264. člen ZPP

Predlagatelj, ki od sodišča zahteva, da pridobi podatke o (domnevnih) bančnih računih nasprotne udeleženke v avstrijskih bankah, bi lahko svoje pravice zavaroval s stopničasto tožbo, zato je predlog za zavarovanje dokazov neutemeljen.

Sodno pisanje je bilo pooblaščenki predlagateljice vročeno šele naknadno. Kljub prvotno napačni vročitvi se je pooblaščenka (oz. predlagateljica) pravočasno seznanila s sodnim pisanjem. Predlagateljica zato ni uspela izkazati, da bi ji bila v postopku na prvi stopnji odvzeta možnost obravnavanja.

Čeprav je tožnik tisti, ki bo povzročil spremembo predmeta dokazovanja, mu pravice do zavarovanja dokazov ne gre odreči. Pretirano bi bilo pričakovati, naj za ceno ohranitve izvedbe dokaza ne sanira napak kupljene nepremičnine, posebno, ker nekatere od njih vplivajo na funkcionalnost. Napak na nepremičnini, ko jih bo tožnik odpravil, ne bo več, zato jih ne sodišče ne izvedenec ne bosta mogla neposredno zaznati (in jih na tej podlagi strokovno ovrednotiti). Predlog za zavarovanje dokazov z ogledom in izvedencem je zato utemeljen. Zahteva, naj tožnik pojasni način nameravane odprave konkretno navedenih napak, ni utemeljena.

V predlogu za zavarovanje dokazov je treba navesti dejstva v zvezi z že postavljenim zahtevkom oz. predlogom (dokazna tema mora biti povezana z zahtevkom oz. predlogom).

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o predlogu obrazložilo, da je predpostavka za stransko intervencijo po prvem odstavku 199. člena ZPP poseben intervencijski interes, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju tako, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Ta interes mora intervenient obrazložiti in z verjetnostjo izkazati, tega pa pritožnik po oceni sodišča ni zmogel.

Postopek zavarovanja dokazov je formalnopravno urejen v ZPP in ta postopek predstavlja predhodno fazo pravdnega postopka, pri čemer gre v materialnopravnem pogledu za začetno fazo pravde. Kot izhaja iz določila 264. člena ZPP, se zavarovanje dokazov izvede, če se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali bo njegova izvedba pozneje težja, kar je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno. Ker je procesnopravna vrednost dokaza, ki je bil opravljen v postopku zavarovanja dokazov, enaka vrednosti dokazov, ki jih pravdno sodišče izvede med postopkom, je postopanje po 204. členu ZPP v skladu tudi z načelom ekonomičnosti postopka, saj bo le tako udeležencem postopka omogočeno sodelovanje v postopku, kar pa seveda vpliva na dokazno vrednost izvedenega dokaza.

Splošno znano dejstvo je, da banka fizični osebi podatkov o računih druge fizične osebe (mutatis mutandis to velja tudi za KDD in vrednostne papirje) ne bo izročila. Stranka v položaju, kot je tožnikov, nima drugih možnosti, kot da predlaga pridobitev teh podatkov v sodnem postopku. Odrekanje takšne možnosti bi neutemeljeno in pretirano poseglo v predlagateljevo pravico do sodnega varstva, ki med drugim vsebuje tudi pravico, da je sodno varstvo dejansko učinkovito.

Pri presojanih kršitvah po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženec v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšan, čeprav niso bili izvedeni vsi njegovi dokazi z zaslišanjem strank in prič. Zahteva po izvedbi vseh predlaganih dokazov obeh pravdnih strank bi pripeljala do situacije, ko bi bilo moč o ugovoru odločiti šele ob zaključku celotnega postopka, kar pa ni namen odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo, kjer naj bi bil postopek hiter, dokazni standard pa znižan. Za skupno premoženje gre tudi v primerih, ko je bilo pridobljeno na kakršenkoli odplačen način, in ne le na podlagi dela (67. člen DZ). Vlaganja v nepremičnini so predstavljala skupno premoženje pravdnih strank oziroma povečanje vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj. Verjetno je, da

Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbo I Cpg 363/2009 z dne 13. 1. 2009, v kateri je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo, da mora stranka, ki predlaga "edicijo", predlagati tudi dokaz, da ima njen pravdni nasprotnik listino, če je to dejstvo sporno. Tega svojega dokaznega bremena pritožnici nista zmogli.

Po presoji pritožbenega sodišča predlog predlagatelja po 268.a členu ZPP ni utemeljen. Samostojni dokazni postopek s postavitvijo izvedenca se lahko predlaga le pred pravdo. Namen določbe je namreč v tem, da se s takšnim postopkom izogne morebitnim nadaljnjim pravnim sporom. V konkretnem primeru pa je že v teku zapuščinski postopek, v katerem predlagatelj lahko izpodbija veljavnost oporoke. Razjasnitvi spornih pravnih vprašanj v zvezi z dedovanjem je namenjen zapuščinski postopek. Ko je enkrat že v teku, določba 268.a člena ZPP ni uporabljiva. Ni smiselno, da bi o spornem vprašanju tekla dva različna postopka.

Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v citiranem sklepu, lahko v skladu z 247. členom ZPP zahteva izločitev sodnega izvedenca le stranka, ne pa tudi izvedenec sam. Ta odločitev je tako že pravnomočna. Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da bi se izvedenec v obravnavani zadevi moral sam izločiti zaradi svoje nepristranskosti, ker je, preden je izdelal izvedensko mnenje v predmetni zadevi pred postopkom dal drugačno mnenje in naj bi bil podan odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje o tem, ali bo sodni izvedenec predlagal, da ga sodišče oprosti opravljanja dela v posamezni zadevi (tretji odstavek 246. člena ZPP) zaradi določenih okoliščin, odvisno zgolj od predloga sodnega izvedenca in nanj pravdna stranka ne more imeti vpliva. Četrti odstavek 246. člena ZPP namreč določa, da mora obstoj okoliščin iz tretjega odstavka tega člena izvedenec sporočiti sodišču. Tako so pritožbena zatrjevanja v zgoraj nakazani smeri neutemeljena, bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP pa ni podana.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo oziroma se je opredelilo pomanjkljivo do zahtevka za predložitev dokazov na podlagi 112.a člena ZIL-1 in zahtevka za razkritje dokazov ali podatkov na podlagi 117. člena ZPOmK-2. Te presoje sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti že iz razloga, ker sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 124. člena ZIL-1), upnici pa sta vložili zgolj predlog za izdajo sklepa o zavarovanju dokazov, v katerem sta postavili zahtevek, da se odredi pregled oziroma izročitev listin (točka c) tretjega odstavka 124. člena ZIL-1). Nadalje pa tudi iz razloga, ki ga je navedlo že sodišče prve stopnje, in sicer, da upnici predložitve oziroma razkritja dokazov po navedenih dveh zakonskih določilih nista upravičeni zahtevati pred začetkom pravdnega postopka.

Pritožnici utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da dejstva, ki sta jih navedli in so bodisi dokazana bodisi splošno znana, ne utemeljujejo predlaganega zavarovanja. Tudi v primeru, da zdravstveno stanje obeh prič trenutno ni slabo (drugačnih trditev predlagateljici nista ponudili), je že zaradi njune starosti treba upoštevati (splošno znani) dejstvi, da s starostjo spomin peša in da so mogoča tudi nenadna in nepredvidljiva poslabšanja zdravstvenega stanja. Bojazen, da bo zaslišanje prič kasneje težje ali celo nemogoče, je zato vsaj objektivno izkazana.

Glede na svojevrstne okoliščine v zvezi s podrejenimi obveznicami je pravilna odločitev, da je podan razlog za prekinitev postopka do odločitve revizijskega sodišča o tem, ali obstaja vzročna zveza med odgovornostjo Banke Slovenije in poslovne banke. Javni interes terja, da se vprašanja rešijo čimbolj enotno. Nadaljevanje postopka bi bilo neekonomično in bi pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in sodišča.

Predpostavka za dopustnost postopka zavarovanja dokazov je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja.

Dejstvo je, da s starostjo spomin peša, zato je utemeljena bojazen, da bo zaslišanje ostarele priče pozneje težje.

Tudi če bi šlo za splošno znana dejstva, bi jih tožnika v svojem predlogu morala navesti. Peti odstavek 214. člena ZPP določa samo, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da jih ni treba (pravočasno) navesti.

Trditvena podlaga predlagateljice je bila skopa in nekonkretizirana ter pavšalna, kar je očitno posledica zmotne teze, da že starost priče potrjuje utemeljenost njenega predloga. Predlagateljica tudi glede zdravstvenega stanja priče ni navedla konkretnih trditev, ki bi potrjevale njene navedbe, da obstoji utemeljena bojazen, da zaslišanje priče ne bo mogoče kasneje izvesti.