44. člen ZPSto-2

V recepciji zgradbe na poslovnem naslovu toženke se nahajajo omarice in predali, nad njimi pa je niz odprtih polic, ki naj bi imele funkcijo hišnih predalčnikov. Natančnih lastnosti hišnega predalčnika ZPS resda ne zapoveduje. Vendarle pa določa, da morajo biti predalčniki izdelani in nameščeni tako, da omogočajo varno dostavo dostavljavcu in zagotavljajo zaupnost poštnih pošiljk (44. člen ZPS). Vročevalec ravno iz razloga zaupnosti pošiljk ne more pisanja pustiti na odprtem mestu. Tudi glede na namembnost hišnega predalčnika je logično, da mora biti slednji neke vrste zaprta omarica. Takšno stališče je zavzeto tudi v utrjeni sodni praksi, in sicer je odprt hišni predalčnik oz. predalčnik, ki se ga ne da zakleniti, neustrezen za puščanje sodnih pisanj. Ker predalčnik v recepciji na naslovu toženke torej ni primeren za vročanje sodnih pisanj, vročevalec v njem ni smel pustiti obvestila o prejetem pismu, še manj pa tožbe s prilogami in pozivom k odgovoru na tožbo.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi da so dejstva, ki jih tožnik v tožbi navaja resnična, ker jih toženka ni prerekala.

Za pravilnost fikcije vročitve pa je bistveno, da je tožena stranka bila obveščena o prispelem pismu, ki ga mora dvigniti. Tožena stranka v postopku ni nikoli zatrjevala, da obvestila o prispeli poštni pošiljki ni prejela. Zato je bila z dejstvom, da jo čaka sodno pisanje na pošti, seznanjena. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je pošta opozorila na pomanjkljivost poštnega predalčnika. Zato se sedaj tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da bi morala pošta pustiti sodno pisanje - tožbo v njenem poštnem predalčniku po izteku 15-dnevnega roka. Z obvestilom je bila seznanjena, da bo pisanje vrnjeno sodišču, kar je bilo pravilno. Tožena stranka je tako sama zakrivila, da ni prevzela poštne pošiljke, v kateri je bila poslana tožba s prilogami v odgovor. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ji sodišče ni zagotovilo kontradiktornega postopka.

Prestroga in nesorazmerna posledica neskrbnosti lastnika stanovanja ali uporabnika poštnih storitev, ki ni zagotovil brezhibnega poštnega predalčnika, bi bila, da bi se mu povsem onemogočilo dokazovanje tega, da za pisanje ni vedel.

Vročitev je bila opravljena v skladu z zahtevami iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, določenimi za primer, ko vročevalec ne more vročiti pisanja niti v roke naslovniku niti odraslemu članu gospodinjstva. Predalčnik na naslovu toženkinega bivališča je tak, da je vročevalec v njem smel pustiti obvestilo o prejetem sodnem pisanju, ker ni bil zaprt, pa vročevalec ni smel pustiti v njem ovojnice (s tožbo in pozivom k odgovoru na tožbo). Nevarnosti, zaradi katerih se naslovnik ne bo seznanil z obvestilom o prejetem pisanju, so v primerljivem obsegu podane tudi v primeru, če bi bilo obvestilo pritrjeno na vrata. Vsem tovrstnim nevarnostim pa se lahko oseba izogne z namestitvijo zaprtega hišnega predalčnika. Trditveno breme glede celote dejstev, ki dajejo podlago za ugotovitev višine izgubljenega dobička, je na tožniku. Pogodbena stranka lahko uveljavlja odškodnino v višini negativnega pogodbenega interesa, tj. v višini izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, ali v višini pozitivnega pogodbenega interesa, tj. kar bi pogodbi zvesta stranka prejela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, ne more pa uveljavljati obojega hkrati.

Pritožbeno sodišče nazadnje še dodaja, da ne sprejema stališča, da naslovnika, ki ne poskrbi za brezhiben predalčnik, zadene vsako tveganje pri vročanju. ZPP česa takšnega ne določa. To stališče bi pomenilo, da bi se nevročeno pisanje štelo za vročeno, celo če bi oseba z neurejenim hišnim predalčnikom zmogla (sicer težko) dokazno breme, da obvestilo v predalčniku dejansko ni bilo puščeno ali da je bilo iz njega odstranjeno, kar ni v skladu z namenom določbe 142. člena ZPP.

Neuporabnost poštnega predalčnika, ki je podana zaradi nemožnosti njegovega zaklepanja, je relevantna in se upošteva le glede pisanja, ki se vroča, ne pa glede obvestila o tem pisanju.

Določbo 3. odstavka 142. člena ZPP je treba razlagati tako, da mora vročevalec obvestilo o pošiljki pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, na vratih stanovanja pa le v primeru, ko je prva možnost izključena.