VSL Sodba in sklep I Cp 2106/2020

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi popravni sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik kot prevzemnik terjatve s tožbo od toženca zahteva plačilo zneska 33.850 EUR s pripadki. Trdi, da toženec družbi O., d. o. o.¹, ki mu je odstopila terjatev, ni plačal računa št. 00023-2013 v znesku 450 EUR ter računa št. 00102-2012 v znesku 33.400 EUR.

2Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo, da tožencu povrne 1.590,75 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

3Naknadno je sodišče prve stopnje izdalo še popravni sklep, s katerim je v popravilo prvi odstavek I. točke izreka sodbe tako, da je napačno zapisan znesek 45.035 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 450,35 EUR.

4Pritožujeta se obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo, toženec pa pritožbo zoper popravni sklep.

5Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Priglaša pritožbene stroške.

V bistvenem navaja, da sodišče ni raziskovalo, ali je odstopnik prejel plačilo za opravljeno delo in koliko je znašalo. Nasprotuje zaključku, da je toženec dela v vrednosti 33.087,56 EUR, ki jih je izvedel odstopnik, plačal s kompenzacijo, saj je bil apartma obremenjen s hipoteko v znesku 30.000 EUR. To hipoteko je banki poravnala S. S. v znesku 26.000 EUR, ki ji je odstopnik prodal kupljeni apartma. Odstopnik zato ni prejel nobene koristi. Tako poslovanje ni smiselno in je v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vztraja, da sta se pogodbeni stranki s pogodbo ... z dne 24. 11. 2011 dogovorili, da je predmet prodaje bremen prosta nepremičnina. Taka je bila pogodbena volja strank. Sodišče ni iskalo skupnega namena pogodbenikov in se z argumenti tožnika ni ukvarjalo. V 5. členu pogodbe je prodajalec jamčil za bremen prost prenos lastninske pravice in da nima nihče kakršnihkoli stvarnih ali obligacijskih upravičenj, razen tistih iz točke b) 1. člena pogodbe. Odstopnik ni pristal, da prejme v last obremenjeno nepremičnino. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je v času sklenitve te pogodbe obstajalo upniško-dolžniško razmerje v korist kupca. Do njegovega nastanka je prišlo kasneje, to je z izdajo računa z dne 3. 5. 2012 in 15. 2. 2013. Odstopnik nikoli ni dal pobotne izjave, ne obstaja niti knjigovodska listina za knjiženje plačila obnovitvenih del. Da ni prišlo do pobota, izhaja tudi iz listin (pregled izdanih računov – obveznosti do kupcev), ki jih je priložil tožnik. Če pobot ni knjižen, odstopnik z njim ni nikoli soglašal. Ne strinja se s stališčem, da pobotna izjava (to je izjava toženca v mailu 9. 5. 2011) učinkuje vnaprej (VSL I Cpg 695/2010 in VSL I Cpg 612/2016). Takrat terjatvi še nista niti obstajali. Gre le za zapis želenega načina plačila. Do pobota pa kasneje ni prišlo. Terjatev tožnika zato še vedno obstaja.

Ne strinja se s presojo, da s plačilom hipoteke odstopnik ni poravnal dela dolga iz naslova kupnine. Dolg upniku lahko plača kdorkoli, dogovor za to ni bil potreben. V zvezi z očitkom, da ni zatrjeval, da je bil toženec dolžnik terjatve, za katero je imela banka hipoteko, opozarja, da toženec ni trdil, da ni bil dolžnik in da ni bil plačan njegov dolg. Ker to ni bilo sporno, tožniku tega ni bilo treba dokazovati. Sodišče je prezrlo, da je toženec ob zaslišanju izpovedal, da je bil o plačilu obveščen s strani banke. Banka o plačilu verjetno ne obvešča nekoga, ki ni dolžnik. Odstopnik je za toženca plačal tudi davčni dolg v znesku 6.672,23 EUR. Stranki sta soglašali, da se s tem poplačuje kupnina. To je potrdil tudi toženec, ko je povedal, da je bilo to plačano zato, da se je lahko odstopnik vpisal v zemljiško knjigo. Trditvene podlage za ugotovitve v točkah 49 in 50 sodišče ni imelo. Vsebine listin ne bi smelo povzemati samo od sebe. Gre za kršitev postopka.

6Toženec v pritožbi zoper popravni sklep navaja, da gre slovnično gledano v točki I izreka za en odstavek, ki ima dve točki. Ker je do napake prišlo v točki I.1., bi sodišče moralo, ko je povzemalo celoten tekst stavka, v katerem je prišlo do napake, le tega definirati kot točko I.1 in ne kot prvi odstavek I. točke izreka. Lahko bi prišlo do sklepanja, da je bilo zamenjano celotno besedilo zapisano v točki I, s tem pa bi se zavrnilna sodba spremenila v ugodilno. To pa je nedopustno.

7Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

8Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril.

9Pritožbi nista utemeljeni.

10Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pri svoji odločitvi listin, ki jih je v spis vložil tožnik že po izteku pritožbenega roka (to je z vlogo 25. 2. 2020), ni upoštevalo, saj za to v določilih ZPP ni podlage.

Glede pritožbe zoper popravni sklep

11Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom, ki ga je izdalo 22. 8. 2019, odločilo, da se v prvem odstavku I. točke izreka znesek „45.035 EUR“ nadomesti s pravilnim zneskom „450,35 EUR“ in se prvi odstavek I. točke izreka sodbe pravilno glasi: „1. Tožena stranka A. A. je dolžna plačati tožeči stranki B. B. znesek 33.850 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 33.400 od 12. 5. 2012 dalje do plačila in od zneska 450,35 EUR od 24. 2. 2013 dalje do plačila.“

12Po primerjavi izreka sodbe in izreka popravnega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz izreka popravnega sklepa jasno razvidno, da se v točki I izreka sodbe, ki ga sestavljata točka 1. in točka 2., popravlja le znesek v točki 1, vse ostalo, vključno z besedilom v točki 2, pa ostaja nespremenjeno. Ne glede na to, da popravni sklep v prvem delu izreka govori o „prvem odstavku I. točke izreka sodbe“ (in ne o 1. točki I. točke izreka sodbe)², je iz nadaljevanja izreka popravnega sklepa razvidno, da gre le za popravek točke 1. Popravljen prvi odstavek točke I izreka sodbe namreč povzame v navednicah skupaj z oznako točke, to je točke „1.“ Odveč je zato strah toženca, da se je s popravnim sklepom zavrnilna sodba spremenila v ugodilno.

13Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP popravni sklep potrdilo.

Glede pritožbe zoper sodbo

14Odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 450,53 EUR pritožnik konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo le uradni preizkus v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev v točkah 10 do 13 izpodbijane sodbe ugotavlja, da je odločitev iz že v sodbi sodišča prve stopnje navedenih razlogov (glej točke 14 do 16) materialnopravno pravilna, prav tako pa v zvezi s tem delom odločitve ni bila storjena nobena uradno upoštevna kršitev.

15Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 33.400 EUR.

16Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je odstopnik z računom št. 00102-2012 z dne 3. 5. 2012 tožencu zaračunal opravljene storitve (prenovo) na dveh apartmajih v K. Pogodba za izvedbo del je bila sklenjena na podlagi ponudbe odstopnika z dne 3. 5. 2011, v kateri je bila glede plačila ponujena tudi možnost kompenzacije. Med pogodbenima strankama je bilo dogovorjeno, da se strošek obnovitvenih del kompenzira s toženčevim apartmajem na način, da toženec odstopniku apartma proda in se strošek pobota s kupnino. Dela na apartmaju je odstopnik opravil in izstavil obračun z dne 1. 12. 2012. Vrednost del je znašala 33.087,56 EUR, skupaj z 8,5 % DDV (2.812,44) pa 35.900 EUR. Odstopnik je za opravljeno delo 8. 3. 2012 izdal najprej račun 004B/2012 z zapadlostjo 16. 3. 2012, nato pa za isto delo 3. 5. 2012 še račun 00102-2012 z zapadlostjo 11. 5. 2012 s tem, da tožnik terja plačilo drugega, ki je tudi zaveden v knjigovodski listini. Med odstopnikom (kot kupcem) in tožencem (kot prodajalcem) je bila še pred izstavitvijo obračuna za opravljena dela (to je 24. 11. 2011) sklenjena tudi prodajna pogodba za apartma št. 1 na naslovu K. Toženec je s to pogodbo odstopniku prodal nepremičnino (apartma) za kupnino 33.750 EUR, ki se jo je odstopnik zavezal poravnati na transakcijski račun ali s kompenzacijo, če med kupcem in prodajalcem obstaja upniško-dolžniško razmerje v korist kupca oziroma na drug sporazumno dogovorjen način. V tej pogodbi sta pogodbenika sporazumno ugotovila, da je na apartmaju vknjižena hipoteka v korist Banke v znesku 30.000 EUR. Toženec je kot prodajalec odstopniku kot kupcu jamčil za bremen prost prenos lastninske pravice in da na nepremičnini nima nihče stvarnih ali obligacijskih pravic, razen Banka. FURS je davek v zvezi s to pogodbo odmeril 30. 11. 2011, plačan pa je bil 8. 3. 2012. Toženec je 13. 3. 2012 overil podpis, vknjižba lastninske pravice odstopnika v zemljiško knjigo pa je bila izvršena 27. 8. 2012, z začetkom učinkovanja 16. 2. 2012. Odstopnik je kupljeni apartma s kupno pogodbo z dne 24. 7. 2013 prodal S. S. za kupnino 26.000 EUR. Slednja je kupnino nakazala hipotekarni upnici, to je Banki, banka pa je 6. 8. 2013 izdala izbrisno pobotnico. Na podlagi davčne izvršbe je odstopnik (namesto tožencu) FURSU plačal 6.672,23 EUR.

17Tako ugotovljeno dejansko stanje toženec izpodbija le deloma. Na posamezne očitke glede odločilnih dejstev bo pritožbeno sodišče odgovorilo sočasno s presojo pravilne uporabe materialnega prava.

18Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se upnik in dolžnik lahko že vnaprej dogovorita, da terjatev upnika preneha s kompenzacijo. Gre za pogodbeno določilo o načinu prenehanja obveznosti, ki glede na načelo dispozitivnosti (2. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ni prepovedano in pogodbeni stranki zavezuje. Sodna praksa je v zvezi s tem tako že večkrat zavzela stališče, da v primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, ko se pogodbeni stranki dogovorita, da dolžnik svoje denarne obveznosti ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, ampak bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga ali opravo storitve ter posledično vzpostavitvijo svoje terjatve, ki bo predmet pobotanja, niti ni dopustno uveljavljati denarne izpolnitve, razen izjemoma, na primer, če bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča.³ Ker je smisel vnaprej dogovorjenega pobota obveznosti ravno v tem, da se terjatvi pobotata, ko se stečejo pogoji za pobot, tudi izjava o pobotu ni vedno potrebna. Potrebna je le, če dogovor o pobotanju ne vsebuje dovolj določne opredelitve terjatev, ki naj s pobotom prenehajo.⁴

19Ker je toženec tožnikovi terjatvi nasprotoval s trditvijo o vnaprej dogovorjenem pobotu z apartmajem (ki naj bi bil tudi realiziran), se je pritožbeno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem pravilnosti ugotovitve, da je bil tak dogovor res sklenjen, saj tej ugotovitvi toženec v pritožbi nasprotuje.

20Da je bila med odstopnikom in tožencem, že pred izvedbo prenovitvenih del na dveh apartmajih, glede načina plačila teh del dogovorjena kompenzacija⁵, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi vsebine sklenjene pogodbe za izvedbo prenove (ki jo sestavljata ponudba in sprejem ponudbe⁶) ter izpovedb tožnika in toženca. Glede na v ponudbi ponujeno možnost kompenzacije, ki jo je toženec sprejel v elektronskem sporočilu z dne 9. 5. 2011, ter dejstvo, da je tožnik ob zaslišanju potrdil, da je bil odstopnik pripravljen namesto plačila vzeti kakšno stanovanje, toženec pa je tak dogovor v izpovedbi izrecno potrdil, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je do njega res prišlo. To nenazadnje dokazuje tudi nadaljnji potek dogodkov, predvsem dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba za apartma res podpisana, podpisana pa je bila le nekaj dni pred izstavitvijo končnega obračuna opravljenih del, podpis pa overjen (in s tem odprta pot za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo) nekaj dni po tem, ko je odstopnik izstavil prvi račun za opravljena dela, a še pred njegovo zapadlostjo.⁷ Da bi bilo to sosledje dogodkov naključno in da je bil razlog za sklenitev kupne pogodbe za apartma drugačen, tožnik ni trdil. Pritožbeno sodišče ob tem dodatno ugotavlja še to, da je bil dogovor o kompenzaciji dovolj določen, saj je bila bodoča terjatev odstopnika konkretno opredeljena v sami pogodbi (oziroma ponudbi kot delu pogodbe), bodoča terjatev toženca pa je bila določljiva (prvi odstavek 38. člena OZ), saj je bilo obema pogodbenikoma znano, kateri apartma bo predmet kupoprodajne pogodbe.⁸

21Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil vnaprej dogovorjen pobot tudi izveden, posledično pa je terjatev odstopnika do toženca prenehala. Do pobota (in s tem prenehanja preostanka terjatve odstopnika⁹) je prišlo, ko so se zanj stekli pogoji, to pa je bilo, ko je v plačilo zapadel račun odstopnika št. 00102-2012, to je 11. 5. 2012. Terjatev toženca iz naslova kupnine za prodani apartma je namreč zapadla že pred tem, to je najkasneje s trenutkom, ko je toženec izpolnil svojo obveznost izročiti odstopniku v last in posest prodani apartma, torej z overitvijo zemljiškoknjižnega dovolila, to je 13. 3. 2012. Dejstvo, da je bil apartma obremenjen s hipoteko v korist Banke, zapadlosti njegove terjatve iz naslova kupnine ni preprečilo. Pritožbeno sodišče se namreč iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, strinja s sodiščem prve stopnje, da je odstopnik kupil obremenjeno nepremičnino.

22Pritožbeno sodišče v zvezi z grajano razlago pogodbenih določil najprej zavrača očitek pritožnika, da sodišče ni ugotavljalo skupnega namena pogodbenikov¹⁰ in se z njegovimi argumenti ni ukvarjalo. Kakšen je bil skupen (in v tem okviru tudi pritožnikov) namen sklepanja kupne pogodbe, namreč pritožnik v teku postopka pred sodiščem ni pojasnil¹¹, prav tako pa ni obrazloženo ugovarjal navedbam toženca (v odgovoru na tožbo in na prvem naroku), da je odstopnik pristal na kompenzacijo z obremenjeno nepremičnino zlasti zato, ker jo je nameraval obnoviti in dvigniti njeno vrednost ter nato prodati po višji ceni.¹² Tak, tožencu ob sklepanju pogodbe predstavljen namen, pa le še potrjuje pravilnost razlage pogodbenih določil s strani sodišča prve stopnje, da se toženec ni zavezal prodati neobremenjene nepremičnine. To, da odstopnik (ekonomsko gledano) od celotnega posla na koncu ni imel nobene koristi (njegovo premoženje se je celo zmanjšalo), zato ni argument, ki bi vzbudil dvom v pravilnost razlage pogodbenih določil. Tak rezultat je namreč treba pripisati očitno slabi poslovni odločitvi (na primer: napačni oceni razmer na trgu nepremičnin; nakupu obremenjene nepremičnine za previsoko ceno oziroma prodaji le - te za premajhno ceno idr.). Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče iz pogodbe izvzelo posamezne odstavke oziroma člene, namesto da bi pomen spornih določb iskalo v pogodbi kot celoti. Celo nasprotno - pritožnik je tisti, ki dela to, kar očita sodišču. Izpostavlja le 2. člen pogodbe, v katerem se je toženec zavezal odstopniku prodati bremen prosto nepremičnino, spregleda pa 1. člen, v katerem sta pogodbeni stranki v točki b) ugotovili, da je v trenutku sklepanja pogodbe na nepremičnini vpisana hipoteka, ter 5. člen, v katerem je toženec kot prodajalec jamčil za bremen prost prenos lastninske pravice, z izjemo bremena iz točke b) 1. člena pogodbe, torej z izjemo sporne hipoteke. Da je razlaga spornih določil pravilna, pa po presoji pritožbenega sodišča kaže tudi izostanek trditev, da je odstopnik kadarkoli grajal pravilnost izpolnitve in od toženca zahteval, da poskrbi za izbris hipoteke. Celo več. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je hipotekarno upnico, ne da bi se o tem predhodno dogovoril s tožencem, sam poplačal s kupnino od prodaje.

23Že zgoraj je bilo pojasnjeno,¹³ da v primeru, da je pobotanje vnaprej dogovorjeno in sta terjatvi dovolj določno opredeljeni, pobotna izjava ni potrebna. V konkretnem primeru zato dejstvo, da take izjave odstopnik, ko je zapadla tudi njegova terjatev, ni dal, pobotanja ni preprečilo. Tudi to, da pobota odstopnik ni knjižil v svojih knjigovodskih listinah, ker z njim ni več soglašal, ne pomeni, da do njega ni prišlo. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi drugačno stališče glede potrebnosti pobotne izjave ne bi vodilo do drugačne odločitve v tem postopku. Pobotno izjavo je namreč kasneje (to je 28. 3. 2017, glej prilogo B8) podal toženec. Ker je takrat tudi njegova terjatev (pod predpostavko, da ni prenehala s pobotanjem v letu 2012) še obstajala, je do pobotanja prišlo najkasneje takrat. Pritrditi je namreč treba zaključku sodišča prve stopnje, da odstopnik s tem, ko je poplačal hipotekarno upnico in s tem, ko je opravil plačilo FURSU v okviru davčne izvršbe, ni poravnal toženčeve terjatve iz naslova kupnine za apartma. Za kaj takega bi glede na (v kupni pogodbi) predviden način poplačila kupnine, moral s tožencem doseči dogovor. Tega pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, ki se glede tega pridružuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 44 do vključno 49, ni dokazal.¹⁴ Drži sicer, da lahko obveznost upniku izpolni tudi tretji in da za to ne rabi soglasja dolžnika (glej 271. člen OZ), vendar pa pritožnik spregleda, da na tretjega s plačilom tujega dolga preide le upnikova terjatev do dolžnika, pa še to le v primeru, da ima za plačilo pravni interes. Drugih posledic tako plačilo nima. Če bi odstopnik preko poplačila hipotekarne upnice (enako pa velja tudi za plačilo FURSU) hotel doseči prenehanje toženčeve terjatve iz naslova kupnine, bi zato moral s pobotno izjavo doseči pobotanje. Da bi tako izjavo dal, pa pritožnik ni trdil.

24Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi s poplačilom hipotekarne upnice pravilno opozorilo tudi na izostanek trditev, da je bil toženec ne le hipotekarni dolžnik, ampak tudi dolžnik, ki je z zastavno upnico sklenil pravni posel, iz katerega izvira terjatev. Trditveno breme za trditev, da je bila toženčeva terjatev poplačana na drugačen način, je bilo na pritožniku, zato je bil on tisti, ki bi v zvezi s tem moral navesti vsa pravno relevantna dejstva. Ker ni trdil, da je bil toženec dolžnik hipotekarne upnice, iz dejstva, da toženec v zvezi s tem ni dal nobenih navedb, ni mogoče narediti zaključka, da se to dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano. Ker nezatrjevanih dejstev sodišče ne sme ugotavljati, niti ne sme nanje opreti svoje odločitve, je nerelevantno, kaj je ob zaslišanju o tem povedal toženec.¹⁵

25Končno je neutemeljen tudi očitek o smiselno zatrjevani kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko naj bi mimo trditvene podlage ugotovilo dejstva v 49. in 50. točki razlogov. Neutemeljen je zato, ker je sodišče prve stopnje v tem okviru le zavzelo stališče do trditve pritožnika, da je namesto toženca plačal davčni dolg. Ker je pritožnik o tem izpovedal, skliceval pa se je tudi na sklep o davčni izvršbi, je sodišče prve stopnje seveda smelo pojasniti, zakaj tej trditvi po tem, ko je predlagane dokaze izvedlo, ne sledi. To, da sodišče ugotovi, da iz listine izhaja nekaj drugega kot stranka trdi, seveda ni mogoče opredeliti kot kršitev. Enako velja za ugotovitev, da iz v spis vloženih listin ne izhaja to, o čemer je pritožnik izpovedoval.

26Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista bili uspešni, do njihovega povračila nista upravičeni. Ker odgovor na pritožbo zoper sodbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožencu v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

¹ V nadaljevanju: odstopnik.
² Pritožbenemu sodišču se sicer tudi ta zapis ne zdi nejasen, saj oznaki „1.“ in „2.“ v I. točki izreka sodbe ne pomenita nič drugega kot oštevilčenje prvega in drugega odstavka I. točke izreka.
³ Glej odločbi VS RS II Ips 841/2005 in III Ips 24/2017 ter odločbe VSL I Cpg 1480/2010, II Cpg 758/2013, I Cpg 839/2016 in II Cpg 972/2018.
⁴ Glej odločbi VSL I Cpg 605/2009 in II Cpg 758/2013.
⁵ In sicer z apartmajem št. 1, v površini 37,5 m2, ki ga bo toženec (da bo pridobil terjatev, ki se bo lahko pobotala s terjatvijo odstopnika) prodal odstopniku.
⁶ Glej razloge v točki 28 in 30 izpodbijane sodbe.
⁷ Res je bil ta račun kasneje storniran in izdan nov, kar pa na povedano ne vpliva.
⁸ Ko je toženec sprejel ponudbo odstopnika, je apartma označil s številko in napisal tudi njegovo površino.
⁹ V pritožbenem postopku ni sporno, da je toženec odstopniku za obnovo delno plačal v denarju in sicer 5. 3. 2012 1.500 EUR, 26. 4. 2012 pa še 1.000 EUR. Predmet pobotanja je bil zato le še preostanek terjatve.
¹⁰ Pri skupnem namenu strank gre za konkretne interese pogodbenikov, ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe in sta jih stranki druga drugi razkrili v postopku sklepanja (glej Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, stran 494 in 495). Tudi sodišče prve stopnje je v točki 40 skupen namen izrecno izpostavilo kot relevanten za razlago pogodbe.
¹¹ Vse pritožbene navedbe v smeri spregledane ekonomske koristi so zato nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP).
¹² Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), jih tudi ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave. (III Ips 18/2011).
¹³ Glej točko 17.
¹⁴ Ker tožnik dokazne ocene v tem delu konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja, niti jih ne dopolnjuje.
¹⁵ Zgolj zaradi popolnosti odgovora pa pritožbeno sodišče opozarja, da taka izjava toženca, ob sočasnem upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ne predstavlja podlage za zaključek, da je bil toženec dolžnik. Tako iz izpovedi tožnika izhaja, da je bila dolžnica pravna oseba. To, vsaj posredno potrjuje izjava hipotekarne upnice o nameri za izdajo izbrisne pobotnice, ki je bila naslovljena na P., d. o. o. (in ne na toženca), ki jo je v spis vložil tožnik skupaj s prodajno pogodbo (priloga A9).