6. člen ZNISESČP

Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014. Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presod

Tožeča stranka ne uveljavlja, da je pogoj evidentiranja prenosa terjatve stvarno neupravičen oziroma da je nesmiseln ali povsem nepotreben. Tožeča stranka torej ne utemeljuje in ne uveljavlja, da pogoj evidentiranja sploh ne bi smel biti predpisan, za katerega koli upravičenca, pri čemer ima z vidika EKČP zakonodajalec Republike Slovenije določeno polje proste presoje. Ne glede na to, da torej stvarna upravičenost pogoja evidentiranja ni sporna med strankama, sodišče dodaja, da zakon osebi, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, ne nalaga konkretnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, temveč le, da o prenosu terjatve iz naslova hranilne vloge (ustrezno) obvesti banko in da to obvestilo izkaže v postopku. Tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenih prepričljivih argumentov, da iz razlogov, ki so bili izven njenega vpliva, ni mogla izpolniti zakonskega roka za izpolnitev svoje obveznosti. Pri uveljavljanju varstva pravic do mirnega uživanja imovine je namreč treba upoštevati tudi skrbnost ravnanja osebe, ki trdi, da ji je poseženo v to pravico iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in drugi št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.

Ko je imetnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge svojo terjatev prenesel na fizično osebo na podlagi (veljavnega) pravnega posla, je morala fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, pridobitev terjatve evidentirati pri Glavni podružnici Zagreb oziroma Sarajevo do 1. 12. 2015, torej v roku, ki je z zakonom predpisan materialni prekluzivni rok. Če pridobitve terjatve ni evidentirala do izteka roka, skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP ni bila upravičena uveljavljati zahteve za verifikacijo.

Upravičenec po ZNISESČP je fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane devizne vloge. Zakon ne razlikuje med osebami, ki so prvotni imetniki terjatev in osebami, ki so terjatve pridobile na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva. B.B. in C.C., od katerih je tožnik pridobil 1/3 terjatve D.D. do Banke, sta fizični osebi in do trenutka, ko sta svoje deleže na terjatvi prenesli na tožnika, sta bili imetnici terjatev iz naslova neizplačane devizne vloge. Izpolnjevali sta torej oba pogoja iz prvega odstavka 6. člena ZNISESČP. Ker je tožnik terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge od navedenih upravičenk pridobil na podlagi veljavnih pravnih poslov (darilnih pogodb), bi jih moral v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP pravočasno evidentirati.

Upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v hrvaški jezik), razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, ko je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom. Glede na omenjeno je treba sedmi odstavek istega člena, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). ZUP v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba dati stranki pred izdajo upravne odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. ZUP ne določa, da se ta pravica lahko uresniči zgolj v obliki zaslišanja.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe so zgolj navedena dokazila, ki jih je priložila tožnica k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge in dokazila, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila tožena stranka od banke. Manjka pa del obrazložitve, kako je na podlagi predloženih in pridobljenih dokazov tožena stranka ugotovila dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, navedeni niso odločilni razlogi za presojo posameznih dokazov, niti niso navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejetje določene odločitve. Narejena tudi ni dokazna ocena s strani tožnice k zahtevi predloženih dokazil, s čimer je bila tožnici le navidezno dana možnost, da je kot stranka udeležena v postopku. V dokazno oceno niso povzete in vključene niti navedbe tožnice, ki jih je poslala toženi stranki na podlagi poziva na izjasnitev pred izdajo izpodbijane odločbe.

To, da so bila sredstva prenesena na JPR na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožnika.

V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH.

Neizplačana stara devizna vloga iz prvega odstavka 6. čena ZNISESČP ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne računa za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

Darovalec A.A. je umrl 6. 8. 2010, skoraj pet let po sklenitvi darilne pogodbe. Terjatev do Banke tako ni mogla biti del njegove zapuščine, saj je že pred njegovo smrtjo z darilno pogodbo prešla na tožnika. Tožnikova trditev, da ne drži, da ni evidentiral darilne pogodbe je tako pavšalna, da je sodišče ne more preizkusiti, tožbene navedbe v tem delu pa so posledično neutemeljene.

Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu Banka ni mogla upreti, je prenehalo dolžniško upniško razmerje med tožnikom in Banko. Ker gre za neobstoječ dolg Banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija.

Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati.

Tožeča stranka je zahtevala verifikacijo devizne vloge A. d.d., banke D., ki ne ustreza opredelitvi neizplačane stare devizne vloge po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP, saj ne gre za devizno vlogo podružnice B. ali C. Terjatev, ki jo v obravnavanem postopku uveljavlja tožeča stranka ni terjatev do Banke, za katero bi odgovarjala Republika Slovenija na podlagi določb ZNISESČP. Zavrženje zahteve tožeče stranke na podlagi 129. člena ZUP, ki se uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP je pravilna, saj tožeča stranka ne uveljavlja upravičenja po določbah ZNISESČP.

V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena točke ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva.

V obravnavanem primeru, v katerem so dejanske okoliščine enake, pa podružnica B. oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke. Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva.

Odgovor tožnika na zahtevo za dopolnitev dokumentacije je bil nesporno oddan na pošto dne 12. 10. 2019, to je pred potekom roka za dopolnitev dokumentacije, ki se je iztekel 16. 10. 2019, ko je tožena stranka že izdala izpodbijani sklep. Odgovor tožnika z dne 12. 10. 2019, torej predstavlja pravočasno vlogo stranke, ki bi jo morala tožena stranka upoštevati pri svoji odločitvi. V odgovoru je tožnik predložil sklep o dedovanju, ki je dokazilo o pravno odločilnem dejstvu – pravnem nasledstvu predmetne devizne vloge. Ker tožena stranka ni počakala na pravočasno vloženo vlogo tožnika, je kršila pravico tožnika do izjave v postopku; zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka. Ker se o pravočasno predloženem sklepu o dedovanju tožena stranka ni opredelila v izpodbijanem sklepu, je z ugotovitvijo, da zadevna devizna vloga ni bila prenesena na tožnika, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR zato za odločitev v primeru izkazan

Razlaga 6. člena ZNISESČP, da je za izpolnitev dolžnosti obvestila Glavni podružnici Sarajevo o pridobitvi terjatve zadoščalo, da pridobitelj s priporočeno poštno pošiljko na Glavno podružnico Sarajevo pošlje dokazila o pridobitvi terjatve, ni nemogoč pogoj. Zakon po taki razlagi namreč pridobitelju ne nalaga konkretnega oziroma uspešnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, kot zmotno meni tožeča stranka, temveč le, da na ustrezen način zagotovi podatke o prenosu terjatve. Po oceni sodišča je imela Republika Slovenija kot dolžnica na podlagi ZNISESČP tudi legitimen interes, da že zaradi predvidljivosti obsega svoje obveznosti določi prekluziven rok za evidentiranje pridobitve terjatve.

Razlaga 6. člena ZNISESČP, da je za izpolnitev dolžnosti obvestila Glavni podružnici Sarajevo o pridobitvi terjatve zadoščalo, da pridobitelj s priporočeno poštno pošiljko na Glavno podružnico Sarajevo pošlje dokazila o pridobitvi terjatve, tudi po presoji sodišča ni nemogoč pogoj. Zakon po taki razlagi namreč pridobitelju ne nalaga konkretnega oziroma uspešnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, kot zmotno meni tožeča stranka, temveč le, da na ustrezen način zagotovi podatke o prenosu terjatve. Sodišče v tem pogledu pripominja še, da nadaljnja usoda teh podatkov ni predmet pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko, temveč med banko oziroma Skrbništvom in Republiko Slovenijo, ki je, kot je bilo obrazloženo, te podatke bila upravičena zahtevati. Da bi bila izpodbijana odločba posledica drugačne razlage tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, tožeča stranka niti ne navaja. Navedbe tožeče stranke, da gre za nemogoč pogoj, so iz navedenih razlogov neutemeljene.