VSL Sklep II Cp 769/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo predlog za zavarovanje dokazov, da se: "glede piscev žaljivih tekstov na spletnih straneh nasprotnih udeležencev www.X.com s psovdomimama Y in Z naloži nasprotnima udeležencema, da posredujeta sodišču in izvedencu vse identifikacijske podatke, vpisane pri registru uporabniškega imena in gesla uporabnikov foruma ter podatke o IP številkah računalnikov, s katerih so bili poslani komentarji. V kolikor na podlagi teh podatkov ne bo možno ugotoviti identitete piscev spornih komentarjev, naj postavi izvedenca računalniške stroke, ki naj s pomočjo pridobljenih podatkov ugotovi identifikacijo računalnikov in uporabnikov, ki so na spletni forum nasprotnih udeležencev pisali navedene žaljive vsebine".

2V pritožbi predlagatelj navaja, da sklep temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in na zmotni uporabi materialnega prava. Razlogi, navedeni pod točko 7 obrazložitve, so povsem nesprejemljivi in enostavno ne držijo. Določba Ustave RS (URS) o tajnosti pisem in drugih občil ne pride v poštev, saj ne gre za vsebino, gre za razkritje neznanega avtorja, ki je preko spletne komunikacije izražal svoja stališča in mnenja ter to posredoval drugim spletnim uporabnikom. Ta pisanja so žaljiva in so ga diskreditirala v javnosti, zato želi zoper avtorja sprožiti kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime in vložiti odškodninsko tožbo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Da bo lahko vložil odškodninsko ali zasebno kazensko tožbo, mora najprej priti do podatka o avtorju žaljivih zapisov. Do teh podatkov lahko pride samo z zavarovanjem dokazov. Človekove pravice in temeljne svoboščine niso neomejene in absolutne. Sklicuje se na ustavne pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS), do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen URS). Neznani avtor zapisov očitno meni, da se mu ne more nič zgoditi, da njegova identiteta ne bo ugotovljena. Namen predloga za zavarovanje dokazov je, da se pridobijo podatki, ki bodo pripeljali do avtorja zapisov, saj drugače svojega dostojanstva, svojih osebnostnih pravic in duševne celovitosti ne more zaščititi. Sporočilo izpodbijane odločitve je, da lahko neznani avtorji pišejo karkoli želijo. Vendar pa obstaja meja, ki je še dopustna v komunikaciji ali v zapisih sporočil in bi si sodišče moralo prizadevati, da postavi mejo še sprejemljivega v medsebojni komunikaciji in posredovanju sporočil in mišljenj na spletni strani. Če bo vsakomur dopuščeno, da žali ali o drugem razširja neresnične stvari, bodo oškodovanci prikrajšani za ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine.

3Nasprotna udeleženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, za odločitev relevantno dejansko stanje pa sploh ni sporno. V točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče zgolj prepisalo besedilo prvega odstavka 264. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 266. člen ZPP, to je zakonski določili, ki opredeljujeta institut zavarovanja dokazov. Glede na to, da je predlagatelj podal predlog za zavarovanje dokazov, so njegove pritožbene navedbe o nesprejemljivih razlogih v točki 7 izpodbijanega sklepa nelogične.

6Varstvo tajnosti pisem in drugih občil po 37. členu URS ne zajema le vsebine komunikacije, temveč tudi dejstva in okoliščine, povezane s komunikacijo, med katere sodi tudi podatek o tem, kdo je komuniciral. O tem se je že večkrat izreklo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in Ustavno sodišče RS¹, tako je tudi stališče teorije.² Pravica do komunikacijske zasebnosti varuje posameznika, da se država ali nepovabljen tretji ne seznani s sporočilom, ki ga na daljavo posreduje prek kateregakoli sredstva, če lahko utemeljeno pričakuje svojo zasebnost. Če posameznik pošlje anonimen komentar k določenemu članku, jasno pokaže, da ne privoli v razkritje svoje identitete, zato utemeljeno pričakuje komunikacijsko zasebnost. Z objavo takega komentarja na spletu se ne odpove pravici do komunikacijske zasebnosti.³ ESČP poudarja, da je anonimnost na spletu pomembna, ker omogoča svobodo govora, prost pretok idej in informacij, pomembna je za razvoj osebnosti ter svobodne in demokratične družbe.

7Po drugem odstavku 37. člena URS je omejitev komunikacijske zasebnosti mogoča le, če jo predpisuje zakon, poseg mora odobriti sodišče, biti mora časovno omejen in dopusten je le, ko je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Predlagano zavarovanje dokazov torej lahko sodišče odredi le, če je možnost posega v komunikacijsko zasebnost avtorja zapisov, za katere predlagatelj zatrjuje, da posegajo v njegove ustavno varovane pravice, predpisana z zakonom. Dopustnost posega v komunikacijsko zasebnost urejajo Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Zakon o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (ZSOVA) in Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom).⁴

8Predlog za zavarovanje dokazov mora biti natančno substanciran (266. člen ZPP). Iz predloga ne izhaja, da bi bila zaradi anonimne objave komentarja na spletnem portalu lahko ogrožena varnost države, zato se sodišče z v ZSOVA predvidenimi omejitvami komunikacijske zasebnosti ni ukvarjalo.

9ZKP v prvem odstavku 149.b člena določa, da lahko preiskovalni sodnik, če so podani razlogi za sum, da je bilo izvršeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje iz četrtega odstavka 149.a člena in je za odkritje, preprečitev ali dokazovanje tega kaznivega dejanja ali odkritje storilca treba pridobiti podatke o prometu v zvezi s komunikacijo osumljenca, oškodovanca ali oseb iz drugega odstavka 149.a člena ZKP, na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju oziroma ponudniku storitev informacijske družbe, da pristojnemu organu sporoči relevantne podatke v zvezi z omenjeno komunikacijo, ki obstajajo v času izdaje odredbe. Tudi teh pogojev za poseg v komunikacijsko zasebnost predlagatelj ne zatrjuje.

10ZEKom-1⁵ v 147. členu izrecno predpisuje, da se zaupnost komunikacij nanaša tudi na podatke o prometu in lokacijske podatke, povezane s komunikacijo ter da mora operater in vsakdo, ki sodeluje pri zagotavljanju in izvajanju njegove dejavnosti, varovati zaupnost komunikacij. Kdaj in kdo posreduje prometne podatke predpisuje 153. člen ZEKom-1: prometni podatki se posredujejo policiji v primerih varovanja življenja in telesa, ko gre za neposredno ogroženost. Določila, ki bi fizični osebi omogočal pridobitev prometnih podatkov z namenom vložitve civilne ali zasebne kazenske tožbe ni.

11Poleg tega so podatki, na podlagi katerih bi se lahko identificiral pisec spletnega komentarja, osebni podatki. URS v 38. členu prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja; zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov pa morajo biti predpisani z zakonom. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) v 22. členu posredovanje osebnih podatkov nalaga le upravljalcu osebnih podatkov, kar nasprotna udeleženca tega postopka nista. Zakona, ki bi predpisoval zbiranje osebnih podatkov z namenom, da se ti posredujejo posamezniku zaradi vložitve tožbe (civilne ali zasebne kazenske), sodišče ne najde.

12Prav ima pritožnik, da človekove pravice in temeljne svoboščine niso absolutne, pač pa so omejene s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS) in da mu URS zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter varstvo osebnostnih pravic (35. člen URS). Kadar si pridejo ustavno varovane pravice in svoboščine v kolizijo, sodišče glede na okoliščine primera, ki jih ugotavlja v postopku, presodi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost. Predmet postopka za zavarovanje dokazov pred pravdo ni tehtanje ustavnih pravic strank, saj se v takem postopku ne ugotavlja utemeljenost terjatve (predlagatelj mora izkazati le obstoj pravnega interesa). Glede na veljavno zakonodajo predlagatelj sicer svoje integritete ne bo mogel zavarovati z odškodninsko ali kazensko zasebno tožbo zoper avtorja komentarja, ima pa druge možnosti. Skladno z določili Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT)⁶ bi npr. lahko dosegel odstranitev nezakonitih vsebin ali onemogočanje dostopa do njih (drugi odstavek 11. člena) ter na ta način zaščitil svoje dostojanstvo in osebnostne pravice.

13Po obrazloženem je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni zakonske podlage za pridobitev podatkov za identifikacijo pisca spletnega komentarja, materialnopravno pravilen. Če bi se identiteta pisca (ali več piscev) ugotovila in bi predlagatelj sprožil civilni ali kazenski postopek, bi bil izid postopka zelo negotov. ZKP vsebuje posebne določbe o izločitvi nezakonito pridobljenih dokazov, pa tudi dokazna vrednost tako pridobljenega dokaza v civilnem postopku je vprašljiva.⁷

14V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). O zadevi je odločal senat, ker gre za pravna vprašanja, glede katerih sodne prakse še ni (tretji odstavek 366.a člena ZPP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Gl. npr. odločbo Up-540/11 z dne 20. 1. 2011 in v njej navedeno prakso ESČP.
² Komentar URS, uredil Matej Avbelj, izdala Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2009, stran 356 do 361.
³ Gl. sodbo ESČP 62357/14 v zadevi Benedik proti Sloveniji in članek Primoža Križnarja o navedeni zadevi, objavljen v Pravni praksi št. 19/2018, tudi ločeni mnenji sodnic dr. Jadranke Sovdat in dr. Dunje Jadek Pensa v odločbi US RS Up-540/11.
⁴ Komentar URS, 37. člen, Zakonska ureditev dopustnih posegov, Goran Klemenčič, 2011, dostopno na: htpps: //e-kurs.si.
⁵ Uradni list RS 109-4315/2012, uporablja se od 10. 5. 2019.
⁶ Uradni list RS št. 61/06.
⁷ Prim. odločbo US RS Up-472/02, sodbo VS RS II Ips 325/2010.