197. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je ravnalo zakonito, ko je sicer po nastopu absolutnega zastaranja izvršitve kazni zapora odločilo, da varščina pripade proračunu. Razlog za zapadlost varščine (beg obsojenca) je nedvomno nastopil že pred zastaranjem izvršitve kazni, hkrati pa je ravno takšno obsojenčevo ravnanje povzročilo, da se kazen ni mogla izvršiti, kar je vodilo do zastaranja. Nedopustna je razlaga, da bi obsojenec z begom in izogibanjem izvršitve kazni lahko končno dosegel, da se mu varščina - ki je bila dana z izrecno obljubo, da ne bo pobegnil - vrne. Časovna točka odločanja sodišča, to je štiri leta po nastopu zastaranja izvršitve kazni, za konkretni primer ni bistvena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je obsojenec, ki je državljan Romunije, ob položitvi varščine zavezal, da se ne bo izogibal kazenskemu pregonu ter svojega zadnjega bivališča v Romuniji ne bo zapuščal, na vsa vabila sodišča se bo odzval, saj bo sicer lahko zoper njega ponovno odrejen pripor. Opozorjen je bil tudi, da varščina pripade v korist proračuna Republike Slovenije, če pobegne oziroma se ne odzove vabilom in pozivom sodišča na morebiten nastop kazni. Po vročenem pozivu na prestajanje kazni v letu 2008 na naslov v Romuniji je obsojenec po pooblaščenem zagovorniku večkrat vložil prošnjo za odlog izvršitve kazni, zadnji prošnji pa sodišče prve stopnje ni ugodilo, zaradi česar bi moral obsojenec kazen zapora nastopiti 16. 6. 2016, vendar se na poziv sodišča na prestajanje kazni zapora, kljub obljubi, da se bo odzval vabilom, ni odzval, zaradi česar je sodišče zoper njega v letu 2016 razpisalo tiralico, mednarodno tiralico in izdalo evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP). Že v letu 2015 je sodišče prve stopnje pristojnim organom Romunije podalo zaprosilo za prenos izvršitve kazni zapora iz Republike Slovenije v Romunijo

Povedano drugače, varščina kot obdolženčevo premoženje, ki je "zastavljeno", ne more služiti zavarovanju dveh različnih institutov, torej zagotavljanju obdolženčeve navzočnosti v tem kazenskem postopku oziroma uspešnemu dokončanju tega in zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca, niti pogojno, kot to predlaga pritožba.

Sodišče ne more odrediti varščine brez predloga obdolženca ali druge osebe. Tisti, ki ponudi varščino, mora tudi konkretno navesti, kakšno varščino je pripravljen dati, sodišče pa je ni dolžno sprejeti, če oceni, da njena višina ni ustrezna. Pri navedbi pravne podlage v uvodu, izreku in obrazložitvi pisnega odpravka sklepa ne gre za formalno napako, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Odreditev razpisa tiralice je procesno dejanje, ki povzroči pretrganje zastaranja kazenskega pregona.

Ker je sodišče ugotovilo, da je obsojenec pred nastopom kazni pobegnil, je pravnomočni sklep, da varščina pripade proračunu, pravilen.

Po tem ko je sklep, s katerim je senat skladno z določilom 3. odst. 197. člena ZKP odločil, da varščina pripada proračunu, postal pravnomočen, so pritožbene navedbe, da obtoženec od sodišča ni dobil vabila ter da je kazen, ki mu je bila izrečena na prvi stopnji, že prestal, neupoštevne.

Čeprav je obdolženec pobegnil zaradi uvedenega postopka za njegovo izročitev drugi državi in ne zaradi kazenskega postopka, v katerem je položil varščino po 1. odstavku 196. člena ZKP, varščina pripade proračunu. Dejstvo pobega namreč predstavlja oviro za vodenje kazenskega postopka, zato motiv za pobeg ni pomemben.

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

Zagovornik opozarja na okoliščino, da je bil soobbdolženi M. izpuščen ob varščini, ki je bila nižja od varščine, ki jo ponuja obdolženi J... Pri tem vložnik neustrezno primerja položaj obdolženega M. s položajem obdolženega J., saj ne upošteva, da je prvi slovenski državljan, medtem ko je obdolženi J. državljan Republike Hrvaške.Ne gre torej za uporabo dveh različnih kriterijev pri obdolžencih ampak za drugačne okoliščine, ki ob istih kriterijih narekujejo drugačno odločitev.

Obtožencu je bil po vloženi obtožbi podaljšan pripor iz istega pripornega razloga (3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP), ko je sodišče prve stopnje pripor podaljšalo na podlagi II. odst. 265. čl. ZKP, torej po uradni dolžnosti. Zagovornik izpodbija sklep o podaljšanju pripora in se sklicuje na določbi II. odst. 197. čl. ZKP in I. odst. 199. čl. ZKP, češ, da bi moralo sodišče podaljšati pripor po zaslišanju ali pa po predlogu javnega tožilca, česar pa ni storilo. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da se navedeni dve določbi nanašata na povsem drugačno situacijo. Prva je upoštevana pri podaljšanju pripora po preteku enega meseca v fazi preiskave, druga pa ob odreditvi in ne ob podaljšanju pripora po vloženi obtožbi. Določba II. odst. 265. čl. ZKP pa se nanaša na preizkus po uradni dolžnosti o tem, ali so priporni razlogi, iz katerih je obtoženec v priporu pred vložitvijo obtožnice še podani. Gre torej za primer, ko javni tožilec v obtožnici ne predlaga podaljšanja pripora, zato tudi senat sodišča prve stopnje ni vezan na predhodno zaslišanje oziroma mnenje javnega tožilca o podaljšanju pripora. Pritožba zagovornika je bila iz navedenih razlogov kot neutemeljena zavrnjena.  </p