194. člen ZKP

Deplasirane so pritožbene trditve, da v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni dopustno odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena (v zvezi s 429. členom) ZKP, saj to preprosto ne drži. Prav tako ne drži, da je pripor v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa je kaznivo dejanje po 220. členu KZ-1, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, katerega storilec se preganja prav po uradni dolžnosti (ne na zasebno tožbo). Čeprav je dejanje iz prvega odstavka tega člena t. i. predlagalni delikt (tretji odstavek 220. člena KZ-1), še to ne pomeni, da pregona kot upravičeni tožilec ne vrši državni tožilec, in to po uradni dolžnosti.

Zakon ne zahteva, da bi moralo sodišče nediscipliniranega obtoženca na glavno obravnavo vabiti večkrat in šele po mnogokratnih poskusih zagotovitve njegove navzočnosti poseči po prisilnih ukrepih procesnega vodstva. To bi bilo nesprejemljivo in v nasprotju z avtoriteto sodne veje oblasti. Odločilno je, da je bil obtoženec pravilno povabljen na predhodni narok glavne obravnave 14. 7. 2025 in nanj neopravičeno ni prišel (enako na predobravnavni narok 27. 6. 2022), neuspešni pa sta bili dve odrejeni prisilni privedbi.

Sodišče sme zakonito odrediti prisilno privedbo tudi, ko pravilno vabljeni obdolženec ne pristopi na en narok za glavno obravnavo, po večkratnih neuspešnih prisilnih privedbah pa zakonito odredi pripor za zagotovitev njegove navzočnosti

Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen. Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.

Krivdni stroški.

Do zadržanja zastaranja lahko pride (tudi) takrat, ko je obdolženec nedosegljiv na slovenske državne organe, ne glede na to, ali je dosegljiv tujim državnim organom. Do zadržanja zastaranja pa ne pride v situaciji, ko se obdolženec izmika sojenju, saj pojem izmikanja predpostavlja obdolženčevo dosegljivost državnim organom.

Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev z

Predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani že odločil. Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. S tem, ko se je glavna obravnava opravila s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ, ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani, ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega i

Na splošno gre sicer pritrditi pritožbi, da mora sodišče o krivdnih stroških obdolženca odločiti že v odločbi o glavni stvari in ne z morebitnim posebnim sklepom, kakor to velja za druge udeležence postopka. Vendar pa pritožnik spregleda, da odločitev v izpodbijanem sklepu spada v odločbo o glavni stvari oziroma je njen sestavni del.

Pritožba utemeljeno opozarja, da vročitev obtožnice obdolžencu ni eden od razlogov, zaradi katerih se lahko odredi prisilna privedba.

Z navajanjem, da se obtoženec zgolj izmika vročitvi in se ne skriva, obramba izpodbija dejansko podlago sklepa o odreditvi pripora, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pogoj izčrpanja pravnih sredstev je izpolnjen s pritožbo obtoženčevega zagovornika.

V pravdnem postopku je omogočena udeležba na naroku tudi strankam, ki prestajajo zaporno kazen, a pod pogojem, da si stroške poti in varovanja predhodno krijejo sami. V pravdnem postopku zoper stranke ni mogoče uporabljati prisilnih ukrepov za zagotovitev njihove navzočnosti na glavni obravnavi, kot je to značilno za kazenski postopek. Sodišče zgolj obvesti upravo zapora, da mora omogočiti zaporniku udeležbo na naroku v pravdni zadevi, če stroške poti na sodišče krije sam.

Čeprav se je sodišče pri sklepanju o obsojenčevih osebnostnih lastnostih napačno sklicevalo na obsojenčevo „predkaznovanost“, ker je glede pogojne obsodbe obsojenca že nastopila zakonska rehabilitacija, pa to na zakonitost sodbe ni vplivalo, saj se je pri izreku kazni sodišče oprlo predvsem na druge okoliščine v spisu.

Kršitve določb, ki predpisujejo pogoje za privedbo na glavno obravnavo (1. odstavek 307. člena ZKP) in vsebino pisne odredbe za privedbo (3. odstavek 194. člena ZKP) so relativne kršitve postopka, bistvene samo v primeru, če so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče bo odredilo privedbo, če se obdolženec izmika (v redu povabljen ne pride na sodišče, pa svojega izostanka ne opraviči, se izmika vročitvi vabila), takšnih dejanskih okoliščin pa ne gre enačiti s skrivanjem oziroma nevarnostjo bega, kar predstavlja razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti, ko gre za aktivno ravnanje obdolženca, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da se namerava izogniti kazenskemu postopku. Če preiskovalni sodnik odredi pripor iz vseh predlaganih pripornih razlogov (čeprav očitno zaradi spregleda pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti naknadno), z izdajo prvega sklepa o odreditvi pripora ni izčrpan predlog državnega tožilca oziroma je ob nadaljnjem odločanju o odreditvi pripora še iz drugega pripornega razloga tak predlog državnega tožilca podan.

Če predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev oziroma okoliščin, pomembnih za razsojo, lahko sodišče izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi kršilo pravice obdolženca.

Navedba, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali vseh v zahtevi navedenih olajševalnih okoliščin ter nakazovanje, da narekujejo izrek sodnega opomina, pomeni v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izmikanje vabilu na glavno obravnavo je eden od treh alternativno predpisanih razlogov, zaradi katerih sme sodišče odrediti obdolženčevo privedbo. V takšnem primeru pa je okoliščina, ali je bil obdolženec v redu povabljen, pravno nepomembna, saj je pri tem razlogu za privedbo že po naravi stvari izključena. Ker je obsojenec na glavni obravnavi soglašal z branjem zapisnikov o zaslišanju prič, se je s tem odrekel njunemu neposrednemu zaslišanju, s tem pa tudi možnosti, da jima na glavni obravnavi neposredno postavlja vprašanja (334. člen ZKP). Oškodovanec ne spada med procesne subjekte, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Za ugotavljanje zastaranja kazenskega pregona nista relevantni okoliščini, kdaj je obdolženec prejel obtožni akt oziroma odločbo sodišča druge stopnje. Tudi po telefonu je mogoče uresničiti zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Sodišče je obsojenko pravilno vabilo na glavno obravnavo. Obsojenka se te glavne obravnave ni udeležila, prav tako izostanka ni opravičila. Zato je sodišče odredilo njen prisilni privod na naslednjo glavno obravnavo, s čimer je ravnalo v skladu s 1. odstavkom 194. člena ZKP.

Če gre za skrajšani postopek, pritožbeno sodišče o seji ni dolžno obveščati strank. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti izrečene kazenske sankcije in primernosti odločbe o plačilu stroškov kazenskega postopka, če sta odločitvi v skladu z določbami KZ in ZKP.