31. člen ZZ

Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizac

Toženka je imela dejansko in pravno podlago za sprejem odločitve o predčasni razrešitvi tožnice z mesta direktorice ... Ob navedenem se tožnica ne more pravno utemeljeno sklicevati, da je bila z izpodbijano odločitvijo šikanirana in da je odločitev politično motivirana. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščine, da je (v nekaterih primerih) ugotovljene kršitve predpisov naknadno odpravila ali da kršitev predpisov izvira iz ravnanja podrejenih, saj je bila tožnica sama odgovorna za zakonito delo zavoda. Nezakonitega ravnanja direktorja javnega zavoda ne opravičuje niti nepoznavanje predpisov, začetništvo oziroma neizkušenost, odsotnost predhodnih opozoril na pravilno ravnanje, in tudi ne sicer ustaljena, a nepravilna praksa delovanja.

S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda. S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije.

Predlagatelj je po organizacijski obliki zavod, ki pravna dejanja opravlja preko zakonitega zastopnika. Podpis zavoda vsebuje navedbo imena in funkcije za zastopanje upravičene fizične osebe ter njen lastnoročni podpis, s čimer se izkaže istovetnost vlagatelja pritožbe. Zakonski zahtevi po podpisu pritožbe, ki je nujna sestavina pritožbe, glede na pomen določbe, ni zadoščeno že s tem, da sta v uvodu pritožbe (zgolj) navedena oz. izpisana priimek in ime zakonite zastopnice, vključno z njeno funkcijo, ob tem, ko je kot oseba, ki je pripravila pritožbo oz. kar je pomembneje - kot podpisnica pritožbe izpisana in podpisana druga oseba.

Tožnica kot ravnateljica je bila zadolžena in odgovorna za zakonitost dela toženke kot njena zakonita zastopnica (drugi odstavek 31. člena ZZ). Tudi v skladu s pogodbo o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ugotovljenih kršitev ni mogoče obravnavati ločeno oziroma vsako zase, temveč skupaj, kar privede do zaključka, da jih je bilo veliko in z različnih področij (študentsko delo, zaposlovanje, varovanje dostojanstva delavcev pri delu, delovnopravno varstvo, šolstvo). Vsaka kršitev sama zase morebiti ne bi bila zadosten razlog za razrešitev, vse skupaj pa kažejo na tožničino sistematično kršenje predpisov in opuščanje dolžnega ravnanja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS. Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Ur

Kakršen koli dogovor javne uslužbenke in predsednika sveta prve tožeče stranke o višji osnovni plači od tiste, določene v veljavnih predpisih, v sistemu ZSPJS ni pravno dopusten. Toženka, ki je bila kot direktorica javnega zavoda po drugem odstavku 31. člena ZZ odgovorna za poslovanje in zakonitost dela zavoda, je z določitvijo višjega plačnega razreda od predpisanega v svoji pogodbi o zaposlitvi nedvomno ravnala v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. Da direktor odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju z navedeno določbo, izhaja tudi iz enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.

Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa sveta tožene stranke o predčasni razrešitvi tožnika z mesta direktorja tožene stranke, ki je bil izdan na podlagi 3. in 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Po teh določbah, je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih o delovnih razmerjih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi in če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Sodišče prve stopnje je preverjalo utemeljenost v sklepu navedenih razlogov, na podlagi katerih je bil tožnik predčasno razrešen z mesta direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo razlike v plači med plačo direktorja in plačo svetovalca za obdobje od nezakonite razrešitve z delovnega mesta direktor do dneva izteka mandata. Tožnik je zahteval plačilo razlik v plači in ne odškodnine in ni navajal posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to skuša prik

Sodišče ugotavlja, da je tožnik deloval v nasprotju z zakonskimi predpisi in ustanovnim aktom A.. Zato je bila toženka, ob upoštevanju navedenih, v postopku pred toženko ugotovljenih dejstev, dolžna tožnika razrešiti skladno z določbo tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Pri tem tožnik svojega ravnanja ne more opravičiti z naknadnimi uskladitvami z zakonom niti se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje predpisov in na to, da s strani toženke ni bil opozorjen na pravilno ravnanje, prav tako tudi ne na "ustaljeno prakso delovanja" ter na morebitne kršitve predpisov s strani drugih direktorjev javnih zavodov. Na enakost v nepravu se namreč ni mogoče uspešno sklicevati. Ob tem sodišče dodaja, da je na področju poslovodenja javnih zavodov treba zasledovati ničelno stopnjo tolerance do kršitve predpisov.

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).

Z vpisom v sodni register subjekt vpisa še ni pridobil statusa kolektivne organizacije. Tak status je pridobil šele z izdajo dovoljenja UIL, kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, izdanem dne 6. 2. 2012. Da je lahko status kolektivne organizacije subjekt vpisa pridobil, pa je moral predložiti statut, ki določa organe upravljanja avtorskih pravic in njihova pooblastila, in ki mora biti v skladu z določbami ZASP. Iz 146. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 148. člena ZASP nedvomno izhaja, da mora statut kolektivne organizacije predvideti tako upravljalsko strukturo, da je njeno upravljanje v rokah avtorjev, ki so organizacijo pooblastili, da v svojem imenu in za njihov račun upravlja z njihovimi pravicami. S takim statutom in z dovoljenjem UIL pridobljenim statusom Zavoda AIPA kot kolektivne organizacije pa so ustanovitelji izgubili upravljalska upravičenja. Nanje se ne morejo sklicevati z uporabo določb ZZ, saj ta v 6. členu določa uporabo določb ZZ, če niso v posebnih zakonih posamezna vprašanja drugače urejena. Tak poseben zakon pa je v obravnavanem primeru glede na zgoraj obrazloženo ZASP. Status kolektivne organizacije

Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda. Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29.

Presoja dobre vere tožene stranke, ki jo je opravilo višje sodišče, bi bila relevantna le v primeru, če bi tožena stranka želela odstopiti od pogodbe. V obravnavani zadevi ni tako. Zakon je jasen tudi glede posledic za pravni posel, ki ga sklene zastopnik, ki prekorači pooblastilo in ki ga zastopani ne odobri. V primeru, da bi šlo za druge osebe civilnega prava (in ne za zavod, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), bi bil tak pravni posel brez pravnih učinkov. Višje sodišče je pravilno izhajalo iz razlikovanja med pravnimi osebami, katerih notranja organizacija in zastopanje sta urejena z zakonom, in drugimi osebami civilnega prava. Obseg pooblastil zakonitega zastopnika zavoda je določen z ZZ, sme pa se omejiti z notranjimi pravili. Iz zakonske določbe, da se zakoniti zastopnik vpisuje v sodni register in da vpisi v sodni register nasproti tretjim učinkujejo od dneva vpisa (drugi odstavek 58. člena ZZ), izhaja, da notranje omejitve zastopnikovega pooblastila nasproti tretjim učinkujejo le, če so vpisane v sodni register. To je pomembno tudi za varnost pravnega prometa.

Ne Zakon o zavodih ne Statut zavoda (81. člen Statuta) ne določata „zakonitega predlagatelja“, ki bi edini lahko predlagal razrešitev direktorja. Odločitev o tem je avtonomna pristojnost Sveta zavoda, ki jo lahko sprejme tudi brez posebnega predloga. Kdo pa da pobudo za to, ne vpliva na zakonitost odločitve.

Tožnica in tožena stranka sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da ima tožnica po prenehanju mandata direktorice tožene stranke pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Po prenehanju mandata direktorice je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za sicer neustrezno delovno mesto računovodje, ki pa je tožnica ni sprejela. Ni pa ji bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Citirane določbe v pogodbi o zaposlitvi namreč ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi. Tožena stranka je dokazala, da v delovnem procesu dejanske potrebne po delovnem mestu pomočnika direktorja niso obstajal

Drugi toženec je pri prvi toženki (javnemu zavodu) opravljal funkcije člana sveta, predsednika sveta in v. d. direktorja. Vodstveno funkcijo je opravljal nepoklicno, in sicer na podlagi podjemne pogodbe. Zato se odgovornost drugega toženca ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec (147. člen OZ), temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (prvi odstavek 148. člena OZ). Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Ker iz tožbene trditvene podlage izhaja, da se očitki nanašajo na ravnanja drugega toženca, ki jih je ta povzročil v okviru izvrševanja svojih funkcij ali v zvezi z njimi, je njegova neposredna deliktna odgovornost izključena, zato je ugovor stvarne pasivne legitimacije drugega toženca utemeljen. V ravnanjih drugega toženca oziroma drugih članov organa prve toženke pri razrešitvi tožnice, odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter drugih očitkih ni ničesar protipravnega. Čeprav sta razrešitvi in odpovedi nezakoniti zaradi postopkovnih napak, zaradi česar je bilo s sodbama ugode

Direktor zavoda je odgovoren za zakonitost poslovanja, za spoštovanje predpisov in za zakonitost aktov, za izdajanje katerih je pristojen. Z drugimi besedami, odgovornost direktorja za zakonitost dela zavoda pomeni odgovornost za skladnost dela in poslovanja zavoda in v tem okviru tudi dela direktorja s predpisi. Zaradi navedenega je neutemeljen tožbeni ugovor, da je odgovornost direktorja podana le v primeru, ko direktor namerno krši predpise ali splošne akte zavoda, ne pa v vsakem primeru, ko krši predpise ali splošne akte kdo izmed zaposlenih na zavodu ali pa kdo izmed zunanjih izvajalcev. S tem, ko je določene strokovne postopke zaupal zunanjim izvajalcem, ne preneha direktorjeva odgovornost za zakonitost dela zavoda.

Tožnica (direktorica zavoda) je imela status poslovodne osebe, zato zanjo ni mogoče uporabiti nove določbe 74. člena ZDR-1, ki ureja položaj vodilnih delavcev in nima pravic, ki delavcem pripadajo na podlagi določb ZDR-1, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja. Ugotovilo je, da to delovno mesto v času tožničinega mandata ni bilo zasedeno in da je bilo predvideno v Programu dela in finančnem načrtu za sporno leto. Preuranjeno je zaključilo, da tožena stranka zaposlitve na delovnem mestu pomočnika direktorja ni potrebovala, saj ni izvedlo predlaganih dokazov, na podlagi katerih bi lahko presojalo potrebnost zaposlitve pomočnika direktorja pri toženi stranki.

Statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredelitev javne službe v visokem šolstvu in urejanje načina njenega financiranja določa ZviS, ki v prvem odstavku 6. člena določa, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Zato je za presojo zakonitosti razrešitve tožeče stranke (dekanje fakultete) bistvena ureditev v ZViS, ki je v primerjavi z ZZ specialni predpis, ter ureditev v statutu univerze, katere članice je fakulteta. ZViS namreč v četrtem odstavku 24. člena določa, da dekana oziroma direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze. ZViS nima določb o razrešitvi dekana, temveč v 3. alineji prvega odstavka 23. člena določa, da rektor skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze (8. alineja prvega odstavka 23. člena ZviS). Statut univerze v četrtem in šestem odstavku 64. člena govori o razrešitvi dekana, vendar ne določa, da bi moral rektor o predčasni razrešitvi dekana obvestiti in mu omogočiti, da