7. člen ZNISESČP

Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.

Ker tožnik ni vložil popolne vloge, na podlagi katere bi tožena stranka kot pristojni organ lahko po vsebini odločala o njegovi zahtevi, je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo. Glede takšne situacije je Vrhovno sodišče povedalo,da je “za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Tožena stranka v izrek odločbe, ki jo izda na podlagi ugovora, navede le znesek, ki je podlaga za izvršitev izplačila. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapiše zneska, izplačila katerega upravičenec ne more uveljavljati. Taka posebna zakonska ureditev odločanja o verifikaciji neizplačanih starih deviznih vlog (na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožena stranka) torej ne omogoča stališča, da tožena stranka ni odločila o delu zahtevka zgolj zato, ker odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni izrecno zapisala v izreku.

Sodišče se strinja, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo tožeča stranka ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi. Vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da sta se relevantno dejansko stanje ali ustrezna pravna podlaga spremenila. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala. Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, tako nedvomno ne predstavlja sprememb pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, pa bi to kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, kar je možno uveljavljati le v upravnem sporu zoper prvo zavrnilno odločbo.

Sodišče se sicer strinja, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo tožeča stranka ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi. Vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da sta se relevantno dejansko stanje ali ustrezna pravna podlaga spremenila. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala. Glede na navedeno je zato tudi po presoji sodišča tožena stranka mogla zahtevo tožeče stranke zavreči. Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, tako nedvomno ne predstavlja sprememb pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, pa bi to kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, slednje pa bi morala tožeča stranka uveljavljati v upravnem sporu zoper prvo zavrnilno odločbo.

Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi. Vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da sta se relevantno dejansko stanje ali ustrezna pravna podlaga, na katerih temelji zahtevek, spremenila. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni izkazala. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka mogla zahtevo tožeče stranke zavreči. Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, tako nedvomno ne predstavlja sprememb pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, bi to kvečjemu pomenilo napačno uporabo materialnega prava, slednje pa bi morala tožeča stranka uveljavljati v upravnem sporu zoper (prvo) zavrnilno odločbo.

Prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP.

Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov, razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz podatkov spisa (poziva tožene stranke z dne 26. 10. 2018) bi se sicer dalo sklepati, da je tožena stranka zahtevo tožeče stranke zavrgla, ker tožeča stranka ni priložila kopije devizne knjižice oziroma potrdila o stanju vloge, kopijo osebnega dokumenta upravičenca ter dokazila o imetniku in številki transakcijskega oziroma osebnega računa, na katerega bodo nakazana sredstva iz neizplačane stare devizne vloge, vendar pa se s tem ne more sanirati nezakonitosti sklepa. Sklep ne vsebuje obrazložitve, zakaj je vloga do tolikšne mere nepopolna, da je ni mogoče vsebinsko obravnavati.

Pri pravicah, obveznostih oziroma pravnih razmerjih civilnega prava, o katerih odloča sodišče, je predhodno vprašanje podano samo, kadar je pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sporno med strankama ali več strankami v upravnem postopku. Če sodeluje v upravnem postopku samo ena stranka in se pojavi dvom o obstoju pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice oziroma pravnega razmerja. Ker je tožena stranka zmotno presodila, da je vprašanje imetništva devizne vloge v obravnavani zadevi predhodno vprašanje, in je tožeči stranki naložila, naj vložiti vlogo pred pristojnim organom ter nato ustavila postopek, je bistveno kršila določbe postopka in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Glede na določbe Uredbe (EU) 2016/1191 z dne 6. 7. 2016 bo bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tudi presoditi, ali je poziv tožene stranke na dopolnitev zahteve tožeče stranke v zvezi s pooblastilom upravičen. Kot je navedla tožeča stranka, je pooblastilo za zastopanje v postopku verifikacije overil notar v Nemčiji (overjen je torej podpis tožeče stranke na pooblastilu), s tem pa je potrjeno ime (identiteta) tožeče stranke. Po oceni sodišča bi zato lahko šlo za javno listino v smislu Uredbe EU.

Republika Slovenija je prevzela izpolnitev obveznosti banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti. Upnica se z dokončnim in pravnomočnim informativnim izračunom odpoveduje le tistim zahtevkom iz naslova neizplačanih deviznih vlog, ki so predmet informativnega izračuna. Informativni izračun se na (višjo) s pravnomočno sodno odločbo priznano terjatev ne nanaša, zato se upravičenec (upnica) tem zahtevkom ne odpove. Še posebej ne zato, ker dolžnik (Ljubljanska banka d.d.) na podlagi prevzema izpolnitve ni (bil) razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upravičencev (upnice) in lahko upravičenci (upnica) kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja samo dolžnika. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo (upničino) korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo. To je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru brez utemeljitve retroaktivno poseženo v že pridobljene pravice upravičence

V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

Upnica se s tem, ko ni vložila ugovora zoper informativni izračun, ni odpovedala zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo, po kateri so ji priznani tudi pravdni stroški, prav tako pa se tudi ni odpovedala izvršilnim stroškom. V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP (to je do 4. 7. 2015) že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo.

Tretji odstavek 20. člena ZNISESČP določa, da če upravičenec v roku 60 dni od pravnomočnosti odločbe o zahtevi za verifikacijo ne predlaga nadaljevanja sodnega postopka, prekinjenega na podlagi prvega odstavka tega člena, se šteje, da je umaknil tožbo ali pravno sredstvo. Pravni pouk o tem je zapisan v sklepu o prekinitvi postopka. V predmetni zadevi je informativni izračun neizplačane stare devizne vloge postal pravnomočen in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upnica kljub izrecnemu pravnemu pouku v sklepu o prekinitvi postopka v zakonsko določenem roku nadaljevanja prekinjenega izvršilnega postopka ni predlagala, zato je šteti, da je predlog za izvršbo umaknila. Z enotnim verifikacijskim postopkom je zakonodajalec poskrbel za enako obravnavo vseh varčevalcev, zlasti pa upnikom (sploh) zagotovil možnost poplačila obveznosti od nekoga, ki ni stranka izvršilnega naslova. S tem torej ni prišlo do nobenega posega v pridobljene pravice oz. samo terjatev, ki jo imajo upniki na podlagi izvršilnih naslovov, temveč je bil urejen le verifikacijski postopek, v katerem lahko upniki hitreje, predvsem pa učinkovito pridejo do poplačila svoje terjatve, kar je končno njim v

Že iz tožničinih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi izhaja, da je vložila zahtevo za verifikacijo tiste devizne vloge, ki jo je podedovala po svojem pokojnem očetu in o kateri je tožena stranka že pravnomočno odločila. Tožnica je torej uveljavljala isti zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjem (že pravnomočno zaključenem) postopku.

Za interpretacijo sodbe v zadevi Ališič in ostali ter njeno uporabo v konkretni zadevi, kjer je prišlo do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun, je razpolaganje poleg pravic (u)porabe oziroma uživanja plodov ključna komponenta pravice do mirnega uživanja imovine. V predmetni zadevi je pomembno, ali so bile prenesene vloge (u)porabljene v privatizacijskem procesu po volji upravičenca, ali ne. Izključitev osebe iz povračilne sheme zgolj na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene ne glede na okoliščine tega prenosa, pomeni napačno razlago in uporabo sodbe v zadevi Ališić in ostali. Dejansko stanje v odločbi ni v zadostni meri ugotovljeno zgolj s podatkom o tem, da so bila sredstva tožnika na določen dan in na podlagi zakona prenesena na privatizacijski račun, ampak bi tožena stranka morala tožniku dati možnost, da se izjasni o tem, ali je aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun.

V zadevi gre za odločanje o pravicah in obveznostih, ki so uvedene z določbami ZNISESČP, v obsegu in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali ne prestavlja neposredne podlage za odločanje o posamičnih pravicah, temveč se z njo, zaradi okoliščin sistemske narave, Republiki Sloveniji nalaga obveznost uvedbe splošnih ukrepov na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko B.B., C.C. in vsi drugi, ki so v enakem položaju kot onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank, ki jo je Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Navedbi tožnika, da svoj zahtevek uveljavlja na podlagi 147. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali, zato ni mogoče slediti. V okviru pilotnega postopka v zadevi Ališić je ESČP v letu 2017 izdalo dva sklepa o nedopustnosti, in sicer v zadevi Hodžić proti Sloveniji, v katerem se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da pritožnikovi prihranki (enako kot v zadevi Ališić) niso bili preneseni na privatizacijski račun, in v zadevi Zeljković proti Slov

Procesna zakonitost (kot odraz načela pravne države) v upravnem sporu zahteva, da sodišče, ne glede na morebitno utemeljenost tožbe, najprej preveri izpolnjenost zakonsko določenih procesnih predpostavk, na podlagi katerih se meritorna presoja izpodbijanega upravnega akta lahko začne. Brez njih vsebinsko odločanje sodišča o spornem predmetu ni dopustno.

Na podlagi napotka ESČP iz zadeve Ališič in drugi (št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014) je zakonodajalec sprejel zakon, po katerem se bo sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev reševal v verifikacijskem postopku s pomočjo instituta prevzema izpolnitve.