12. člen ZGos

Toženka bi morala po pridobitvi podatkov izvesti posebni ugotovitveni postopek z namenom, da se ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V upravnem spisu ni podatkov, da bi bil tožnik z ugotovitvami dokaznega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka.

V izpodbijani odločbi razlog, zakaj izvedba dokazov ni potrebna, ni ustrezno obrazložen. Tožniki so s predlaganimi dokazi želeli dokazovati, da trpijo hrup iz spornega lokala, torej da pred njim niso zaščiteni. Da bi bilo to dejstvo že dokazano in da zato izvedba nadaljnjih dokazov v tej zvezi ni potrebna, iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ravno obratno. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja denimo, da bi bilo pravnorelevantno dejansko stanje (torej vprašanje izpolnjenosti merila varstva pred hrupom) že ugotovljeno s takšno stopnjo gotovosti, da nadaljnje dokazovanje tega ne more več spremeniti.

O varstvu pred hrupom v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi ni mogoče razbrati ničesar. V vsebinskem delu obrazložitve izpodbijane odločbe je glede hrupa zapisano le, da je z obratovanjem gostinskega obrata povezana določena stopnja hrupa, da je ta v okolju stalen in ga je treba tolerirati, navedbe tožnikov o hrupu pa da so subjektivne in meritev ni bilo izvedenih; da za konkretno območje ne veljajo posebne omejitve hrupa ter da stopnja hrupa po oceni drugostopenjskega organa ni bila presežena (vse na str. 16. izpodbijane odločbe).

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer povzela celoten potek postopka in zakonske podlage za odločanje, ni pa obrazložila odločilnih razlogov za ugoditev zahtevku gostinca. Sodišče zato zaključuje, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Če se upravni organ odloči, da kakšnega dokaza za zatrjevanje dejstva, ki je sicer za odločitev v zadevi pomembno, ne bo izvedel, mora za to navesti utemeljene razloge, na primer, da je dejstvo, ki ga želi z izvedbo tega dokaza dokazati stranka, že dokazano. Namreč, tudi v upravnem postopku mora biti zavrnitev dokaznega predloga (ustavno) upravičena.

Iz določb Odloka o merilih za določanje podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost jasno izhaja, da mora prvostopenjski organ, še preden izda odločbo o podaljšanem obratovalnem času, pridobiti mnenje KS. Utemeljeno je namreč pričakovati, da prav KS dobro pozna okoliščine na območju, ki jih mora toženka upoštevati pri odločanju, (tudi) v smislu uporabe meril iz 4. člena Odloka. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato že iz tega razloga izpodbijane odločbe ni mogoče potrditi kot pravilne in zakonite.

Glede na to, da 5. člen Odloka o merilih za določitev podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost na območju Občine Komen določa merila, na podlagi katerih se izda soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času, mora obrazložitev obsegati razloge, iz katerih izhaja, da je organ pri odločanju upošteval zahtevana merila. Tožena stranka je sicer v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela celoten potek postopka in zakonske podlage za odločanje, ni pa obrazložila odločilnih razlogov za ugoditev zahtevku gostinca. Sodišče zato zaključuje, da izpodbijane odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Pravnega interesa za upravni postopek ter aktivne legitimacije in pravnega interesa za upravni spor ni mogoče enačiti. Za ugotovitev obstoja navedenih predpostavk v zvezi z upravnim sporom je pomembno, da je bil s tožbo izpodbijani sklep izdan tožnikoma in da je bila z njim sprejeta za tožnika neugodna odločitev. Tožnika sta po 19. členu ZUS-1 aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep. Pristojni organ na podlagi vloge gostinca za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času o tem odloča (gre za upravno odločanje v smislu ZUP) in da tako tudi v primeru, ko ob izpolnjenih ostalih pogojih soglaša s predlaganim podaljšanim obratovalnim časom in zato s strani gostinca predlagani razpored obratovalnega časa na s Pravilnikom o merilih za določitev obratovanlnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost predpisanem obrazcu potrdi, s tem odloči o njegovi vlogi.

V primeru izdaje soglasja za obratovalni čas gostinskega lokala gre za posebno obliko upravne odločbe, pri kateri upravni organ svojo odobritev vloge, ki jo poda gostinec, le potrdi s podpisom na obrazcu. Izdajo takšne odločbe brez obrazložitve, s katero se ugodi zahtevku stranke in na predpisanem obrazcu, omogočajo nekateri predpisi. Ker je predmetno področje stvar (primarnega) urejanja samoupravnih lokalnih skupnosti, v skladu z podzakonskim aktom ministra, ima tožena stranka glede iskanja ustreznega ravnotežja med nasprotujočimi interesi podjetnika in stanovalcev v bivalnem naselju določeno polje proste presoje, v katero sodišče poseže samo, če bi bila odločitev očitno nerazumna oziroma neuravnotežena.

V zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, v čemer je tožena stranka kršila pravila postopka, saj je izpodbijano odločbo izdala ne da bi tožeči stranki dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in ji dala možnost predložitve nasprotnih dokazov.

Iz izjave prijavitelja obratovalnega časa spornega gostinskega lokala - prizadete stranke, ki jo je podal ob vložitvi prošnje in je del upravnega spisa izhaja, da ima gostinski obrat A. izvedeno protihrupno zaščito in da bo v podaljšanem obratovalnem času navedenega gostinskega obrata poskrbel za red v gostinskem obratu in za primeren ter za okolico nemoteč odhod gostov iz gostinskega obrata. Glede na navedeno je tožena stranka ravnala prav, ko je dne 1. 2. 2016 izdano soglasje za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času delno preklicala in na mesto dopuščenega obratovanja v podaljšanem obratovalnem času izdala novo soglasje za obratovanje ob petkih in sobotah od 22.00 do 24.00 ure in to vezala na dodatne pogoje, na katere je kakor izhaja iz uradnega zaznamka v upravnem spisu z dne 20. 4. 2016 najemnik gostinskega lokala pristal in se kakor izhaja iz upravnega spisa z njimi tudi strinjal, saj naj bi jih tudi že izvajal.

Upravni organ mora vsakokrat pred izdajo soglasja za poslovanje v podaljšanem obratovalnem času presoditi dejansko stanje ter izpolnjevanje pogojev in meril iz Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost na območju Občine Cerknica. Po presoji sodišča sta upravna organa naredila tudi pravilno dokazno oceno v zvezi s pritožbami stanovalcev, ki so bile predložene v dokaznem postopku, kakor tudi presojo storjenih kršitev nočnega reda in miru v predmetnem gostinskem obratu. Oba upravna organa sta pravilno upoštevala spremenjene okoliščine poslovanja v tožnikovem gostinskem obratu.

Sodišče se s tožnikom strinja, da mora mnenje, da bi ga organ pri odločanju lahko upošteval (ter bi moglo vplivati na odločitev v zadevi), temeljiti na izkazanih dejstvih in okoliščinah ter preverljivih podatkih.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki doslej izrečena ena globa, medtem ko so ostali postopki še v teku, kar bi lahko kazalo na možnost izjemne dovolitve obratovanja v podaljšanem obratovalnem času. Zato je v konkretnem premeru kršitev načela zaslišanja stranke take narave, da bi lahko vplivala na končno odločitev.

Določba tretjega odstavka 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic procesni roki tečejo samo v nujnih zadevah, je izjema od splošnega pravila (ki ga določa isti odstavek), da procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo. Ker gre za izjemo, ki v določenem pogledu posega v pravno varnost strank v upravnem sporu, je treba po mnenju Vrhovnega sodišča vprašanje, kdaj drug zakon določa, da gre za njuno zadevo (9. točka drugega odstavka 83. člena ZS) presojati restriktivno.

Ker je predmetno področje stvar urejanja samoupravnih lokalnih skupnosti, v skladu z podzakonskim aktom ministra, ima tožena stranka glede iskanja ustreznega ravnotežja med nasprotujočimi interesi podjetnika in stanovalcev v bivalnem naselju določeno polje proste presoje, v katero sodišče poseže samo, če bi bila odločitev očitno nerazumna oziroma neuravnotežena. Taka pa izpodbijana odločitev ni.

Določbo občinskega predpisa, da občinska uprava vlogo zavrne, če krajevna skupnost poda mnenje ali soglasje, ki je negativno ali z določenimi zadržki, je treba razlagati skladno z določbami ZGos in Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost.

Gostinec lahko - glede na določbo 2. odstavka 4. člena Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost - obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi dovoljenje pristojnega organa lokalne skupnosti, ki o tem določa na podlagi meril, sprejetih na podlagi 3. odstavka 12. člena ZGos.

V konkretnem primeru je prvostopni organ prekoračil svoja pooblastila, dana z ZGos, s tem, ko je svojo negativno odločitev o tožnikovi vlogi utemeljeval z ugotavljanjem pogoja, katerega preveritev ne sodi v njegovo delovno področje, in sicer je ugotavljal, ali ima gostinski obrat, za katerega je tožnik prijavil redni in podaljšani obratovalni čas, izdano uporabno dovoljenje, zlasti ob upoštevanju, da po določbi 16. člena ZGos uresničevanje določbe 8. člena tega zakona, ki se nanaša na uporabno dovoljenje, nadzoruje pristojni gradbeni inšpekcijski organ. Prvostopni organ bi torej moral le ugotoviti, ali sta prijavljeni redni obratovalni čas in vloga za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas tožnika v skladu s Pravilnikom ter podzakonskim aktom občine.

Upoštevaje določbe Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, ZGos in drugih predpisov, prvostopni organ ni stvarno pristojen za ugotovitev, ali gostinski lokal potrebuje uporabno dovoljenje ali pa ne. V okviru postopka potrditve prijavljenega obratovalnega časa mora občinski upravni organ preveriti pogoje iz 13. člena navedenega Pravilnika. Zato je treba šteti, da je upravni organ v tem primeru najprej sam reševal predhodno vprašanje (iz pristojnosti upravne enote oz. inšpekcijskih služb) v smislu določb 147. in naslednjih členov ZUP. Po oceni sodišča so v tem primeru pogoji za samostojno reševanje predhodnega vprašanja (ali torej lokal potrebuje uporabno dovoljenje ali ne) po določbah ZUP sicer podani, vendar pa mora občinski upravni organ, če je predhodno vprašanje sam vzel v obravnavo, le-to rešiti v posebnem ugotovitvenem postopku oz. drugače povedano, glede tega vprašanja mora celovito ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve, pa čeprav samo za namen izdaje odločbe, v zvezi s katero sam rešuje predhodno vprašanje.