UPRS Sodba I U 1095/2019-12

I. Tožbi se ugodi, sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, št. 0041-3602/2017/6 z dne 27. 5. 2019, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

1Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 10. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) kot nepopolno zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane devizne vloge. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka dne 22. 12. 2017 vložila zahtevo za verifikacijo, ki ni bila popolna in primerna za obravnavo. Tožečo stranko je zato dne 21. 9. 2018 in 6.11.2018 pozvala na dopolnitev zahteve, ji določila tridesetdnevni rok za dopolnitev vloge ter jo opozorila, da bo brez zahtevanih podatkov vlogo zavrnila. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je iz vročilnic razvidno, da sta bili zahtevi za dopolnitev tožeči stranki vročeni 27. 9. 2018 in 13. 11. 2018. Ker tožena stranka do izdaje odločbe ni prejela dopolnitve vloge ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev, je zahtevo tožeče stranke zavrgla.

2Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovitev tožene stranke, da je bila vloga nepopolna in neprimerna za obravnavo, nima pravne podlage. Tožeča stranka je v zahtevi za verifikacijo navedla eno identifikacijsko številko, kot določa drugi odstavek 10. člena ZNISESČP. Tožena stranka niti v zahtevi za dopolnitev vloge niti v izpodbijanem sklepu ni navedla, zakaj v zahtevi navedena identifikacijska številka ne zadošča. Zahteva tožene stranke, da mora tožeča stranka za veljavno overitev predložiti tudi apostille, s katerim pristojni organ Nemčije potrdi pristnost podpisa in pečata notarja na tuji javni listini, ni skladna z Uredbo (EU) 2016/1191 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. 7. 2016 o spodbujanju prostega gibanja državljanov s poenostavitvijo zahtev za predložitev nekaterih javnih listin v Evropski uniji in o spremembi Uredbe (EU) št. 1042/2012 (v nadaljevanju Uredba EU), ki predpisuje, da so javne listine, med drugim tudi overitev podpisa na zasebnih listinah, oproščene vseh oblik legalizacije in podobnih formalnosti. Dejstvo, da tožeča stranka ni dostavila zahtevane listine, ne more biti razlog za zavrženje zahteve, saj v tem primeru tožena stranka lahko odloči na podlagi predloženih listin. Izpodbijani sklep tudi ni obrazložen, saj ne navaja, katere domnevne nepopolnosti zahteve so bile razlog za njegovo izdajo in ga zato ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povračilo stroškov.

3V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je zahtevo za verifikacijo v imenu tožeče stranke vložila A.A. iz Zagreba (v nadaljevanju pooblaščenka), ki naj bi tožečo stranko zastopala na podlagi pooblastila za zastopanje in sprejem izplačila, overjenega pri notarju B.B. v X, dne 11. 12. 2017, ki pa ni bilo ustrezno overjeno z apostillom. Tožena stranka je zato pooblaščenko dvakrat pozvala k dopolnitvi vloge v tridesetdnevnem roku. Oba poziva sta bila pooblaščenki vročena. Iz previdnosti je nato tožena stranka poslala poziva na dopolnitev vloge še tožeči stranki, ki sta se vrnila kot nevročena. Ker tožena stranka ni prejela dopolnitve zahteve, jo je zavrgla. Overitev pooblastila z apostillom od tožeče stranke terja Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP-1). Tožena stranka predlaga, naj sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

4Tožba je utemeljena.

5V tem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju vloge tožeče stranke, ki jo je tožena stranka oprla na določbe ZUP, ki se v teh postopkih uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP. Iz obrazložitve tako izhaja, da je tožena stranka uporabila drugi odstavek 67. člena ZUP. Ta med drugim določa, da če stranka pomanjkljivosti (vloge - op. sod.) vloge v danem roku ne odpravi, organ s sklepom vlogo zavrže; zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

6V uvodu tega sklepa je tožena stranka sicer kot podlago navedla (tudi - op. sod.) prvi odstavek 129. člena ZUP, vendar pa se na to določbo ne bi smela opreti. Po tej določbi organ v fazi predhodnega preizkusa zahteve le-to zavrže: - če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva, - če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, - če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku, - če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Odločitev o zavrženju zahteve po tem členu temelji torej na ugotovitvi, da ni pogojev za začetek upravnega postopka, in ne, da organ stranki ne priznava pravice, ki jo je zahtevala v vlogi oziroma da stranka ni vložila popolne zahteve za priznanje določene pravice. Kot izhaja že iz v prejšnji točki povzete določbe ZUP, pa tožena stranka do take ugotovitve (torej, da ni pogojev za začetek upravnega postopka) v tem primeru nedvomno ni prišla, temveč je vlogo tožeče stranke zavrgla zaradi njene nepopolnosti.

7Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, saj iz njegove obrazložitve ni razvidno, katere pomanjkljivosti vloge tožeče stranke so sploh privedle do njenega zavrženja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je tožena stranka, po ugotovitvi, da vloga tožeče stranke ni popolna in primerna za obravnavo, tožečo stranko na njeno dopolnitev dvakrat pozvala in ker ustrezne dopolnitve ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev ni prejela, je vlogo zavrgla. Slednje pa ne zadosti standardu obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP (v zvezi z 228. členom ZUP). Obrazložitev mora namreč med drugim vsebovati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani sklep teh razlogov ne vsebuje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in že to terja odpravo sklepa. Izostanek razlogov, ki so privedli do odločitve, namreč onemogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, s tem pa je tudi kršena pravica stranke do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Iz podatkov spisa (pozivov tožene stranke z dne 21. 9. 2018, 6. 11. 2018 pooblaščenki tožeče stranke in pozivov tožene stranke z dne 14. 1. 2019 in 7. 2. 2019 tožeči stranki neposredno) (in tudi tožbenih navedb) bi se sicer dalo sklepati, da je tožena stranka zahtevo tožeče stranke zavrgla, ker tožeča stranka ni predložila davčne številke, ki jo tožeča stranka uporablja v pravnem prometu, in ker ni dopolnila pooblastila pooblaščenki z žigom ''apostille'', iz odgovora na tožbo tožene stranke pa, da je bila vloga tožeče stranke zavržena zaradi nepopolnosti pooblastila (pred tem pa, da je bila zahteva nepopolna v smislu 10. člena ZNISESČP, ker ni vsebovala vseh sestavin, kar tudi ni konkretneje opredeljeno), vendar pa se s tem ne more sanirati nezakonitosti sklepa. Kot pa se je tudi že izrekla ustaljena upravnosodna praksa, z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati.

8V nadaljevanju sodišče zaradi večje učinkovitosti vodenja ponovnega postopka navaja še naslednje:

Tožeča stranka ima prav, da mora vlagatelj po prvi alineji drugega odstavka 10. člena ZNISESČP navesti eno identifikacijsko številko upravičenca - vlagatelja. To namreč nedvomno izhaja iz citirane določbe, ki predpisuje, da mora zahteva vsebovati identifikacijsko številko upravičenca, ki jo za potrebe uporabe v pravnem prometu ali izkazovanja istovetnosti pred uradnimi organi določajo zakoni države po pravu države njegovega državljanstva oziroma sedeža. V tem oziru naj tožena stranka ponovno presodi popolnost zahteve tožeče stranke v tem delu, glede na to, da tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je zahtevi priložila kopijo potnega lista, iz katerega je razvidna identifikacijska številka (OIB).

9Tožeča stranka v tožbi opozarja še na Uredbo EU in na v zvezi z njenimi določbami nezakonit poziv tožene stranke na dopolnitev pooblastila s apostillom.

10Po tretji alineji tretjega odstavka 10. člena ZNISESČP se zahtevi, če upravičenec vlaga zahtevo po zakonitem zastopniku ali pooblaščencu, priloži pooblastilo ali drug posamičen akt, ki daje podlago za zastopanje; če upravičenca zastopa pooblaščenec, ki ni odvetnik, mora biti pooblastilo overjeno (četrti odstavek 10. člena ZNISESČP). Drugi odstavek 1. člena ZOLMP-1 (na katerega se sklicuje tožena stranka šele v odgovoru na tožbo) določa, da se po tem zakonu overjajo tudi javne listine, izdane v tuji državi, ki so bile predhodno overjene v državi izvora in ki so namenjene za uporabo v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodno pogodbo ali pravnim aktom Evropske Unije določeno drugače.

11Uredba EU (po 27. členu se uporablja od 19. 2. 2019 - tj. že v času teka postopka in izdaje izpodbijanega sklepa - op. sod.) tako v preambuli med drugim določa, da je zlasti treba to uredbo obravnavati kot samostojen instrument, ločen od sistema Apostille konvencije (Haaške konvencije - op. sodi) (4), hkrati pa, da kar zadeva Apostille konvencijo, ne bi smelo biti mogoče, da organi držav članic zahtevajo apostille, ko jim oseba predloži javno listino, zajeto s to uredbo, in ki je bila izdana v drugi državi članici (5). Člen 4 nadalje določa, da so s to uredbo zajete javne listine in njihove overjene kopije oproščene vseh oblik legalizacije in podobne formalnosti. Po pododstavku (d) prvega odstavka 2. člena se ta uredba uporablja za javne listine, ki jih izdajo organi države članice v skladu z nacionalnim pravom in jih je treba predložiti organom druge države članice ter katerih glavni namen je potrditi enega ali več naslednjih dejstev, med drugim ime. Javna listina pa je skladno s pododstavkom (d) prvega odstavka 3. člena Uredbe tudi overitev podpisa, opravljena na zasebnih listinah.

12Glede na povzete določbe Uredbe EU bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tudi presoditi, ali je poziv tožene stranke na dopolnitev zahteve tožeče stranke v zvezi s pooblastilom upravičen. Kot je navedla tožeča stranka, je pooblastilo za zastopanje v postopku verifikacije overil notar v Nemčiji (overjen je torej podpis tožeče stranke na pooblastilu), s tem pa je potrjeno ime (identiteta) tožeče stranke. Po oceni sodišča bi zato lahko šlo za javno listino v smislu Uredbe EU.

13Sodišče je glede na povedano tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in ga vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena, upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka, in o zadevi, upoštevajoč rezultat ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

14Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se s tožbo v upravnem sporu izpodbija procesni sklep.

16Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče ji je priznalo stroške v višini 15,00 EUR skladno z prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni imela pooblaščenca. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.