VSL Sodba I Cp 446/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kranju je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožence zavezalo k solidarnemu plačilu odškodnine v višini 17.919,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.294.157,10 SIT za čas od 3. 11. 2004 do 31. 12. 2006 ter od zneska 17.919,20 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper peto toženko je kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper obsodilni del (I. točka izreka) se pritožujejo prvi, drugi, tretji in četrti toženec. Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da je odškodnina dosojena v nasprotju z razpravnim načelom, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je višino premoženjske škode ugotavljajo s postavitvijo izvedencev, čeprav tožnik ustrezne trditve podlage ni podal, zato gre v tem primeru za informativni dokaz. Tožnik podatkov o preteklem poslovanju ni predstavil, zato njegova trditvena podlaga ni zadostna. Izračun škode, ki ga je pripravil KGZ ..., in izvedensko mnenje A. A. ne vsebujeta podatkov o konkretnih prihodkih, ki jih je v preteklosti ustvarjal tožnik, temveč le teoretične podatke. Izvedenec tudi ni ugotavljal konkretnega obsega tožnikove proizvodnje. Vse to je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, po kateri se obseg izgubljenega dobička/dohodka ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju.

V zvezi z uporabo namakalnega sistema je sodišče nepravilno/nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Da bi namakalni sistem tožnik uporabljal na vseh površinah, je sklepalo zgolj na podlagi tožnikovega zaslišanja. Če bi bil namakalni sistem vitalnega pomena za uspevanje vrtnin, bi tožnik sredstva nedvomno investiral v nakup novega namakalnega sistema. Ker pa tega ni storil, je ravnal negospodarno in opustil dolžnost zmanjševanja škode v smislu 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče pa se do tega ugovora vsebinsko ni opredelilo. Tožnik ni podal navedb o tem, da je poskušal zmanjšati posledice suše. Izvršil ni nobenih ukrepov, s katerimi bi preprečil kajenje učencev pod njegovim kozolcem.

Sodišče je zelo pristransko presojalo navedbe in izpovedbe pravdnih strank. Napačna je tožnikova trditev, da je bilo vozilo X. v voznem stanju, saj je izvedenec B. B. ocenil, da vozilo po osmih letih mirovanja v takšnem stanju ni moglo biti. Iz članka „...“ izhaja, da tožnikova kmetija zaradi vremenskih razmer nima potrebe po dodatnem namakanju. Ta članek je prvi toženec našel šele po izdaji izpodbijane sodbe. Tožnik tudi ni zadostil trditvnemu bremenu glede škode za vozilo X. in tudi v tem primeru predstavlja postavitev izvedenca B. B. le informativni dokaz, ki ni dovoljen. Nepravilna in nezakonita je sodba tudi v delu, v katerem priznava škodo za 2500 kg cementa v višini 209 EUR in za 4 m3 ivernih plošč v višini 584,20 EUR. Glede tega materiala tožnik trditvnemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Prvi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni in zahtevek zavrne oziroma odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Drugi toženec vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi opozarja, da bi moral izvedenec v mnenju upoštevati ceno solate v letu 2003, sicer bo tožnik zaradi takega izračuna obogaten. Sodišče je odločilo, da morajo toženci tožniku povrniti višino škode, izračunano po trenutnih cenah, od tega zneska pa bodo morali plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 3. 11. 2004 dalje do plačila. Tožnik bo tako dvakratno pridobil. Ugotovitev izvedenca, da bi bil tožnikov pridelek zaradi visokih temperatur in temperaturnega šoka v letu 2003 kljub namakanju nižji le za 10 %, je pavšalna in neargumentirana. Sodišče je zagrešilo kršitev pravil postopka, ker tožencem ni postavilo dodatnega roka, da bi se lahko izjasnili o povišanju ocenjene vrednosti izgubljenega prihodka, ki ga je izvedenec na naroku povišal z 10.315 EUR na 16.226 EUR. Glede vozila znamke X. in materiala (ivernih plošč ter cementa) tožnik dokaznega bremena ni zmogel. Poleg tega je sodišče izhajalo iz cen ivernih plošč in cementa v času izdaje sodbe, ki se lahko bistveno razlikujejo od cen v času uničenja. Na prisojeni znesek pa je tožniku priznalo še zakonske zamudne obresti od 3. 11. 2004 dalje, zato je neupravičeno obogaten.

Drugi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Tretji toženec sodbo izpodbija iz vseh zakonsko opredeljenih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožnik nasprotuje tezi, da se v kmetijstvu ne uporablja izraz čisti dobiček, ampak skupni dohodek. Sodišče je iz „škode zaradi suše na vrtninah“ sklepalo na izgubljeni dobiček in povzelo posplošeno izvedenčevo trditev o obsegu proizvodnje. Tožnik ni uveljavljal škode zaradi izgubljenega dobička, ampak „škodo zaradi suše na vrtninah“. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja unovčevanje pridelkov niti kolikšna cena bi bila dosežena. Tožnik bi moral izkazati obseg proizvodnje, proizvodne stroške, tržni efekt na trgu prodanih proizvodov in šele tedaj bi se lahko opravil preračun razlike, ki bi predstavljala izgubljeni dobiček. Trditve, vezane na obseg proizvodnje, njene stroške in tržni izkupiček v konkretnem primeru nimajo nobene utemeljene podatkovne osnove. Sodišče tožencem ni dodelilo roka za analizo in oblikovanje stališč do dopolnjenega izvedenskega mnenja, podanega na naroku 14. 12. 2018. Zavrnitev predloga predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za zatrjevanja v zvezi z uničenim cementom ter ivernimi ploščami pa tožnik tudi ni podal nikakršne dokazne podlage.

Tretji toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Četrti toženec sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Izvedenec bi moral upoštevati ceno solate v letu 2003. Glede na odločitev pa bodo morali toženci tožniku povrniti višino škode, izračunano po trenutnih cenah, od tega zneska pa še plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 3. 11. 2004 dalje. Cena solate je bila namreč v letu 2003 zagotovo veliko nižja kot je danes. Izvedenec bi moral napraviti izračun izgubljenega dobička in ne dohodka, saj je relevantno, koliko bi tožniku po odštetju vseh stroškov še ostalo. Leto 2003 je bilo zelo sušno, zato bi bil pridelek kljub namakanju nižji za več kot 10 %, izvedenec pa je posplošeno določil le 10 % znižanje pridelka. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev pravil postopka, saj tožencem ni določilo dodatnega roka za pripombe na ustno spremenjeno izvedensko mnenje na naroku. Glede tovornega vozila X., ivernih plošč in cementa pa tožnik dokaznega bremena ni zmogel. Pri cenah za iverne plošče in cement je sodišče izhajalo iz cen v času izdaje sodbe, ki se bistveno razlikujejo od cen v času uničenja, na ta znesek pa so bile tožniku priznane še zakonske zamudne obresti od 3. 11. 2004 dalje.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodba razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6Pritožbe so bile vročene v odgovor tožniku, ta pa se nanje ni odzval.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Temelj odškodninske odgovornosti prvega, drugega, tretjega in četrtega toženca je sodišče že pravnomočno ugotovilo. Odločitev je bila preizkušena v revizijskem postopku, Vrhovno sodišče pa je pritrdilo nižjima sodiščema o solidarni odgovornosti tožencev za povzročeno škodo. Sledilo je zaključku sodišč nižjih stopenj, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje se je zato v nadaljevanju osredotočilo le še na ugotavljanje višine škode. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prišlo do prepričanja, da je tožbeni zahtevek zoper peto toženko (Zavarovalnico, d. d.) neutemeljen. Ta del odločitve tudi ni pritožbeno izpodbijan.

9Ugotovljeno je bilo, da je tožniku v požaru zgorelo tovorno vozilo znamke X., letnik ... ter 4 m3 ivernih plošč in 2.500 kg cementa. Te škode, vključno s škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička pri pridelavi vrtnin, zavarovalnica ni poravnala. Sodišče prve stopnje jo je ob pomoči izvedencev ustreznih strok ocenilo na 17.919,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka, in jo naložilo v solidarno plačilo tožencem, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O izgubljenem dobičku oz. dohodku

10Tožnik je uveljavljal škodo, ki mu je nastala, ker je bil v požaru poškodovan namakalni sistem za namakanje njiv, kjer so bile v letu 2003 posejane vrtnine. V prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2004 je dodatno pojasnil, da je zaradi poškodovanosti namakalnega sistema v požaru prišlo do izpada pridelka. Razlog za posušitev oz. nerast pridelka je bil požar, v katerem je zgorel namakalni sistem. Če bi imel namakalni sistem, bi ga uporabil in bi s tem preprečil sušo oz. izsušitev zemljišča zaradi velike poletne vročine. Tako pa mu je nastal izpod dohodka v višini, izhajajoči iz poročila Kmetijsko gozdarskega zavoda ... V poročilu je upoštevan le povprečni donos njegovih zemljišč – čeprav je kmet z nadpovprečnim donosom – razvidni pa so tudi podatki za konkretne parcele in ne za abstraktno namišljena zemljišča.

11Gornjim navedbam nobeden od tožencev ni konkretizirano ugovarjal, zato tudi ni bilo potrebe po tožnikovih podrobnejših pojasnilih in utemeljevanjih. Prvi toženec je v odgovoru na tožbo zgolj posplošeno navedel, da izračuna škode kmetijsko svetovalne službe ne sprejema. Takšna navedba pa ne zadosti standardu konkretiziranega ugovora in še ne prevali dokaznega bremena nazaj na tožnika. Sodišče prve stopnje je tožnikovo trditveno podlago pravilno umestilo v pravni okvir izgubljenega dobička, ki ga ureja določba 168. člena OZ.

12Pritožbeno opozarjanje tretjega toženca na neustrezno rabo pojma „izgubljeni dohodek“ je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo vse bistvene okoliščine v zvezi z izračunom izgubljenega dobička oz. dohodka. Pojasnilo je, da je tožnik uveljavljal odškodnino za škodo, ki predstavlja izgubljeni dobiček oz. dohodek, ki ga ni dosegel, bi ga pa po normalnem teku stvari dosegel, saj bi bil pridelek višji, če bi vrtnine namakal. Vrednost izpadlega pridelka se izraža v nižjem dobičku oz. dohodku, ki predstavlja tržno vrednost vrtnin, zmanjšano za stroške pridelave in dajatve. Tožnik ne uveljavlja navadne škode, saj pridelki v požaru niso bili neposredno poškodovani/uničeni, temveč škodo, ki je nastala kasneje, ker pridelek ni bil tak, kot bi ga pričakoval po rednem teku stvari. Podlago za uporabo termina „izgubljeni dohodek“ je imelo sodišče v izvedenskem mnenju izvedenca kmetijske stroke A. A. Ta je pojasnil, da se v kmetijstvu ne prikazuje dobiček, temveč dohodek. Pri tem pa ni pomembno, kateri izraz se uporablja, ker gre pri obeh za bodočo škodo, ki se ugotavlja na enak način. Izvedenec je izračunal izgubljeni dohodek, ki bi ga tožnik lahko dosegel ob normalnih pogojih pridelave. Vrednost izgubljenega pridelka je izračunal na podlagi obsega uradno prijavljenih površin za pridelavo vrtnin, strokovnih izhodišč glede višine pridelkov in odkupnih cen vrtnin ter ocene poškodovanosti. Upošteval je podatke iz dokumentacije sodnega spisa, dodatno pridobljeno dokumentacijo (neposredna plačila 2003, strokovna izhodišča na podlagi kataloga kalkulacij KGZ 2011 in analitičnih kalkulacij KIS), podatkov SURS-a in nekaterih odkupovalcev vrtnin glede odkupnih cen ter podatkov ARSKTRP in Občine Y glede državne pomoči iz naslova suše v letu 2003. Upošteval je konkretne okoliščine primera, opremo za namakanje, ki jo je pred škodnim dogodkom imel tožnik, značilnosti njegovih zemljišč, podatke o kulturah in stopnjo priznane poškodovanosti s strani občinske komisije, pa tudi dajatve, ki odpadejo na tožnika. Prav tako je upošteval, da bi bil zaradi rastnih razmer in temperaturnega šoka v letu 2003 pridelek kljub namakanju nižji za 10 %.

13Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi prvega toženca o odsotnosti ustrezne trditvene podlage za izračun višine premoženjske škode in o tem, da mnenje izvedenca predstavlja informativni dokaz. Prav tako ne sledi pritožbenim zatrjevanjem tretjega toženca, da bi moral tožnik izkazati obseg proizvodnje, proizvodne stroške, tržni efekt na trgu prodanih proizvodov, kar bi šele omogočilo opravo preračuna razlike, ki bi lahko bila izgubljeni dobiček. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, toženci tožnikovi trditveni podlagi v zvezi s škodo na vrtninah niso konkretizirano ugovarjali, niti se niso podrobneje opredelili do izračuna škode z dne 3. 5. 2004, ki ga je izdelal Kmetijsko gozdarski zavod ... (priloga A16). Izpostavljene pritožbene teze negira mnenje sodnega izvedenca kmetijske stroke A. A. Ta je zelo natančno pojasnil sam izračun¹; opozoril je na specifičnost izračuna v kmetijstvu in pojasnil, da se na način, ki ga je uporabil, skladno s stroko računa izguba prihodka v kmetijstvu ter da ne gre za ex catedra teoretične izračune, ki ne bi bili povezani s prakso. Za oceno škode je uporabil podatke občinske komisije; iz registra GERK-ov pa se vidi nahajanje in vrsta kultur. Na podlagi teh standardov se izdelujejo izvedenska mnenja v kmetijstvu. Ni pa še imel primera, da bi lahko te podatke pridobil iz knjigovodskih listin.

14Ob upoštevanju izvedenčevih pojasnil o specifičnosti izračuna izgubljenega prihodka v kmetijstvu so neutemeljena pritožbena sklicevanja na sodno prakso v zvezi z izračunom izgubljenega dobička, pa tudi zatrjevanja o preskromni tožnikovi trditveni podlagi. Dokaz je informativen takrat, ko stranke pred njegovo izvedbo ne podajo potrebnih navedb. Glede na obsežna in podrobna pojasnila izvedenca o načinu in specifičnosti izračuna v kmetijstvu o takšnem dokazu ni mogoče govoriti. Še posebej ob dejstvu, da tožnikovi trditveni podlagi v zvezi s škodo na vrtninah nobeden od tožencev ni konkretizirano ugovarjal.

15Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s tožnikovim soprispevkom k nastanku oz. povečanju škode. Že v predhodnih odločitvah, s katerimi se je ugotavljala odgovornost tožencev za nastanek škodnega dogodka, je bilo ugotovljeno, da so prvi do četrti toženec 100 % odgovorni za škodo in da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode oz. opustitev dolžnega ravnanja. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da bi moral tožnik ravnanja tožencev preprečiti, tako da do škodnega dogodka sploh ne bi prišlo. Prav tako pa so neutemeljeni tudi očitki o negospodarnem ravnanju tožnika, ker sredstev ni investiral v nakup novih cevi in namakalnega sistema. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora jasno in življenjsko prepričljivo opredelilo v 18. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Na odločitev tudi ne more vplivati članek „...“, na katerega se prvi toženec sklicuje šele v pritožbi, zato ga pritožbeno sodišče – skladno z določbo 337. člena ZPP – ne more upoštevati.

16Sodišče prve stopnje tožencem ni dodelilo dodatnega roka za odgovor na ustno podajo izvedenskega mnenja. To svojo odločitev je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi prepričljivo pojasnilo. Izhajalo je iz stališča, da je izvedenec A. A. v bistvenem vztrajal pri svojem že izdelanem izvedenskem mnenju. Do sprememb pa je prišlo v delu, ki se nanaša na višjo vrednost zaradi uporabe drugačne cene pridelka (solate). Izvedenec je le korigiral izračun, uporabil pa je enake formule za izračun obsega škode kot v predhodnem pisnem izvedenskem mnenju; vzel je le drugo osnovno ceno. Kljub višjemu znesku pa vsebinsko ni šlo za kompleksno in zapleteno strokovno vprašanje, ki bi terjalo poglobljeno proučitev in utemeljevalo dodatni rok za odgovor oz. pripravo vprašanj. Izvedenec je ustno razumljivo predstavil razloge za spremembo mnenja, ki so mu lahko pooblaščenci – ob hkrati uporabi pisnega dela mnenja – zlahka sledili. Za razumevanje povedanega prepis zvočnega posnetka izpovedbe tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben. Strankam je bila dana neomejena možnost neposrednega postavljanja vprašanj. Zato je sodišče utemeljeno štelo predlog enega od tožencev za dopustitev dodatnega roka kot poskus zavlačevanja postopka. Takšno pojasnilo sodišča, ki je v celoti usklajeno z dogajanjem na naroku 14. 12. 2018, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni arbitrarno in ne krši pravic tožencev do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Izvedenec je na pripombo tožnika o višini cen solate le korigiral izračun, pri tem pa je uporabil povsem enako formulo, le da je vzel drugo osnovno ceno. Takšna sprememba, pa čeprav predstavlja višjo vrednost, ne terja dodatnega roka za izjasnitev, saj so imeli toženci možnost, da se do spremembe opredelijo že na naroku.

17Drugi in četrti toženec opozarjata, da bi bil zaradi sušnega obdobja v letu 2003 pridelek nižji za več kot 10 %. Pritožbi sta v tem delu posplošeni in dokazno povsem nepodprti. Izvedenec kmetijske stroke je na glavni obravnavi razloge za 10 % nižji pridelek, do katerega bi prišlo tudi v primeru uporabe namakalnega sistema, konkretizirano pojasnil; sodišče prve stopnje pa je njegovo pojasnilo povzelo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z njegovimi ugotovitvami se prej izpostavljeni pritožbi ne soočita, saj izražata le splošno nestrinjanje, ki pa ne more imeti želene teže.

18V skladu z določbo 168. člena OZ se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, odškodninska obveznost pa se šteje za zapadlo vse od nastanka škode dalje (165. člen OZ). Če vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno opredeljena, je lahko problematično zgolj vprašanje, ali je dolžnik že v zamudi z izpolnitvijo odškodninske obveznosti. Vendar pa je v sodni praksi izčiščeno stališče, da je dolžnik v zamudi s plačilom odškodninske terjatve najmanj od postavitve konkretnega zahtevka – tudi v obravnavanem primeru od vložitve tožbe.²

19Na občni seji Vrhovnega sodišča RS 26. 6. 2002 je bilo glede zamudnih obresti od odškodninskih terjatev, ki se odmerjajo na dan izdaje sodne odločbe, sprejeto načelno pravno mnenje, po katerem gredo oškodovancu zamudne obresti že od uveljavitve OZ dalje (1. 1. 2002), če zamude ni nastala kasneje. Z uveljavitvijo OZ in ZPOMZ-A so bile izrecno ločene prave zamudne obresti in valorizacijske obresti, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki drugega in četrtega toženca glede cen solate ter teka zakonskih zamudnih obresti.

O odškodnini za vozilo X. ter za cement in iverne plošče

20Vsem štirim pritožbam tožencev je skupno sklicevanje na neizkazanost škode za vozilo X. ter za cement in iverne plošče. Menijo, da tožnik v zvezi z navedenim ni zmogel dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče pritožnikom ne sledi. Tožnikovo dokazno breme je bilo težko, ker so stvari zgorele v požaru, zakrivljenem s strani tožencev. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da nima razloga, da tožniku ne bi verjelo ter da niso podane konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da se želi tožnik neutemeljeno okoristiti na škodo tožencev. Cenilca sta na podlagi spiska in ogleda ugotovila, katere stvari so bile uničene, zavarovalnica pa je tožniku priznala odškodnino za vse stvari, razen za tiste, ki v zavarovanje niso bile vključene. Ni dvoma, da je tožniku v požaru zgorelo tovorno vozilo znamke X., saj je o tem tožnik sam izpovedal, ga vključil v seznam za zavarovalnico, njegovo izpovedbo pa sta potrdila cenilca zavarovalnice, ki sta ostanke videla na pogorišču; vozilo pa je zabeleženo tudi na fotografiji v prilogi A23. O tovornem vozilu znamke X. je sodišče prve stopnje podalo prepričljivo obrazložitev v 22. točki, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Ni razloga, da ne bi sledili tudi mnenju izvedenca, ki je vozilo ocenil na najmanj 900 EUR. Podlago za sklepanje so predstavljali podatki v spisu, katalogi in ceniki ter viri, ki jih je v mnenju navedel. Ocenjena škoda predstavlja spodnjo mejo, mnenja pa je bilo uporabljeno kot osnova za odločitev o višini na podlagi prostega preudarka iz 216. člena ZPP. Takšno postopanje sodišče je glede na dejstvo, da je bilo vozilo v požaru uničeno, povsem ustrezno. Enako velja tudi glede uničenih ivernih plošč in cementa. Dokazna ocena sodišča v zvezi z njimi je prepričljiva, še posebej ob dejstvu, da je bilo tožnikovo dokazno breme težko. Zato tudi ni moč slediti posplošenim pritožbenim zatrjevanjem o neizkazanosti količin.

21Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do očitkov v zvezi z izgubljenim dobičkom, odškodnino za vozilo C. ter cementom in ivernimi ploščami, ne pa tudi glede preostalih odškodninskih postavk, ki jih je uveljavljal tožnik, pa so mu bile že poravnane s strani pete toženke (zavarovalnice).

22Glede na pojasnjeno pritožbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato jih je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Ker pritožniki s pritožbami niso uspeli, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni. Odločitev o stroških postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb.

¹ Glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj VSRS sodba III Ips 50/2016.