni pa v sanacijskem načrtu dokazana nobena možnost, kako zavod upravljati v okviru razpoložljivih sredstev ali poiskati zunanje vire na področju tržne dejavnosti ali možnost najema posojila, kar vse daje podlago za očitano nevestno delo direktorja, ki predstavlja podlago za predčasno razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZS in je izkazana subjektivna krivda direktorja.

28Navedba tožnika, da je imel zavod zaradi uvedbe prevoznic strošek 200.000,00 EUR ne drži, saj je iz osnutka poročila zavoda z dne 16. 1. 2014, razviden strošek 85.932,70 EUR za 195.684 izdanih prevoznic.

29Navaja tudi, da ZGT v finančnem načrtu za leto 2013 ni izkazoval presežka odhodkov nad prihodki, prav tako presežka odhodkov nad prihodki ni izkazoval v rebalansu Finančnega načrta za leto 2013 in to 23. 10. 2013, pa je kljub temu tožnik 3. 12. 2013 izdal pisno obvestilo o ustavitvi nujnih strokovnih del. Razlog ustavitve je bil naveden kot primanjkljaj v mesecu decembru in novembru na kontu materialnih stroški v višini 280.000,00 EUR. Lastnike gozdov, ki so želeli izbiro drevja za poseg, je napotil na ministrstvo.

30Navaja tudi, da zmanjšanja števila zaposlenih na ZGT in posledično prihranek proračunskih sredstev, ni rezultat prizadevanja vodstva zavoda, kot ni rezultat dela tožnika sprememba sistemizacije delovnih mest ali zmanjšanje števila krajevnih enot zavoda. Gre za delo, ki ga je izpeljal predhodni direktor v letu 2012.

31Tožnik ni zanikal svoje odločitve o ustavitvi nujnih in z ZG predpisanih strokovnih del na terenu in s tem kršitve predpisov in splošnih aktov zavoda, s čimer je z nevestnim in nepravilnim delom zavodu in marsikateremu lastniku gozda, povzročil večjo škodo. Prav tako ni izvedel vseh možnih ukrepov za uspešno realizacijo Programa dela in Finančnega načrta za leto 2013. Po predpisih in splošnih aktih zavoda ni ravnal in je nezakonito ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe v gozdovih in je s tem podan pogoj za njegovo razrešitev po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZS. Nadalje je z nevestnim in nepravilnim delom zavodu povzročil večjo škodo s tem, ko je z nepravilnim delom ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe in z nevestnim delom, ob ugotovitvi, da bo izpadel del prihodkov zavoda, ni takoj poskrbel za spremembo Programa dela in Finančnega načrta zavoda, s čimer je podan pogoj za razrešitev tudi po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZS, zato je pristojni organ na podlagi 38. člena ZS iz navedenih razlogov, dolžan razrešiti direktorja.

32V nadaljevanju se sklicuje tudi na ZIPRS 1314 in ZIPRS 1415, ki v prvem odstavku 65. člena določa razrešitev odgovorne osebe posrednika uporabnika proračuna in pojasnjuje, da bi lahko vlada razrešila direktorja tudi na tej pravni podlagi, ker zavod v Finančnem poročilu za leto 2013 izkazuje presežek odhodkov nad prihodki na dejavnosti javne gozdarske službe v višini 257.312,00 EUR, na projektnih v višini 65.198,00 EUR in na tržni dejavnosti v višini 283.515,00 EUR. Na podlagi navedenega je minister podal ponovni predlog, da se A.A. z dnem 17. 12. 2013 razreši s položaja direktorja ZGT.

33V zvezi s tožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na odredbo o prenehanji izvajanja posameznih nalog javne gozdarske službe, je tožena stranka pojasnila, da se sporni dopis nanaša samo na zaustavitev nujnih strokovnih del javne gozdarske službe na terenu in je tožena stranka za navedbe v tožbi, da se nanaša ta dopis na potne naloge oziroma ostale zadeve, izvedela šele iz tožbe. Poudarja, da je bilo izvajanje javne gospodarske službe za leto 2014 finančno ovrednoteno v Programu dela in Finančnem načrtu za leto 2014, ki v decembru 2013 še ni bil sprejet in pripravljen in zato pravna podlaga za ustavitev delovanja javne gozdarske službe v januarju 2014 ni bila podana. Istega dne je bila vodjem oddelkov in vodjem območnih enot zavoda posredovana tudi okrožnica z naslovom „Izvajanje javne gozdarske službe v zavodu“, kjer je bil naveden kot razlog ustavitve izvajanja nujnih del primanjkljaj v novembru in decembru na kontu materialnih stroški, v višini 280.000,00 EUR. Hkrati je bilo navedeno, da je vlog lastnikov gozdov za izbiro drevja za možni poseg zelo veliko, ter da je povečano število vlog za določitev sanitarne sečnje. Od 4. 12. 2013 je ministrstvo prejemalo tudi številne klice lastnikov gozdov, vse v skladu z napotilom zavoda, ki so želeli storitve javne gozdarske službe. Res držijo navedbe tožnika, da lastnik gozdov lahko izvede sanitarno sečnjo brez odločbe, če prej obvesti zavod, vendar mora zavod za redni sečnjo izdati odločbo v upravnem postopku na podlagi predhodne izbire drevja za možni poseg. Ministrstvo ni bilo seznanjeno, da je ukrep trajal tri dni.

34Kljub temu, da je tožnik najel kredit, je zavod v letu 2013 izkazal presežek odhodkov nad prihodki, in sicer na dejavnosti javne gozdarske službe v višini 257.312,00 EUR, na projektih in drugih virih javne službe v višini 65.198,00 EUR in na tržni dejavnosti v višini 283.515,00 EUR.

35Z ustavitvijo nujnih strokovnih del, so nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda na terenu, ker se niso reševale vloge lastnikov gozdov za izbiro drevja za možni poselkin se niso izdajale odločbe za sečnjo in spravilo lesa ter za izvedbo potrebnih gojitvenih del na podlagi prvega odstavka 17. člena ZG. Prav tako se lastnikom niso izdajale odločbe za sanitarne sečnje in preventivna varstvena dela na podlagi 29. člena ZG, kar je posebej problematično z vidika varstva gozdov. S takim ravnanjem je bila povzročena materialna škoda tudi marsikateremu lastniku gozda, v smislu preprečitve gospodarjenja lastnika s svojo lastnino, odlašanje sečnje pa lahko povzroči tudi razvrednotenje gozdnih sortimentov in bistveno zmanjša lastnikov prihodek od prodaje lesa. Na veliko število vlog lastnikov gozdov za izbiro drevja za posek v tem obdobju, je opozoril tožnik v dopisu št. 340-45/2013 z dne 3. 12. 2013. Prav tako zaustavitev del posledično vpliva na zmanjšan promet z lesom v RS, in posledično zmanjšan priliv v proračun. Te naloge zavod opravlja na podlagi javnega pooblastila iz 56. člena ZG, zato ustavitev teh del pomeni škodo za RS.

36V zvezi s pričakovano spremembo zakonodaje tožena stranka pojasnjuje, da je bila odločitev o ustavitvi del javne gozdarske službe sprejeta cca en mesec po sprejetem rebalansu Finančnega načrta, zato tožena stranka zatrjuje, da gre za malomarno in nevestno delo direktorja. Tožena stranka trdi, da bi moral direktor predlagati Svetu zavoda sprejem rebalansa finančnega načrta, skladno z 29. členom Sklepa o organizaciji in začetku dela zavoda, ko je ugotovil, da na tržni dejavnosti prihodki ne bodo realizirani v pričakovanem obsegu.

37V zvezi s pojasnilom tožnika, ki se nanaša na 58 % finančno realizacijo v prvem polletju 2013, tožena stranka navaja, da je izplačilo določenih sredstev na finančno realizacijo res vplivalo, vendar iz polletnega poročila zavoda izhaja tudi zelo nizka realizacija posameznih nalog, zlasti s področja gozdno gospodarskega načrtovanja in gojenja gozdov.

38Kljub rebalansu finančnega načrta ZGT za leto 2013, s katerim je ministrstvo za izvajanje javne gospodarske službe zagotovilo dodatnih 1,4 mio EUR, kljub premostitvenem kreditu v višini 300.000,00 EUR in kljub presežku odhodkov nad prihodki na dejavnost javne gospodarske službe v višini 257.312,00 EUR, pa iz poročila zavoda za leto 2013 izhaja, da nekatere naloge javne gospodarske službe niso bile izvedene v skladu z načrtovanimi. Te naloge tožena stranka v odgovoru na tožbo izčrpno navaja.

39V zvezi z navedbo, da ne drži, da tožnik ni predlagal rebalansa proračuna in da predstavlja opravljanje dejavnosti na podlagi sklenjene pogodbe s SKZG RS tržno dejavnost zavoda, katere prihodki so povsem ločeni od prihodkov na podlagi opravljanja javne službe, tožena stranka pojasnjuje, da gre za računovodske predpise.

40Navaja tudi, da je tožnik vložil le en sanacijski načrt, vložene predloge pa je obširno interpretirala že uvodoma. Nenazadnje je direktor zavoda ravnal v nasprotju z načeli dobrega gospodarja. Tako je v istem obdobju, za katerega zatrjuje, da se je zavod soočal s tako hudim finančnim primanjkljajem, da je bilo treba ustaviti izvajanje javne gozdarske službe, kupil nov osebni avto WV Passat s štirikolesnim pogonom, ki je bil za nakup sicer predviden, omenjeni znesek pa bi lahko porabil tudi za materialne stroške.

41Tožena stranka se ne strinja s tožbeno navedbo, da je izpodbijani sklep neobrazložen, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je tožnik nezakonito ustavil izvajanje del javne gozdarske službe v gozdovih, s čimer je podan razlog za razrešitev po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Posledično je lastnikom gozdov nastajala škoda, ker jim ni bilo omogočeno gospodarsko izkoriščanje gozdov, torej obrazložitev izpodbijanega sklepa izkazuje razloge za razrešitev direktorja. Slednji je bil izdan v ponovljenem postopku odločanja in skladno z napotili Upravnega sodišča iz sodbe, IV U 91/2016-33 z dne 6. 6. 2017. Kot netočno je opredelila tudi navedbo, da je bil izpodbijani sklep izdan za nazaj, ker Upravno sodišče v prejšnjem postopku sklepa ni smo odpravilo, ampak je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je ta sledila napotilu sodišča.

42V celoti neutemeljen in neizkazan, pa je zahtevek po vrnitvi odškodnine. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je izpodbijan sklep zakonit in pravilen in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki prizna nastale stroške.

K I. točki izreka:

43Tožba ni utemeljena.

44Upravno sodišče RS, oddelek v Celju je s sodbo IV U 1/2014-18 z dne 11. 11. 2014, tožnikovo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 01415-61/2013/10 z dne 16. 12. 2013, s katero je tožena stranka razrešila tožnika s položaja direktorja ZGT, zavrnilo. Na podlagi vložene revizije je Vrhovno sodišče RS s sklepom I X Ips 441/2014 z dne 5. 7. 2016, sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, št. IV U 1/2014-18 z dne 11. 11. 2014, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, v katerem je sodišče s sodbo št. IV U 91/2016-33 z dne 6. 6. 2017, tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je izdala v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, št. 01415-16/2017/4 z dne 20. 7. 2017.

45Tožena stranka je v ponovljenem postopku odločanja odločitev oprla na določbo drugega odstavka 38. člena ZZ, ki med drugimi razlogi določa tudi, da je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi (tretja alineja drugega odstavka 38. člena ZZ) in če direktor s svojim nevestnim ravnanjem ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda (četrta alineja drugega odstavka 38. člena ZZ).

46Uporaba določbe tretje alineje 38. člena ZZ temelji na ugotovitvi, da je tožnik, kot odgovorna oseba iz 31. člena ZZ in 61. člena ZG, dolžan organizirati in voditi delo in poslovanje zavoda in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.

47Delo ZGT je določeno v ZG, ki v določbi 56. člena določa, da ZGT izvaja naloge javne gozdarske službe, ki so v tej določbi izrecno opredeljene. V zadevi ni sporen podatek, da so naloge ZGT opredeljene tudi v Programu dela in Finančnem načrtu, ki ju je Svet zavoda za leto 2013 sprejel 20. 12. 2012 in s katerima je vlada soglašala 19. 3. 2013. Dne 23. 10. 2013 je bil sprejet rebalans Programa dela in Finančnega načrta za leto 2013, s katerima je na podlagi 48. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 soglašal minister pristojen za gozdarstvo.

48Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila tudi, da je bila z Ministrstvom za kmetijstvo in okolje, dne 30. 1. 2013, sklenjena pogodba, št. 2330-13-000015 o opravljanju in začasnem financiranju javne gozdarske službe, dne 19. 4. 2013 pa pogodba, št. 2330-13-000104, o opravljanju in financiranju javne gozdarske službe in dne 23. 10. 2013 dodatek št. 1 k pogodbi št. 2330-13-000104 o opravljanju in financiranju javne gozdarske službe.

49V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožniku očita, da je ZGT prenehala izvajati posamezne naloge javne gozdarske službe, ki jih določa ZG in Program dela ovrednoten s Finančnim načrtom. Očitek temelji na podatku, ki med strankama ni sporen, da je tožnik, kot direktor ZGT, dne 3. 12. 2013, izdal okrožnico z naslovom “Izvajanje javne gozdarske službe v ZGT“, v kateri je odredil, da se z dnem 4. 12. 2013 ne uporabljajo službena vozila, ker v mesecu novembru in decembru 2013 za službene prevoze za opravljanje nujnih strokovnih del gozdarske javne službe niso zagotovljena sredstva. Prav tako iz citirane okrožnice izhaja, da je bilo še pred njeno izdajo odrejeno tudi zadržanje potnih nalogov za zasebna vozila. Med strankama upravnega spora ni sporno niti dejstvo, da je tožnik o izdaji okrožnice z dne 3. 12. 2013, z dopisom št. 340-45/2013 z dne 3. 12. 2013, pisno obvestil ministra za kmetijstvo in okolje in kot razlog za ustavitev izvajanja nujnih in z zakonom predpisanih strokovnih del javne gozdarske službe na terenu, navedel primanjkljaj v mesecu novembru in decembru, na kontu materialni stroški, v višini 280.000 EUR. Iz navedenega dopisa izhaja tudi, da je vlog lastnikov gozdov za odkazilo dreves v redni sečnji zelo veliko in da se je posebej povečalo število vlog za odkazilo dreves v ujmah poškodovanih gozdov (vetrolom).

50Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je ustavitev nujnih strokovnih del gozdarske javne službe povzročila ustavitev del (najmanj) po prvi alineji 56. člena ZG (zbira podatke o stanju in razvoju gozdov kot ekosistema); osmi (opravlja naloge poročevalsko, prognostično-diagnostične službe); deseti (pripravi program vlaganj v gozdove); enajsti (izdeluje gozdnogospodarske načrte, gozdnogojitvene načrte, lovsko upravljavske načrte območij ter druge strokovne podlage za gospodarjenje z divjadjo v skladu z zakonom); šestnajsti (pripravlja strokovne podlage za odpiranje gozdov z gozdnimi prometnicami in vodi evidenco o gozdnih cestah); osemnajsti (spremlja in nadzira izvajanje gradnje, rekonstrukcij in vzdrževanja gozdnih cest ter prevzema opravljena dela; dvaindvajseti (izvaja svetovanje, izobraževanje in usposabljanje lastnikov gozdov); petindvajseti (vodi in odloča o upravnih stvareh iz prvega in šestega odstavka 17. člena, tretjega odstavka 17.a člena, prvega, drugega in četrtega odstavka 21. člena, 21.a člena, prvega odstavka 23. člena, drugega odstavka 24. člena, drugega odstavka 26. člena, prvega odstavka 29. člena, tretjega odstavka 30. člena, tretjega odstavka 31. člena, prvega in tretjega odstavka 42. člena, drugega odstavka 92. člena in drugega odstavka 95. člena. Upravne zadeve iz prvega odstavka 23. člena in prvega odstavka 29. člena Zavod vodi in o njih odloča v skrajšanem postopku. Zavod lahko odločbe o izbiri drevja za možni posek vroča tudi po postopku navadne vročitve, pri čemer se šteje, da je vročitev opravljena deseti dan od dneva odprave odločbe) in osemindvajseti točki (o nedovoljenih posegih in aktivnostih v gozdu in gozdnem prostoru pisno obvešča pristojne inšpekcijske službe). Da so bodo nujna strokovna dela javne gozdarske službe na terenu morala ustaviti, je tožnik sporočil tudi pristojmenu ministru v dopisu z dne 3. 12 . 2013.

51Sodišče pritrjuje toženi stranki tudi v delu, v katerem se sklicuje na obveznost izvajanja nalog gozdarske javne službe v okviru v letu 2013 sprejetega Programa dela in Finančnega načrta. Slednja akta sta torej, tako ob svojem sprejemu, kot tudi kasneje (dne 23. 10. 2013), na predlog (tudi) tožnika, skrčila obseg nalog gospodarske javne službe, vse ob upoštevanju razpoložljivih finančnih sredstev.

52Iz določbe 94. člena ZG izhaja, da je zavod odgovoren za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi razpolaga, ta sredstva pa so bila za leto 2013 korigirana s sprejetjem rebalansa Programa in Finančnega načrta za leto 2013, dne 23. 10. 2013. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi GZT, kolikor je prišlo do finančnega primanjkljaja po sprejetju obeh aktov, bil dolžan izvesti postopek spremembe programa dela in finančnega načrta, ki bi ga sprejel Sveta zavoda, ki na podlagi drugega odstavka 69. člena ZG sprejema program dela in finančni načrt. Izvedba tega (predpisanega) postopka iz listin priloženega upravnega spisa ne izhaja, niti tega podatka tožnik ni navajal na ustni obravnavi. V tej zvezi sodišče pojasnjuje, da tožnikovo zatrjevanje, da je ministrstvu predlagal več sanacijskih načrtov in tudi predlagal možne ukrepe za rešitev nastale finančne situacije, nima podlage v listinah upravnega spisa, nit narave sanacijskega načrta nimajo predlogi povečanja katastrskega dohodka, predlogi izvajanja gozdne pedagogike; zmanjševanja števila zaposlenih ali drugi predlogi posredovani ministrstvu.

53Navedeno po presoji sodišča v obravnavanem primeru pomeni, da zaustavitev izvajanje nekaterih del javne gozdarske službe, pomeni kršitev ZG in splošnih aktov ZGT (Programa dela in Finančnega načrta). Obseg izvajanja nalog gozdarske javne službe je bil namreč določen v rebalansu Programa dela in finančno ovrednoten v rebalansu Finančnega načrta, dne 23. 10. 2013 in tožnik, kot odgovorna oseba iz 31. člena ZZ in 61. člena ZG, je bil dolžan delo organizirati, ga voditi in skrbeti za poslovanje zavoda na podlagi in v okviru sprejetih predpisov in lastnih aktov. Sodišče zato ne more sprejeti tožbenega ugovora, da je bil ZGT že več let v finančnih težavah in da je kot direktor zavoda celo leto 2013 opozarjal nanje. Dolžnost odgovorne osebe iz 31. člena ZZ in 61. člena ZG je namreč izvesti predpisane postopke in delovanje zavoda na zakonit način prilagoditi tem razmeram, tako kot je bilo to dejansko storjeno že v mesecu oktobru 2013.

54Iz tega razloga, ker torej tožnik ni izkazal, da so bili v ZGT izvedeni postopki prilagoditve izvajanja posameznih nalog gozdarske javne službe v samem zavodu, kot na primer obravnava in sprejem rebalansa Programa dela in rebalansa Finančnega načrta, tudi po obsežnem vetrolomu 11. 11. 2013, sodišče ne more pritrditi tožniku niti v delu tožbenih navedb, v katerih se sklicuje na pasivnost pristojnega ministrstva. Zaustavitev del posameznih nalog gozdarske javne službe namreč že zaradi narave teh del in iz v ZG izraženega javnega interesa za izvajanje teh nalog, predstavlja kršitev določb ZG in Programa dela in Finančnega načrta in posledično nedopustno ravnanje, ki je razlog za razrešitev na podlagi tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ, po presoji.

55Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da je bil zaradi nastale finančne situacije ukrep nujen in izveden zgolj kratkoročno. Sodišče namreč, enako kot tožena stranka, opozarja na datum sprejetja rebalansa Programa dela in Finančnega načrta, 23. 10. 2013 in datum sporne okrožnice 3. 12. 2013, ki zaradi kratkega časovnega poteka med obema, ne dokazujeta tožnikovega zatrjevanja o nujnosti sprejetja spornega ukrepa, ne v povezavi z finančno situacijo ZGT (zatrjevano pomanjkanje finančnih sredstev za materialne stroške v mesecu novembru in decembru 2013), niti v sicer neizkazano ali nezatrjevano pomakanje finančnih sredstev v povezavi z vetrolomom.

56Navedeno v povezavi z ugotovitvijo iz prejšnje točke obrazložitve, ter strinjanja sodišča z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila odločitev v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 72. člena ZUS-1), po presoji sodišča potrjuje očitek iz četrte alineje drugega odstavka 38. člena ZZ (če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda). S sporno okrožnico z dne 3. 12. 2013, je bilo namreč zaustavljeno izvajanje „nujnih strokovnih del javne gozdarske službe na terenu“ in to v času, v katerem je tožnik v dopisu ministru z dne 3. 12. 2013 sam opozoril, da gre za čas, v katerem so obstajali dobri pogoji za sečnjo in spravilo lesa iz gozdov ter posledično veliko vlog lastnikov gozdov za odkazilo dreves v redni sečnji in povečano število vlog za odkazilo dreves v ujmah poškodovanih gozdov (vetrolom). Z ustavitvijo izvajanja nujnih strokovnih del so tako tudi po presoji sodišča nastale motnje pri opravljanju dejavnost ZGT, povezane tudi s prej navedenim podatkom ter posledično večja škoda. Slednja je po presoji sodišča nastala že zaradi zaustavitve del javne gozdarske službe sama po sebi in njena specifikacija ali utemeljitev, kot to zatrjuje tožnik v tožbi, za uporabo določbe četrte alineje drugega odstavka 38. člena ZZ, ni potrebna.

57V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja tudi, da je bil izpodbijani akt izdan skladno z napotilom sodišča izraženem v sodbi št. IV U 91/2016-33 z dne 6. 6. 2017. Sodišče je v navedeni sodbi pojasnilo, da je tožena stranka dolžna pred izdajo izpodbijanega sklepa o razrešitvi, na podlagi določbe tretjega odstavka 38. člena ZZ, tožniku omogočiti seznanitev z razlogi za razrešitev in podati izjavo. Ugotovljeno je bilo, da se tožena stranka do navedb v tožnikovem odgovoru ni opredelila, torej v postopku pred izdajo odločbe (sklepa o razrešitvi št. 01415-6172013/10 z dne 16. 12. 2013) ni v celoti sledila postopkovnemu pravilu iz določbe tretjega odstavlja 38. člena ZZ. Toženo stranko je sodišče napotilo, da mora v ponovljenem postopku odločanja svojo odločitev opreti tudi na tožnikova pojasnila v odgovoru z dne 13. 12. 2013 in razložiti, kakšen vpliv imajo na odločitev, toliko bolj zato, ker je tožnik v tožbi opozoril na nujnost spornega ukrepanja zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in v tej zvezi obveznost spoštovanja določb Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2013 in 2014, ter opozorilo, da mora biti pravna podlaga iz drugega odstavka 38. člena ZZ, navedena določno.

58Kot je sodišče že pojasnilo, se je tožena stranka v sklepu, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, opredelila do tožnikovih navedb v izjavi z dne 13. 12. 2013. V zvezi s financiranjem javne gozdarske službe iz proračuna 2013, se je opredelila do znižanja stroškov za namene gozdarske javne službe, ki se v letu 2013 niso znižala za 12,7%, kot zatrjuje tožnik, ampak so se sredstva zaradi dodatno zagotovljenih sredstev v višini 1.403.700,00 EUR, zmanjšala v višini 5,6 %. Tožena stranka se je opredelila tudi do pojasnila v zvezi s problematiko izpada prihodkov zaradi nesprejetega predloga sprememb in dopolnitev ZG, ki se nanaša na zaračunavanje dela materialnih stroškov lastniku gozda; glede izpada prihodkov zaradi pogodbe s s SKZG RS; glede sanacijskega načrta in glede uvedbe prevoznic in glede zmanjšanja števila zaposlenih. Ugotovila je, da navedbam in pojasnilom tožnika ni mogoče slediti in da so podani razlogi za njegovo razrešitev.

59Sodišče z ugotovitvijo tožene stranke soglaša. Tožnik se namreč po presoji sodišča sklicuje na podatke, s katerimi bi moral razpolagati oziroma biti z njimi seznanjen že v času priprave in sprejema Programa dela in Finančnega načrta za leto 2013 oziroma Rebalansom teh aktov v oktobru 2013 in jih vključiti v pripravo teh dokumentov. Tudi sicer sodišče meni, da navedbe, ki se nanašajo na višino sredstev, ki jih je imel ZGT na razpolago v letu 2013, ne morejo zmanjšati teže ali utemeljiti ustavitve nujnih strokovnih nalog izvajanja javne gozdarske službe, saj so za ta namen, kot je sodišče že pojasnilo, predvideni zakoniti in vnaprej predpisani postopki. Prav tako tudi po presoji sodišča utemeljenosti razlogov za razrešitev, iz enakih razlogov, kot jih je sodišče že navedlo, ne zmanjšuje tožnikovo zatrjevanje, da se dodatne stroške zavodu povzročila uvedba prevoznic, niti trditve v smeri prizadevanja za zmanjšanje stroškov v zvezi z zmanjšanjem števila zaposlenih.

60Ker tožnik, kot direktor ZGT, ni ravnal skladno s predpisi in je nujna dela izvajanja gozdarske javne službe ustavil v nasprotju z njimi, sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikovo ravnanje izkazuje zakonski dejanski stan iz tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Nadalje je s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu in s tem Republiki Sloveniji večjo škodo, s tem, ko je z nepravilnim delom ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe in z nevestnim delom ob ugotovitvi, da bo izpadel del prihodkov zavoda ni takoj poskrbel za spremembo Programa dela in Finančnega načrta ZGT, s čimer je podan pogoj za njegovo razrešitev tudi po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZS.

61Glede na ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo izrek spornega ukrepa razrešitve, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

K II. točki izreka:

62Tožnik je v tožbi zahteval tudi plačilo odškodnine v višini 91.776,77 EUR bruto, tako da se od tega zneska obračuna in odvede davek in prispevki pristojnim zavodom, ter neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska mesečnega prikrajšanja v plači, od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila.

63Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja v izplačilu plače, sodišče v tem postopku nima podlage. V upravnem sporu sicer sodišče lahko odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, vendar v primeru, če samo odloča o stvari (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Take odločitve pa sodišče v tem primeru ni sprejelo, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Ker torej procesne predpostavke za odločanje o odškodninskem zahtevku v upravnem sporu niso izpolnjene, je sodišče moralo v tem delu tožbo zavreči.

K III. točki izreka:

64Tožnik in tožena stranka, sta zahtevala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrniti.