192. člen ZKP

Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU. Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.

Za odreditev pripora mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno (že) z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tudi sicer pa pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru za odločanje o priporu ni bistvena, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.

Pri uspešni izvedbi kazenskega postopka šteje tudi njegova hitrost, ki je pri predlagani nadomestitvi pripora z obdolženčevim javljanjem na policijski postaji ali s hišnim priporom, z izvršitvijo v drugi državi članici EU, neprimerno manjša od hitrosti postopka v Sloveniji. Še zlasti, ker je takšna izvršitev v navedenem 13. poglavju Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) odvisna od izpolnitve številnih pogojev, navajana možnost obdolženčevega prebivanja pri mami ali pri babici pa razdeljena celo na dve državi, ki lahko izvršitev kateregakoli od navedenih nadomestnih ukrepov tudi zavrneta.

Sodišče druge stopnje je moralo pritožbo okrožne državne tožilke, ki zoper obtožence primarno pritožbeno predlaga odreditev pripora do konca glavne obravnave, obravnavati tudi v luči dejstva, da je bila glavna obravnava v predmetni kazenski zadevi že končana, da so bili obtoženci spoznani za krive storitve bistveno lažjih kaznivih dejanj, kot so jim bila očitana tekom kazenskega postopka, tudi po modificirani obtožnici, torej takšnih, ki se sicer obravnavajo v skrajšanem postopku ter ob tem upoštevati tudi višino obtožencem izrečenih kazni, kar je vsekakor v korelaciji s sorazmernostjo izrečenega jim osebnega omejevalnega ukrepa.

Sodišču prve stopnje je s tem, ko je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožilstva in je pripor podaljšalo tudi po vložitvi obtožbe, ne da bi počakalo na iztek roka, ki ga je imela obramba za odgovor na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora, prekršilo obdolženkino pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je obdolženki onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja in ji s tem odvzelo možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Na ravni utemeljenega suma so podana pravno odločilna dejstva, ki kažejo na zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu argumentacijo, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije ponovilo in tudi preverilo, ali so se v vmesnem času od predhodno izdanega sklepa okoliščine v zvezi z utemeljenim sumom spremenile, da bi ga omajale ali ovrgle, in zaključilo, da temu ni tako, s čimer je jasno izrazilo svojo oceno, da je utemeljen sum še vedno podan.

Drugi odstavek 199.a člena ZKP odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere spada tudi Center za tujce.

Ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da pripor v konkretnem primeru ni neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da ne obstaja sorazmerje med ogroženostjo oškodovankinega življenja in težo ukrepa, ter da bi bilo mogoče v konkretnem primeru pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora (8. točka na 8. strani sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 9. točka na 6. in 7. strani sklepa zunajobravnavnega senata) presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, predvsem oškodovanke.

Sodišče druge stopnje je, po presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na visoko stopnjo nevarnosti ponovitve istega, to je specifičnega kaznivega dejanja, saj je obtoženec sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tudi zaradi premoženjskih nagibov, kaznovan pa je bil do sedaj zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, utemeljeno ocenilo, da je pripor ne glede na preostanek kazni zapora, ki bi jo moral obtoženec še prestati, sorazmeren ukrep, zaradi zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu bi morala biti navedena pravno relevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa), neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave (zgornja premisa), nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja.

Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi oškodovanec kot tožilec tudi položaj stranke v postopku in iz tega izhajajoče pravice. Oškodovanec z vstopom ali prevzemom kazenskega pregona pridobi vse (oziroma iste) procesne pravice, ki jih ima sicer državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Tako v okviru izvajanja funkcije kazenskega pregona oškodovanec kot tožilec, enako kot državni tožilec pridobi pravico podajati predloge v zvezi z odreditvijo omejevalnih ukrepov, ki se po določbi člena 192/1 ZKP lahko uporabljajo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za uspešno izvedbo kazenskega postopka ali za odpravo ponovitvene nevarnosti. Tako ima pravico predlagati tudi ukrep prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP.

Sodišče je odgovorilo na neutemeljen očitek zagovornika, da ni presojalo ali so podati razlogi za hišni pripor. S tem, ko je ugotovilo, da je pri obdolžencu ponovitveno nevarnost moč odvrniti le s priporom, je razumljivo, da je bila napravljena tudi presoja, ki jo zahteva določba drugega odstavka 192. člena ZKP, torej, da mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami zagovornika glede zakonskih znakov kaznivih dejanj, opisanih pod točko II in III sklepa preiskovalne sodnice, poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov (točno določenega) kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitani (kaznivi) dejanji. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi zunajobravnavnega senata, da iz opisa dejanja pod točko II sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da je obdolženec dejanje storil kot član hudodelske združbe za izvedbo takih dejanj, pri čemer je vsak izmed članov imel določeno vlogo, ki je opisana v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi opis dejanja pod točko III sklepa preiskovalne sodnice vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena KZ-1, saj je v opisu navedeno, da je obdolženec tajnima delavcema policije ponujal naprodaj prepovedano drogo v gostinskem lokalu bar H., s čimer je v

Po določilu prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Zaključek o neizogibni potrebnosti odreditve pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor ali oddaja v prehodni dom.

Za sostorilstvo zadostuje, da sta sostorilca skupaj uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja. Ni treba, da bi posamezni sostorilec vse zakonske znake uresničil sam, zato tudi ni potrebna podrobnejša obrazložitev glede prispevka vsakega izmed obdolžencev.

Varščina se lahko odredi le na predlog, ki mora biti konkretiziran: ponujena mora biti v določenem znesku, saj lahko sodišče le na ta način presodi, ali ustreza okoliščinam obravnavane zadeve, to je stopnji begosumnosti, teži dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca ter drugim okoliščinam, ki so odvisne od vsakega posameznega primera.

Ob ugotovitvi, da so izpolnjeni siceršnji pogoji za odreditev pripora, se posrednim posegom v pravice in interese otrok obdolženca ni moč izogniti. Nasprotno stališče bi privedlo do nesprejemljive situacije, ko zoper samohranilca mladoletnega otroka pripora nikdar ne bi bilo dopustno odrediti.

Iz vsebine pojma „varnost ljudi“ ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih kaznivih dejanj, mora pa sodišče pri odločanju o odreditvi pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Za odločanje o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, to je o takoimenovani ponovitveni nevarnosti, pravna opredelitev kriminalne dejavnosti obdolženca, zaradi katere je bil zoper njega odrejen pripor in uvedena kazenska preiskava, ni pomembna.

Zgolj na drugi stopnji zvišana kazen, ob nespremenjenih ostalih okoliščinah, ki so pred tem zadoščale za odreditev hišnega pripora, ni zadosten razlog za odreditev pripora.