72. člen ZUS-1

Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1). Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.

Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka in hkrati pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče se mora opredeliti do navedb strank v zadostni meri, da stranke lahko spoznajo, da se je sodišče z njihovimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ne pa enostavno prezrlo. Varstvo poštenega postopka iz 22. člena Ustave terja tudi, da sodišče odgovori na vse pravne in dejanske navedbe, ki niso neupoštevne ali očitno neutemeljene in jih razumljivo vključi v svojo argumentacijo. Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji (60. člen ZUS-1). Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlo

Tožnik v tožbi ugovarja datumu izvršljivosti izvršilnega naslova. Gre za ugovor, ki je v postopku davčne izvršbe nedopusten, zato tožena stranka njegove utemeljenosti ne le ni dolžna, temveč tudi ni pristojna obravnavati. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP namreč davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in zakonita. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga torej ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe, ampak se lahko klavzulo izvršljivosti izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost v posebnem postopku.

Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca. V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z zlorabo sistema DDV; drugič pa, če so podane okoliščine, ki kot indici od zavezanca terjajo določeno ravnanje, v smislu preverjanja, ali izdajatelj računa sodeluje v ta

Jezikovna razlaga določbe 63. člena ZDavP-2 ne vodi do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko v čemer koli razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Izhajajoč iz samega besedila zakona tako ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.

Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot navidezen in kot pravni posel s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Za obstoj zlorabe na davčnem področju morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost.

V primeru sklepa o stroških upravnega spora, zoper katerega je dovoljena pritožba, je standard obrazloženosti glede na to, da gre za odločitev o stranski terjatvi, sicer nižji, kot se zahteva za obrazložitev odločbe o glavni stvari, vendar pa mora biti kljub temu tudi stroškovna odločitev obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Če ni, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v vsakem primeru.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bile stranke v postopku pred volilno komisijo II. volilne enote vlagatelji ugovorov zaradi varstva volilne pravice (aktivna stranka) in župan Občine Ilirska Bistrica (pasivna stranka), ne pa tudi Občina Postojna ali podpisnik pritožbe. Ker pritožnica ni bila stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tudi ne more sodelovati v volilnem sporu kot tožeča stranka.

Varstvo v zvezi s podeljevanjem koncesije je zagotovljeno že v okviru rednega upravnega spora in spora o zakonitosti dokončnega upravnega akta. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tožbo tožnika pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki se uporabi tedaj, kadar se ugotovi, da akt, ki se s tožbo izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Velja tudi v primerih upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic. Ker je sodišče tožbo zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za njeno meritorno obravnavo, se do zatrjevanih posegov v ustavne pravice tožnika ni opredeljevalo.

Če je hkrati z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 odločeno tudi o tožbi, v zvezi s katero je predlog za izdajo začasne odredbe vložen, se pritožba zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe zavrže, saj si tožnik s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja, ker je odpadla predpostavka obstoja tožbe, začasna odredba pa bi učinkovala le do pravnomočne odločitve o tožbi, to pa je bilo v tem primeru s sodbo, ki je bila izdana istočasno s sklepom o zavrnitvi izdaje začasne odredbe.

Pravica do sodelovanja pooblaščenca oziroma osebe, ki jo kot pomoč in podporo izbere prosilec, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je kot pravica prosilca, o kateri mora biti prosilec izrecno seznanjen že pred samo podajo prošnje, izrecno določena in poudarjena v ZMZ in Pravilniku in kot taka ne more in ne sme biti odvisna od predhodne ali naknadne presoje o tem, na kakšen način naj bi v posameznem primeru odsotnost ali prisotnost pooblaščenca oziroma strokovnega pomočnika prosilcev pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Izvršljivost potrdi organ, ki je plačilni nalog izdal.

V obravnavanem primeru gre za poseg v prostor, za katerega tožeči stranki ni bil izdan ustrezen posamičen akt. Zato za izkazanost pogoja nastanka težko popravljive škode ne zadošča zgolj možnost nastanka kakršnekoli materialne škode, s katero bi tožeča stranka morala pri posegu v prostor računati.

Pritožbo zoper sklep v upravnem sporu je treba vložiti v petnajstih dneh od vročitve izpodbijanega sklepa. Pritožba, vložena po poteku tega roka,je prepozna in jo zavrže s sklepom sodnik poročevalec, če tega ni storil že predsednik senata sodišča prve stopnje.

Pritožbo zoper sklep, izdan v upravnem sporu na prvi stopnji, se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam. Stranka mora dokazati, da datuma na vročilnici ni zapisala ona in da podpis na vročilnici ni njen, ne pa to zgolj zatrjevati.

Ker si tožnik s ponovno vložitvijo tožbe zoper odpravljeni upravni akt ne more izboljšati svojega pravnega položaja, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je njegovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrglo.

V obravnavanem primeru tožnika zatrjujeta, da ni poskrbljeno za parkiranje avtomobilov prizadete stranke. Glede tega je bilo tožnikoma že pojasnjeno, da taki ugovori niso pomembni pri izdaji lokacijskega dovoljenja in jih zato upravna organa in sodišče prve stopnje niso mogli upoštevati.

Ker je z izpodbijanim sklepom odrejena omejitev gibanja prenehala učinkovati, si tožnik ne more izboljšati pravnega položaja, zato ne izkazuje več pravnega interesa za varstvo svojih pravic in pravnih koristi v upravnem sporu.

Krog strank pri izdaji uporabnega dovoljenja je omejen na investitorja in udeležence gradnje.

Če ni legitimacije za tožbo, tudi ni legitimacije za zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta z začasno odredbo.