VSM Sodba in sklep I Cp 235/2021

I. Pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep o stroških se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti pravilno glasi:

"Tožena stranka je dolžna povrniti pravdne stroške tožeče stranke, v korist proračuna Republike Slovenije v znesku 418,16 EUR, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Kopru št. SI 56 0110 0637 0421 683, sklic 00 6125-182-2019, v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina ID znak 593 k.o. P., ID **** in znaša delež tožeče stranke ½ in delež tožene stranke ½ glede na celoto (I. točka izreka). Nadalje je v II. točki zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, kar zahteva tožeča stranka več in drugače, to je da je njen delež na nepremičnini iz I. točke izreka večji od ½ glede na celoto. V III. točki izreka je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. V sklepu o stroških z dne 1. 9. 2020 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 836,31 EUR, ki jih je slednja dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se pritožuje zoper II. točko izreka, s katerim je bil zavrnjen zahtevek, s katerim je zahtevala, da ji pripada na skupnem premoženju delež v višini 80 % in toženi stranki (v nadaljevanju toženki) 20 %. Sodišče prve stopnje namreč glede na pasivnost toženke ne bi smelo ugotavljati dejanskega stanja, saj je s svojo pasivnostjo priznala vse navedbe tožnika. Tožnik je v dopolnitvi tožbe in tudi v tožbi navedel, da je bila nepremičnina, ki je predmet skupnega premoženja, kupljena iz posebnega premoženja tožnika. Zato je zmotna navedba sodišča, da so bile parcele pravdnima strankama podarjene s strani tožnikovega očeta in sestre. Parcele so bile z darilno pogodbo s strani očeta in sestre podarjene tožniku, šele tožnik pa je v nadaljevanju naredil prenos delnega lastništva parcel na toženko, in sicer iz razloga, da bi bili v primeru njegove nesreče otroci preskrbljeni. Tudi sicer pa je potrebno šteti, da so bile nepremičnine s strani tožnika toženki podarjene, v skladu z drugim odstavkom 110. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) pa je potrebno darila, ki so v nesorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca vrniti, tožnik pa je slabega premoženjskega stanja, saj je upravičen do brezplačne pravne pomoči. Prav tako je tožnik jasno navedel, da je imel višje prihodke in da je skrbel za otroke, saj je lahko delal od doma. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

Toženka v pritožbi zoper sodbo navaja, da ji je tožba bila vročena v nasprotju s 140. in 142. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj niso bile izpolnjene predpostavke za fikcijo vročitve iz 142. člena ZPP. V posledici navedenega pa je tudi podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki namreč nista bili puščeni obvestili z dne 26. 9. 2019 in 24. 2. 2019 na vratih stanovanja niti v hišnem predalčniku, saj toženka navedenih obvestil ni nikoli prejela. S tem zatrjuje negativno dejstvo, in sicer da obvestil ni prejela, iz samega obvestila vročevalca pa izhaja, da je bil predalčnik odklenjen oziroma da toženka nima hišnega predalčnika. Toženka je imela ves čas poštni predalčnik, kjer so se ji tudi puščala vsa pisanja, ki jih je toženka prejemala. V ta namen tudi prilaga kopije večih sporočil o prispelem pisanju. Toženka se je zanesla, da se ji bodo vsa pisanja o prispelih pošiljkah odlagala v poštni predalčnik in da se ji bodo sodna pisanja, če jih ne bo dvignila v 15 dneh, pustila v poštnem oziroma hišnem predalčniku. Toženka tako ni bila seznanjena s pošiljkami, prispela sporočila o poštnih pošiljkah pa ji niso bila puščena ne na vratih niti v hišnem predalčniku. S tem pa ni bila opozorjena na posledice nedviga pošiljke. Predlaga, da se jo v zvezi z navedenim dejstvom zasliši, da se zasliši poštne delavce, prav tako pa prilaga zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je v tem času bila na domačem naslovu. Vročanje kot ga je opravilo sodišče, pa je tudi v nasprotju z določbami ZPP in Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), v kolikor bi namreč bila podana neuporabnost poštnega predalčnika, slednje ni ovira za to, da se v takem nabiralniku ne bi pustilo obvestilo o prejemu pošiljke. S tem pa ni bilo podlage, da se zaradi nezaklenjenega poštnega predalčnika obvestilo pušča na vratih stanovanja. V kolikor bi bilo obvestilo o prispeli pošiljki puščeno v poštnem nabiralniku, bi bilo ustvarjeno razumno pričakovanje in realna možnost, da bi se toženka z njim tudi seznanila. V tem primeru pa obvestilo ni bilo puščeno niti na vratih niti vrženo v hišni predalčnik, s čemer je bila kršena pravica toženke do izjave. Nadalje toženka uveljavlja, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi. Tožbene navedbe so nejasne in same s seboj v nasprotju, saj tožnik zatrjuje, da mu je bila nepremičnina podarjena s strani njegovega očeta, nato da je isto nepremičnino podedoval, spet nadalje zatrjuje nekaj povsem tretjega. Ker je sodišče tožnika pozvalo na odpravo nesklepčnosti, ki je tožnik ni odpravil, bi sodišče moralo izdati zavrnilno zamudno sodbo. S tem ko je sodišče izdalo delno zamudno sodbo, pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter je navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, prav tako pa je storjena absolutna bistvena kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v predmetnem postopku niso podani pogoji za izdaji zamudne sodbe, ampak za zavrnilno sodbo ter zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Tožba pa ima tudi formalne pomanjkljivosti, ki se jih več ne da odpraviti in je potrebno tožbo zavreči. Na tožbi je namreč žig Odvetniške pisarne S., na katerem so navedeni trije odvetniki, v register pa je vpisan zgolj odvetnik G.S. Tako odvetniška pisarna ni bila organizirana v pravno obliko odvetniške družbe, iz tožbe pa ni razvidno, kdo je tožbo podpisal in ali jo je sploh podpisal odvetnik. Podpis na dopolnitvi tožbe se namreč razlikuje od podpisa na tožbi. Ker odvetniška pisarna ni bila organizirana v obliki odvetniške družbe, ampak so očitno vsi trije odvetniki nastopali samostojno ter so bili trije pooblaščenci, je nujno da iz vloge izhaja, kateri od odvetnikov je vlogo podpisal. Slednje pa ni razvidno, saj je na tožbi zgolj paragraf oziroma kraca, postopek pred sodiščem prve stopnje je zaključen, slednjega ni mogoče več sanirati, zato je potrebno tožbo zavreči.

Nadalje toženka graja odločitev o stroških postopka, saj je tožniku bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato je sodišče zmotno odločilo, da je toženka dolžna povrniti stroške tožniku. Prav tako pa so slednji odmerjeni previsoko, saj ne upoštevajo Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-1).

3V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe tožnika kot neutemeljene, saj tožnik darila ni preklical niti ni zahteval njegove vrnitve in tako ne more zahtevati, da se darilo obravnava kot njegovo posebno premoženje. Tožnik pa trditvene podlage glede vračila in nesorazmernosti darila ni podal.

4Pritožbi pravdnih strank zoper zamudno sodbo nista utemeljeni, pritožba toženke zoper sklep o stroških je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom in 366. členom ZPP. Zamudna sodba se v skladu z določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

K pritožbi toženke zoper I. točko izpodbijane sodbe:

6Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita toženka, ni podana. Po določilu četrtega odstavka 87. člena ZPP se lahko za zastopanje pred sodiščem pooblasti odvetniška družba. Pooblastilo z dne 22. 5. 2019 je dano Odvetniški pisarni S. ter odvetnikom G.S., odvetnici B.P. in odvetnici V.S. Pooblastilo vsebuje vse nujne sestavine, osebo ki daje pooblastilo in njen lastnoročni podpis. Prav tako ni dvoma, da je bilo pooblastilo dano za zastopanje v tej zadevi. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz pooblastila in podpisa na tožbi ni mogoče razbrati za čigav podpis gre. S tem pa je Odvetniška pisarna S. predložila ustrezno veljavno pooblastilo za zastopanje v predmetnem postopku. Prav tako iz odločbe okrožnega sodišča v Kopru Bpp 182/2019 z dne 14. 5. 2019 izhaja, da je za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen odvetnik G.S. iz Odvetniške pisarne S.

7Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe), ker je ugotovilo, da toženka ni odgovorila na tožbo in so izpolnjene še vse ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP: 1. da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8Toženka v pritožbi navaja, da ji sodno pisanje, torej tožba, poziv na odgovor na tožbo ter dopolnitev tožbe, niso bili pravilno vročeni, s čemer izpodbija obstoj prvega pogoja iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je toženki bila tako tožba kot tudi dopolnitev tožbe s pozivom na odgovor vročena na način, da ji je bilo obvestilo o prispelem pisanju puščeno na vratih stanovanja, saj je pošta ugotovila, da je hišni predalčnik nezaklenjen oziroma neuporaben. O slednjem pa ima izpodbijana sodba razloge v 4. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilne. K slednjemu zgolj dodaja, da sta vročitev obvestila o prispelem sodnem pisanju v poštni nabiralnik ali na vrata toženke enakovredni vročitvi obvestila oziroma pisanja toženki. Ker je pisanje bilo toženki po obvestilu pošte vročeno tako, da je pisanje bilo puščeno na vratih stanovanja, s čemer je bila obveščena, da ga lahko dvigne v roku 15 dni, ker pa ni imela izpravnega hišnega predalčnika, je bilo sodno pisanje (tožba, dopolnitev tožbe in pozivom na odgovor z opozorilom) vrnjeno sodišču, je vročitev v skladu s 140. in 142. členom ZPP in s 44. členom ZPSto-2 bila opravljena pravilno.

9Glede na ugotovljeno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka bila o prispelem sodnem pisanju pravilno obveščena, zato nima prav pritožba, da ji obvestilo o prispelem pisanju ni bilo vročeno, s tem pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10Ker v 30 dneh toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo zamudno sodbo (I. točka izreka) in je pritožba v tem delu v celoti neutemeljena. S predlaganim lastnim zaslišanjem in zaslišanjem delavcev pošte dokaza o vročitvi ne more ovreči, prav tako ne z dejstvom, da je ostala pisanja prejela. Slednje zgolj izkazuje, da je toženka pisanja, v kolikor ji je to odgovarjalo, prejemala, v konkretnem primeru pa pisanja ni želela dvigniti. Bistveno je, da je bila vročitev obvestila o prispelem sodnem pisanju pravilno opravljena, s čemer je bilo ustvarjeno razumno pričakovanje in realna možnost, da se bo s pisanjem seznanila.

11Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi da so dejstva, ki jih tožnik v tožbi navaja resnična, ker jih toženka ni prerekala. Drži da ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oziroma splošno znanimi dejstvi, vendar v obravnavani zadevi temu tudi ni tako. Tožnik je namreč v tožbi navedel ustrezna dejstva in predložil tudi dokazila za odločitev sodišča v skladu s I. točko izpodbijane sodbe. Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), kar poskuša narediti toženka, ki v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju zatrjevanih dejstev glede obstoju skupnega premoženja na predmetni nepremičnini. Ti pritožbeni razlogi, kot je že pojasnjeno, niso dopustni, zato se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb toženke v tem delu podrobneje ne opredeljuje in je pritožbo toženke zoper zamudno sodbo v celoti zavrnilo.

K pritožbi tožnika (II. točka izpodbijane zamudne sodbe):

12Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da so dejstva, ki jih tožnik v tožbi navaja resnična, ker jih toženka ni prerekala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zahtevku mogoče ugoditi le, če je tožba sklepčna, torej če iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka (6. točka obrazložitve). Iz dejstev v tožbi izhaja, da je tožnik na podlagi darilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 postal lastnik nepremičnine v deležu do ½, in sicer nepremičnine parc. št. 3149/5 k.o. O., polovico svojega solastniškega deleža pa je v času trajanja zunajzakonske skupnosti podaril toženki, kot izhaja iz notarskega zapisa darilne pogodbe Sv 81/2015 z dne 6. 3. 2015. S tem sta pravdni stranki postali solastnici predmetne nepremičnine, katero sta potem prodali za kupnino 160.000,00 EUR in z njo financirali nakup sedaj sporne nepremičnine št. 593 k.o.P. ID *****, ki v naravi predstavlja hišo na naslovu T. p., P. Sodišče prve stopnje je na podlagi slednjega pravilno zaključilo, da sta sporno nepremičnino pravdni stranki pridobili v času trajanja zunajzakonske skupnosti za potrebe te skupnosti oziroma njunega skupnega premoženja v enakih deležih. Sodišče je nadalje pravilno zaključilo, da iz trditev tožnika ne izhaja, da je na podlagi darilne pogodbe pridobil večji delež na skupnem premoženju, saj je tožnik toženki podaril ½ svoje solastne nepremičnine, s čemer je slednja pridobila na tem posebno premoženje, katerega sta potem oba skupaj vložila v sedaj sporno nepremičnino. S tem pa zahtevek tožnika po večjem deležu ni utemeljen. Tožnik pa zahtevka na vračilo darila ni postavil.

13Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve, da so tožnikova zatrjevanja o višjih prihodkih in skrbi za družino povsem pavšalne in ne potrjujejo dejstva o njegovem večjem deležu na skupnem premoženju iz tega naslova. Nenazadnje pa tožnik sam zatrjuje, da sta s toženko v času zunajzakonske skupnosti delala skupaj oziroma sta ustanovila zadrugo ter da je tudi toženka imela svoje prihodke. Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka zgolj v višin enakih deležev, ne zadoščajo pa podane trditve za zaključek, da je tožnikov delež na skupnem premoženju večji od toženkinega. Glede na obrazloženo je bilo potrebno tudi pritožbo tožnika zoper zamudno sodbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi toženke zoper sklep o stroških:

14Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 9. 2020 odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati njegove pravdne stroške v višini 836,31 EUR. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da je tožnik upravičen do zastopanja po odvetniku na podlagi odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči Okrožnega sodišča v Kopru, Bpp 182/2019 z dne 14. 5. 2019 v zvezi z odločbo z dne 27. 3. 2019.

15Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče stroške postopka tožnika naložiti toženki v povračilo na način, da jih je dolžna povrniti v korist Republike Slovenije. Po določbi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) namreč terjatev stranke, to je upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno odločati o stroških postopka v skladu z ZBPP, kot tudi z ZOdv-1, in sicer petim odstavkom 17. člena in določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), iz katere izhaja, da znašajo stroški odvetnika ½ stroškov po tarifi, s tem pa je tožnik upravičen zgolj do 50 % stroškov po OT, kar znaša 914 točk oziroma glede na ugotovljen 62,5 % uspeh 571,25 točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR in 22 % DDV, torej skupaj 418,16 EUR. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke zoper odločitev o stroških postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje ugodilo in izpodbijani sklep v tem obsegu spremenilo.

16Pravdni stranki s pritožbenim postopkom in odgovorom na pritožbo nista prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje oziroma s pritožbo zoper sodbo nista uspeli. Toženka pa je uspela zgolj v odločitvi o stroških postopka, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).