VSM Sodba IV Kp 26765/2020

I. Pritožba zagovornice obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 105,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lenartu je kot sodišče prve stopnje obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 47. členu KZ-1 izreklo denarno kazen 15 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar znaša 600,00 EUR. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 mora obdolženi izrečeno kazen plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da bo za vsaka 2 dnevna zneska denarne kazni določilo 1 dan zapora. Če obdolženec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in potrebne izdatke oškodovancev, kakor tudi potrebne izdatke in nagrado oškodovančevega pooblaščenca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bil oškodovani J.P. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Vse navedeno je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi IV K 26765/2020.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi, kot je zapisala, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica posredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da sodba nima razlogov o obarvanem naklepu in ne o dejstvih ter okoliščinah, po katerih je bil ta ugotovljen. Gre za znak kaznivega dejanja, ki ne more biti domnevan, temveč ga mora sodišče v razlogih sodbe z navedenimi dejstvi in okoliščinami določno ugotoviti. Razen te bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožnica neposredno (izrecno) uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ni zadostilo zahtevam iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, saj v dokazni oceni, primeroma glede izpovedbe priče R.K., ni preseglo razlik v vsebini izvedenih dokazov. Dokazna ocena je zato enostranska, necelovita in nesprejemljiva.

5Kršitvi nista podani. Res je sicer, da je v 15. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ugotovljen direktni naklep kot stopnja obdolženčeve krivde, kar pa še ne pomeni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do namena, ki je obdolženega vodil pri predhodno ugotovljenem izvršitvenem ravnanju. Se je, in to tedaj, ko je ugotovilo, da je bilo ustrahovanje pot ali sredstvo za prevlado obdolženega nad oškodovancem, s katerim je bila njegova družina v sporih. To za opredelitev do namena kot odločilnega dejstva iz opisa dejanja zadostuje, medtem ko je navajanje obarvanosti naklepa izpeljava ali dodatek, ki prispeva k večji natančnosti razlogov o obdolženčevi krivdi. Kot je znano tako imenovani obarvani naklep ni samostojna vrsta krivde iz 24. člena KZ-1, ampak je oblika direktnega naklepa iz 25. člena KZ-1, do katerega pa se je sodišče prve stopnje tudi po pritožbeni obrazložitvi opredelilo.

6V zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je sodišče druge stopnje najprej ugotovilo, da pritožnica ni obrazložila neposrednega ali posrednega vpliva zatrjevane kršitve sedmega odstavka 364. člena ZKP na pravilnost in zakonitost sodbe, hkrati pa jo je utemeljila z lastno dokazno oceno izpovedbe priče R.K., ki po njenem ni verodostojna. To ne gre. Pravilnost dokazne ocene in način, kako je ta ocena v obrazložitvi sodbe posredovana, sta dve različni stvari. Prvo se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje in je predmet samostojnega izpodbojnega razloga po 3. točki 370. člena ZKP, medtem ko je dokazna ocena v obrazložitvi napadene sodbe posredovana na način, ki v celoti ustreza zahtevam iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. Tudi glede nasprotujočih si ali protislovnih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje temeljito preizkusilo in šele nato obrazloženo zavrnilo možnost dokazne ocene, za katero se sedaj pritožnica z uveljavljanjem "nepravega" izpodbojnega razloga prizadeva.

7Pritožnica uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ni navedla, po pritožbeni obrazložitvi pa je razumeti, da meri na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Zlasti, ko pravi, da za grožnjo v smislu 135. člena KZ-1 nista dovolj le oškodovančeva prestrašenost in občutek ogroženosti, ampak da mora biti objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca. Prav tako mora biti že v opisu dejanja razviden storilčev namen, po katerem se to kaznivo dejanje loči od drugih kaznivih dejanj.

8V prvem primeru je posredi resnost grožnje, ki je kot znak navedenega kaznivega dejanja po konkretnem opisu v izreku sodbe sodišča prve stopnje razumljivo naveden. Izrečene besede po vsebini niso nič drugega kot zlovešča napoved obsežnega in hudega telesnega poškodovanja, ki je pri kateremkoli posamezniku (objektivno) in ne samo pri oškodovancu v tej zadevi sposobna povzročiti prestrašenost in občutek ogroženosti. Vsebina izrečenih besed je pomembna še za drugi primer, saj ne ustreza nobenemu drugemu namenu, ki ga pritožnica končno niti ne zatrjuje, kot namenu ustrahovanja iz opisa dejanja. Ker se po ugotovljenem dejstva iz konkretnega opisa dejanja v obeh primerih prilegajo zakonskima znakoma, zaradi katerih je opisano dejanje tudi v tem delu določeno kot kaznivo dejanje, smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona v nobenem od primerov ni podana.

9Nasprotno od dokazne ocene sodišča prve stopnje, izpovedba priče R.K. po pritožničini oceni ni verodostojna, ker je logično in izkustveno nepotrjena, hkrati pa se ne sklada z vsebino uradnega zaznamka, ki ga je po razgovoru s pričo sestavil policist B. L.. Na drugi strani je izpovedba priče M.K., ki je skladna z razmerami na kraju, ki jih sodišče prve stopnje ni preverjalo ter je posledično njeno izpovedbo zmotno ocenilo. Enako velja še za obdolženčev zagovor, ki ga v delu potrjuje vložena tožba zaradi motenja posesti, in ki potem za storitev kaznivega dejanja ni imel nobenega motiva.

10Po razumljivih razlogih sodbe je sodišče prve stopnje dokazno oceno izpovedbo priče R.K. oblikovalo po njenem neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi, vključno z vtisom, ki ga je priča pustila. Pričina izpovedba je bila v nadaljevanju primerjana z oškodovančevo izpovedbo in na koncu preizkušena še z izpovedbo priče B.L.. V takšnem položaju je bila ustvarjena ustrezna podlaga za oceno, ali in v katerem delu je treba pričini izpovedbi slediti oziroma, ali in v katerem delu je bilo treba v izpovedbo dvomiti. Sodišče prve stopnje je skladno s pravico iz prvega odstavka 18. člena ZKP pričini izpovedbi sledilo, s tem da jo je pravilno povezalo z delom oškodovančeve izpovedbe, ki priče ni videl zaradi položaja, s katerega je dogodek zaznala, potem z okoliščino, da je bil uradni zaznamek sestavljen približno 3 mesece po dogodku in da priča B.L. v vsebino sestavljenega uradnega zaznamka po soočenju ni bil več prepričan. Glede na to, in ker se pritožničina ocena verodostojnosti pričine izpovedbe opira na logično in izkustveno oceno okoliščin (zažig žajbla in rožmarina v ponvi), ki z odločilnimi dejstvi iz opisa dejanja niso povezana, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko v pričino izpovedbo ni dvomilo.

11Podobno kot zgoraj je sodišče prve stopnje preizkušalo izpovedbo priče M.K., ki pa ji ni sledilo. Podlaga za to sta bili oškodovančeva izpovedba in izpovedba omenjene priče R.K. ter izkustvena ocena, katere srž ni v izbrani poti, temveč v splošnem strahu pred oškodovancem in v izpostavljanju otroka, ki je že nekaj dni prej doživel travmatičen dogodek. Ugotovljeno tako pomeni, da razmer na kraju ni bilo treba posebej preverjati in še, da sodišče prve stopnje glede na navedeno pravico iz prvega odstavka 18. člena ZKP po navedeni podlagi v oškodovančevi izpovedbi ter izpovedbi priče R.K., izpovedbi priče M.K., kljub skladnosti z obdolženčevim zagovorom ni bilo dolžno slediti. Končno, ko pritožnica v pritožbeni obrazložitvi izključuje možnost obdolženčevega motiva, prezre oškodovančevo izpovedbo v delu, po katerem je jasno, da je bil povod za dejanje po obdolžencu domnevana oškodovančeva pomoč priči R. K., s katero se obdolženi po vloženi tožbi zaradi motenja posesti in glede na ugotovljeno izvršitveno dejanje očitno ni strinjal. Pomeni, da je bilo treba dokazni oceni sodišča prve stopnje pritrditi ter pritožničina nasprotna prizadevanja v smeri zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zavrniti.

12Pritožnica pritožbe zaradi odločbe o kazenski sankciji ni obrazložila, sodišče druge stopnje pa je odločbo preizkusilo skladno s pooblastilom iz 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in višini ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi. Glede na to, in ker je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, sodišče druge stopnje odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

13Enako kot zgoraj, pritožba ni obrazložena niti glede odločbe o stroških kazenskega postopka in ne odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, ki pa je sodišče druge stopnje glede na predpisane meje iz prvega odstavka 383. člena ZKP v nobenem smislu ni bilo dolžno preizkusiti.

14Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega M.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7111 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica obrazložene odločbe o pritožbi in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile ugotovljene po sodišču prve stopnje.