VSK sodba in sklep Cp 527/2008

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede odločitve o zamudnih obresti in se v tem delu zadeva vrne v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, pa ne razveljavljenem delu, potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo 1.300,49 EUR odškodnine, pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka že izplačala nesporni del odškodnine, ki revaloriziran na dan sojenja znaša 2.706,06 EUR. Tožnica je utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino leve polovice prsnega koša in prsnega koša v celoti. Temelj zahtevka ni sporen. Celotna pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 3.338,34 EUR, za primarni in sekundarni strah 459,02 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.295,11 EUR. Sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode v zvezi s stroški zdravljenja, saj iz računa fizioterapevtskih storitev ne izhaja, kakšnih fizioterapij je bila tožnica deležna in ali so bile v zvezi z zdravljenjem poškodbe, ki je predmet te pravde. Iz medicinske dokumentacije namreč ne izhaja, da bi zdravniki tožnico napotili tudi na dodatno fizioterapijo. Če se je tožnica udeležila dodatnih terapij zaradi hitrejšega okrevanja in lajšanja bolečin, le-te ne morejo bremeniti tožene stranke. Hkrati je sodišče še odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 795,34 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici odmerilo prenizko odškodnino za nematerialno škodo za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V nadaljevanju pritožba povzema funkcionalne posledice poškodbe, ki jih ima tožnica (lažja omejitev gibljivosti vratu z bolečinami v skrajnih legah, mravljinčenje in izpad senzibilitete v 3-5 prstu levice, težave so tožnico pahnile v duševno stisko, zaradi česar je rabila pomoč psihiatra). Tožnica je poslovna sekretarka in opisane posledice predstavljajo hudo omejitev in spremembo v njenem poklicnem življenju, večjemu delu njene izpovedi o posledicah sodišče ni sledilo. Ugotovljenih posledic sodišče ni ustrezno ovrednotilo, poleg tega ni upoštevalo tožničine duševne stiske, zaradi katere ni mogla skrbeti za dom, za šolanje hčerk in njune obšolske dejavnosti. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi nejasni. Na peti strani obrazložitve govori o tem, da je tožnici delno sledilo, ne pove pa v katerem delu konkretno. Pred to ugotovitvijo pa sodišče povzame celotno izpoved tožnice. Bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi v zvezi s tožničinimi trditvami in izpovedjo, da je zaradi nesreče prišlo do poškodovanja vida, saj je nasprotje med tem, kar navaja sodišče v obrazložitvi in samimi listinami. Sodišče ugotovi, da v dokumentaciji ni našlo podlage za zaključek, da je tožnica utrpela kraniocerebralno travmo, pri čemer je očitno spregledalo izvid očesne klinike KC Ljubljana z dne 13.1.2003, v katerem navaja, da pri tožnici ne gre za okvaro oči, ampak za težave v zvezi s fino koordinacijo in fuzijo, ki so lahko posledica poškodbe glave (tožnica je ob poškodbi zadobila udarec v opiralo za glavo). Navedba iz razlogov sodbe, da naj izvedenec Peroša poslabšanja vida ne bi pripisal prometni nezgodi je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Take ugotovitve izvedenec ne poda, sodišče pa spregleda njegovo ugotovitev na strani 7 mnenja, da zvin vratu pri ljudeh nad 40 let lahko zapusti številne težave, brez objektivnih patoloških izvidov, kar pomeni, da ni izključil možnosti, da so težave z vidom povezane s prometno nezgodo. Zmoten je zato zaključek sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati, da je poslabšanje vida posledica prometne nezgode. Glede na dinamiko nesreče in zdravljenja poškodb je prenizko ocenjena tudi odškodnina za strah. Tožnica je utrpela tako primarni kot sekundarni strah, ki sta bila oba intenzivna. Ob trku se je tožnica ustrašila, da jo bo trk porinil v križišče, kjer bo prišlo do trka z drugimi vozili, njen strah za izid zdravljenja je bil dolgotrajen, saj je trajal vsaj dva meseca. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zavrnilo zahtevek za premoženjsko škodo. Dejstvo je, da je tožnica fizioterapije opravila v času po nesreči, izpovedala je, da je kot samoplačnica obiskovala dodatne fizioterapije, saj ji tiste, ki jih je predpisal zdravnik niso zadostovale. Pritožnica se ne more strinjati s stališčem sodišča, da kolikor se je poslužila dodatnih terapij zaradi hitrejšega okrevanja in lajšanja bolečin, te ne morejo bremeniti tožene stranke. Z dodatnimi terapijami je namreč prispevala k zmanjšanju škode. Napačna je tudi odmera zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe, ker naj bi sodišče odškodnino odmerilo po cenah na dan izdaje sodbe. Tako stališče je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem vrhovnega sodišča o teku zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo, gre za napačno uporabo materialnega prava. Zamudne obresti ji pripadajo najmanj od dne 21.8.2003. Tožnica se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov. Meni, da sodišče ni uporabilo določbe 1. odstavka 156. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnica je bila namreč prisiljena v tožbo, ker ji tožena stranka ni hotela izplačati celotne pravične odškodnine. Strošek izvedenca je strošek, ki je nastal ne glede na uspeh v postopku in bi ga zato sodišče moralo priznati v celoti.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno, na tako dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevanih kršitev postopka niti ostalih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku). V zvezi s konkretnimi pritožbenimi očitki pa ugotavlja še naslednje.

Med ugotovitvami sodišča o tem, da tožnica ni dokazala, da bi poškodba, za katero odgovarja tožena stranka, pri tožnici povzročila tudi poškodovanje vida in listinskimi dokazi ni nobenega nasprotja. Res je v izvidu Očesne klinike z dne 13.1.2003 zapisano, da so tožničine težave v zvezi s fino koordinacijo in fuzijo lahko posledica poškodbe glave, vendar to ne pomeni, da je tožnica vzročno zvezo med prometno nezgodo in poškodbo vida tudi dokazala (dokazno breme za obstoj vzročne zveze je na tožnici) oziroma da bi ta vzročna zveza iz medicinske dokumentacije nedvomno izhajala. Tožena stranka je obstoj vzročne zveze prerekala (v zvezi s tem je celo predlagala dokaze), zato zgolj zapis v dokumentaciji, da je poškodovanje vida lahko posledica poškodbe glave ne zadošča, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo kaj drugega, kot je. Tudi dejstvo, da izvedenec ni izključil možnosti vzročne zveze, gornjega zaključka ne spreminja. Sodišče prve stopnje je poleg tega na strani 5 sodbe podrobno obrazložilo, zakaj tožnici ni uspelo dokazati, da je poslabšanje vida posledica prometne nezgode. Iz konteksta obrazložitve povsem jasno izhaja, da sodišče tožničini izpovedi ni sledilo v delu, v katerem je govorila o poslabšanju vida, zato glede tega ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse druge težave, ki so bile dokazane in ki lahko vplivajo na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in na katere se še sklicuje pritožba, je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo. Tako je ocenjevalo pomen duševne stiske, ki jo po poškodbi občuti tožnica, in tudi na podlagi teh posledic ob relativno majhnih funkcionalnih posledicah poškodbe (lažja omejitev gibljivosti vratu z bolečinami v skrajnih legah, mravljinčenje in izpad senzibilitete v 3-5 prstu levice, ki pa nista ovrednotena z EMG preiskavo) ugotovilo obstoj duševnih bolečin, ki utemeljujejo odškodnino v prisojeni višini. Da bi duševna stiska in obiski pri psihiatru v večji meri trajno vplivali na življenjske aktivnosti tožnice, bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati, po potrebi z izvedencem ustrezne stroke. Tega pa ni niti trdila, z izdelanim izvedenskim mnenjem je soglašala in ni predlagala ustrezne dopolnitve oziroma imenovanja izvedenca psihiatrične stroke (oziroma morda s področja klinične psihologije). Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno upoštevalo dejstvo, da je tožnica poslovna sekretarka in pri delu uporablja 10 prstno tipkanje. Pri odmeri odškodnine je namreč po določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) treba upoštevati obe temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje vse to upošteva, torej specifične posledice, ki jih je utrpela tožnica, primerljiva pa je tudi s podobnimi primeri v sodni praksi. Enaka ugotovitev velja za odškodnino iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je, kljub drugačnemu izvedenskemu mnenju, ugotovilo obstoj primarnega strahu ob nesreči, sekundarni strah pa je trajal približno 6 mesecev, šlo je za strah za izid zdravljenja ob v objektivnem smislu lahkih poškodbah. Ob takem dejanskem stanju odškodnina za strah v višini 459,02 EUR ustreza standardu pravične odškodnine. Skupaj znaša odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo 6.092,47 EUR, kar na dan sojenja predstavlja 7 povprečnih plač in kar je povsem primerljivo z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi. Materialno pravo glede odmere pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tako uporabilo pravilno. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo glede odločitve o višini odškodnine kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

V zvezi s premoženjsko škodo iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila fizioterapija, stroške katere zahteva tožnica povrnjene, opravljena v času od 4.4.2001 do 18.6.2001, torej kmalu po škodnem dogodku (11.12.2000), vendar pa iz računa ni mogoče ugotoviti, katerih terapij je bila tožnica deležna in ali so bile te fizioterapije potrebne za zdravljenje poškodb po nesreči 11.12.2000. Iz razpoložljive dokumentacije ne izhaja, da bi bila tožnica napotena na dodatno fizioterapijo (poleg fizioterapije, ki jo je opravljala v Zdravilišču S.), prav tako to ne izhaja iz njene izpovedi. Sodišče prve stopnje je res nerodno zapisalo, da v kolikor se je tožnica poslužila dodatnih terapij zaradi hitrejšega okrevanja in lajšanja bolečin, te ne morejo bremeniti tožene stranke, kar načeloma ne drži, vendar je njegova odločitev vseeno pravilna. Tožnica bi namreč morala navajati in dokazati, da so bile te terapije medicinsko indicirane za hitrejše okrevanje in lajšanje bolečin, vendar je zgolj zatrjevala, da ji je po predloženem računu nastala materialna škoda, kar ne zadošča (na prvem naroku je bilo govora le o terapijah, ki jih je tožnica opravljala še po vložitvi tožbe), prav tako ni imela nobenih pripomb na izvedeniško mnenje (izvedenec je tisti, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali so bile dodatne fizioterapije medicinsko indicirane). Zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da bi ji prav v zvezi z obravnavano prometno nesrečo nastala zatrjevana premoženjska škoda po računu v prilogi A19 spisa, je zato pravilen.

Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti. Odločitev, da zamudne obresti začnejo teči z dnem izdaje sodbe je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS (sprejetem na občni seji 26. junija 2002). Odškodnina zapade z dnem nastanka škoda (165. člen OZ), vendar praviloma tega dne zavezanec za odškodnino praviloma še ne pride v zamudo. Zamuda nastane takrat, ko je postavljen zahtevek za plačilo odškodnine. Tožeča stranka je zamudne obresti zahtevala od 1.1.2002, kar ji gotovo ne gre, saj je škoda nastala kasneje, tožena stranka je takemu začetku teka obresti ugovarjala. V obravnavni zadevi se sodišče prve stopnje z vprašanjem, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo, sploh ni ukvarjalo in je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem nepojasnjeno. Pritožbi je bilo treba zato v tem delu ugoditi in sodbo glede odločitve o zamudnih obrestih razveljaviti, zadevo pa vrniti v novo odločanje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je tožena stranka z izplačilom odškodnine prišla v zamudo in od takrat odmeriti zakonske zamudne obresti.

Ker je sodba razveljavljena le glede zamudnih obresti, razveljavitev na odločitev o uspehu strank v postopku ni vplivala in je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi odločitev glede stroškov postopka. Pritožba glede stroškov izvedenca je neutemeljena. Stroški izvedenca so del stroškov postopka (151. člen ZPP) in delijo usodo ostalih stroškov postopka. Res je sicer, da je bila tožeča stranka v tožbo „prisiljena“, ker ji tožena stranka ni pred pravdo izplačala celotne odškodnine, res pa je tudi, da je tožeča stranka zahtevala precej višjo odškodnino od prisojene. Izvedba dokaza z izvedencem je odločilna za odločitev o višini odškodnine, zato o tem, da bi tožena stranka stroške izvedenca povzročila krivdno, ni mogoče govoriti in določbe 156. člena ZPP ni mogoče uporabiti. Za odločitev o stroških pride tako v poštev 154. člen ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje tudi uporabilo. Pritožba odmere ostalih stroškov ne napada, prav tako ne višine posamezne vrste stroškov, odločitev o začetku teka zamudnih na uspeh v pravdi ne vpliva, zato je na podlagi vsega povedanega pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev o stroških (353. člen ZPP).

Pritožnica je sicer s pritožbo delno uspela, vendar le glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti, ne pa tudi glede glavne stvari, zato mora na podlagi določbe 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.