950. člen OZ

Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da je izbira izvajalca in načina popravila vozila prepuščena zavarovalnici. Določba o izbiri je jasna. Toženka je tista, ki ima pravico izbrati izvajalca, ki bo popravil škodo, h katere povrnitvi se je zavezala z zavarovalno pogodbo. Zaradi določbe o izbiri tožnik ni bil povsem svoboden in prost pri izbiri izvajalca in načina odprave škode, ampak je moral v tem delu slediti navodilom toženke. Tožnik je uveljavljal strošek novih originalnih delov. Skladno z dokaznim bremenom, bi moral tožnik takšen strošek tudi izkazati. Kadar sta sporna tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višina škode in se izvajajo dokazi v zvezi s temeljem in višino zahtevka, sodna praksa v določenih primerih upošteva uspeh strank glede na aritmetično sredino. Vendar je takšna metoda izračuna uporabljiva le v izjemnih primerih.

Tožnik bi ravnal z veliko malomarnostjo, če bi bil nastanek zavarovalnega primera (kraja avtomobila) običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, z navadno malomarnostjo pa, če nastanek zavarovalnega primera ne bi bil običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, vendar bi bila kljub temu večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči nastanek zavarovalnega primera (torej, da je bila možnost kraje avtomobila predvidljiva). Ni mogoče pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da vselej izhaja iz domneve o nepoštenosti ljudi, ki jih ne pozna dobro. Tudi dejstvo, da so ob druženju uživali alkohol in kokain, tega izhodišča ne more spremeniti. Čeprav je tožnik v stanovanje povabil osebi, ki ju ni poznal dobro, in z njima užival prepovedano drogo, pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi bil seznanjen s kakšnimi okoliščinami, iz katerih bi lahko sklepal, da sta nepošteni in da obstaja nevarnost, da mu bo katera od njiju ukradla avto. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal z veliko malomarnostjo. Zato pa ni pravilna odločitev sodišč pr

Zavarovalnica je na podlagi zavarovanja odgovornosti izvajalca gradbenih del dolžna plačati odškodnino za škodo, ki je nastala tretjemu ob izvajanju gradbenih del. Kot tretje osebe se štejejo vse osebe, ki so zunaj izvajalčeve sfere.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot hudo malomarno.

Po polici kasko zavarovanja in splošnih pogojih toženke popravilo vozila pri nepogodbenem servisu in pošiljanje ponudb izbranega servisa toženki v potrditev pred popravilom vozila ni opredeljeno kot pogodbena obveznost zavarovancev. Njihova neizpolnitev tako ne predstavlja kršitve zavarovalne pogodbe, ki bi kakorkoli lahko poslabšala položaj tožnikov pri uveljavitvi njihove pravice do zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera oz. bi zanje imela za posledico izgubo zavarovalnih pravic (942. člen OZ). Toženki zato v posledici zavarovančeve izbire nepogodbenega servisa in nepredložitve njegove ponudbe ne pripada niti pravica po lastni presoji omejiti višine stroškov popravila vozila, kot je to v konkretnem primeru storila toženka. Tožniki bi bili na račun škodnega dogodka lahko obogateni le v primeru, ko bi njihov zahtevek za povračilo škode bistveno presegal razumno povprečje, oziroma ko bi za popravilo vozila izbrali izvajalca, katerega cena kleparskih in ličarskih del bi bistveno odstopala od cen drugih (primerljivih) izvajalcev popravil vozil. Takšnega odstopanja pa v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

Glede na to, da je pritožnik kot tožnik zahteval plačilo zavarovalnine, je bilo na njem breme dokazovanja trditve o višini stroškov popravila. Ker tako dejstva v zvezi z obsegom škode, nastale v zavarovalnem primeru, kot v zvezi z obsegom popravila (zamenjanih ali popravljenih delov vozila in potrebnega dela) izvirajo iz tožnikove sfere, ni bilo podlage za prevalitev dokaznega bremena na toženko.

Sporno pogodbeno določilo je tisto, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Če je bila v času pred obratovalnim zastojem povprečna dnevna proizvodnja 175 ton/dan in je nesporno dejstvo, da proizvodnja linija X. vedno obratuje 100% zasedena in to za že znane kupce, potem je ta kriterij mogoče uporabiti tudi pri izračunu izgubljene količine jekla zaradi obratovalnega zastoja. Sicer pa je sodišče to dejstvo ugotovilo tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca, ki je potrdil, da je dnevno povprečje proizvodnje v obsegu 175 ton sprejemljivo za namen izračuna izgubljenega dobička zaradi obratovalnega zastoja. To je tudi pojasnil z različnimi metodami izračuna. Izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča lahko zahteva od strank, da mu posredujejo podatke, ki jih glede na pravila stroke potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja. Prav pa je, da se tudi stranke imajo pravico do teh podatkov opredeliti.

Dolžnost zavarovalnice je, da v pogodbenem razmerju ravna s profesionalno skrbnostjo, vendar mora tudi zavarovanec v dvostranskem obligacijskem razmerju ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti, ki mu nalaga ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja (5. in 6. člen OZ). Pri uresničevanju pravic iz zavarovanja se mora obnašati gospodarno in ne prevzemati obveznosti, ki več kot običajno ali pretirano obremenjujejo plačnika.

Obe stranki tega postopka sta bili v odškodninski pravdi skupaj toženi, kar pomeni, da je bila toženka o postopku obveščena in je prišlo do intervencijskega učinka. Zato toženka v kasnejši pravdi tožnici ne more očitati slabega vodenja postopka, saj je imela v odškodninski pravdi skladno s prvim odstavkom 201. člena ZPP tudi sama možnost vložiti pravno sredstvo, ki bi v dejanjih, ki niso v nasprotju s strankinimi, učinkovale tudi zanjo (četrti odstavek 201. člena ZPP).

Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju,

Stranki sta v materialnopravnem razmerju na podlagi zavarovalne pogodbe, zato je ugovor pasivne legitimacije neutemeljen. Tudi ob dejstvu, da je zemeljski plaz naravna nesreča, to še ne pomeni, da je toženka kljub zavarovanju prosta obveznosti do povrnitve škode. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami namreč določa pristojnosti ravnanj države, občine, organizacij, pa tudi odgovornost lastnikov in uporabnikov stavb, ne izključuje pa obveznosti zavarovalnice.

Za presojo v nakazani smeri je glede na prakso VS RS (odločba II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011) odločilna pravna narava pogodbe o leasingu. Od opredelitve njene pravne narave je odvisno, ali prevzame nekatere značilnosti prodajne pogodbe. V tem primeru se zanjo uporabljajo določbe OZ o prodaji s pridržkom lastninske pravice ali prodaji na obroke (522. - 526. člen OZ), med drugimi tudi določba 521. člena, ki določa, da pri prodaji s pridržkom lastninske pravice nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena. Dodobra ustaljeno stališče sodne prakse VS RS je, da v primeru ko pogodba o finančnem leasuingu vsebuje, ali klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca ali klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe, če pa pogodba o leasingu ne vsebuje nobene od teh klavzul, prevzame zgolj značilnosti najemne pogodbe. Pri oceni, ali je upravičenec do izplačila zavarovalnine storil vse, kar je v smeri preprečitve zavarovalnega primera dolžan storiti, je v primeru izgube ali založitve ključev odločilna presoja

Kateri so preventivni ukrepi, ki jih je zavarovanec dolžan izvajati, je stvar presoje v vsaki konkretni situaciji. Za utemeljenost tožbenega zahtevka je bilo zato presoditi, ali je tožeča stranka s svojim ravnanjem povzročila ali prispevala k nastanku zavarovalnega primera. V luči tega je bilo zato potrebno presoditi, ali so utemeljena zatrjevanja tožene stranke, da tožeča stranka tovora ni ustrezno pritrdila oziroma zavarovala.

Tožnik je vozilo parkiral na dvorišče stanovanjske hiše, ga zaklenil in ključe odložil v stanovanjski hiši, ki jo je po odhodu prav tako zaklenil. S svojim ravnanjem ni povzročil ali prispeval k nastanku zavarovalnega primera.

Zaradi slabega pravdanja oziroma izbire svojega pooblaščenca zavarovanec škodnih posledic ne more prevaliti na zavarovalnico.

Na kraju storitve ni bilo sledov vloma, kar kaže z večjo verjetnostjo na to, da v vozilo ni bilo vlomljeno, kot na to, da varnostni sistem ne predstavlja ovire za tatvino.

Če zavarovanec opravičeno verjame, da je ključe avtomobila nekje založil, kot je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, je situacija podobna kot v primeru, če sploh ne ve, da jih je izgubil. V kakšnem roku je dolžna zavarovalnica ugotoviti obstoj in znesek obveznosti in izplačati zavarovalnino, je določeno v 943. členu OZ. Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči rok za plačilo zavarovalnine od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. V konkretnem primeru je zavarovalnica odklonila zahtevek iz kasko zavarovanja na podlagi trditev samega zavarovanca v prijavi, da ključev ne more vrniti, ker jih je izgubil in na podlagi pogodbenega določila, da zahtevek lahko zavrne, če je zavarovanec o tem ni nemudoma obvestil. Šele v sodnem postopku se je ugotovilo, da ima za tako opustitev v konkretnem primeru zavarovanec opravičilo, kar izključuje pravico zavarovalnice, da zmanjša svojo obveznost. Za zamudo zavarovalnice v konkretnem primeru ni ključen trenutek, ko je na pogodbeni podlagi odklonila zahtevek, pač pa ko je sodišče ugotovilo s sodbo obstoj obveznosti zavarovalnice.

Ročno premikanje (potiskanje) vozila, ki ga je na dvorišču zajela poplava, s poplavljenega dvorišča na višje ležeči predel vasi, ne ustreza pravnemu standardu naklepne vožnje po poplavljenem območju. Sodna praksa se je poenotila, da se uspeh strank ugotavlja v odnosu med vtoževanim in dosojenim zneskom, razen v posebnih primerih večjih stroškov z dokazovanjem temelja, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Določbe Splošnih pogojev so ne le v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot), temveč tudi v nasprotju s tistim, kar je tožnik na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe utemeljeno pričakoval od tožene stranke (primerjaj s 3. alinejo 1. odstavka 24. člena ZVPot), če bi se štelo, da zavarovalni primer ni nastopil, ker so bili ključi od stanovanja pridobljeni v vlomom v avto in ne v „zaklenjeno hranišče v stanovanjskih prostorih“, kot to določa 6) točka prvega odstavka 13. člena Splošnih pogojev.

Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica sicer storila vse dogovorjene ukrepe, ki so bili predpisani v zadnjem odstavku 3. člena Aneksa 1/2010, saj je predložila potrebne podatke za identifikacijo sozavarovanih oseb, vendar pa v času izdaje vozil ni storila vseh drugih ukrepov, ki so bili potrebni zato, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera.