VSL Sodba I Cp 674/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče tožencem naložilo, da so dolžni v roku 30 dni izprazniti sporno stanovanje, se iz njega izseliti ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožnici v posest (I. točka izreka), ter da so ji dolžni plačati 11.456,52 EUR uporabnine z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (za razliko do vtoževane uporabnine v višini 11.550 EUR - III. točka izreka) ter tožencem naložilo, da tožnici povrnejo 868,20 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2Toženci se pritožujejo zoper zamudno sodbo v celoti in iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter navajajo, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je izdalo zamudno sodbo, čeprav za izdajo le te niso bili izpolnjeni pogoji, kot jih določa 318. členom ZPP. V bistvenem podajajo tri pritožbene razloge. (1) Navajajo, da bi moralo sodišče upoštevati četrti odstavek 112. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) in določiti rok za izselitev, ki ne bi smel biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni. V tem delu je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in je sodba že iz tega razloga nezakonita. (2) Izpostavljajo, da se z odpovedjo najemne pogodbe niso nikoli strinjali, kar je izraženo s tem, da stanovanje še vedno zasedajo, zato bi tožnica morala pogodbo po tretjem odstavku 112. člena SZ-1 odpovedati sodno, česar ni storila, sodišče pa ji je nekritično sledilo. V tem delu je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, da je prišlo do odpovedi najemne pogodbe, čeprav temu ni tako. Posledično, ker toženci ne uporabljajo stanovanja brez pravnega temelja, je bila neupravičeno priznana tudi uporabnina, in bi sodišče zahtevek tudi v tem delu moralo zavrniti. (3) Kot tretji razlog navajajo, da sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati, saj so toženci na tožbo odgovorili, kar je razvidno iz podatkov spisa, predložili pa so tudi odločbo VSL I Cp 3560/2006 ter s tem izkazali nasprotovanje tožbenemu zahtevku. Sodišče je z izdajo zamudne sodbe evidentno kršilo njihovo pravico do izjave v postopku in je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi, ugotovi procesne kršitve, pravilno uporabi materialno pravo, popolno ugotovi dejansko stanje in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Skladno s 318. členom ZPP je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe, da sodišče toženi stranki tožbo pravilno vroči v odgovor, ta pa v zakonskem roku nanjo ne odgovori. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prvi odstavek 278. člena ZPP, ki določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen, ter da mora iz obrazložitve izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma, v katerem delu in zakaj. Pravilno se je sklicevalo na pravno teorijo, da za obrazloženega velja odgovor, v katerem je toženec navedel dejstva, s katerimi ga utemeljuje, iz njih pa mora biti razvidno vsaj ali nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. V določbi tega člena res ni izrecne zahteve, da bi toženec moral povedati, zakaj nasprotuje zahtevku, temveč le v kakšnem obsegu mu nasprotuje. Vseeno je treba iz celotnega konteksta določila razumeti, da ima tožena stranka dolžnost, da se izjavi o navedbah tožeče stranke, izjaviti pa se mora obrazloženo. Upoštevati je mogoče le substancirano prerekanje.¹ Ob takšnem tolmačenju zakonskega procesnega določila je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odgovorov tožencev (list. št. 19 in 21) ni mogoče opredeliti kot obrazloženih, prav tako je pravilno za nerelevantnega štelo sklep VSL I Cp 3560/2006 (B1). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bili toženci kot prava neuke stranke v 3. točki poziva na odgovor na tožbo (list. št. 17) opozorjeni in poučeni, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, v nasprotnem bo sodišče z zamudno sodbo, s katero bo ugodilo tožbenemu zahtevku, če bodo podani preostali pogoji po 318. členu ZPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi predloženega sklepa VSL I Cp 3560/2006 ni moglo sklepati, da toženci postavljenemu zahtevku v obravnavanem primeru nasprotujejo in v katerem delu. Ta sklep je bil izdan 7. 3. 2007 in se je nanašal na tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe. Glede na to, da je tožnica v tožbi navedla, da je 16. 5. 2014 tožencem odpovedala najemno pogodbo na podlagi 175. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), in glede na to, da je v letu 2020 (v tu obravnavani pravdi) vložila izpraznitveni zahtevek, predloženi sklep s strani tožencev v ničemer ni relevanten in ne more nadomestiti odgovora na tožbo. Toženci bi morali, da bi se odgovor na tožbo štel za obrazloženega, odgovoriti na bistvene tožbene očitke, predvsem na očitek, da so v stanovanju nezakonito, ker je bila 16. 5. 2014 najemna pogodba odpovedana. Ker tega niso storili, se tudi na nedopustnost izvršbe, katera je bila ustavljena že v letu 2007 (A33) ne morejo uspešno sklicevati. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se za neobrazloženi odgovor na tožbo tožencev šteje, kot da ni bil vložen, ter da je podan prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe.

6Pritožbeni ugovor v zvezi z rokom izselitve prav tako ni utemeljen. Toženci se nepravilno sklicujejo na četrti odstavek 112. člena SZ-1. To določilo velja v primeru sodne odpovedi najemne pogodbe. Spregledajo pa, da tožnica svojo tožbo utemeljuje na bivanju tožencev v spornem stanovanju brez pravnega temelja, torej na 111. členu SZ-1, ki pa rokov v primeru tožbe na izpraznitev stanovanja ne določa. V sodni praksi je običajno, da sodišča v tovrstnih primerih določijo krajši rok za izpraznitev, kot ga določa 112. člen SZ-1, kar je logično, saj zakon uporabnikom, ki stanovanje uporabljajo brez pravnega naslova, ne daje takšnega varstva, kot najemnikom po 112. členu SZ-1 ob sodni odpovedi najemne pogodbe.

7Tudi pritožbeni ugovor glede sodne odpovedi najemne pogodbe ni utemeljen. Ni dvoma, da 175. člen ZIZ predstavlja lex specialis nasproti 112. členu SZ-1. 175. člen ZIZ namreč določa, da če je najemno razmerje nastalo po pridobitvi upnikove zastavne pravice na nepremičnini, lahko kupec ne glede na zakonske in pogodbene roke odpove pogodbo o najemu in zakupu z odpovednim rokom enega meseca. Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v pritožbeno izpostavljeno dilemo, ali je tudi po 175. členu ZIZ v primeru spora obvezna sodna odpoved najemne pogodbe, tako kot po 112. členu SZ-1, je ta pritožbeni ugovor neutemeljen, ker se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, skladno s 338. členom ZPP pa zoper zamudno sodbo pritožbeni razlog ugotovitve zmotne in nepopolne dejanskega stanja ni dopusten. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila najemna pogodba odpovedana v letu 2014 (A10), takšna ugotovitev pa sodi s domeno ugotavljanja dejanskega stanja, zato toženci s pritožbeno navedbo, da se z odpovedjo najemne pogodbe ne strinjajo in se nikoli niso strinjali, kar je razvidno že iz tega, da stanovanje še vedno zasedajo,² ne morejo biti uspešni. Kot navedeno, so toženci imeli možnost v odgovoru na tožbo povedati, ali so z odpovedjo najemne pogodbe soglašali ali ne, česar niso storili. Ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje, da je do odpovedi najemne pogodbe prišlo, je utemeljen nadaljnji zaključek, da toženci v predmetnem stanovanju prebivajo brez pravnega temelja.³ Neutemeljena je posledično tudi pritožbena navedba, da sodišče ne bi smelo priznati zahtevane uporabnine.

8Ob povedanem tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, saj je zamudno sodbo pravilno izdalo, ker je pravilno ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Sodišče torej ni kršilo toženčeve pravice do izjave in ni podana postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni izvedlo kontradiktornega postopka.

9Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Toženci s pritožbo niso uspeli, zato krijejo svoje pritožbene stroške, tožnici pa morajo povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo in sicer nagrado v višini 625 točk, kar znaša 375 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 7,5 EUR, 22 % DDV na oboje pa 84,15 EUR, skupaj 466,65 EUR (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba Ljubljana, 2005, stran 564.
² Tudi dejstvo zasedanja stanovanja spada pod ugotavljanje dejanskega stanja, katerega sodišče ne sme uradoma ugotavljati, ampak bi ga morali toženci zatrjevati najmanj kot nespornega.
³ 8. in 9. točka obrazložitve.