UPRS sodba in sklep U 159/2008

1. Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je odločba Občine Miklavž na Dravskem polju, Občinske uprave, št. 30600-00006/2003 0001 01 z dne 6. 9. 2007, nezakonita.

2. Tožnika se napoti, da svoj zahtevek za povrnitev škode uveljavlja v pravdi.

3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Prvostopni organ z odločbo, št. 30600-00006/2003 0001 01 z dne 6. 9. 2007, ni potrdil prijave razporeda rednega obratovalnega časa gostinskega obrata ..., ki jo je vložil tožnik (1. točka izreka), in zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo soglasja za obratovanje navedenega gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času (2. točka izreka). Drugostopni organ je z odločbo, št. 30600-00006/2003 001 01 z dne 30. 1. 2008, zavrnil pritožbo tožnika zoper zgoraj citirano prvostopno odločbo. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je tožnik dne 26. 7. 2007 vložil prijavo razporeda obratovalnega časa za gostinski obrat ..., del katere je tudi vloga za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Tožnik je prijavil redni obratovalni čas od 6.00 do 22.00 ure za obdobje od dne 21. 7. 2007 do dne 31. 12. 2007, za podaljšani obratovalni čas pa vsak dan od 22.00 do 23.00 ure za obdobje do dne 7. 9. 2007, po tem datumu pa ob petkih in sobotah do 4.00 ure zjutraj. Organ je po uradni dolžnosti pribavil podatek, da je bila vloga za izdajo uporabnega dovoljenja za predmetni objekt s sklepom, št. 351-567/2007-7 (7122) z dne 20. 7. 2007, zavržena. Prvostopni organ je tako ugotovil, da gostinski obrat ne izpolnjuje pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, kot jih določajo določba 8. člena Zakona o gostinstvu (v nadaljnjem besedilu ZGos) in drugi predpisi, ki urejajo gostinsko dejavnost, zato je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka te odločbe. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je prvostopni organ po določbi 2. odstavka 11. člena ZGos preverjal izpolnjevanje pogojev za ustrezno vrsto in kategorijo gostinskega obrata za obravnavani lokal z namenom preveritve podatkov o vrsti objekta, kot ga je opredelil tožnik, in je glede na rezultat postopka tudi odločil. Poudaril je, da prvostopni organ ugotavlja dejansko stanje in presoja izpolnjevanje pogojev za potrditev rednega obratovalnega časa ter odobritev podaljšanega obratovalnega časa letno, se pravi ob prijavi razporeda obratovalnega časa za gostinski obrat, pred začetkom novega koledarskega leta. Pri tem ugotavlja pogoje, ki mu jih nalaga v času odločanja veljavna zakonodaja. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZGos-C (Uradni list RS, št. 60/07) je bila spremenjena določba 8. člena, ki sedaj določa, da mora biti za objekt, v katerem namerava opravljati gostinsko dejavnost pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba iz določbe 2. odstavka 2. člena zakona, pridobljeno uporabno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Glede na navedeno je tako v nasprotju z zatrjevanji v pritožbi, da se pravna podlaga za odločanje v tej zadevi ni spremenila, saj se je. Predhodna odločba z dne 12. 4. 2007 pa tudi ni predmet presoje tega pritožbenega postopka, ki pa tudi ne omenja uporabnega dovoljenja kot pogoja za potrditev obratovalnega časa, ker ob izdaji odločbe ZGos še ni bil spremenjen. Res je sicer, da imajo po 1. točki 1. odstavka 197. člena ZGO-1-UPB uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred dnem 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve ZGO-1 (tj. 1. 1. 2003) v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru, vendar pa dejstva, da bi bila stavba, v kateri se lokal nahaja, zgrajena pred tem datumom, tožnik ni podkrepil z dokazi. Listine v spisu dokazujejo ravno nasprotno, in sicer je iz lokacijskega dovoljenja z dne 9. 12. 1987 za ureditev gostinskega lokala na parc. št. 1537/1, kjer je stala pred tem avtomehanična delavnica in delno gospodarsko poslopje, razvidno, da je le-to postalo pravnomočno šele dne 21. 4. 1988.

Tožnik je v tožbi navedel, da v svojem lokalu obratuje od izdaje obrtnega dovoljenja z dne 30. 12. 1988, neprekinjeno. Tudi ob izdaji Zakona o obratovalnem času je dobil od pristojnih organov potrjen obratovalni čas za leto 2005 in 2006 tudi s strani prvostopnega organa. V letu 2007 pa so se pričeli zapleti, ko je prvostopni organ ugotovil, da odločba ni usklajena s Pravilnikom o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti. Nato je začel veljati ZGos-C, ki pa je v določbi 3. člena spremenil besedilo določbe 8. člena tako, da je določil, da mora biti za objekt, v katerem namerava opravljati gostinsko dejavnost pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba iz določbe 2. odstavka 2. člena, pridobljeno uporabno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. V določbi 10. člena ZGos-C pa je določeno, da uresničevanje zadnje citirane določbe nadzoruje pristojni gradbeni inšpekcijski organ, kar pa prvostopni organ nedvomno ni, kar pomeni, da je prekoračil svoja pooblastila, saj so za to pristojne gradbene inšpekcije. Tožnik ima registrirano svojo dejavnost in izpolnjuje vse pogoje in je organ dolžan potrditi redni in podaljšan obratovalni čas. Iz upravnih odločb je tako razbrati šikaniranje. Tožnik opravlja gostinsko dejavnost v objektu, ki je bil zgrajen leta 1905. Vsekakor je bil pred odprtjem gostinskega lokala le-ta obnovljen na podlagi priglasitvenih del in lokacijskega dovoljenja z dne 9. 12. 1987, saj se takrat od inšpekcijskih služb drugo ni zahtevalo. Objekt je bil pred izdajo obrtnega dovoljenja pregledan s strani vseh inšpekcijskih služb in je izpolnjeval vse pogoje, na osnovi inšpekcijskega pregleda pa je bilo izdano tudi obrtno dovoljenje. Tožnik je po ZGos-C oddal vlogo na pristojni organ za uporabno dovoljenje, vendar zaradi prekratkega roka ni mogel dopolniti vloge, ki je bila zato zavrnjena (točno: zavržena). Potrebno dokumentacijo k vlogi za izdajo uporabnega dovoljenja tožnik še ureja in jo bo ponovno vložil takoj, ko bo dobil zahtevane priloge. Dodal je, da se njegova družina vsa leta preživlja izključno vsa leta le iz dohodka gostinstva – lokala. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče razsodi tako, da naloži prvostopnemu organu, da potrdi redni in podaljšani obratovalni čas, da odločbo vroči tožniku, da naloži prvostopnemu organu plačilo v znesku izpada prometa v podaljšanem obratovalnem času (lokal ni obratoval 2 dni v tednu od 21.00 do 4.00 ure zjutraj, kar znaša za cca. 12 mesecev 31.200,00 EUR), vse v 15 dneh, pod izvršbo, in naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo prerekal vse tožbene navedbe kot neutemeljene in še dodal, da je prvostopni organ po določbi 13. člena Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, upravičen preveriti, ali je vloga za prijavo obratovalnega časa popolna in v skladu z določbo 2. odstavka 11. člena ZGos in je zato preveril izpolnjevanje vseh pogojev iz zakona in drugih predpisov, kar je po ZUP tudi dolžan storiti. Glede navedb tožnika, da ima njegov objekt obrtno dovoljenje od leta 1988, pa je pripomnil, da je v letu 1995 uveljavljeni ZGos v prehodnih določbah določal, da se za objekte, v katerih se opravlja gostinska dejavnost in so pred letom 1995 pridobili obrtno dovoljenje, mora pridobiti uporabno dovoljenje. Izpada prometa pa tožnik tudi ni izkazal z dokazi, prav tako pa po njemu dostopnih informacijah ugotavlja, da je lokal v tem času obratoval nemoteno, vendar za nadzor nad tem ni pristojen. Predlagal je zavrnitev tožbe.

K 1. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o nepotrditvi obratovanja v rednem obratovalnem času gostinskega obrata ... ter zavrnitvi tožnikove vloge za izdajo soglasja za obratovanje navedenega gostinskega obrata v podaljšanjem obratovalnem času.

V času izdaje izpodbijane odločbe je veljal ZGos-UPB1 (Uradni list RS, št. 4/06 in 60/07 – ZGos-C), ki je v III. poglavju predpisoval pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti. Tako je v določbi 8. člena določal, da mora biti za objekt, v katerem namerava opravljati gostinsko dejavnost pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba iz določbe 2. odstavka 2. člena tega zakona, pridobljeno uporabno dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, v določbi 9. člena, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za opravljanje gostinske dejavnosti (minimalni tehnični pogoji, pogoji glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah, pogoji, ki se nanašajo na merila in način kategorizacije tam navedenih gostinskih obratov, ter pogoji glede zagotavljanja varnosti živil in varnosti in zdravja pri delu), v določbi 10. člena opredelil pravno podlago za presojo izpolnjevanja prej navedenih pogojev, v določbi 11. člena pa med drugim določil, da mora pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali fizična oseba iz določbe 2. odstavka 2. člena tega zakona, ki želi opravljati gostinsko dejavnost, predhodno izpolniti vse pogoje, določene s tem zakonom in drugimi predpisi, za ustrezno vrsto in kategorijo gostinskega obrata ali prostorov za goste pri sobodajalcih in na kmetijah. Po določbi 12. člena merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, predpiše minister, pristojen za gostinstvo, v skladu s tem predpisom pa gostinec oziroma kmet določi svoj obratovalni čas in ga prijavi za gostinstvo pristojnemu organu samoupravne lokalne skupnosti, slednja pa lahko sprejme akt, v katerem glede na potrebe gostov in značilnosti ter potrebe kraja v skladu s predpisom iz določbe prvega odstavka tega člena določi podrobnejša merila za določitev obratovalnega časa, gostinec oziroma kmet pa mora poslovati v obratovalnem času, določenem v skladu s prej navedenim.

Iz citiranih zakonskih določb tako sledi, da pristojni organ samoupravne lokalne skupnosti odloča le, ali je prijavljeni obratovalni čas za gostinski obrat ali kmetijo, na kateri se opravlja gostinska dejavnost, skladen z določbami Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljnjem besedilu Pravilnik, Uradni list RS, št. 78/99, 107/00, 30/06, ki je podzakonski predpis iz določbe 12. člena ZGos) ter določbami morebitnega podzakonskega akta, izdanega s strani samoupravne lokalne skupnosti na območju nahajanja gostinskega obrata ali kmetije, kjer se opravlja gostinska dejavnost. Takšne presoje pa prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni opravil, temveč je glede na rezultat poizvedbe (da prijavljeni gostinski obrat tožnika nima izdanega veljavnega uporabnega dovoljenja), tožnikovo prijavo za potrditev rednega obratovalnega časa za čas od dne 21. 7. 2007 do dne 31. 12. 2007 in vlogo za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času (do dne 7. 9. 2007 vsak dan od 22.00 do 23.00 ure ter od 7. 9. 2007 petek in sobota od 22.00 do 04.00 ure) zavrnil, kot podlago pa navedel določbo 8. člena ZGos-UPB1 ter druge predpise, ki urejajo gostinsko dejavnost. Sodišče tako ugotavlja (takšen ugovor pa ima tudi tožnik v tožbi), da je prvostopni organ prekoračil svoja pooblastila, dana z ZGos, s tem, ko je svojo negativno odločitev o tožnikovi vlogi utemeljeval z ugotavljanjem pogoja, katerega preveritev ne sodi v njegovo delovno področje (torej, ali ima gostinski obrat, za katerega je tožnik prijavil redni in podaljšani obratovalni čas, izdano uporabno dovoljenje), zlasti ob upoštevanju, da po določbi 16. člena ZGos (med drugim) uresničevanje določbe 8. člena tega zakona, ki se nanaša na uporabno dovoljenje, nadzoruje pristojni gradbeni inšpekcijski organ. Prvostopni organ bi torej moral le ugotoviti, ali je prijavljeni redni obratovalni čas in vloga za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas tožnika v skladu z zgoraj citiranim Pravilnikom ter podzakonskim aktom občine. Ker pa tega ni storil, je s tem zagrešil bistveno kršitev pravil postopka (določba 1. odstavka 237. člena ZUP), ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, posledično pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je že iz tega razloga sodišče tožbi moralo ugoditi glede na 3., 4. in 2. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US) tako, da je ugotovilo nezakonitost odločbe po določbi 2. odstavka 64. člena ZUS-1 glede na časovno že pretečeno uveljavljanje prijave obratovalnega časa po tožnikovi vlogi (do dne 31. 12. 2007).

K 2. točki izreka:

Tožnik je v tožbi postavil tudi zahtevek za povrnitev škode zaradi izpada prometa v podaljšanem obratovalnem čas v višini 31.200,00 EUR. Po določbi 2. odstavka 64. člena ZUS-1 (torej v primeru ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta), če je tožnik postavil zahtevek za povrnitev škode, sodišče ravna po določbi 67. člena tega zakona. Slednja določba določa, da s sodbo, s katero sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po določbi 65. člena tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda (določba 1. odstavka); če pa odločitev o zahtevku iz prejšnjega odstavka zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu ali če se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi (določba 2. odstavka). Ker bi glede na podatke spisa in uveljavljani zahtevek tožnika zaradi izpada prometa v podaljšanem obratovalnem času v znesku 31.200,00 EUR, odločitev o tem zahtevku zahtevala ugotavljanje dejstev, ki bi bistveno podaljšala postopek v upravnem sporu, ob že sicer precejšnji časovni odmaknjenosti izdaje izpodbijane odločbe 6. 9. 2007, je sodišče zaradi racionalnosti in ekonomičnosti postopka tožnika napotilo, da svoj zahtevek uveljavlja v pravdi pred pristojnim civilnim sodiščem.

K 3. točki izreka:

Tožnik je s tožbo tudi vložil predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je po pozivu sodišča tudi dopolnil. Pravno podlago obveznosti plačila sodne takse ter odločanja o oprostitvi plačila sodne takse določa Zakon o sodnih taksah (v nadaljnjem besedilu ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04, 115/06 in 140/06), ki se na podlagi določbe 39. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljnjem besedilu ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) uporablja v obravnavani zadevi. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Po določbi 3. odstavka istega člena sodišče sklep o oprostitvi izda na predlog stranke. Predlogu mora stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov iz določbe 1. odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih svojih družinskih članov iz določbe 1. odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Kot izhaja iz sodnega spisa, je tožnik po pozivu sodišča predložil zadnjo odločbo o dohodnini (za leto 2006) zase in za ženo A.A., pri čemer je iz odločbe o dohodnini za leto 2006 za tožnika razvidno, da je znašala osnova za dohodnino za tožnika (po zmanjšanju osnove zaradi splošne olajšave in olajšave za različne namene) 1.224.603 SIT, za A.A. (ob upoštevanju davčne olajšave za B.B. – vzdrževanega družinskega člana ter po zmanjšanju osnove zaradi splošne olajšave in različne namene) 35.811,00 SIT, iz potrdila o višini dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti in priznanih oprostitvah ter olajšavah zavezanca, po stanju na dan 30. 6. 2007, da gospodinjstvo, katerega član je tožnik, ne dosega 200 EUR skupnega katastrskega dohodka, iz plačilnih list za januar, februar in marec 2008 za A.A., da je njena neto plača znašala 391,85 EUR, 391,85,EUR oziroma 239,72 EUR ter obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike za mesec januar, februar in marec 2008 za tožnika, da je znašala višina izplačila za redno delo po plačilu prispevkov 553,1 EUR, 487,91 EUR oziroma 386,83 EUR. Na mesec je tako znašal dohodek na družinskega člana v povprečju 314,98 EUR, 293,2 EUR oziroma 208,85 EUR. Glede na povzete podatke sodišče tako ocenjuje, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik, njegova žena in mld. hči preživljajo, zaradi česar je predlogu tožnika ugodilo in ga oprostilo plačila sodnih taks.