VSRS Sodba XI Ips 2/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Ks 344/2009 z dne 7.7.2009 zoper obtoženega E.C., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sklenil, da na podlagi tretjega odstavka 197. člena ZKP varščina v znesku 210,000.000 lir (108.509,84 eurov) pripade proračunu. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevih zagovornikov s sklepom I Kp 78/2009 z dne 21.7.2009 zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sklepom XI Ips 74/2009 z dne 20.8.2009 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, ker sklep Okrožnega sodišča v Kopru Ks 344/2009 z dne 7.7.2009 (še) ni bil vročen obtoženemu E.C. in ta zoper sklep ni mogel uveljavljati pravice do pritožbe, kar pomeni, da še ni (absolutno) pravnomočen, zoper takšen sklep pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Obtoženčeva zagovornika sta po vročitvi odpravka navedenega sklepa o odreditvi pripora obtožencu, opravljeni po pooblaščenem zagovorniku, odvetniku M.P., z dne 9.11.2009, dne 12.11.2009 ponovno vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom I Kp 91/2009 z dne 24.11.2009 zavrglo kot nedovoljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obtoženčev zagovornik dne 9.12.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa v celoti razveljavi in sklep o odreditvi pripora odpravi. Podrejeno, da sklep Višjega sodišča v Kopru I Kp 91/2009 z dne 24.11.2009 razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje, ki naj o pritožbi z dne 11.11.2009 vsebinsko odloča.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP navaja, da zahteva ni utemeljena. Strinja se s stališčem izpodbijanega sklepa, da druga pritožba zagovornikov ni bila dovoljena. Navedb zahteve, da je sodišče izdalo "kontroverzni" sklep, ne sprejema, saj se obtoženec očitno izmika kazenskemu postopku.

4Obramba obdolženca je dne 14.1.2010 podala izjavo na odgovor vrhovnega državnega tožilca, v kateri izraža nestrinjanje z njegovim stališčem glede utemeljenosti zahteve.

B.

5Zahteva v navedbah pod točko A nasprotuje sklepu Višjega sodišča v Kopru I Kp 91/2009 z dne 24.11.2009, ki je zavrglo njuno drugič vloženo pritožbo kot nedovoljeno in pri tem navedlo, da sta zagovornika zoper izpodbijani sklep že vložila pritožbo, o kateri je sodišče odločilo s sklepom I Kp 78/2009 dne 21.7.2009. S tega vidika je bil obtoženec deležen njune strokovne pomoči, sam pa v pritožbenem roku pritožbe ni vložil ter je izpodbijani sklep postal pravnomočen. Kljub temu, da je o pritožbi zagovornikov odločalo, preden je bil izpodbijani sklep vročen obtožencu, to ne pomeni, da zagovornika lahko ponovno vložita pritožbo, ko je sklep vročen obtožencu.

6Vrhovno sodišče se z razlago višjega sodišča strinja, saj je že v zadevi I Ips 109/2008 z dne 11.4.2008 sprejelo stališče, da pritožbeno sodišče praviloma odloča o vseh pritožbah zoper sklepe hkrati in izda eno samo odločbo (prvi odstavek 403. člena v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZKP), izjemo, ki jo je izoblikovala praksa, predstavlja le odločanje o sklepu o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kjer je dana prednost hitremu reševanju pritožb. Tako v primerih, kjer se rok za vložitev pritožbe ne izteče za obdolženca in za zagovornika istega dne, pritožbeno sodišče rešuje posebej pritožbo tistega, ki je izpodbijani sklep prejel prvi (in se tudi prvi pritožil). Z odločbo pritožbenega sodišča pa sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne postane pravnomočen, le oseba, katere pritožbo je reševalo, se ne more več pritožiti. Stranka, ki ji je bil sklep o priporu vročen kasneje ima torej še možnost izpodbijati prvostopenjsko odločbo, oziroma kasnejše pritožbe obdolženca ali zagovornika pritožbeno sodišče ne more zavreči iz razloga, ker bi sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora postal pravnomočen (res iudicata).

7Zahteva uveljavlja kršitev bistvenih določb kazenskega postopka (protispisnost) iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev načela poštenega postopka iz 22. člena Ustave ter kršitev 1. točke 201. člena ZKP. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je sprejelo kontroverzni sklep o odreditvi pripora iz pripornega razloga begosumnosti na podlagi nepravilno presojenih pomembnih okoliščin, saj iz listin ne izhaja, da se obtoženec skriva in da je pobegnil, ampak nasprotno. Navaja, da je iz dopisa hotela M. z dne 16.7.2009 razvidno, da sklep temelji na napačni interpretaciji dopisa z dne 14.4.2009, kar je višje sodišče v celoti prezrlo.

8Navedene očitke je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki je opozorilo na zavezo obtoženca glede dosegljivosti sodišču in glede opozorila ob sprejemu varščine, da prebivališča brez dovoljenja sodišča ne bo zapustil. Prav tako je v celoti presojalo kasnejši dopis hotela z dne 16.7.2009 (stran 2 sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zaključki pritožbenega sodišča niso protispisni, zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Kolikor pa se zahteva s temi zaključki ne strinja, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9Vložnik zahteve očita, da v konkretni kazenski zadevi poleg tega, da ni podan priporni razlog tudi ne obstaja neogibna potrebnost pripora za potek kazenskega postopka. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da mora sodišče pri presoji ali je odreditev pripora neogibna, pretehtati: a) ali je poseg sploh nujen, ker cilja ni mogoče doseči z ukrepom, ki je po svoji naravi milejši; b) ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in c) ali je teža posledic tega ukrepa v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Odločitev, ki jo je v izpodbijani pravnomočni odločbi sprejelo sodišče, prenese presojo z vseh vidikov tega testa. Na podlagi v izpodbijanem sklepu ugotovljenih okoliščinah, da je obtoženec pobegnil in tako postal nedosegljiv našim pravosodnim organom, je sodišče pravilno sklepalo, da je zaradi zagotovitve nemotenega poteka kazenskega postopka odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna. Pogoj za uporabo milejših ukrepov je, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo pričakovanje, da jih bo tisti, zoper katerega bodo ti ukrepi odrejeni, tudi spoštoval. Glede na okoliščine, ki jih je pri obtožencu ugotovilo sodišče, pa ni nobene podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem begosumnost mogoče odpraviti s kakšnim od ukrepov, ki je milejši od odreditve pripora. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve tudi s tem očitkom izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča glede neogibnosti odreditve pripora, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

10Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da je sodišče kršilo 11. točko 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena in drugim odstavkom 307. člena ZKP, ker bi v najslabšem primeru moralo odrediti prisilno privedbo po 194. členu ZKP ali pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP. Zahteva se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 322/2006 z dne 21.9.2006, v kateri je sprejelo stališče, da bo prisilno privedbo obdolženca sodišče odredilo tedaj, ko bo presodilo, da se obdolženec izmika (194. člen ZKP), kar pa ne gre enačiti s skrivanjem oziroma nevarnostjo bega, kar pa predstavlja razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Ali se bo sodišče odločilo za en ali za drug prisilni ukrep, je torej odvisno od dejanskih okoliščin, ugotovljenih v konkretni kazenski zadevi.

11V konkretni kazenski zadevi je iz obrazložitve izpodbijanih sklepov razvidno, da je sodišče ugotovilo okoliščine (kljub položitvi varščine, dani obljubi v skladu s prvim odstavkom 196. člena ZKP in navedbi naslova stalnega prebivališča v Italiji, na katerem bo dosegljiv, je obtoženec zapustil Italijo in šel v Ugando, na tamkajšnjem naslovu, na katerem bi moral biti dosegljiv, pa pošiljk sodišča ne sprejema) na podlagi katerih je sklepalo, da je obdolženec iz Italije pobegnil neznano kam oziroma da se skriva z namenom izogniti se kazenskemu postopku. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo dejstvo, da se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen od šestih mesecev do osmih let zapora, in da je bil na podlagi evropskega pripornega naloga za prijetje in predajo z dne 16.7.2009 prijet dne 28.8.2009 v Italiji (dopis Policijske uprave Koper z dne 31.8.2009), vendar se v priporu ne nahaja več, zato sodišču še vedno ni znano, kje se nahaja, da bi mu bilo mogoče vroči pisanja sodišča. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno in zakonito zoper obtoženca na predlog državnega tožilca odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti kot edini možen ukrep za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

12Prav tako ni podana kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 195. členom ZKP, ker sodišče obtožencu ni podalo ustreznega opozorila iz tega člena ob plačilu varščine. Določba po 195. členu namreč ureja ukrep obljube obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, ne pa varščine, ki je urejena v členih 196 do 199 ZKP. Tudi sicer pa je v izpodbijanem sklepu Višjega sodišča v Kopru obrazloženo, da je bil pripor odpravljen dne 22.5.2000 po položitvi varščine in ob dani obljubi obtoženca v skladu z določbo 196. člena ZKP, da do konca kazenskega postopka ne bo pobegnil, da se ne bo skrival in brez dovoljenja sodišča ne bo zapustil svojega prebivališča. Opozorjen je bil tudi, da bo v primeru, da se na vabilo sodišča ne bo odzval, varščina zapadla.

13Pavšalne navedbe zahteve v zvezi s kršitvami določb ZKP o vročanju, kjer zahteva sploh ne konkretizira, katero kršitev uveljavlja, je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obtoženega E.C. za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.