VSK Sodba III Kp 3455/2020

I. Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 900,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je obtoženega I. I. pod točko A izpodbijane sodbe spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Za kaznivo dejanje velike tatvine mu je, na podlagi tretjega odstavka 205. člena KZ-1, določilo kazen 3 leta zapora, za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, na podlagi drugega odstavka 314. člena KZ-1, kazen 3 leta zapora, nakar mu je, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je obtoženec prebil v priporu od 19.1.2020 od 13.17 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom in sodno takso, ki jo je odmerilo na 600,00 EUR. Glede premoženjskopravnega zahtevka banke, je na podlagi 75. člena KZ-1 odločilo, da ji je obtoženec dolžan plačati znesek v višini 97.704,36 EUR. Pod točko B izreka izpodbijane sodbe je obtoženca, na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da je storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe so vložili pritožbe obtoženec, njegov zagovornik in okrožna državna tožilka. Na pritožbo okrožne državne tožilke je vložil odgovor obtoženčev zagovornik. Obtoženec, ki je k pritožbi priložil sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 150/2012 z dne 6.3.2020, sodbo smiselno izpodbija zaradi kršitve pravice do obrambe ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču, ravno tako smiselno, predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Obtoženčev zagovornik, ki tudi prilaga zgoraj navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije, kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, napačne odločitve o sankcijah in premoženjskopravnem zahtevku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v točki A izreka spremeni tako, da obtoženca navedenih kaznivih dejanj oprosti, prav tako pa zavrne premoženjskopravni zahtevek oškodovanke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. Okrožna državna tožilka je vložila pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za vsako od kaznivih dejanj določi kazen zapora štirih let in mu nato izreče enotno kazen sedem let in deset mesecev zapora. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik z navedbo, da pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene.

3Pritožbe niso utemeljene.

Glede pritožbe obtoženčevega zagovornika:

4Obtoženčev zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu kršilo pravico domneve nedolžnosti ter ga diskriminatorno obravnavalo ter kršilo pravico do obrambe, ko je ocenjevalo njegov zagovor z vidika, da ga je podal šele ob koncu dokaznega postopka na glavni obravnavi (glede njegovega zagovora, da je bil v avtomehanični delavnici v T.; glede na navedbe sodišča prve stopnje, da so storilci drugih kazenskih zadev tudi prišli iz Z. v K.; da se je na pričo M. R. spomnil sredi dokaznega postopka na glavni obravnavi, enako kot glede priče M. G.).

5Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo. Obtoženec ima v kazenskem postopku dvojni položaj: je procesni subjekt z vsemi pravnimi in dejanskimi možnostmi za uveljavljanje svoje pravice do obrambe ter procesni subjekt, ki je s svojim zagovorom pomemben vir spoznanja o pomembnih dejstvih v kazenskem postopku. Zagovor je torej tudi dokaz za presojo katerega velja, tako kot za vse druge dokaze, načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), ne glede na strategijo obtoženčeve obrambe. Zagovor je, tako kot vsak drug dokaz, predmet proste presoje glede na svojo prepričljivost in logičnost (tako med drugim sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 174/2001 z dne 4.4.2002, I Ips 269/2001 z dne 22.5.2003, Kp 2/2010 z dne 3.9.2010). Kot izhaja iz ZKP, poda obtoženec svoj zagovor pred dokaznim postopkom, v sodni praksi pa je sprejeto stališče, da ima obtoženec pravico podati svoj zagovor kadarkoli med glavno obravnavo. V obravnavani zadevi se je obtoženec odločil, da bo svoj zagovor podal ob koncu dokaznega postopka, sodišče prve stopnje je temu sledilo, saj ga je ob koncu dokaznega postopka tudi zaslišalo. Sodišče prve stopnje je obtožencu dalo vse možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenih očitkov ter ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, ko je njegov zagovor ocenjevalo tako samega zase, kot tudi v povezavi z dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Glede na to, da je imel obtoženec možnost podati svoj zagovor po tem, ko so bili izvedeni že vsi dokazi (razen dokaz z branjem dopisa Interpol Beograd z 2.9.2020, izveden po njegovem zaslišanju) in je bil z njimi seznanjen, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev, ko je njegov zagovor ocenjevalo tudi s tega vidika. S tem njegova pravica do obrambe ni bila kršena, ampak je bil njegov zagovor, za katerega se je odločil, da ga bo podal, podvržena dokazni oceni. Pritožnik protispisno (v nasprotju z izpodbijano sodbo) trdi, da je sodišče prve stopnje navedlo, da bi moral obtoženec podati svoj zagovor že prej, kot navaja pritožnik v točki IV svoje pritožbe (da bi moral navedbo o tem, da je bil v avtomehanični delavnici v T. podati že prej).

6Pritožnik izpostavlja del 2. člena Zakona o akreditaciji in zatrjuje, da je iz tega mogoče zaključiti, da tista pravna in fizična oseba, ki nima podeljene akreditacijske listine, nima formalne potrditve in ne more izkazovati usposobljenosti za izvajanje opredeljenih nalog na področju ugotavljanja skladnosti. Pritožnik trdi, da je bil določen postopek pred Nacionalnim forenzičnim laboratorijem (v nadaljevanju NFL), ki je v obravnavani zadevi podal mnenje, izveden z neakreditirano metodo oziroma so bile ključne preiskave (izpostavitev delne komponente obtoženčeve DNK in mešane biološke sledi večjih oseb) opravljene v okviru neakreditirane dejavnosti. Pritožnik navaja, da je priča B. M. pri izračunavanju verjetnosti o tem, v kakšni meri je obtoženčev DNK prisoten v mešani biološki sledi, uporabila tudi podatke pridobljene z neakreditirano metodo, kar pomeni, da tudi rezultat takšnega verjetnostnega računa ni verodostojen. Trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu obrambe za postavitev neodvisnega (ker je NFL organizacijska enota policije) in za to dejavnost akreditiranega izvedenca za forenzično kriminalistično tehnične preiskave.

7Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe, je glede pomanjkanja akreditacije NFL pri izdelavi poročil in mnenj kot razloga za izločitev dokazov, sodišče že odločilo s pravnomočnim sklepom (listovna št. 1033) in predlog za izločitev listin pravilno zavrnilo, ker je ugotovilo, da ne gre za dokaz, ki bil pridobljen nezakonito in s kršitvijo človekovih pravic. V 9. točki izpodbijane sodbe je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo navedlo, da so poročila in mnenja NFL verodostojna in prepričljiva, o čemer je izpovedovala tudi priča B. M., ko je bila zaslišana tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi. Povedala je, da so tudi tisti postopki, ki niso bili akreditirani, bili izvedeni po pravilih stroke. Sodišče prve stopnje je to izpovedbo preverilo in ugotovilo, da so v poročilih NFL navedeni uporabljeni standardni postopki in (komercialna) orodja, ki so jih uporabili pri pridobivanju podatkov in njihovem vrednotenju, uporaba takšnih splošnih uporabljenih orodjih pa kaže na to, da so pri NFL uporabljali takšna standardna orodja in tudi postopke v skladu s pravili stroke. Razen delnega pomanjkanja akreditacije, obramba ni navedla nobenega vsebinskega konkretnega razloga zaradi katerega naj bi ugotovitve NFL ne bile verodostojne. Akreditiranje, ki je prostovoljno oziroma postopek akreditacije, na potek ugotavljanja relevantnih dejstev ni imelo nobenega vpliva. Pomembno je, da so se postopki izvajali skladno s pravili stroke, ki so enaki pred pridobitvijo akreditacije in po tem (kot je podrobno pojasnila priča B. M.). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi priče B. M., ki je pojasnila, da so šele na podlagi podatkov, ki so jih dobili iz N. lahko ugotovili identiteto osebe, katere biološka sled je bila zavarovana na predmetu s kraja storitve kaznivega dejanja, pri tem pa je stopnja verjetnosti bila manjša, ker so iz N. dobili podatke o DNK profilu temelječe na 15 lokusih, ko pa so pridobili bris ustne sluznice obtoženca (odvzete po prijetju) in uporabili podatke z 21 lokusov, so ugotovili približno 1000-krat večjo verjetnost in zato zaključili, da je obtoženec nedvomno (najvišji rezultat verjetnostnega izračuna, ki je pretvorjen v besedno obrazložitev-izpovedba priče B. M.-l.št. 790) donor biološke sledi na črnem izolirnem traku ter na belem lepilnem traku s kraja razstrelitve bankomata v D. (vzorec 02-116-19). Gre za črni izolirni in beli lepilni trak, s katerima so bili zlepljeni črn in moder električni vodnik in žica, kar je bilo uporabljeno za sproženje eksplozije plina v bankomatu podružnice banke v D.. Kot že rečeno, obramba ni navedla nobenega vsebinskega konkretnega razloga zaradi katerega naj bi ugotovitve NFL ne bile verodostojne. Tega ni navedla niti v pritožbi. Nasprotno, obtoženčev zagovornik je v končni besedi izrecno povedal, da ne oporeka, da laboratorij NFL deluje na podlagi pravil stroke oziroma je izrecno povedal, da laboratorij očitno deluje po pravilih stroke, le da formalnega potrdila (akreditacije) o tem nima. Ker je torej tudi pritožnik, ki nenazadnje svoje pritožbene navedbe utemeljuje tudi s poročilom in mnenjem NLF oz. izpovedbo priče B. M., stališča, da je zanesljivost rezultatov neakreditiranih metod v primerjavi z akreditiranimi metodami povsem enaka, so njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pomanjkanje akreditacije, neutemeljene. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 53384/2014 navedlo, da samo dejstvo akreditacije ni odločilnega pomena, pri čemer je npr. glede Inštituta Jožef Štefan, ki za določene preiskave ni akreditiran, navedlo, da je splošno znano, da gre za najelitnejšo in najbolj kompetentno slovensko znanstveno raziskovalno ustanovo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo predlogu obrambe, da se postavi neodvisni in akreditirani izvedenec za forenzično in kriminalistično tehnično preiskavo.

8Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavani kaznivi dejanji po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna, odločilna in kontrolna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona sprejelo pravilno odločitev o tem, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil in da je podana njegova krivda, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le zanesljivo ugotovljenega dejstva, da so bili na kraju kaznivega dejanja najdeni električni vodniki, ki so bili skupaj prilepljeni z izolirnim in lepilnim trakom, na katerih je nedvomno pustil biološke sledi obtoženec, ampak je ta dokaz presodilo v povezavi s presojo obtoženčevega zagovora in drugimi izvedenimi dokazi, vse v medsebojni povezavi, nakar je tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil obravnavani kaznivi dejanji.

9Pritožnik trdi, da ne drži ocena sodišča prve stopnje, da je življenjsko neprepričljivo, da bi obtoženec prijel izolirni trak v T., nato pa bi tega uporabil nekdo drug za sprožanje eksplozije v D. oziroma dodatno z navedbo, da je avtomehanična delavnica v T. javni kraj, s stvarmi v njej pa se srečuje veliko ljudi, kar nenazadnje dokazuje mešana sestava bioloških sledi na črnem izolirnem traku. Tudi okoliščina, da sta si T. in D. bližje kot npr. K. in D., je po oceni pritožnika bolj verjetno, da bi nekdo iz T. prišel ropat bankomat v D. kot nekdo iz B..

10Gornje pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljivo zavrnilo obtoženčev zagovor v delu, kjer je navedel, da je v T. v avtomehanični delavnici uporabljal orodje in opremo. S tako oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče. Priča J. B. M. je za primer lepilnega traku ocenila, da je najverjetneje sled prenesena, če oseba s tem predmetom rokuje, ga npr. prime, odtrga z zobmi ali roko. Pomenljivo je pojasnila, da je večinoma nujno, da stik s predmetom opravi tisti, katerega sled je potem tudi identificirana, da pa je v teoriji vse možno. Ker pa je šlo v obravnavanem primeru za lepilni trak, je podala oceno, da je bila sled prenesena na zgoraj navedeni način. Pritožnik, kot že zgoraj navedeno, zmotno trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ko je ocenilo, da je obtoženec z navedbo v svojem zagovoru, da je v T. v avtomehanični delavnici uporabljal orodje in opremo, očitno poskusil pojasniti izvor DNK sledi po tem, ko je priča B. M. pojasnila, da ni mogoče iz DNK sledi ugotoviti časa in kraja, ko so na določen predmet bile nanešene. S tem je sodišče prve stopnje ocenilo obtoženčev zagovor v zvezi z izpovedbo priče B. M. in ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, niti drugih pravic glede katerih pritožnik trdi, da jih je kršilo na škodo obtoženca. Pritožnik navaja, da je neprimerno razlogovanje sodišča, da so "storilci prišli ropat tudi iz Z. v S.". Po njegovi oceni je sodišče prve stopnje obtoženca povezalo s storilci drugih kaznivih dejanj, izvršenih na področju S. zgolj zaradi kraja njegovega prebivališča, zato sodišču prve stopnje očita, da je kršilo domnevo nedolžnosti ter ga diskriminiralo. Pritožnik nima prav. Obtoženec je bil tisti, ki se je zagovarjal, da ni smiselno, da bi prišel iz B. vlamljat v bankomat v D., zato je sodišče prve stopnje odgovorilo, da je očitno smiselno, saj je iz sodne prakse sodišča znano, da so prav storilci iz B., natančneje iz Z., kjer prebiva obtoženec, večkrat oropali banko v S.. Sodišče prve stopnje je s tem le odgovorilo na obrambne navedbe obtoženca, zato ni kršilo njegove pravice do obrambe, niti domneve nedolžnosti kot zmotno navaja pritožnik.

11Pritožnik trdi, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da je prav obtoženec oblepil žice s črnim izolirnim trakom ter da je to storil na samem kraju dogodka, vendar nima prav. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil nedvomno obtoženec tisti, ki je pustil sledi na črnem izolirnem traku (in belem lepilnem traku), s katerim so bili oblepljeni električni vodniki, je tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov zanesljivo zaključilo, da je električne vodnike oblepil ravno obtoženec (skupaj z neznanim sostorilcem). Da je bilo to storjeno na samem kraju dogodka, nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je bil na kraju najden tudi rumen "olfa" nož, ki je znano priročen in funkcionalen, tudi za rezanje papirja, izolirnega traku in podobno. Seveda je logično, da obtoženec električnih vodnikov ni lepil neposredno pred bankomatom, kjer je bila postavljena kamera. Logično je sklepati, da je skupaj z neznanim storilcem to očitno počel nekje v bližini.

12Ko obtoženčev zagovornik v točki VII pritožbe delno povzema navedbe iz 10. točke izpodbijane sodbe, ki se nanaša na posnetek video nadzorne kamere v prostorih banke v D., trdi, da gre pri navedenih posnetih za negotovost, ali je na posnetih obtoženec, zato je potrebno upoštevati domnevo nedolžnosti in zavrniti dokaz kot neverodostojnega.

13Sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni oprlo na video posnetek nadzorne kamere v prostorih v D. v smislu, da se na posnetku nahaja obtoženec, kot je razbrati iz pritožbenih navedb, ampak je le odgovorilo na obrambne navedbe, da sta na posnetku vidni dve vitki osebi, medtem, ko je obtoženec zaradi treningov korpulenten (ima širša ramena). Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo (s predvajanjem posnetka na glavni obravnavi), da sta na posnetkih vidna samo spodnja dela teles.

14Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo priče M. R. kot neprepričljivo. Okoliščina, da je ta priča navedla napačen bratrančev rojstni dan ne kaže, da je neverodostojna. Po oceni pritožnika je pomembno, da je poudarila, da je 16.4.2019 nakazala denar bratrancu in da to redno počne ter da je bilo to dan po prejemu njene plače. Tudi glede prebivališča te priče pritožnik navaja, da je pomembno, kje je priča živela 16.4.2019, zato ni pomembno, da ima prijavljeno prebivališče na istem naslovu kot D. R.. Po oceni pritožnika je nedopustno ocenjevanje verodostojnosti posameznih navedb obtoženca glede na to, kdaj so bile v postopku izrečene. S tem, ko je sodišče zagovor ocenjevalo v tej smeri je po oceni pritožnika poseglo v obtoženčevo pravico do obrambe in kršilo njegovo z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno domnevo nedolžnosti. Trdi, da je nedopustno, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče ovrglo s trditvijo, da analiza DNK sledi na kraju kaznivih dejanj v D. dokazuje, da je bil obtoženec v času storitve v D. in ne v F. kot je trdila priča R.. Pritožnik izpostavlja izpovedbo priče B. M., ki je povedala, da ne obstaja metoda za ugotovitev, na katerem kraju in kdaj je bila DNK sled nanešena na izolirni trak. Po oceni pritožnika to pomeni, da zgolj prisotnost obtoženčeve DNK sledi ne dokazujejo, da se je nahajal v času kaznivega dejanja na kraju kaznivega dejanja. Po njegovi oceni je tak zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju s posnetkom video nadzorne kamere ter z izkustvenim sklepanjem, da storilca nista opravljala pripravljalnih dejanj, med katere sodi tudi priprava žic oziroma njihovo lepljenje druge na drugo, na kraju kaznivega dejanja tik pred njegovo izvršitvijo, saj je izvedo posnetka razvidno, da za to nista imela časa. Po oceni pritožnika je izkustveno jasno, da storilci istovrstnih kaznivih dejanj na kraj storitve pridejo pripravljeni in ustrezno opremljeni ter da ne lepijo žic kar tam pred bankomatom, katerega nameravajo razstreliti.

15Kot že zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil obtoženec storilec obravnavanih kaznivih dejanj ter da je bil na kraju dejanja, pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo izpovedbo priče M. R. kot neverodostojno. To je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo ter z oceno izpovedbe te priče v povezavi z zagovorom obtoženca tudi ni kršilo pravice do obrambe obtoženca in ni poseglo v načelo domneve nedolžnosti. Povezanost obtoženca s krajem kaznivega dejanja ter neverodostojnost priče M. R. potrjujejo tudi dokazi o obtoženčevem bivanju in gibanju, kot izhaja iz podatkov iz njegovega telefona in informacije s spleta. Sodišče prve stopnje je v 13. do 14. točki izpodbijane sodbe analiziralo navedene podatke in izpovedbo prič R. in U. ter po oceni pritožbenega sodišča prišlo do zanesljivega zaključka, da se je obtoženec od 12.4.2019 do 15.4.2019 nahajal v T. oziroma okolici, torej v bližini kraja storitve kaznivih dejanj 16.4.2019, 17.4.2019 pa se je že nahajal v B.. Da bi obtoženec 15.4.2019 iz T. odpotoval v F. (zgolj zato, da bi "prespal in za seks", kot navaja sam obtoženec v pritožbi), do kamor je več ur vožnje z avtomobilom ter se 16.4.2019 v zgodnjih jutranjih urah že odpravil nazaj v B., je življenjsko nelogično, zato je sodišče prve stopnje ta zagovor in izpovedbo priče M. R. utemeljeno ocenilo kot neverodostojna.

16Pritožnik v izpodbijani sodbi vidi nasprotje med navedbo v 14. točki in zaključkom v četrtem odstavku 9. točke obrazložitve ter 23. in 24. točko obrazložitve, vendar pritožbeno sodišče nasprotja ni zasledilo.

17Primerjava obravnavane zadeve z zadevo po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII K 17354/2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 17354/2017 ni utemeljena, saj gre v prej navedeni zadevi za drugačno dejansko podlago. Obravnavana je bila sled na ročaju kladiva, ki je "zelo verjetno" (nižji rezultat verjetnostnega izračuna) pripadala obtožencu, medtem ko gre v obravnavanem primeru za sled na koncih črnega izolirnega traku in na belem lepilnem traku, s katerima so bili zlepljeni črn in moder vodnik in žica, ki je nedvomno pripadala obtožencu. Nadalje iz zgoraj navedene zadeve izhaja, da ni bilo drugih indicev oziroma dokazov, medtem, ko je v obravnavani zadevi drugače, kot je bilo že obrazloženo. Pritožnik izpostavlja tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Kp 4150/2012 z dne 6.3.2020, vendar tudi ta zadeve z obravnavano zadevo ni primerljiva, saj so v tej zadevi najdene in preiskane sledi na močnejšem lepilnem traku zgolj "verjetno" pripadale obtožencu (ki je zatrjeval, da je v drugačnih okoliščinah rokoval konkretno s takimi lepilnimi trakovi), poleg tega je bil pomemben dokaz v korist obtoženca tudi izpovedba oškodovanca, ki je obtoženca izključil kot storilca kaznivega dejanja. Glede na navedeno pritožnik nima prav, ko v XII. točki pritožbe navaja, da je s tem, ko sodišče ni upoštevalo zgoraj navedenih sodb drugih sodišč, kršilo načelo enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic. Okoliščina, ki jo v tej točki pritožbi tudi izpostavlja pritožnik, da ni bilo dokazano, da je obtoženec prejel gotovino, ki je bila ukradena iz bankomata, ne pomeni, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti v sostorilstvu tako kot mu je očitano in kot ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega. Ni res, kar pritožnik trdi v isti točki, da subjektivna stran očitanega kaznivega dejanja (naklep obtoženca) ni bila dokazana in da v izpodbijani sodbi ni obrazložena. Nasprotno izhaja iz 16. točke izpodbijane sodbe (v povezavi z drugimi točkami sodbe), ki ima o tem prepričljive razloge.

18Glede na zgoraj navedeno pritožnik nima prav, da so bile storjene kršitve, ki jih zatrjuje v XII. točki pritožbe. Očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o kazni pritožnik ni obrazložil.

19Navedbe v IX. točki pritožbe se nanašajo na izpovedbe priče M. G., ki pa za obsodilni del sodbe ni relevantna, saj se nanaša na oprostilni del sodbe.

20Pritožnik izpodbija tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, vendar neutemeljeno. Banka je vložila premoženjskopravni zahtevek, s katerim je zahtevala povračilo škode v skupnem znesku 97.704,36 EUR. Gre za povračilo škode za nabavo nadomestnega bankomata in za popravilo poslovalnice v višini 43.234,36 EUR in za odtujitev gotovine iz bankomata v višini 54.470,00 EUR. Oškodovanka banka je svoj premoženjskopravni zahtevek podkrepila z dejstvi in dokazi kot je to razvidno iz list. št. 642 do 708 spisa. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je urejeno v 100. do 111. členu ZKP, pri čemer sodišče o sporih iz premoženjskopravnih razmerjih sicer odloča v pravdnem postopku, zaradi načela ekonomičnosti pa se lahko odloči tudi v okviru kazenskega postopka, ko se izvede tako imenovani pridruženi (adhezijski) pravdni postopek. V obravnavani zadevi gre za enostavno civilnopravno zadevo, za odločanje o zahtevku za povrnitev premoženjske škode nastale s storitvijo kaznivega dejanja. Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede povrnitve škode velja načelo, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo preden je škoda nastala. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če je ta zahteva (164. člen OZ). Omeniti je potrebno še, da je pri krivdni odgovornosti za nastalo škodo v 135. členu OZ navedeno, da je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (obtoženec in neznani sostorilec sta škodo na bankomatu povzročila namenoma, da bi se polastila denarja). V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati tudi 186. člen OZ, ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj (v obravnavani zadevi obtoženec v sostorilstvu z neznano osebo), odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Četrti odstavek 186. člena OZ določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da izpodbijana sodba v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku nima navedene civilnopravne podlage, da je obtoženec odškodninsko odgovoren, vendar so zgoraj navedene pravne podlage (materialno pravo) v 21. točki izpodbijane sodbe jasno prepoznavne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženec odškodninsko odgovoren; s kaznivim dejanjem, torej protipravnim dejanjem, je bila povzročena škoda; škodo je povzročilo ravnanje obtoženca, ki je ravnal naklepno; višino škode je oškodovana banka izkazala v premoženjskopravnem zahtevku. Oškodovana banka je navajala dejstva in predlagala dokaze, na katere je opirala svoj zahtevek, ta ni bil oporekan, predlagani dokazi so bili v dokaznem postopku izvedeni in nanje ni bilo pripomb, zato obtoženčev zagovornik s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obstoj in višino škode, ne more izpodbiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti ter je to v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo.

Glede pritožbe obtoženca:

21Obtoženec v pritožbi ponavlja svoj zagovor. Njegove pritožbene navedbe se skoraj v celoti pokrivajo s pritožbenimi navedbami njegovega zagovornika. Smiselno očita sodišču prve stopnje, da mu je kršilo pravico do obrambe, ko je ocenjevalo njegov zagovor z vidika kdaj ga je podal in dejstva, da je odločilo tudi na podlagi kraja njegovega bivališča in ga s tem povezalo s storilci drugih kaznivih dejanj. V pritožbi večkrat navaja kaj naj bi mu sodnik sodišča prve stopnje povedal, ko ga je srečal v priporu. Izpostavlja izjavo priče B. M., da ni mogoče ugotoviti koliko je DNK star, da ni mogoče ugotoviti niti kje je DNK pred tem nastal, da je DNK prenosljiv, da na video posnetku ni bil prepoznan, da je nelogično, da bi ljudje nekaj lepili na kraju dejanja, kar potrjuje hitrost oziroma čas v katerem so to izvedli, iz česar je mogoče zaključiti, da je bil njegov DNK prinesen pred storitvijo samega dejanja in da ni nastal na kraju samem. Tudi pri kaznivem dejanju, za katerega je bil oproščen (P.) navaja, da je bila najdena mešana sled njegove DNK, pa je bil oproščen, čeprav naj bi bili P. bližje T. kot D.. Trdi, da nobena fotografija ni bila posneta z njegovim telefonom, tudi sicer nimajo nobene zveze s kaznivim dejanjem, niti ne nakazujejo na kaznivo dejanje. Pojasnjuje tudi dejanje, za katero je bil obsojen na N., pri čemer navaja, da dejansko ni bil sostorilec, ampak je le nudil storilcem namestitev. Navaja tudi okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, za katerega je bil oproščen obtožbe (glede priče M. G. in okoliščine, da naj bi od 25. do 5. ali 7.6. bil v Š. oziroma na Ibizi). Trdi, da sodišče ni ravnalo prav, ko ni verjelo priči M. R.. Njo je izkoristil za to, da bi prespal in za seks in ničesar resnega z njo ni planiral, saj ima v S. ženo, s katero živi. Je pa dejstvo, da je bil pri njej 15.4. pozno zvečer, vse do zgodaj zjutraj naslednjega dne. Ko je tožilstvo ugotovilo, da se rojstni datum pričinega nečaka ne ujema z datumom, ki ga je navedla priča, navaja, da je po drugi strani tožilstvo zagotovo preverjalo, ali je delala v restavraciji, ki jo je navedla in ali je 15.4. prejela plačo. To so zagotovo ugotovili, vendar tožilstvu ni ustrezalo in so zato navedli samo tisto, kar je v njihovo korist. Po njegovi oceni nima nobene teže dejstvo, da je bila na izolirnem traku najdena njegova DNK sled oziroma da to ni noben dokaz, pri čemer podaja tudi primerjavo s cigaretnim ogorkom. Enako kot njegov zagovornik izpostavlja tudi video posnetek, ko naj bi osebe na posnetku ne bilo njemu podobne.

22Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Izjave, ki naj bi jih sodeči sodnik dal obtožencu, nimajo podlage v izpodbijani sodbi, niti v spisovnem gradivu in niso izkazane. Kot je bilo že odgovorjeno njegovemu zagovorniku, sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe ni oprlo zgolj na podlagi DNK sledi obtoženca, ampak tudi na podlagi drugih dokazov in indicev, ki potrjujejo, da je obtoženec storil obe kaznivi dejanji, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Že zgoraj je pritožbeno sodišče obrazložilo, da kazenska zadeva iz priložene sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 4150/2012 z dne 6.3.2020 ni enaka obravnavani zadevi. Zgoraj je bilo tudi že odgovorjeno, da sodišče prve stopnje ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, načela domneve nedolžnosti in enakega varstva pravic. Pravilno je ocenilo izpovedbo priče B. M. kot tudi priče M. R., presoja izpovedbe priče M. G. pa za obravnavano zadevo ni relevantna, ker se nanaša na kaznivo dejanje za katerega je bil obtoženec oproščen obtožbe. Sodišče prve stopnje je dalo pravi pomen fotografijam v obtoženčevem telefonu, kar je ugotavljalo tudi z izpovedbo prič R. in U.. Pravilno je tudi ugotovilo obtoženčevo gibanje v času neposredno pred storitvijo kaznivega dejanja ter je pravilno ocenilo video posnetek, ki za obtoženca ni razbremenilen kot izpostavlja v pritožbi. Nič ni narobe, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo njegov zagovor, saj, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je ta tudi dokaz v kazenskem postopku. V kolikor sodišče ocenjuje obtoženčev zagovor v povezavi z oceno izpovedbe prič in zaključi, da obtoženčev zagovor ni verodostojen, ne pomeni, da je s tem kršena pravica do obrambe. Že zgoraj je bilo odgovorjeno, da je sodišče prve stopnje sledilo obtožencu, ki se je odločil, da bo podal zagovor na koncu dokaznega postopka, tako da ne držati očitek, da mu je bila kršena pravica do obrambe. Okoliščino, da je podal zagovor šele na koncu dokaznega postopka, tudi ni štelo v njegovo škodo v odločbi o kazenski sankciji.

O pritožbi okrožne državne tožilke ter preizkus odločbe o kazenskih sankcijah:

23Pritožnica navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo obteževalne okoliščine, trdi pa, da jim ni dalo prave teže oziroma, da jim je dalo premajhno težo glede na višino predpisane kazni in glede na kazni, ki se sicer izrekajo storilcem kaznivih dejanj velike tatvine. Glede kaznivega dejanja velike tatvine navaja, da se s takimi kaznivimi dejanji redko srečujemo, ker so veliko pogostejša kazniva dejanja po prvem odstavku 205. člena KZ-1. Izpostavlja ukradeni znesek 54.000,00 EUR in dejstvo, da obtoženec ni obubožan narkoman, ki bi se v nezadržni želji oziroma potrebi po novem odmerku droge hipoma odločil, da nekam vlomi in ukrade denar. Tudi glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti izpostavlja, da je obtoženec kaznivo dejanje storil naklepno, da je bilo ogroženo premoženje večje vrednosti, da je škoda več kot osemkrat presegla znesek, ki ga zakon določa za premoženje večje vrednosti. Po njeni oceni bi bilo potrebno upoštevati tudi obtoženčevo nepopustljivost in brezkompromisnost. Predlaga, da se za vsako kaznivo dejanje določi kazen zapora štirih let in nato izreče enotna kazen sedem let in deset mesecev.

24Ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb in na podlagi 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtožencu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen treh let zapora in nato, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen petih let in šest mesecev zapora. Primerjava obravnavanega kaznivega dejanja velike tatvine s kaznivim dejanjem velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1, ki jo izpostavlja pritožnica v pritožbi, za obravnavano zadevo ni relevantna. Že sama pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obteževalne okoliščine, razlika je le v tem, da pritožnica tem okoliščinam daje pretirano veliko težo tudi s primerjavami, ki to niso. Pritožnica trdi, da določeni in izrečena kazen ne ustrezajo kaznim, ki se sicer izrekajo storilcem kaznivih dejanj velike tatvine, vendar navedeno trditev ne obrazloži, saj primerjava kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 205. člena KZ-1 s kaznivim dejanjem po prvem odstavku istega člena ne more biti relevantna. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsem okoliščinam dalo pravo težo, tudi okoliščini, da je bil obtoženec na N. obsojen zaradi ropa, kar obtoženec v pritožbi neutemeljeno minimizira. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

25Obtoženec in njegov zagovornik ne izpodbijata dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 (razen v delu, v kolikor se pokriva s kaznivim dejanjem pod točko I/1 izreka sodbe, kar je bilo zgoraj obrazloženo). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je v opisu obravnavanega kaznivega dejanja pod točko I/2 očitno pomotno v tretji vrstici za besedi "I.S." izpadlo besedilo "Enota v D., izvedla nevarno dejanje, in sicer sta povzročila eksplozijo, tako, da sta uporabila", kar je vseboval tenor obtožnice. Gre za očitno napako. Tudi sicer iz opisa kaznivega dejanja (točka I/2) v povezavi z opisom kaznivega dejanja pod točko I/1 nedvoumno izhaja, da sta obtoženec in neznani sostorilec izvedla nevarno dejanje s povzročitvijo eksplozije, tako da sta uporabila plinske jeklenke, cevi in električne vodnike. Pomotno izpuščeno besedilo zato ni povzročilo nerazumljivosti izreka izpodbijane sodbe v tem delu.

26Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

27Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

28Ker obtoženec s svojo pritožbo in pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo sodno takso za pritožbo. Ta znaša 900,00 EUR (tarifna št. 7122 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).