VSK Sklep I Cp 219/2021

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna prvi tožnici plačati znesek 2.919,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka); da je toženka dolžna drugemu tožniku plačati znesek 2.805,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2014 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); da je toženka dolžna tretji tožnici plačati znesek 3.909,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka). Hkrati je sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožnikom povrniti 4.288,94 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitve dalje (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se toženka pritožuje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo glede dopustnosti izvajalca servisa A.M.V. s.p. za zastopanje tožnikov v tej pravdi. Sodišče je namreč pojasnilo, da bi zastopanje lahko odreklo le, če bi samostojni podjetnik stranko zastopal s pridobitnim namenom in za to ne bi imel ustreznega statusa (statusa odvetnika glede na 2. člen Zakona o odvetništvu, v nadaljevanju ZOdv). Toženka pa je v postopku trdila in dokazovala ravno to. M.V. s.p. namreč zastopa vrsto zavarovancev s pridobitnim namenom, ki je v tem, da zasleduje pridobitev premoženjske koristi na način, da bi pridobil višje plačilo za popravilo vozil, kot so dejansko znašali stroški materiala in po višji urni postavki, kot je to krajevno običajno za splošne servisne delavnice. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo.

Toženka je v zvezi z zahtevkom prve tožnice ugovarjala, da vse poškodbe na vozilu, ki jih je navedla prva tožnica, niso nastale v zatrjevanem škodnem dogodku. Konkretno gre za poškodbe po prednjem desnem blatniku in prednjem odbijaču, kar je toženka ugotovila z ogledom svojega cenilca. Ker prva tožnica poleg tega policiji ob prijavi dogodka ni navedla poškodb na pokrovu prtljažnika, žarometih in odbijačih vozila, je obseg škode za toženko sporen. Toženka je trdila, da je tožnico pozivala k razjasnitvi okoliščin škodnega dogodka in dostavi dokumentacijo v zvezi s tem, a ta tega ni storila, zato je toženka dvomila v resničnost prijave škodnega dogodka. Slednje še toliko bolj, ker je prva tožnica v prijavi navedla, da vozilo predhodno ni bilo poškodovano, čeprav je tožnica 17. 1. 2011 na avtomobilu že prijavila identične poškodbe vozila. Vozilo je tudi takrat popravljal M.V. s.p. Poleg tega je tožnica po obravnavanem škodnem dogodku prijavila še dva škodna dogodka ter prijavila tudi rjavenje pokrova motorja, kar je bilo nenavadno, saj je bil ta glede na specifikacijo računa iz leta 2011 že zamenjan. Toženka je v zvezi s tem ugovarjala, da vse poškodbe vozila, ki jih je prijavila tožnica, dejansko niso posledica obravnavanega škodnega dogodka, v zvezi s čimer je predlagala tudi ogled vozila s sodnim izvedencem. Sodišče na vse te očitke ni odgovorilo celovito, temveč je opravilo le primerjavo fotografij poškodb in ocenilo, da fotografiji nista identični, in da vezna stena ter kondenzator klime nista predmet vtoževane škode. Takšen zaključek je izredno poenostavljen in tudi nerazumljiv, saj iz obrazložite ni mogoče razbrati, katere fotografije je sodišče sploh primerjalo. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do poškodb, ki so bile predmet tudi drugih prijavljenih škodnih dogodkov (desni blatnik, prednji odbijač, pokrov motorja, žarometi, odbijač vozila) in sodba v zvezi s tem nima nobenih razlogov. Prva tožnica je v prijavi škodnega dogodka navedla večji obseg škode, kot jo sedaj vtožuje, poleg tega je želela uveljaviti škodo, ki je bila že predmet popravila v dogodku 15. 1. 2011 in so ji bili stroški za to s strani zavarovalnice že povrnjeni. Do vseh teh trditev bi se sodišče moralo opredeliti tudi v smislu zatrjevanega poskusa prevare tožnice.

Imenovani izvedenec avtomobilske stroke je pri pregledu vozila prve tožnice ugotovil pomanjkljivosti pokrova motorja. Sledi korozije lahko potrjujejo ravno to, da je bil pokrov že prvič neprimerno in zgolj delno popravljen in ne zamenjan, zato je prva tožnica to poškodbo znova vključila v prijavo obravnavanega škodnega dogodka. Sodni izvedenec okoliščin v zvezi s tem ni pojasnil in pomanjkljivosti mnenja ni odpravil. Ta okoliščina pa potrjuje trditve toženke, da M.V.s.p. poškodovane dele vozila, ko je to mogoče, le popravi, svoje delo pa zaračuna kot zamenjavo poškodovanega dela z novim originalnim nadomestnim delom. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da tožnica ob prijavi dogodka policiji tudi ni navedla vseh poškodb vozila, niti ni ocenilo zapisnika PP S., okoliščin pa ni razčistilo s pomočjo izvedenca avtomobilske stroke. Angažiran ni bil niti izvedenec za ugotavljanje prometnih nezgod, čeprav ga je toženka predlagala. Sodišče ni napravilo ocene vseh dokazov in ocenilo dejstva, da je tožnica kršila sodelovalno dolžnost, da na zaslišanje ni pristopila, in da policijsko poročilo njenih trditev ne potrjuje. Napačno je uporabilo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in tako zmotno štelo, da vse poškodbe izvirajo iz škodnega dogodka z dne 22. 4. 2013.

Toženka je v postopku trdila, da je sumila na prevaro, saj je s servisom M.V.s.p. že imela negativne izkušnje in je v preteklosti tudi prekinila pogodbeno sodelovanje z njim, ker je bil zoper njega uveden kazenski postopek zaradi zavarovalniške goljufije in ponareditve listin v zavarovalniških zadevah. Naštela je niz okoliščin, ki napeljujejo na sum prevare in opozorila na kazenski postopek, zaradi česar je od servisa in vseh tožnikov na podlagi 28. člena Splošnih pogojev zahtevala, da predložijo listine in druge dokaze, da so bili vgrajeni novi originalni nadomestni deli, ki jih je v računih obračunal M.V.s.p. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje prezrlo. Toženka ima na podlagi 944. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ob sumu na prevaro pravico raziskati okoliščine in zahtevati od zavarovanca dokazila. Spravljanje zavarovalnice v zmoto predstavlja prevaro pri uveljavljanju pravic, ki je sankcionirana z izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu popolnoma opustilo vsakršno dokazno oceno mnenja in presojo podanih ugovorov toženke. To še toliko bolj, ker po prepričanju toženke izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da so bili v vozila tožnikov vgrajeni novi originalni nadomestni deli.

Toženka je v zvezi s svojim ugovorom, da vgrajeni deli niso bili novi in originalni iz previdnosti predlagala imenovanje sodnega izvedenca avtomobilske stroke, čeprav je trditveno in dokazno breme glede teh dejstev na tožnikih (VSK I Cp 166/20, VSL II Cp 1748/2020). Dejansko stanje v zvezi s tem pa je sodišče ugotovilo le z eno samo povedjo v izpodbijani sodbi, pri čemer je popolnoma opustilo vsakršno dokazno oceno izvedenskega mnenja in presojo podanih ugovorov toženke. Izostala je tudi obrazložitev glede tega, zakaj je sodišče zavrnilo predlog toženke po dopolnitvi mnenja z drugim izvedencem. Sodni izvedenec D.F. o kraju in času ogleda vozila prve in tretje tožnice ni obvestil in ji ni dal možnost sodelovanja pri ogledu vozil. Sodelovanje pri ogledu vozila tretje tožnice je bilo očitno omogočeno samo njenemu pooblaščencu, ker se je ogled izvajal pred njegovo delavnico. Tudi pri ogledu vozila drugega tožnika sodelovanje toženki ni bilo omogočeno, ker se ogled ni vršil ob napovedani uri. Toženkin cenilec je na ogled pristopil ob 13.00 uri, vendar je sodni izvedenec ogled že izvedel in odšel. V zvezi s to kršitvijo je toženka predlagala zaslišanje svojega cenilca in predložila e-pošto S.F. potrjuje. Toženka je imela interes, da se ogleda vozil udeleži, kar je bilo sodišču znano, pa kršitve vseeno ni odpravilo. S tem ji je bila odvzeta možnost, da učinkovito sodeluje v dokaznem postopku.

Toženka je mnenju sodnega izvedenca konkretno oporekala. Opozorila je, da ni argumentirano pojasnil, s katero vrsto nadomestnih delov so bili poškodovani deli zamenjani in, ali so bili zamenjani z novimi originalnimi deli. V pripombah je ponovno opozorila, da so bili pri vozilu prve tožnice v predhodnih dogodkih že poškodovani identični deli vozila. Glede vozila drugega tožnika je ugovarjala, da žarometi znamke V. niso originalni nadomestni deli ter glede tega predložila tudi dokaze. Glede vozila tretje tožnice je opozorila, da je izvedenec zgolj navajal, da so bili deli zamenjani, ni pa pojasnil na podlagi česa je to sklepal. Sodni izvedenec je bil zaslišan tudi na naroku, vendar na ugovore toženke glede časovnega trenutka menjave blatnika na vozilu prve tožnice ni argumentirano odgovoril. Tako ostaja nejasno po katerem škodnem dogodku je bil blatnik zamenjan. Prav tako sodni izvedenec ni pojasnil po katerem škodnem dogodku sta bila zamenjana žarometa. Ni potrdil niti njihove menjave z novimi originalnimi nadomestnimi deli. Tudi za vozilo tretje tožnice ni pojasnil časa vgradnje in izvora meglenk, kondenzatorja klime, PVC nosilca in prednje maske. Kljub temu je sodišče za vse te dele priznalo stroške materiala po cenah novih originalnih nadomestnih delov. Sodni izvedenec je pojasnil, da razstavitev vozil ni mogoča, zato z ogledom vozil ni mogoče ugotoviti in potrditi, da so bili pri poškodbah vozil deli zamenjani z originalnimi deli. To pa potrjuje navedbe toženke, da je edini primeren dokaz za to listina o nabavi novega originalnega dela. Če tožniki teh listin niso predložili, svojih trditev o originalnih nadomestnih delih niso dokazali.

Sodišče je v postopku ugotavljalo običajne cene po cenah najbližjih nepogodbenih servisih, ki so primerljivi servisu M.V.s.p. Sodišče kriterija primerljivosti ni določilo, sodni izvedenec pa je ubral pristop velikosti servisa. Skladno s 642. členom OZ, ki ureja plačilo za primere, ko glede cene ni dogovora strank, se plačilo določi tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel običajno potrebnem času in vrsti dela. Kakšna je običajna cena je mogoče ugotoviti ob primerjavi rednih cen splošnih servisov, pri katerih stranke običajno opravljajo popravila, saj so tožniki v konkretnem primeru izbrali splošni servis. Zato cene, ki jih je ugotovil izvedenec niso primerljive, saj je izvedenec upošteval le cene pooblaščenih servisov. Ti pa imajo delovne ure dražje. Izvedenec teh ugovorov toženke ni argumentirano izpodbil, temveč se je skliceval le na svoje mišljenje in ne na preverjene podatke. Z ravnanjem tožencev, ko so si sami prosto izbrali servis, je bila toženki odvzeta možnost, da na trgu izbere izvajalca popravila, katerega cene ne presegajo običajnih. Zavarovalnica ima pravico zavrniti zahtevek za plačilo stroškov, ki presegajo razumno povprečje, saj bi s tem dopuščala bogatenje na račun škodnega dogodka. Prvostopenjsko sodišče je v primerljivem sporu (P 139/2010) že zavzelo stališče, da morajo tudi oškodovanci ravnati skrbno in škodo sanirati na način, da je za plačnika najmanj boleč. Takšno stališče je potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru in Okrožno sodišče v Ljubljani zadevi VII Pg 412/2014. V tem smislu sodišče prve stopnje skrbnosti zavarovancev niti ni ugotavljalo in presojalo, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Toženka tako trdi, da običajno ceno na trgu predstavljajo cene, ki se najbolj pogosto pojavljajo na določenem območju za popravilo istovrstnih poškodb in pri tem velikost servisa ne more imeti odločilne vloge. S tem, ko je izvedenec izvzel vse manjše servise, kot je A. je avtomatično izključil vse splošne in vse krajevne servise, ki imajo nižje cene. Nenazadnje je tudi Okrajno sodišče v Postojni v zadevi P 41/2019 ugotovilo, da znaša krajevno običajna cena 31,00 EUR z DDV, kar je potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru v zadevi I Cp 166/2020.

Napačna je tudi odločitev sodišča o zamudnih obrestih. Glede na dejstvo, da tožniki niso predložili podatkov, ki so potrebni za ugotovitev obstoja, obsega in višine škode in glede na dejstvo, da tožniki servisu za popravilo še niso nič plačali, niso upravičeni do zamudnih obresti. Zahtevek je v tem delu upravičen le od poteka paricijskega roka dalje (kot tudi VSK I Cp 166/2020).

Ker se sodišče prve stopnje do vseh navedb in ugovorov toženke ni opredelilo, je bila toženki kršena njena pravica do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V primeru, ko sodba nima odločilnih razlogov, je podana tudi kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker izpodbijana sodba kriterijem obrazložitve ne zadosti, je s tem kršena tudi pravica tožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

3Tožniki so na pritožbo odgovorili, nasprotovali so navedbam toženke in predlagali zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so bili tožniki v predmetnem postopku zastopani skladno z določili ZPP. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. K temu še dodaja, da je treba pridobiten namen pooblaščenca glede na določbo 2. člena ZOdv razlagati v luči zastopanja strank pred sodišči za plačilo, ki ga pooblaščenec prejme za to zastopanje v okviru njegove pridobitne dejavnosti, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. A.kot pooblaščenec tožnikov v tej pravdi pravzaprav zasleduje plačilo za delo, ki ga je v okviru sklenjene podjemne pogodbe opravil za tožnike in ne zasleduje plačila za opravljeno zastopanje tožnikov pred sodiščem. To je nenazadnje izkazano tudi s predložitvijo pooblastila za zastopanje v tej pravdi odvetniku (96. člen ZPP)¹.

6Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo sledeče dejansko stanje:

- tožniki so s toženko sklenili zavarovalno pogodbo za kasko zavarovanje, in sicer po zavarovalni polici za avtomobilska zavarovanja in Splošnih pogojih, ki so njen sestavni del²;

- v zavarovalnih policah in Splošnih pogojih ni omejitev glede izbire izvajalca popravila vozila ob nastanku škodnega dogodka,

- toženka je na zapisnikih o ogledu vozila predlagala, da zavarovanec izvede popravilo vozila na enem izmed pogodbenih servisov, pri čemer je opozorila, da ob izbiri nepogodbenega servisa ne bo priznala stroškov, ki presegajo krajevno običajne cene, hkrati pa je v zapisnik vnesla tudi določilo o maksimalno dovoljenem strošku popravila,

- tožniki so vozilo popravili pri nepogodbenemu izvajalcu popravila A.M.V.s.p., pri čemer pred izvedbo popravila vozila toženki niso predložili ponudbe izbranega izvajalca popravila, kot je to toženka zahtevala v zapisnikih o ogledu vozil,

- tožniki oz. njihov pooblaščeni izvajalec popravila vozila so po opravljenem popravilu vozil toženki predložili račune s kalkulacijo, na podlagi katerih terjajo izplačilo zavarovalnine,

- pri popravilu so bili v vozila tožnikov vgrajeni originalni nadomestni deli,

- stroški popravila vozil (z vključeno ceno kleparskih in ličarskih del v višini 47,00 EUR brez DDV) prvega in tretjega tožnika so v skladu s krajevno običajnimi cenami, medtem ko stroški popravila vozila drugega tožnika te cene delno presegajo.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da po polici kasko zavarovanja in splošnih pogojih toženke popravilo vozila pri nepogodbenem servisu in pošiljanje ponudb izbranega servisa toženki v potrditev pred popravilom vozila ni opredeljeno kot pogodbena obveznost zavarovancev. Zato takšni pogoji, ki jih je toženka enostransko določila šele ob ogledu vozila v zapisniku o ogledu, za zavarovance ne morejo biti zavezujoči. Njihova neizpolnitev tako ne predstavlja kršitve zavarovalne pogodbe, ki bi kakorkoli lahko poslabšala položaj tožnikov pri uveljavitvi njihove pravice do odškodnine po nastanku zavarovalnega primera oz. bi zanje imela za posledico izgubo zavarovalnih pravic (942. člen OZ).

8Glede na to bi bilo dejstvo, da tožniki toženki niso predložili ponudb izbranega izvajalca popravila, mogoče utemeljeno presojati zgolj v okviru dokazovanja višine škode, v zvezi s čimer se je toženka v postopku sklicevala na sodelovalno dolžnost zavarovancev, ki jim jo nalaga 28. člen Splošnih pogojev. Le-ta določa, da mora zavarovanec dati zavarovalnici vse potrebne podatke, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode, sicer se šteje, da ni dokazal višine škode³. Slednje pa ne pomeni, da bi morali tožniki toženki že vnaprej predložiti ponudbo izbranega izvajalca popravila z namenom dogovora o popravilu vozila oziroma povračila stroškov v primeru, ko le-ti presegajo iz njene strani določeno zgornjo mejo stroškov, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker izbira pogodbenega servisa ni pogodbena obveznost tožnikov, toženki na drugi strani v posledici zavarovančeve izbire nepogodbenega servisa in nepredložitve njegove ponudbe ne pripada niti pravica po lastni presoji omejiti višine stroškov popravila vozila, kot je to v konkretnem primeru storila toženka.

9Toženkina pogodbena obveznost je izplačilo odškodnine, če nastane zavarovalni primer (943. člen OZ), pogodbena določila zavarovalne pogodbe pa ne določajo kakršnihkoli omejitev pri izplačilu odškodnine. Za določitev meje stroškov popravila in omejitev le teh na 'krajevno običajne cene' zato v sami zavarovalni pogodbi ni nobene podlage. Pritrditi je sicer stališču pritožbe, da je pri izplačilu odškodnine treba preprečiti bogatenje na račun škodnega dogodka⁴, zavarovanci pa so dolžni po škodnem dogodku skrbeti, da bi bile posledice škodnega dogodka čim manjše (prvi odstavek 950. člena OZ), vendar v konkretnem primeru od tožnikov (zavarovancev) pri izbiri izvajalca popravila ni mogoče zahtevati takšne skrbnosti, za katero se zavzema toženka. Tožniki namreč niso strokovnjaki na področju popravil vozil, zato od njih ni mogoče pričakovati, da bodo poznali cene kleparskih in ličarskih del, ki naj bi bile 'krajevno običajne' in kot takšne za toženko sprejemljive. Tožniki bi zato bili na račun škodnega dogodka lahko obogateni le v primeru, ko bi njihov zahtevek za povračilo škode bistveno presegal razumno povprečje, oziroma ko bi za popravilo vozila izbrali izvajalca, katerega cena kleparskih in ličarskih del bi bistveno odstopala od cen drugih (primerljivih) izvajalcev popravil vozil⁵. Takšnega odstopanja pa v konkretnem primeru toženka ni dokazala. Dokazni postopek s sodnim izvedencem za avtomobilsko stroko D.F.⁶ je namreč pokazal, da cena urne postavke pri izvajalcu popravila A.M.V.s.p. (47,00 EUR brez DDV) ne odstopa od cen primerljivih nepogodbenih servisov iz širšega območja⁷ in je kot takšna ekonomsko upravičena. Tožniki (oškodovanci) torej z izbiro izvajalca A.M.V. s.p. niso pristali na nesorazmerno ceno in pogoje plačila stroškov popravila vozila, ki bi toženki (ob njeni trditveni podlagi) kakorkoli omogočali omejitev izplačila odškodnine⁸.

10Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je toženka v postopku zatrjevala, da tožniki (tudi na njeno zahtevo) niso predložili nobenih listin in dokazov, ki izkazujejo stroške popravila vozil oziroma zamenjavo delov in s tem povezane materialne stroške po računih izvajalca popravila. Do tega bistvenega ugovora se je prvostopenjsko sodišče zgolj pavšalno opredelilo z ugotovitvijo, da so bili v vozila tožnikov vgrajeni originalni nadomestni deli, čeprav je toženka pri posameznih postavkah vtoževanih računov ugovarjala tudi menjavi avtomobilskih delov (ker naj bi bili nekateri deli vozil le popravljeni)⁹ ter se v zvezi s tem sklicevala tudi na drugačen potek škodnega dogodka in v njegovi posledici nastalo škodo.¹⁰ Dokazno breme za izkaz višine škode je na tožnikih, zato pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku za vsakega tožnika posebej ugotoviti, ali je izkazal po predloženem računu zaračunane stroške popravila svojega vozila¹¹ in, ali je podana obveznost toženke za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje se do vseh teh ugovorov toženke ni opredelilo in v postopku teh dejstev ni presojalo, zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh pravno pomembnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnikov. Podana je torej bistvena postopkovna kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Glede na vse navedeno je pritožba toženke utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člen ZPP). Ker bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku celovito za vsakega tožnika obravnavati cel sklop dejanskih in pravnih vprašanj v zvezi s škodnimi dogodki in v njih nastalo škodo (tudi iz vidika zatrjevane izključitve odgovornosti toženke) in v tej smeri izvajati tudi dokaze, te pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (355. člen ZPP). Pri tej odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo predvsem ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, ki bi bila pravdnim strankam odvzeta, če bi pritožbeno sodišče prvo ugotavljalo pravno relevantna dejstva, ki ne v dejanskem ne pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da trajanje dosedanjega postopka ni nerazumno dolgo, pa po oceni pritožbenega sodišča sama razveljavitev sodbe glede na okoliščine primera tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

12V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, ob upoštevanju podane obrazložitve ter trditvene in dokazne podlage strank, za vsakega tožnika posebej ugotovi pravno relevantna dejstva glede zatrjevanega škodnega dogodka ter v njegovi posledici nastale škode, glede izkazane višine škode (po postavkah posameznih računov, katerim je toženka ugovarjala) ter obveznosti toženke za izplačilo zavarovalnine in zatem ponovno odloči o utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnikov¹². Pri tem naj se opredeli do vseh nasprotnih si trditev in ugovorov pravdnih strank ter svoje zaključke v zvezi s tem celovito obrazloži.

13Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (člen 357a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Tožniki so M.V. pooblastili, da sam v svojem imenu ali preko pooblaščenega odvetnika izterja plačilo po izstavljenem računu, tako da ga prejeme na svoj transakcijski račun.
² In zavezujejo enako kot pogodbeni pogoji (120. člen OZ).
³ Pri čemer je ponudba izbranega izvajalca popravila vozila zgolj eden izmed podatkov oz. dokazil, ki lahko služi ugotavljanju obsega in višine škode.
⁴ Zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera (drugi odstavek 949. člena OZ).
⁵ Toženka se je v zvezi z določitvijo 'krajevno' običajne (primerne) cene v postopku napačno sklicevala na določbo 642. člena OZ, saj v konkretnem primeru v razmerju do zavarovalnice ne gre za pravno razmerje po podjemni pogodbi. Sicer pa tudi ob smiselni uporabi te določbe plačilo oz. cena za posel ustreza vrednosti, ki je v poslovnem prometu (in ne zgolj krajevno) običajna za tako vrsto posla.
⁶ Katerega izvid in mnenje v delu, ki se nanaša na ugotovitev cen primerljivih pogodbenih servisov (l. št. 290-306 spisa), je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovno in prepričljivo, k temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.
⁷ Izvedenec je kot primerljive (po velikosti, številu mešalnic barv in peči za barvanje, številu zaposlenih in s tem kapaciteti za izvajanje kleparskih in ličarskih del na vozilih srednjega, višjega in visokega cenovnega razreda) v bližnji okolici ocenil delavnici A. in P. Ker drugih primerljivih servisov na Primorskem ni, je kot primerljive izven tega območja ocenil še servisa Š.in R. iz Ljubljane, upoštevaje ceno storitve za redne (nepogodbene) stranke, na katero bistveno ne vpliva dejstvo, ali gre za pooblaščeno servisno delavnico ali ne (obrazložitev izvedenca na naroku 16. 10. 2020; l. št. 334 spisa).
⁸ Na takšen zaključek pa ne vpliva dejstvo, da je bila v zadevi P 41/2019 (potrjena z odločbo VSK I Cp 166/2020) upoštevana drugačna cena kleparskih in ličarskih del. Odločitev v vsaki posamezni pravdni zadevi je namreč odvisna od trditvene in dokazne podlage strank ter izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje (212. člen ZPP).
⁹ Kot npr. pokrov motorja, blatnik in žarometi na vozilu prve tožnice; žarometi, blatnik in ogledala vozila drugega tožnika ter blatnik, maska, meglenke in kondenzator klimatske naprave vozila tretjega tožnika.
¹⁰ In v tej povezavi tudi na izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari (944. člen OZ).
¹¹ Skladno s prvim odstavkom 16. člena Splošnih pogojev toženke se škoda, ki jo krije zavarovanje, ugotavlja po višini stroškov popravila.
¹² Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo to glede na raznolika dejanska stanja pri tožnikih in specifične ugovore toženke glede zamenjave avtomobilskih delov smotrno izvesti v ločenih postopkih.