VSL Sklep I Cpg 240/2021

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka pritožbo tožnika zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I Pg 2/2018-64 dne 11. 12. 2020, vloženo 31. 12. 2020, štelo za umaknjeno, v II. točki izreka pa zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 30/2021 z dne 24. 2. 2021.

2Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da ima vsak pravico do sodega varstva brez vsakršnih omejitev. Sklicuje se na 2., 23., 25. in 127. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Med drugim navaja tudi, da sodišče ni upoštevalo sodne prakse, po kateri naj bi bile stranke oproščene sodne takse kljub lastništvu več nepremičnin, da je bil s sklepom I 43/2019 z dne 23. 5. 2019 oproščen plačila sodne takse za ugovor. V zadnjem delu pritožbe pa pritožnik povzema besedilo predpisov, za katere meni, da jih sodišče mora upoštevati.

3Pritožba ni utemeljena.

4Res je, da sta pravica do sodnega varstva (23. člen URS) in do pravnega sredstva (25. člen URS) ustavni pravici. Vendar pa je napačno izhodišče pritožbe, da sta ti pravici brez vsakršnih omejitev. Navedene določbe URS in pravice, ki jih te določajo, namreč ne stojijo vsaka sama zase, pač pa so (le) del celote. Pravice, ki jih zagotavlja URS, tako niso neomejene in vseobsežne, pač pa so omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih predvideva URS (tretji odstavek 15. člena URS). Kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine, pa je z zakonom predpisan način uresničevanja teh pravic (drugi odstavek 15. člena URS). Način uresničevanja zgoraj navedenih pravic in njihove omejitve so določene z zakoni, ti pa v konkretnem primeru, kot izhaja iz nadaljevanja, tudi niso bili kršeni.

5Pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS mora zagotavljati država, ki s tem tudi izvršuje sodno oblast. Na podlagi 146. člena URS pa lahko država dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks. URS v 23. členu ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo,¹ prav tako pa tudi iz 25. člena URS ne izhaja, da mora država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev v postopkih, v katerih se odloča o pravicah ali obveznostih.²

6Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 14. člen URS. Ustavni zahtevi po enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS je zadoščeno z možnostjo taksnih oprostitev,³ ki jih določa Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v 12. do 14. členu. O tem je bilo v tem postopku tudi že pravnomočno odločeno, pravilnost te odločitve pa ni predmet te pritožbene presoje. Tudi zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je namreč sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva,⁴ zato spoštovanje pravnomočnih odločitev ni v nasprotju s to pravico.

7Obveznost plačila sodne takse in posledice neplačila so urejene v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po določbi prvega odstavka 105.a člena ZPP mora stranka ob vložitvi pritožbe plačati sodno takso, oz. mora biti po drugem odstavku 105.a člena ZPP ta plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če v tem roku taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek 105a. člena ZPP).

8Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sodne takse ni plačal v roku iz drugega odstavka 105.a člena ZPP, podaljšanem po določbi tretjega odstavka 14.a člena ZST-1, torej v roku 15 dni po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 30/2021 z dne 24. 2. 2021, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen njegov predlog za taksno oprostitev. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neplačila sodne takse pritožbo tožnika zoper sodbo z dne 11. 12. 2020 štelo za umaknjeno, je tako glede na vse zgoraj navedeno torej pravilna.

9Iz 25. člena URS izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka.⁵ Prav tako pa tudi 127. člen URS zgolj opredeljuje pravni položaj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Posledično je napačno tudi pritožbeno izhodišče, da iz 127. člena URS izhaja, da bi moralo Vrhovno sodišče Republike Slovenije vsebinsko odločiti o podani pritožbi tožnika.

10Kot že navedeno, so način uresničevanja in omejitve ustavnih pravic določene z zakoni. Po določbi prvega odstavka 363. člena ZPP je, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe, zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba. Iz navedene določbe torej izhaja, da je pritožba dovoljena zgolj zoper sklepe, ki jih izda sodišče prve stopnje, in da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena. Pri sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 30/2021 z dne 24. 2. 2021 gre za sklep, s katerim je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu I Pg 2/2018 z dne 14. 1. 2021. Tožnik je torej pravico do pritožbe izkoristil. Pri prej navedenem sklepu Višjega sodišča v Ljubljani gre torej za sklep sodišča druge stopnje, zoper katerega pritožba glede na zgoraj navedeno ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je po prvem odstavku 343. člena v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo tožnika zoper ta sklep torej pravilno zavrglo.

11Po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oz. sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Gola navedba različnih določb URS, (Evropske) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Zakona o sodiščih in sodne prakse pa za takšen preizkus izpodbijanih odločitev ne zadošča.

12Predmet tega pritožbenega preizkusa sta le odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba tožnika zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 11. 12. 2020 šteje za umaknjeno in odločitev o zavrženju pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24. 2. 2021. Ker že pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev ni predmet tega pritožbenega preizkusa, so nerelevantne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuj,e da sodne takse ne more plačati oz. s katerimi utemeljuje napačnost odločitve o zavrnitvi tega predloga. Iz enakih razlogov so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, ki se tičejo opozorila sodišča prve stopnje glede zlorabe procesnih pravic. Glede na to, da je pritožnik pritožbo vložil, pa so prav tako nerelevantne pritožbene navedbe, da naj bi bil rok za njeno vložitev prekratek, saj pritožnik ni z ničemer pojasnil, kako bi to, tudi če bi bil očitek utemeljen, vplivalo na odločitev v konkretnem primeru.

13Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998.
² Prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-213/03-26 z dne 12. 1. 2006 in sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-376/12-8 z dne 18. 4. 2014.
³ Prim. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998.
⁴ Prim. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-777/04-4 z dne 7. 3. 2006 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-2089/06-31, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007.
⁵ Prim. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-377/04-7 z dne 13. 10. 2005.