UPRS Sodba in sklep I U 1600/2018-23

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog tožeče stranke za stransko intervencijo se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi predložila devizni knjižici št. ..... in ........, katerih imetnik je bil A.A. (v nadaljevanju: zapustnik) in ki sta bili na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju št. 58 0 O 176841 16 O z dne 2. 6. 2016 v celoti preneseni na tožečo stranko. Iz knjižic je razvidno, da je A.A. sredstva na knjižicah 9. 4. 1998 prenesel na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije BiH (v nadaljevanju: JPR) in da sta bili knjižici istega dne saldirani, saj je bilo stanje sredstev na dan prenosa 0,00. Priloženo je bilo tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH (v nadaljevanju: Zavod za plačilni promet), ki izkazuje, da je A.A. na svoj JPR prenesel sredstva v višini 5.457,25 BAM.

2Tožena stranka je na tej podlagi in na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) ugotovila, da so bila sredstva deviznih vlog št. 2070952 in 478156 v celoti prenesena na JPR ter in da zato ne gre za neizplačani stari devizni vlogi po določbah (2. člena) ZNISESČP. V zadevi je bilo odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP.

3Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi in pripravljalnih vlogah navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in drugi) Republiki Sloveniji naložilo, da se varčevalcem, ki so v enakem položaju kot Ališićeva in drugi pritožniki, zagotovi poplačilo starih deviznih vlog iz podružnic Ljubljanske banke v Sarajevu in Zagrebu, pri čemer morajo biti prihranki izplačani pod enakimi pogoji, kot tisti, ki so imeli vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Iz 147. odstavka sodbe v Zadevi Ališić in drugi izhaja, da je obveznost Republike Slovenije za poplačilo izključena le za tiste stare devizne vloge varčevalcev, ki so jih v postopku privatizacije tudi uporabili, kar pa ne velja v njenem primeru. Nasprotuje zaključkom, da je prenos na JPR temeljil na svobodni volji in aktivni udeležbi pokojnega očeta, saj so prenos opravile banke. Enotni bančni račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju: Agencija za privatizacijo) je bil odprt po uradni dolžnosti in je predstavljal certifikat za uporabo v postopku privatizacije, kot izhaja iz „Zakona o ugotavljanju in izvršitvi terjatev grajenja v postopku privatizacije,¹ za katerega pa je Ustavno sodišče FBiH ugotovilo, da je neustaven in so se tako določbe, ki se nanašajo na prenos, prenehale uporabljati. Ni res, da bi se pokojni oče svobodno odpovedal denarju v zameno za prejem certifikata z zelo omejeno možnostjo uporabe. Iz potrdil, s katerimi je tožena stranka razpolagala v postopku, je izhajalo, da sredstva niso bila porabljena, a tožena stranka tega sploh ni štela za relevantno (pa bi morala). Toženi stranki tako očita, da bi ji morala dati možnost, da predloži dokaze o tem, da očetu in tudi njej sredstva niso bila izplačana oziroma jih nista imela možnosti dobiti izplačane. Za odgovornost Republike Slovenije, da izplača staro devizno vlogo, je namreč edino pomembno, ali so bila sredstva uporabljena v postopku privatizacije v FBiH oziroma ali so bila izplačana na kakšen drug način. Ker oče niti tožeča stranka deviznih sredstev v privatizaciji v FBiH nista uporabila niti jima niso bila izplačana na noben drug način, je odločitev tožene stranke materialnopravno napačna in v nasprotju z 2., 8., 14., 22. in 67. členom Ustave RS in 1. členom Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: Konvencija). Sklicuje se tudi na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in Zakona o obligacijskih razmerjih FBiH, po katerih imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo in Republika BiH sta vstopili v obveznost poleg Republike Slovenije. Z vložitvijo zahteve za verifikacijo je od tožene stranke zahtevala, da ji po ZNISESČP izplača njeni stari devizni vlogi, kot je določeno v sodbi v Zadevi Ališić in drugi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevi za verifikacijo, podredno pa naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločitev. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Sodišču tudi predlaga, da prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ker je ta določba v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi. Republika Slovenija se je z ratifikacijo Konvencije zavezala, da bo spoštovala in izvrševala sodbe ESČP, to obveznost pa je z dikcijo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP kršila. Tožeča stranka meni, da se z ustavnopravnega vidika v zvezi z navedeno določbo in odločbo tožene stranke zastavlja vprašanje skladnosti z načelom pravne in socialne države oziroma pravne varnosti (2. člen Ustave RS) ter enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Oboje pa je imelo za posledico tudi poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS).

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da do prenosa ni prišlo je že sama izrecno navedla v zahtevi za verifikacijo, kar pa tudi sicer izhaja iz predloženih knjižic in potrdil Zavoda za plačilni promet in Agencije za privatizacijo. Poudarja, da že ugotovitev prenosa deviznih vlog na JPR ne omogoča ugoditve zahtevi za verifikacijo. Prenosi so bili izvršeni na podlagi svobodne volje imetnikov deviznih vlog. Imetniki deviznih vlog so devizne knjižice, ki so jih imeli ves čas v posesti, prinesli v banko in zahtevali prenos, s čimer so jasno izjavili svojo voljo. V kolikor temu ne bi bilo tako in bi se prenosi opravili brez volje imetnikov vlog, v knjižici prenos sredstev seveda ne bi bil zabeležen. Nadalje navaja, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni z ničemer izkazala, da se pokojni oče oziroma tožeča stranka sama s prenosom ni strinjala oziroma da bi kakorkoli aktivno delovala v smeri, da bi se eventualno vzpostavilo prvotno stanje. Prav tako pa navaja, da z ugotovitvijo Ustavnega sodišča FBiH iz leta 2001 določbe Zakona FBiH97, ki so se nanašale na prenos na JPR, niso bile razveljavljene oziroma ni bila ugotovljena ničnost prenosov. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo skrajšanega postopka v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo mogoče relevantno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka v svoji zahtevi, ob tem pa je enako dejansko stanje izhajalo tudi iz uradnih podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP. Tožeče stranke v postopku ni zaslišala niti je ni pozvala, da se izreče o razlogih za zavrnitev, saj je ocenila, da to za razjasnitev stanja ni potrebno in je to tudi v skladu s splošnim načelom ekonomičnosti postopka ter ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe. Sodbo v Zadevi Ališić in drugi je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Varčevalci, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije FBiH, so namreč s prenosom na JPR pridobili pravice v razmerju do FBiH. Po prenosu na JPR devizne vloge niso bile več obveznost (v nadaljevanju: Glavna podružnica Sarajevo), zato tudi ni odgovornosti Republike Slovenije za prevzem izpolnitve te obveznosti. Zahtevo tožeče stranke za verifikacijo je utemeljeno zavrnila, saj po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne gre za neizplačani stari devizni vlogi, iz katere bi tožeča stranka imela pravice po ZNISESČP. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja, da je Republika Slovenija odgovorna, pa čeprav le solidarno, za vračilo deviznih sredstev. Glede na navedbe tožene stranke, s katerimi prenaša odgovornost na BIH/FBiH meni, da bi imeli omenjeni pravni interesi za sodelovanje v obravnavani zadevi. Zato predlaga, da sodišče kot interveniente v tem postopku povabi Bosno in Hercegovino in Federacijo Bosne in Hercegovine.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek 2. člena).

9Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

10To, da so bila sredstva na deviznih vlogah št. ........ in ......... (ki ju je tožeča stranka podedovala) iz naslova stare devizne vloge prenesena na JPR na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju: Zakon FBiH/97)², in med strankama ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH, ter zatrjuje, da jih je ustavno sodišče te države spoznalo za protiustavne. Po presoji sodišča zato v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke. Za tožečo stranko nadalje ostaja sporno vprašanje uporabe 2. člena ZNISESČP, in sicer pravna narava tega prenosa oziroma pravna relevantnost okoliščin prenosa sredstev na JPR oziroma, ali je do prenosa prišlo po volji ali na podlagi ravnanja tožničinega pravnega prednika.

11Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče RS) je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 v dejansko primerljivi zadevi že odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: „Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republike Slovenije.“

12V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. V obrazložitvi je tako pojasnilo, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke (Ljubljanska banka, d.d.).

13V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

14Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke.³ V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Kot je v že omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče RS, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR zato za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, tako da je tožena stranka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja zapustnika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

15Tudi tožbene navedbe o tem, da devizna sredstva niso bila uporabljena, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali so bila prenesena sredstva kasneje unovčena ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

16Sodišče tudi pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: Konvencija).

17Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi⁴ pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

18ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP.

19Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je neutemeljen tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku in mora takrat izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka ter je takšno dejanje tudi za uveljavitev in zavarovanje strankine pravice ter pravne koristi odveč.⁵

20Iz zahteve tožeče stranke je razvidno, da je zahtevala verifikacijo deviznih vlog št. ......... in ............ Zahtevi je priložila obe devizni knjižici, iz katerih je razviden prenos na JPR in saldirano stanje ter številna potrdila, ki so izkazovala stanje sredstev iz naslova stare devizne vloge na JPR zapustnika, kot je to ugotovila tudi tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Glede na navedena dejstva, ki jih v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama stranka, in ki jim v tožbi tudi ne oporeka (prav tako ne zatrjuje, da bi tožena stranka razpolagala s pomanjkljivimi podatki), so v po presoji sodišča v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

21Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da naj sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne s Konvencijo. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS.⁶ Tožeča stranka navedeni predlog za prekinitev postopka utemeljuje s tem, da varčevalci zaradi določbe drugega odstavka 2. člena ZNISESČP niso v enakem položaju kot pritožniki v Zadevi Ališić in drugi. Sodišče je že pojasnilo, da tožeča stranka ni v bistveno podobnem položaju, ampak obratno, da je njen položaj drugačen kot položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi. Iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te sodbe izhaja, da očitki o neskladju s 14. in 22. členom Ustave niso utemeljeni. Sodišče prav tako zavrača sklicevanje tožeče stranke na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-266/95, ki je presojalo ustavnost zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma (v kateri je ugotovilo kršitev Ustave RS, ker bi preklic posamičnih upravnih aktov (glede pridobitve državljanstva), pomenil poseg v tri ustavne pravice, med njimi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), saj po presoji sodišča v omenjeni zadevi ne gre za podoben položaj kot v obravnavani zadevi. Po presoji sodišča položaj tožeče stranke položaju pobudnikov v zadevi U‑I‑266/95 ni podoben. Tožeča stranka je imela terjatev do Banke in ne do Republike Slovenije. Republika Slovenija je obveznost izplačila starih deviznih vlog prevzela šele z ZNISESČP, ki torej predstavlja pravno podlago za to, da je Republika Slovenija dolžna poplačati vloge varčevalcev Banke, ni pa bila s tem zakonom uvedena odgovornost za poplačilo terjatev do Banke, ki so prenehale, ker so bile prenesene na JPR. Tako ne drži trditev tožeče stranke, da ji je zakon odvzel pravico do izplačila, saj pravice terjati plačilo od Republike Slovenije nikoli niti ni imela. Sodišče je že pojasnilo razloge, zaradi katerih šteje, da je taka ureditev skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve imetnikov deviznih vlog Banke, zato tega v tem delu ponovno ne pojasnjuje. Iz istih razlogov so neutemeljene trditve tožeče stranke, da je kršen 2. člen Ustave RS, ker naj bi prišlo do povratnega učinkovanja v že zaključeno dejansko stanje (kar izhaja iz ustavnosodne prakse, po kateri so pravice, ki imajo svoj temelj v pogodbah, pridobljene pravice). Kot že rečeno, tožeča stranka do Republike Slovenije nikoli ni imela pravice, ki bi temeljila na pogodbi, ampak je takšno pravico imela (le) do Banke. Pravica terjati poplačilo obveznosti Banke od Republike Slovenije pa je bila vzpostavljena z ZNISESČP za tiste varčevalce, ki izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom.

22Tožeča stranka zatrjuje še poseg v pravico do zasebne lastnine in navaja, da gre za izgubo njene premoženjske pravice, kot izhaja iz stare devizne vloge. Meni, da določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP varčevalcem, ki so vloge prenesli na JPR, ne daje možnosti za izplačilo vrednosti na deviznih vlogah. Kot je sodišče že pojasnilo, tožeča stranka z ZNISESČP ni izgubila premoženjske pravice, ker se zanjo z ZNISESČP nič ni spremenilo. Pred uveljavitvijo tega zakona je imela najprej terjatev do Banke, nato pa je imela na podlagi predpisov tuje države sredstva na JPR, ki naj bi jih porabila v procesu privatizacije v drugi državi. Če ji je bilo to kakorkoli preprečeno, ne gre za vpliv in odgovornost Banke niti Republike Slovenije. ZNISESČP zato v ničemer ni posegel v položaj tožeče stranke oziroma v pravice, kakršne je imela pred njegovo uveljavitvijo.

23Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

24Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni bilo sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko ter se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalnih vlogah. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku⁷. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena Konvencije v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁸ Tak je tudi obravnavani primer.

K II. točki izreka:

25Sodišče zavrača predlog tožeče stranke, da naj v predmetni postopek povabi Bosno in Hercegovino (BiH), po pravobranilstvu, in Federacijo Bosne in Hercegovine (FbiH), po pravobranilstvu, kot stranska intervenienta - udeleženca. Tožeča stranka navedeni predlog utemeljuje z navedbami o odgovornosti Republike Slovenije za vračilo deviznih sredstev, pri čemer se sklicuje na navedbe tožene stranke, ki prenaša odgovornost na BiH/FBiH, zaradi česar meni, da bi imeli omenjeni pravni interes za sodelovanje v obravnavani zadevi.

26Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena ZUP ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku (prvi odstavek). Dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku mora sodišče ravnati tudi, če je v spornem pravnem razmerju kakšna tretja oseba udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo.

27V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 19. člen ZUS-1. Odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva na stranska udeleženca, ki jih predlaga tožeča stranka in odločitev v obravnavani zadevi ne posega v njune pravice. Poleg tega tožeča stranka predlaga udeležbo tujih držav kot stranskih udeležencev v postopku, ki niso podvržene jurisdikciji slovenskega sodišča.

28Iz navedenih razlogov je sodišče predlog tožeče stranke za stransko intervencijo zavrnilo.

K III. točki izreka:

29Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Očitno je mišljen Zakon o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije (SI. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji -v nadaljevanju FBiH97).
² Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji.
³ Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019
⁴ Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
⁵ Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251
⁶ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18.
⁷ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.
⁸ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.