942. člen OZ

Od vsakega povprečnega udeleženca v prometu se utemeljeno pričakuje, da bo v primeru, ko se ga seznani, da je bil udeležen v prometni nesreči, naredil vse, da se vprašanje prometne nesreče razišče (drugi odstavek 110. člena ZPrCP).

Določilo o izgubi zavarovalnega kritja ob neobvestitvi policije je treba razlikovati od določila, ki zavarovancu jemlje pravice iz kasko zavarovanja, če se izmika preiskavi oziroma odkloni možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. Vendar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni avtomatično upoštevalo, da neobvestilo policije pomeni izgubo zavarovalnega kritja, pač pa je obrazložilo, da tožeča stranka v zvezi s tem ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se je procesno prevesilo nanjo.

Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Opustitev obvestila o nesreči sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da se voznik izmika preiskavi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera in vzročne zveze med zavarovalnim primerom in zatrjevanim obsegom škode, slednjega ni zmogla. Dokazno breme o obstoju zavarovalnega primera je, kot je že bilo pojasnjeno, na tožeči stranki. Šele uspeh dokazovanja tožeče stranke, ki je nosila dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, bi prevalil procesno dokazno breme na drugo stranko, ki bi morala potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza.

Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da je izbira izvajalca in načina popravila vozila prepuščena zavarovalnici. Določba o izbiri je jasna. Toženka je tista, ki ima pravico izbrati izvajalca, ki bo popravil škodo, h katere povrnitvi se je zavezala z zavarovalno pogodbo. Zaradi določbe o izbiri tožnik ni bil povsem svoboden in prost pri izbiri izvajalca in načina odprave škode, ampak je moral v tem delu slediti navodilom toženke. Tožnik je uveljavljal strošek novih originalnih delov. Skladno z dokaznim bremenom, bi moral tožnik takšen strošek tudi izkazati. Kadar sta sporna tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višina škode in se izvajajo dokazi v zvezi s temeljem in višino zahtevka, sodna praksa v določenih primerih upošteva uspeh strank glede na aritmetično sredino. Vendar je takšna metoda izračuna uporabljiva le v izjemnih primerih.

V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu. Tožnik kljub temu, da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja vozila. Dokazal je, da mu je nastala škoda, saj je imel vozilo v uporabi, sanacija posledic poškodbe avtomobila je bila na njemu, zaradi česar je izkazal nastanek škode na svojem premoženju in s tem zahtevani premoženjski oz. zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

Po polici kasko zavarovanja in splošnih pogojih toženke popravilo vozila pri nepogodbenem servisu in pošiljanje ponudb izbranega servisa toženki v potrditev pred popravilom vozila ni opredeljeno kot pogodbena obveznost zavarovancev. Njihova neizpolnitev tako ne predstavlja kršitve zavarovalne pogodbe, ki bi kakorkoli lahko poslabšala položaj tožnikov pri uveljavitvi njihove pravice do zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera oz. bi zanje imela za posledico izgubo zavarovalnih pravic (942. člen OZ). Toženki zato v posledici zavarovančeve izbire nepogodbenega servisa in nepredložitve njegove ponudbe ne pripada niti pravica po lastni presoji omejiti višine stroškov popravila vozila, kot je to v konkretnem primeru storila toženka. Tožniki bi bili na račun škodnega dogodka lahko obogateni le v primeru, ko bi njihov zahtevek za povračilo škode bistveno presegal razumno povprečje, oziroma ko bi za popravilo vozila izbrali izvajalca, katerega cena kleparskih in ličarskih del bi bistveno odstopala od cen drugih (primerljivih) izvajalcev popravil vozil. Takšnega odstopanja pa v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

Določila 30. člena Splošnih pogojev AK 02/16 v danem primeru, ko zavarovanec in zavarovalec nista isti osebi (ob ugotovitvi, da je bila v času obravnavanega škodnega dogodka uporabnica vozila zavarovalka - leasigojemalka, ki na kraj dogodka ni poklicala policije), in ko zavarovanka na ravnanje leasingojemalje takoj po nastopu škodnega dogodka ni imela prav nobenega vpliva, ni mogoče uporabiti v breme tožeče stranke kot zavarovanke, ki naložene obveznosti, za kršitev katere splošni pogoji predpisujejo tako hudo sankcijo, kot je neizpodbitna domneva o nedokazanosti škodnega dogodka in posledična izguba zavarovalnih pravic, niti ni mogla izpolniti.

Glede na to, da je pritožnik kot tožnik zahteval plačilo zavarovalnine, je bilo na njem breme dokazovanja trditve o višini stroškov popravila. Ker tako dejstva v zvezi z obsegom škode, nastale v zavarovalnem primeru, kot v zvezi z obsegom popravila (zamenjanih ali popravljenih delov vozila in potrebnega dela) izvirajo iz tožnikove sfere, ni bilo podlage za prevalitev dokaznega bremena na toženko.

Pritožnica se v pritožbi sklicuje na odločbo VS RS II Ips 331/2013, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da dejstvo, da voznik o prometni nezgodi ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Vendar pa je izmikanje preiskavi pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.

Med upravičenimi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga velja omeniti, da sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Ne glede na to, da v 2.9. točki prvega odstavka 5. člena SP AZ ni posebej pojasnjen namen, ki ga ima obvestilo policiji, je le-ta jasen - da se ugotovijo dejstva, ki jih tožena stranka potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov.

Za izmikanje preiskavi alkoholiziranosti gre tudi v primeru, če je zavarovanec imel možnost, da bi o prometni nesreči in o poškodovanih oziroma uničenih stvareh obvestil policijo, pa tega ni storil, niti ni na drug način poskrbel za preizkus alkoholiziranosti.

Za konkretno presojo je pomembno, da voznik po prometni nezgodi niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije, ker je šlo le za prometno nesrečo I. kategorije. Ker domneva voznikove alkoholiziranosti ni bila vzpostavljena zaradi neobvestitve policije, dolžnost sodelovanja pri preiskavi nesreče in ugotavljanju alkoholiziranosti pa je premalo konkretizirana, da bi bil mogoč sklep, da je bila v konkretnem primeru kršena, je Vrhovno sodišče zaradi napačne odločitve o neobstoju temelja tožbenega zahtevka reviziji ugodilo.

Sodišče druge stopnje ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je med nevšečnosti štelo tudi "majhno vdolbinico na levem stegnu, ki tožnico zelo moti, ker ji po njenem mnenju kazi videz". Tožnica namreč zahtevka na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni postavila, motečega zunanjega videza pa ni mogoče šteti kot nevšečnosti med zdravljenjem.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo 4.700 EUR odškodnine. Tožnik je potreboval eno uro pomoči na dan. O urni postavki pomoči je sodišče odločalo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP, ki glede na obstoječo sodno prakso znaša med 4 in 6 EUR. Pri izračunu priznanih potnih stroškov se v skladu z novejšo sodno prakso priznava znesek 0,37 EUR in ne znesek 0,18 EUR za km. Tožniku pripada izplačilo dnevnega nadomestila. Glede na pravilno tolmačenje 3. točke osmega odstavka 14. člena Splošnih pogojev, ki določajo, da aktivno zdravljenje pomeni vso terapijo, ki se izvaja kontinuirano in predstavlja postopke za dokumentirano izboljšanje zdravstvenega stanja po poškodbi, gre tožniku dnevno nadomestilo tudi za čas zdravljenja prilagoditvene motnje, ko je za ublažitev te motnje štiri mesece jemal zdravila.

Kršitev obveznosti, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, glede na kogentno določilo 942. člena OZ, ne glede na drugačno določilo Splošnih pogojev, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice. Glede na namen, ki ga ima pogodbena zahteva, da stranka o nesreči ter poškodbah vozila obvesti policijo, je to dejstvo lahko ob upoštevanju ostalih okoliščin, podlaga za sklep, da se je zavarovanec s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Ker zavarovalnica dejansko nima druge možnosti dokazovati alkoholiziranost svojih zavarovancev, je treba določila Splošnih pogojev, tudi določilo o tem, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, razlagati v smislu obveznosti voznikov, da aktivno prispevajo k izvedbi preiskave oziroma omogočijo ugotavljanje alkoholiziranosti. Pri presoji je zato pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način. Stranka lahko svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim p

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za podlago svoje odločitve uporabilo navedeno določbo splošnih pogojev, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo določbo 942. člena OZ. Ta določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost.

Opustitev dolžnosti prijaviti prometno nesrečo policiji nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic, temveč predstavlja podlago za sklepanje, da se zavarovanec izmika preiskavi in se zato šteje, da je vozil pod vplivom alkohola.

V postopku ni bilo sporno, da je tožnik zapustil kraj nezgode ne da bi pred tem o dogodku obvestil policijo, ki bi lahko ugotovila njegovo (ne)alkoholiziranost, torej je bila v obravnavanem primeru zaradi tožnikovega izmika preiskavi oz. možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti glede na navedeno pravno podlago vzpostavljena domneva njegove alkoholiziranosti. Dokazno breme, da se dejansko ni izmikal preiskavi in da torej v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola, je bilo tako v obravnavanem primeru na tožniku.