110. člen DZ

Ne glede na to pa je vendarle treba poudariti, da DZ, ki je bil sprejet ravno v času oblikovanja navedenih stališč sodne prakse na podlagi enake določbe ZZZDR, vsebuje povsem nespremenjeno in jasno določbo o vračanju nadobičajnih daril med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. DZ je le zaostril obličnostno zahtevo ob morebitni drugačni volji zakoncev v trenutku sklepanja pogodbe in s tem utrdil preprečitev prevelikega vpliva morebitne "čustvene zanesenosti" pogodbenikov, zakoncev. Zahteve za presojo ustavnosti DZ v tem delu ni bilo. Kot vse zakonske predpise, je tudi DZ treba sicer uporabljati ustavnoskladno, kar pa ne pomeni, da se določba uporabi v nasprotju z njenim osnovnim jezikovnim pomenom. Zakon jasno določa, katerih daril zakonci ne vračajo; običajnih glede na njihovo premoženjsko stanje; to je odvisno od okoliščin vsakega primera in v našem ni sporno. Druga, torej večja darila, se vračajo, razen če ni izrecnega drugačnega dogovora.

Predlog se zavrne.

Preklic darila po OZ se lahko zahteva ne glede na stranke darilne pogodbe in razmerja med njimi, medtem ko je določbo 110. člena DZ mogoče uporabiti samo v primeru obstoja zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti.

Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema še kakšen drug, razveza njune zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

Načelo hitrosti postopka zavarovanja ni samo samo sebi namen. Namenjeno je varstvu upnikovega položaja. S takojšnjo zavrnitvijo predloga, kadar sodišče dvomi o verjetnosti izkazanosti tožnikovih trditev, ne da bi pred tem (vsaj) vzpostavilo kontradiktornost (in počakalo na trditve tožene stranke), sodišče upnikovega položaja v ničemer ne zavaruje. Čeprav je tožnik po mnenju pritožbenega sodišča torej verjetno izkazal potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče ne more samo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe, za kar se zmotno zavzema pritožba. Če bi o izdaji prvič odločalo pritožbeno sodišče, bi namreč s tem onemogočilo ugovorni postopek.

Pri tehtanju zatrjevanj toženca o tem, da pravdni stranki nista želeli skleniti darilne pogodbe, oziroma, da sta sklenili navidezno pogodbo, je potrebno upoštevati, da imajo notarski zapisi večjo dokazno moč kot navadne pogodbe.

Toženčev vložek pri nastanku skupnega premoženja je bil ključnega pomena, saj brez njega stranki nepremičnine ne bi mogli kupiti. Tožnica je verzijski zahtevek na plačilo obrokov za osebno vozilo postavila kot naknadno objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov, za primer, da bi sodišče ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav gre za zahtevek, ki spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, je odločitev o njem odvisna od presoje sodišča o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Zato je odločitev sodišča, da ga obravnava hkrati z ostalimi zahtevki, pravilna. Kršitev stvarne pristojnosti, kadar okrožno sodišče obravnava spor iz pristojnosti okrajnega sodišča, tudi sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Po ustaljeni sodni praksi je darilna pogodba preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". Kavza darila ni izvirala iz čustvene naivne vere v dosmrtno skupno življenje, temveč je bila obarvana tudi z drugimi, bolj pragmatičnimi darilnimi nameni. Ne bi bilo pravično, da bi bil zakonec v negotov

Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic. Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahtevka oprlo na prej veljavne določbe 84. člena ZZZDR o vračanju daril med zakoncema, ki so uvrščene v krog pravil o ureditvi razmerij med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. Tudi sedaj veljavna pravila o vračanju daril med zakoncema iz 110. člena DZ se nanašajo na razmerja med razvezanima zakoncema. Po sodni praksi lahko zakonec ob sklicevanju na te določbe zahteva vračilo darila od drugega zakonca šele po razvezi oziroma po začetku postopka za razvezo, če je življenjska skupnost zakoncev takrat že trajno razpadla. Presojo zahtevkov za vračanje daril med zakoncema je treba torej opraviti po pravu, ki velja v trenutku, ko lahko zakonec skladno z navedeno sodno prakso uspešno uveljavi takšen zahtevek.

Predlog se zavrne.

Razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. V primerih, ko zakonec že vloži tožbo za razvezo zakonske zveze, kar kaže na nevzdržnost zakonske zveze (vsaj za tega zakonca), ni videti razumnega razloga, zakaj bi moral s tožbo za vrnitev darila čakati vse do pravnomočnosti odločbe o razvezi zakonske zveze. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka.

Zakonske domneve iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP o zlorabi pravice do odpusta obveznosti so izpodbojne. To pomeni, da veljajo, če se ne dokaže drugače. Pritožnica se sklicuje na dolžnikovo pravico do vrnitve daril, ki naj bi jo neutemeljeno opustil. Zmotno je njeno stališče, da bi dolžnik zato, da ovrže domnevo, da je zlorabil pravico do odpusta obveznosti, moral pojasniti, zakaj je sploh prevzel obveznost, da partnerki plača kirurški poseg in zakaj po prenehanju zveze z njo od nje ni zahteval povrnitve celotnega plačanega zneska. Za odločitev v zadevi je bilo bistveno, ali je dolžnik pred sodiščem prve stopnje dokazal, da z najemom kredita, ki ga je porabil, ni pa ga banki v celoti vrnil, ni ravnal nepošteno in nevestno. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje odgovorilo s prepričljivimi razlogi o bolezni kot okoliščini, ki je vplivala na nemožnost vrnitve kredita, česar pritožnica po oceni pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti. S tem, ko upnica okoliščin o nenadnem nastopu bolezni konec leta 2019 in bolniškem staležu dolžnika v naslednjem letu vse do poteka pogodbe o zaposlitvi ni uspela izpodbiti, se izkaže, da tudi ni pomembno, če mu je denar posodi

Razveza zakonske zveze ima lahko lastnost tovrstne spremenjene okoliščine le v primerih, ko je odločilen nagib za darilo predstavljala zakonska zveza z obdarjencem oziroma njej lastna "vera v dosmrtno skupno življenje". Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema (še kakšen) drug, razveza njune zakonske zveze po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi da so dejstva, ki jih tožnik v tožbi navaja resnična, ker jih toženka ni prerekala.

Ni pravilno stališče, da terjatev za vrnitev darila ni verjetno izkazana že zato, ker tožbeni zahtevek na vrnitev darila ni zapadel, saj zakonska zveza med pravdnima strankama še ni razvezana. Za verjetnost omenjene terjatve glede na prvi odstavek 272. člena ZIZ zadostujejo trditve obeh pravdnih strank o vloženi tožbi na razvezo zakonske zveze in o prenehanju njune življenjske skupnosti. Četudi je cilj hitra odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva in je dokazni standard pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe nižji kot pri dokončni odločitvi (verjetnost), odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sme ostati neobrazložena.

Po stališčih novejše sodne prakse odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.

Zahtevek za vrnitev darila po 84. členu ZZZDR je utemeljen šele po pravnomočni razvezi zakonske zveze. Vračilo daril pod pogoji iz 84. člena ZZZDR je posledica razveze; v času trajanja zakonske zveze pogoji za vračanje daril iz navedenega člena v nobenem primeru ne pridejo v poštev.