UPRS Sklep II U 217/2020-11

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo zoper pisno opozorilo Informacijskega pooblaščenca RS št. 0613-740/2019/7 z dne 16. 6. 2020, v katerem pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ugotavlja, da je pri obravnavanju prekrška v zadevi opr. št. 0613-740/2019 ugotovila, da je tožeča stranka kot pravna oseba kršila določbe 24. in 25. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Omenjeni določbi sta bili kršeni s tem, ker odgovorna oseba tožeče stranke, A.A., ki je bila dolžna ravnati v imenu in na račun pravne osebe, na dan inšpekcijskega pregleda dne 18. 11. 2019 v Mariboru, pri opravljanju svoje zdravstvene dejavnosti ni izkazala, da ima urejeno ustrezno zavarovanje in obdelavo osebnih podatkov, in sicer predpisanih postopkov in ukrepov za zavarovanje osebnih podatkov v splošnih aktih ter nima določenih oseb, ki so odgovorne za določene zbirke osebnih podatkov in oseb, ki lahko zaradi narave njihovega dela obdelujejo določene osebne podatke ter nima ustrezno urejenega obveščanja posameznika po 13. členu Splošne uredbe.

2Z opisanim ravnanjem sta pravna oseba in njena odgovorna oseba storili prekrške po prvem odstavku 93. člena ZVOP-1 v povezavi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po drugem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 93. člena ZVOP-1 ter prvim odstavkom 15. in 15.a člena ZP-1, za kar je predpisana globa.

3Ker pa gre po ugotovitvi organa za prekršek neznatnega pomena, saj je bil ta storjen v takšnih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica, je prekrškovni organ ob upoštevanju določb 4., 6.a in 53. člena ZP-1 ocenil, da je glede na pomen dejanja dovolj samo pisno opozorilo.

4Tožeča stranka v tožbi nasprotuje izrečenemu pisnemu opozorilu. Zatrjuje, da prekrška ni storila in navaja, da po obstoječi sodni praksi v primeru pisnega opozorila nima na voljo nobenega pravnega varstva, kar predstavlja po njenem mnenju kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Opozorilo, v katerem organ ugotavlja storitev prekrška, namreč posega v njen pravni položaj. Zoper pisno opozorilo, ki predstavlja odločbo v smislu 54. člena ZVOP-1, je sodno varstvo po 55. členu ZVOP-1 predvideno v upravnem sporu. Informacijski pooblaščenec po njenem mnenju nima pristojnosti izvajati nadzora nad določbami Splošne uredbe. Ker je bil prekrškovni postopek ustavljen, organ ni imel podlage za izrek opozorila. Zato sodišču predlaga, da pisno opozorilo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da pisno opozorilo za kršitelje nima pravnih posledic, kar po njenem mnenju pomeni, da opozorilo ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zavrača tudi ostale tožbene očitke in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni dovoljena.

7Pregled zadeve pokaže, da tožeča stranka v upravnem sporu s tožbo izpodbija pisno opozorilo, v katerem je pooblaščena uradna oseba Informacijskega pooblaščenca RS ugotovila storitev prekrška po ZVOP-1 in tožeči stranki ni izrekla globe, temveč na podlagi določbe 53. člena ZP-1, zgolj pisno opozorilo.

8Opozorilo, ki ga določa 53. člen ZP-1, v prvem odstavku določa, da lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa namesto izreka sankcije kršitelja zgolj opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena, in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep.

9Zoper omenjeno opozorilo v upravnem sporu (v okviru inšpekcijskega postopka) pravno varstvo ni mogoče.

10Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

11Z izpodbijanim opozorilom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava. Zato pisnega opozorila, ki torej ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.¹

12Napačne pa so tudi navedbe tožeče stranke, da gre pri izdanem opozorilu za odločbo v smislu 54. člena ZVOP-1, zoper katero bi bilo po 55. členu ZVOP-1 mogoče sprožiti upravni spor, saj je šlo za izrek opozorila v okviru ugotovitve prekrška (in ne za upravno odločbo), katerega presojo je utemeljeno presojati Okrajno sodišče v okviru podane zahteve za sodno varstvo, kolikor bi bili za to podani pogoji (npr. izdana odločba o prekršku).

13Opozorilo predstavlja po svoji naravi nadomestni (alternativni) ukrep sui generis, ki ga po presoji Vrhovnega sodišča RS ni mogoče šteti med sankcije za prekršek, ki so taksativno določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS, predstavlja opozorilo ukrep, zoper katerega ZP-1 ne dopušča pravnega sredstva², saj za kršitelja nima nobenih pravnih posledic, kar pomeni, da ne more predstavljati obteževalne okoliščine pri izbiri sankcije ob morebiti kasneje storjenem prekršku. Tretji odstavek 53. člena ZP-1 namreč določa, da prekrškovni organ ne sme voditi osebnih podatkov o kršiteljih, katerim izreče opozorilo. Navedeno pomeni, da se opozorilo ne beleži v nobene evidence in v posledici tudi nima nobenih pravnih učinkov zoper kršitelja, zaradi česar tudi ni predvideno pravno sredstvo v prekrškovnem postopku. Ker opozorilo ne sodi med sankcije zakon za izrek le tega ne določa posebne obličnosti. Opozorilo se tako lahko izreče ustno na kraju samem, po telefonu ali pisno, prav tako pa tudi po elektronski poti. Na kakšen način bo prekrškovni organ kršitelju izrekel opozorilo, je odvisno od načina ugotovitve prekrška kot tudi od narave dela prekrškovnega organa. ZP-1 pri izreku opozorila le določa obveznost prekrškovnega organa, da ob izreku opozorila kršitelju storjeni prekršek predstavi, prav tako pa tudi njegovo napačno protipravno ravnanje.³

14Tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi poseg v ustavno zagotovljeni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), čemur ne gre pritrditi, saj z opozorilom ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, z izpodbijanim aktom tudi ni bilo poseženo v ustavne pravice stranke, prav tako pa izrek opozorila nima nobenih pravnih posledic za kršitelja.⁴

15Ker je torej tožba v obravnavani zadevi vložena zoper akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče, v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo kot nedopustno zavrglo.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

-------------------------------

¹ Enako izhaja iz sklepa I U 2435/2017-23 z dne 27. 3. 2019.
² Sklep VS RS opr. št. IV 142/2010 z dne 23. 11. 2010.
³ Enako izhaja iz : Materialno pravna ureditev prava prekrškov, postopek o prekršku, praktična uporaba materialno pravnih določb in postopka iz ZP-1, Orel, N. in Čas, P., Ministrstvo za javno upravo, Upravna akademija, str. 104.
⁴ Enako izhaja iz VS RS I Up 63/2018 z dne 18. 4. 2018 in I Up 13/2018 z dne 7. 2. 2018.