10. člen ZNISESČP

Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in drugi št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.

Sodišče se s tožencem strinja, da je utemeljen zaključek, da tožnik z zahtevo in predloženimi listinami ni izkazal, da bi predmetna devizna vloga prešla nanj, ter da je bil toženec glede na 10. člen ZNISESČP upravičen zahtevati navedbo podlage za dedovanje in predložitev pravnega akta, ki je podlaga za pravno nasledstvo, saj je tožnik v zahtevi navajal, da gre za pridobitev terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge z dedovanjem. Za pravni akt, ki je podlaga za pravno nasledstvo, pa je toženec po presoji sodišča pravilno štel pravnomočen sklep o dedovanju, pri čemer tožnik ni izkazal, da ga ne more predložiti. Glede na povedano, ker tožnik zahteve ni dopolnil z listino – pravnim aktom, ki je podlaga za pravno nasledstvo, in ki jo je bil od tožnika glede na določbe 10. člena ZNISESČP upravičen zahtevati, je po presoji sodišča toženec tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge pravilno, na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP2, zavrgel.

V skladu s slovensko ureditvijo po ZD sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD). To pomeni, da je tožeča stranka s predložitvijo sklepa o dedovanju št. ... z dne 30. 10. 1990 k vlogi za verifikacijo neizplačane stare devizne priložila pravni akt, ki je podlaga za pravno nasledstvo, kot je to predpisano v drugem odstavku 10. člena ZNISESČP.

Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov, razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz podatkov spisa (poziva tožene stranke z dne 26. 10. 2018) bi se sicer dalo sklepati, da je tožena stranka zahtevo tožeče stranke zavrgla, ker tožeča stranka ni priložila kopije devizne knjižice oziroma potrdila o stanju vloge, kopijo osebnega dokumenta upravičenca ter dokazila o imetniku in številki transakcijskega oziroma osebnega računa, na katerega bodo nakazana sredstva iz neizplačane stare devizne vloge, vendar pa se s tem ne more sanirati nezakonitosti sklepa. Sklep ne vsebuje obrazložitve, zakaj je vloga do tolikšne mere nepopolna, da je ni mogoče vsebinsko obravnavati.

Tožeča stranka bi morala skladno s tretjim odstavkom 99. člena ZUP predlagati podaljšanje roka pred njegovim iztekom, to je najkasneje 9. 2. 2020, in na primer pojasniti, da še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, česar ni storila. V tožbi pa tudi ni navedla razlogov, ki bi ji preprečevali vložitev pravočasnega predloga za podaljšanje roka. Tožeča stranka je na podlagi navedenega imela možnost, da zaščiti svoj pravni položaj z vložitvijo pravočasnega predloga za podaljšanje roka, zato so navedbe o višji sili glede pridobitve sklepa o dedovanju nerelevantne za zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka ne zatrjuje, da zaradi višje sile ni mogla vložiti predloga za podaljšanje roka.

Odgovor tožnika na zahtevo za dopolnitev dokumentacije je bil nesporno oddan na pošto dne 12. 10. 2019, to je pred potekom roka za dopolnitev dokumentacije, ki se je iztekel 16. 10. 2019, ko je tožena stranka že izdala izpodbijani sklep. Odgovor tožnika z dne 12. 10. 2019, torej predstavlja pravočasno vlogo stranke, ki bi jo morala tožena stranka upoštevati pri svoji odločitvi. V odgovoru je tožnik predložil sklep o dedovanju, ki je dokazilo o pravno odločilnem dejstvu – pravnem nasledstvu predmetne devizne vloge. Ker tožena stranka ni počakala na pravočasno vloženo vlogo tožnika, je kršila pravico tožnika do izjave v postopku; zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka. Ker se o pravočasno predloženem sklepu o dedovanju tožena stranka ni opredelila v izpodbijanem sklepu, je z ugotovitvijo, da zadevna devizna vloga ni bila prenesena na tožnika, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede na določbe Uredbe (EU) 2016/1191 z dne 6. 7. 2016 bo bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tudi presoditi, ali je poziv tožene stranke na dopolnitev zahteve tožeče stranke v zvezi s pooblastilom upravičen. Kot je navedla tožeča stranka, je pooblastilo za zastopanje v postopku verifikacije overil notar v Nemčiji (overjen je torej podpis tožeče stranke na pooblastilu), s tem pa je potrjeno ime (identiteta) tožeče stranke. Po oceni sodišča bi zato lahko šlo za javno listino v smislu Uredbe EU.

Tožeča stranka bi morala skladno s tretjim odstavkom 99. člena ZUP predlagati podaljšanje roka pred njegovim iztekom, to je najkasneje 30. 10. 2017, in na primer pojasniti, da še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, česar ni storila. V tožbi pa tudi ni navedla razlogov, ki bi ji preprečevali vložitev pravočasnega predloga za podaljšanje roka. Tožena stranka je na podlagi navedenega pravilno, na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP in 10. člena ZNISESČP, zavrgla zahtevo za verifikacijo devizne vloge kot nepopolno, saj tožeča stranka v roku, to je do 30. 10. 2017, ni predložila pravnomočnega sklepa o dedovanju oziroma dokaza o pravnem nasledstvu predmetne devizne vloge, ki je obvezna priloga zahteve za verifikacijo skladno s 10. členom ZNISESČP. Vsi tožbeni razlogi, ki se nanašajo na predložitev sklepa o dedovanju, so iz razloga nepravočasnosti, nerelevantni. Ob času izdaje izpodbijanega sklepa je bila vložena zahteva nepopolna, iz nje ni izhajal zaključek, da je tožnica upravičenka po ZNISEČP.

Iz devizne knjižice, ki jo je predložil tožnik k zahtevi za verifikacijo, izhaja, da je bila imetnica predmetne devizne vloge A.A., tožnik pa je bil zgolj pooblaščena oseba. Tožena stranka o tožnikovi zahtevi ni mogla odločiti drugače kot jo zavreči, saj tožnik pravnega nasledstva po A.A. kot imetnici predmetne devizne vloge, kljub dvakratnemu pozivu tožene stranke, ni izkazal.