VSL sklep I Cpg 475/2014

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka najpozneje do dne 2. 4. 2016 tožnici plačati glavnico v višini 528.699,27 EUR (I. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 13.740,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Postopek na podlagi tožbe z dne 27. 10. 2011 je ustavilo za znesek 26.263,84 EUR (III. točka izreka). Z dopolnilno sodbo je izrek sodbe spremenilo tako, da je pred prvo točko izreka vstavilo dodatno novo točko, s katero je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženko v znesku glavnice 747.711,19 EUR s pripadajočimi obrestmi, dosedanje točke izreka pa ustrezno preštevilčilo. V nadaljevanju je s popravnim sklepom popravilo drugo točko izreka tako, da je datum 2. 4. 2016 nadomestilo z datumom 11. 12. 2016.

2Zoper odločbo sodišče prve stopnje je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se jo zavrne in toženki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izreka sodbe ni vezalo na dan pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave zoper toženko St 756/2012 z dne 22. 11. 2012. S popravnim sklepom z dne 3. 1. 2014 je namreč pisno pomoto pri zapisu datumov zapadlosti odpravilo ter pravilno tožnici naložilo plačilo glavnice v višini 528.699,27 EUR najpozneje do dne 11. 12. 2016, torej v roku štirih let od dne, ko je bil postopek prisilne poravnave pravnomočno končan (217. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)).

6Relevantno dejansko stanje:

– pravdni stranki sta sklenili pogodbo o izvajanju del št. 714/07–G (pogodba, priloga A6), po kateri se je tožnica (kot podizvajalec toženke) zavezala opraviti obrtniška dela pri gradnji šestih večstanovanjskih objektov.(1) Vrednost pogodbe z DDV je znašala 1.733.188,30 EUR, tolikšen pa je bil tudi znesek izstavljenih začasnih situacij. Pravdni stranki pa sta se dogovorili tudi za dodatna dela v vrednosti 76.799,14 EUR z DDV;

– tožnica je opravila delo, izstavila devet začasnih situacij, končno situacijo in račun za dodatna dela v skupnem znesku 1.809.917,44 EUR z DDV;

– pravdni stranki sta zaprli terjatev do zneska 1.043.878,00 EUR z medsebojnimi verižnimi kompenzacijami;

– končni obračun ni bil opravljen, jamstveni roki so že pretekli;

7Tožnica je zahtevala plačilo neplačanega dela, in sicer plačilo 10 % zadržanih sredstev v višini 173.311,72 EUR in plačilo neplačanih situacij (6., 7., 8., 9. in končna situacija), katerih skupni znesek je 574.399,00 EUR, skupaj je torej zahtevala plačilo 747.711,19 EUR.(2)

8V obravnavanem primeru je bil nesporen obstoj zahtevane terjatve tožnice v višini 747.711,19 EUR. Sporne pa so bile v (materialni) pobot uveljavljene terjatve toženke. Toženka namreč obstoju (in višini) tožničine terjatve ni nasprotovala, je pa uveljavljala pobotni ugovor v višini 1.081.904,33 EUR s pripadajočimi obrestmi.

9Terjatve iz gospodarske pogodbe zastarajo v treh letih (349. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Tožba je bila vložena dne 28. 10. 2011, kar pomeni, da so zastarale terjatve, ki so zapadle do vključno dne 27. 10. 2008. V pritožbi je sporno materialnopravno vprašanje, kdaj je začel teči zastaralni rok vtoževane terjatve. Po 336. členu OZ začne zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Glede na navedeno je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru tožnica to pravico pridobila.

10V konkretnem primeru sta se pravdni stranki dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij (21.3. člen pogodbe). Naročnik ne more odkloniti nespornega dela situacije, izvajalec pa lahko zahteva plačilo tudi na podlagi neoverjene situacije (65. uzanca Posebnih gradbenih uzanc, PGU). Na podlagi pravilno izstavljene začasne situacije nastane samostojna denarna obveznost (primerjaj 63. in 64. uzanco PGU), ki dospe v dogovorjenem roku po izstavitvi situacije.

11Vendar pa je dogovor o plačevanju na podlagi situacij po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del. Dokončno se namreč posamezne postavke (količine, vrste in cene del) preverijo šele ob končnem obračunu (118. uzanca PGU). Zato zastaranje terjatve plačila del iz gradbene pogodbe začne teči prvi dan po dnevu, ko je lahko izvajalec del zahteval izplačilo na podlagi končnega obračuna, ne glede na to, ali je bilo dogovorjeno izplačilo z začasnimi situacijami.(3) Zmotno je torej pritožbeno naziranje, da bi bilo potrebno zastaranje presojati od zapadlosti posamezne začasne situacije. Utrjeno stališče sodne prakse namreč je, da začne zastaranje terjatve iz gradbene pogodbe teči prvi dan po dnevu, ko je bil sestavljen končni obračun oziroma po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti obračun.(4) Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da končni obračun ni bil izdelan, je sodišče prve stopnje kot relevanten upoštevalo datum dejanskega prevzema del in trenutek zapadlosti vezalo na dan izdaje uporabnega dovoljenja (dne 30. 10. 2008), kar pa je bilo v konkretnem primeru še pred izdajo končne situacije z dne 28. 11. 2008 in predlogom končnega obračuna tožnice, posredovanega toženki dne 13. 1. 2009. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da vtoževana terjatev tožnice do vložitve tožbe dne 28. 10. 2011 še ni zastarala, saj je sodišče prve stopnje začetek zastaranja vezalo na datum pred izdelavo oziroma pred iztekom primernega roka za izdelavo končnega obračuna.

12Pritožba je nadalje nasprotovala zavrnitvi pobotnih ugovorov – v pobot uveljavljenih stroškov gradbišča nad zneskom 2 % zaračunane vrednosti del, stroškov nadomestnih izpolnitev, stroškov čiščenje gradbišča ter pogodbeno kazen zaradi zamude tožnice.

Glede stroškov gradbišča nad zneskom 2 % zaračunane vrednosti del

13Toženka je v pobot uveljavljala 6 vrst stroškov povezanih z gradbiščem in sicer:

– stroške ureditve gradbišča in zavarovanje (36.198,35 EUR), ki predstavlja 2 % zaračunane vrednosti del (1.809.917,44 EUR) ter

– stroške postavitve WC (360,03 EUR), pospravljanja in odvoza smeti (10.800,50 EUR), stroške elektrike (2.888,86 EUR) ter stroške zavarovanja (2.976,42 EUR) in varovanja (10.976,03 EUR).

14V 25.3 členu pogodbe sta pravdni stranki določili, da je izvajalec dolžan plačati stroške za skupno ureditev gradbišča in zavarovanje v skupni višini 2 % od zaračunane vrednosti del. Vse ostale morebitne usluge, material in energijo, ki jih bo uporabljal izvajalec, je dolžan plačati naročniku po naprej določenih cenah in dejanski oziroma določeni porabi. Iz citiranega pogodbenega določila izhaja, da sta pravdni stranki stroške gradbišča in zavarovanja izrecno uredili in jih ovrednotili na pavšalni znesek 2 %. Zato je nerazumljivo stališče pritožbe, da naj bi jezikovna razlaga potrdila, da med fiksne stroške sodijo le stroški zavarovanja gradbišča, saj je povsem jasno, da fiksni stroški zajemajo tudi stroške za skupno ureditev gradbišča.

15Tožnica ni trdila, da bi obstajal dogovor med pravdnima strankama, s katerim bi se tožnica zavezala plačati stroške gradbišča poleg fiksnih stroškov v višini 2 % (po 25.3. členu pogodbe.) Pravdni stranki sta sicer predvideli tudi stroške, ki v pavšalnih fiksnih stroških niso zajeti kot "morebitne usluge, material in energija". Vendar v 2. alineji omenjeni stroški(5) ne morejo predstavljati "morebitnih stroškov" (morebitnih uslug, materiala in energije), ker so neločljivo povezani z ureditvijo samega gradbišča in zavarovanjem le tega. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno presodilo, da ti stroški predstavljajo stroške za skupno ureditev gradbišča in zavarovanje, saj so nujno potrebni, da se lahko izvaja gradnja na gradbišču.

6Iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka 2 % fiksnih stroškov za ureditev gradbišča in zavarovanje že obdržala, ker niso bili plačani v okviru začasnih situacij (toženka je ob plačilih 1., 2., 3., 4. in 6. situacije zadržala skupaj 21.650,22 EUR), tožnica pa je zaradi podanega pobotnega ugovora umaknila tožbeni zahtevek za znesek 26.263,84 EUR. Upoštevaje že opravljena plačila in umik je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je toženki plačala že vse iz naslova stroškov za skupno ureditev gradbišča in zavarovanje v višini 2 % zaračunane vrednosti del. Ker sta pravdni stranki plačilo stroškov gradbišča izrecno uredili v pogodbi in se dogovorili za znesek 2 % od zaračunane vrednosti del, toženka ne more zahtevati plačila stroškov gradbišča, ki bi presegali dogovorjeni fiksni znesek, saj za to nima pravne podlage. Za dodatno višje plačilo stroškov gradbišča bi pravdni stranki morali skleniti poseben dogovor. Ker pravdni stranki takšnega dogovora nista sklenili, toženka ni upravičena zahtevati povračila stroškov višjih od dogovorjenih 2 %.

Glede stroškov nadomestnih izpolnitev

17Toženka je v pobot uveljavljala plačilo drugim izvajalcem, ki jih je angažirala in plačala za izvedbo del (montažo 6 predpražnikov, izvedbo ometa sten ter čiščenje gradbišča po končanem delu), ki jih tožnica ni izvedla, čeprav so bila predmet njene pogodbene obveznosti.

18V 13.2. členu pogodbe sta pravdni stranki določili, da sme naročnik oddati dela drugemu izvajalcu (nadomestni izvajalec) šele v primeru, ko izvajalec ne začne z deli v določenem roku, niti v 3 dneh po poslanem pozivu.(6) V primeru, da se dela niso izvajala v rokih in izvajalec v treh dneh po pozivu(7) ne začne oziroma ne nadaljuje z delom, lahko naročnik med drugim razdre pogodbo in dela odda drugemu izvajalcu in mu za navedeni znesek zmanjša izplačilo izvedenih pogodbenih del (13.3. člen pogodbe). Zgolj v primerih, ko je očitno, da pogodbenih del ne bo dokončal v dogovorjenih rokih, ima naročnik pravico dela v celoti ali deloma oddati drugemu izvajalcu (torej brez predhodnega poziva).

19Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo pobotni ugovor za plačilo nadomestnim izvajalcem. Toženka bi morala skladno s citiranimi pogodbenimi določili pred odstopom od pogodbe oziroma pred oddajo dela drugemu izvajalcu tožnici najprej poslati poziv. Trditev o tem, ali in kdaj je toženka pozvala tožnico, naj dobavi in vgradi predpražnike oziroma izvede omet sten v dodatnem (tridnevnem roku) roku, toženka ni postavila,(8) kakor tudi ne trditev, da je bilo očitno, da tožnica del ne bo dokončala v dogovorjenih rokih, čeprav je bil poziv pogoj za oddajo del drugemu izvajalcu. Primeren dodaten rok je nujna predpostavka za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe (po 13. členu pogodbe, drugem odstavku 105. člena OZ, kakor tudi 639. in 627. člen OZ). Zato je sodišče pobotni ugovor iz naslova plačila predpražnikov in stroškov izvedbe strojnih ometov utemeljeno zavrnilo.

20Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje zašlo v nasprotje s tem, ko je v obrazložitvi navedlo, da so strojni ometi predmet pogodbe (53. točka), nato pa v 54. točki zapisalo, da toženka ni zmogla trditvenega bremena, da so bili prav strojni ometi, ki jih je izdelal N. d.o.o. (tudi) predmet podizvajalske pogodbe. Res je sodišče navedeno zapisalo, vendar pa to niti ni bil ključen razlog za zavrnitev pobotnega ugovora, saj je ugotovilo, da toženka ni pozvala tožnice k odpravi napake oziroma izdelavi strojnih ometov, torej o tem, da bi tožnici zagotovila primeren dodaten rok za izpolnitev obveznosti pred uresničitvijo pravice odstopiti od pogodbe.

Glede stroškov čiščenje gradbišča

21Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja kršitev, ki se nanaša na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temi dejstvi), ne pa na napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Ker pomoten zapis sodišča prve stopnje, da je znesek v izvenpravdni pobot uveljavljenih računov znašal 10.800,50 EUR,(9) na pravilnost sodbe ni mogel vplivati, pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Ker je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da toženka ni zmogla dokaznega bremena, da je imela terjatev do tožnice za stroške čiščenja in pospravljanje gradbišča za nižji znesek, je povsem logično, da tudi ni zadostila dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve v višjem znesku, zato pomoten zapis nižjega zneska pobotnega ugovora na odločitev v sporu ni vplival in je torej nerelevanten.

22V 10. členu pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da mora izvajalec po zaključku del oziroma na poziv naročnika odstraniti z objekta ves odpadni material ter zapustiti delovno mesto in gradbišče popolnoma očiščeno. Če tega ne stori, to opravi drug izvajalec ali naročnik, izvajalec pa je (brez ugovora) dolžan plačati s strani naročnika izstavljen račun za opravljeno delo. V 10. členu pogodbe določena obveznost izvajalca se torej nanaša le na čiščenje in odvoz tistih smeti, ki izvirajo iz dejavnosti konkretnega izvajalca, v tem primeru tožnice.

23Pritožbeno sodišče se pridržuje stališča prvostopenjskega sodišča, da toženka ni uspela zadostiti dokaznemu bremenu, da ji tožnica dolguje plačilo dveh računov z dne 14. 7. 2008 in z dne 29. 7. 2008 za čiščenje in pospravljanje gradbišča. Zavajajoče je pritožbeno sklicevanje, da se računa nanašata na pospravljanje v marcu, čeprav sta izdana v juliju, saj je kot datum opravljene storitve na obeh računih (B38a in B39) zapisan dan 30. 6. 2008. Sodišče prve stopnje zato v celoti soglaša z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča v 58. do 61. točki in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Pritrditi gre namreč zaključku, da ni vsebinske povezave med vtoževanim računom (izdanim julija) in poročilom o odsotnosti in zaposlitvi delavcev (ki vsebuje podatke o opravljenem delu družbe S. d.o.o.), saj se slednji nanaša na mesec februar in marec 2008, kakor tudi razdelilnik porabe pospravljanja gradbišča, ki poleg tega prispevek različnih izvajalcev oceni skupaj kar na 106 %.

Glede pogodbene kazni zaradi zamude tožnice

24Toženka je v pobot uveljavljala pogodbeno kazen zaradi zamude tožnice v višini 180.991,62 EUR(10) (10 % pogodbene vrednosti) ter škodo zaradi plačila pogodbene kazni investitorju. Navajala je, da je bil rok za izvedbo vseh del 5. 8. 2008, tožnica pa je dela zaključila šele 2. 12. 2008, ko je toženko obvestila o končanju del.

25Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni zanikala, da je bila v zamudi z dokončanjem pogodbenih obveznosti. Zadnjemu dnevu zamude (2. 12. 2008) je nasprotovala z zatrjevanjem, da je dela opravila že avgusta oziroma najkasneje septembra 2008, ko je vodja del toženke ugotovil, da je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem(11). Vendar pa izvajalčeva obveznost ni izpolnjena že s tem, ko (tehnično) konča objekt oziroma druga dela, ki so predmet njegovega izpolnitvenega ravnanja, temveč je dan izpolnitve izvajalčeve obveznosti šele dan izročitve opravljenega posla naročniku(12) Izvajalec torej pravočasno izpolni svojo obveznost, če jo je do roka za končanje del sposoben pravilno izpolniti. O končanju del pa mora izvajalec takoj obvestiti naročnika (primerjaj 110. uzanca PGU). Upoštevaje, da je dan izpolnitve obveznosti šele dan izročitve posla naročniku (in ne tehnično dokončanje objekta), tožnica še ni izpolnila obveznosti v trenutku, ko je vodja del toženke ugotovil skladnost objekta z gradbenim dovoljenjem. Potrebna je bila namreč izročitev opravljenega posla naročniku, pri čemer mora o končanju del izvajalec takoj obvestiti naročnika.(13)

26Tožnica je v postopku pred sodiščem zatrjevala, da je bil vzrok za zamudo izven njene sfere in sicer da je do zamude prišlo iz vzrokov na strani toženke. Navajala je namreč, da ji je bilo onemogočeno izvajanje njenih del zaradi toženkine zamude z izvedbo strehe, posledično pa niso bili podani pogoji, da bi tožnica (pravočasno) opravila svoje delo. Na tožnici je dokazovanje, da vzrok za njeno zamudo ne izvira iz njene sfere.

27Pravna podlaga glede odločitve o pobotnem ugovoru je v 250. členu OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Pri tem velja domneva, da vzrok za zamudo z izpolnitvijo obveznosti izvira iz izvajalčeve (tožničine) sfere, ki pa jo lahko ovrže, če dokaže, da je vzrok za zamudo zunaj njegove sfere. Sodišče prve stopnje je z zaključkom, da je vprašljiv očitek tožnici, da je prav ona povzročila zamudo glede na dejstvo, da takrat še niso bila zaključena dela v okviru strojnih inštalacij, zmotno uporabilo materialno pravo – pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, saj jih je naložilo toženki, čeprav bi jih moralo tožnici.

28Zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni pogojev za plačilo pogodbene kazni, saj zamik izdaje uporabnega dovoljenja ni v vzročni zvezi z izključno zamudo tožnice, ni pravilen, saj to ne pomeni tudi, da vzrok za zamudo tožnice ni bil (vsaj delno) v njeni sferi. Za plačilo pogodbene kazni je pomembno, ali je bil vzrok za zamudo tožnice (samo) zamuda drugih izvajalcev, torej ali je sama zašla v zamudo, ker del ni mogla opraviti pred dokončanjem del drugih izvajalcev. Izvajalec se namreč odgovornosti za zamudo razbremeni, če dokaže, da vzrok za zamudo ne izvira iz njegove sfere. Sodišče bi torej moralo presojati ali je vzrok za zamudo izviral iz toženkine sfere, kot je to zatrjevala tožnica – zaradi nezagotovitve pogojev za nemoteno izvajanje del (5. točka tretjega odstavka 42. člena uzance PGU). Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da na končno (skupno) zamudo s končanjem del vplivajo različni vzroki (med katerimi lahko nekateri izvirajo tudi iz izvajalčeve sfere). Zato je v zvezi s posameznim vzrokom za zamudo dosledneje govoriti o obdobju zamude, ki ga ta vzrok povzroči. Tudi če izvajalec za posamezen vzrok zamude ne odgovarja, ta vzrok objektivno povzroči prekoračitev pogodbenega roka za končanje del. Če izvajalec za določeno obdobje za zamudo ne odgovarja, pa ima to enak učinek, kot če bi se pogodbeni rok za končanje del podaljšal za enako obdobje(14) in mu ni mogoče naložiti plačila pogodbene kazni.

29Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena v zvezi s 355. členom ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze v zvezi z vzroki za zamudo tožnice (razen če se bo ugotovilo, da je izkazan ugovor (ne)pravočasno pridržane pogodbene kazni) in presoditi, ali je vzrok za zamudo tožnice izviral iz njene sfere oziroma za kolikšno obdobje se je podaljšal pogodbeni rok za dokončanje del zaradi zamude drugih izvajalcev. Ker je ostal nerazjasnjen obsežen in pomemben sklop odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene kršitve.

30Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------

Op. št. (1) ključavničarstvo, PVC, montaža stene in strope, tlakarska dela, parket, soboslikarska dela, fasaderska dela, strojni ometi

Op. št. (2) tožbeni zahtevek pa je umaknila za znesek v višini 26.263,84 EUR

Op. št. (3) glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga str. 1003 in VSL I Cp 1617/2004

Op. št. (4) Sodba II Ips 784/2005

Op. št. (5) stroški WC–ja, pospravljanja in odvoza smeti,elektrike ter stroški zavarovanja in varovanja

Op. št. (6) oziroma po vročenem zapisniku operativnega sestanka, v katerem je vpisana opomba naročnika o zamudi izvajalca v gradbeni dnevnik

Op. št. (7) oziroma po vročenem zapisniku operativnega sestanka, v katerem je vpisana opomba naročnika o zamudi izvajalca v gradbeni dnevnik

Op. št. (8) kakor tudi ne o vročitvi zapisnika operativnega sestanka z vpisano opombo

Op. št. (9) namesto 15.500,40 kolikor znaša seštevek računov oziroma pravilno 12.917,00 EUR upoštevaje trditveno podlago toženke

Op. št. (10) torej 10% pogodbene vrednosti po 14.1. točki pogodbe

Op. št. (11) v dokumentu z naslovom dokazilo o zanesljivosti objekta

Op. št. (12) Izvajalec je sposoben izročiti opravljen posel, ko pravilno izpolni svojo obveznost, torej ko 1. je objekt tehnično končan in ima pogodbene lastnostni, določene s projektno dokumentacijo in (običajne) lastnosti, ki jih določajo gradbeni predpisi in druga pravila gradbene stroke ter 2. izpolni druge obveznosti, ki so potrebne, da naročnik pridobi uporabno dovoljenje. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 969

Op. št. (13) glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 972 in naslednje

Op. št. (14) glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 784, 785