VSL Sodba I Cp 2099/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.301,13 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (potem, ko je dopustilo spremembo tožbe; I. točka izreka) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost posojilne pogodbe in dogovora o zavarovanju denarne terjatve z dne 11. 6. 2007, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarja A. A., št. SV 000/07 (II. točka izreka), kot tudi prvi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je omenjeni pravni posel razveljavljen (III. točka izreka), in drugi podredni tožbeni zahtevek, da se razveže ta pravni posel (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini v korist toženke neveljavna in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše hipoteka pri sporni nepremičnini ID 0002-331-63 (V. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v višini 9.686,00 EUR (VI. točka izreka).

2Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga obsežno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V prvem delu pritožbe v zvezi z obstojem posojilnega razmerja se tožnik ne strinja z zaključkom sodišča, da je bilo posojilo izročeno. Ponavlja svoje in toženkine bistvene trditve in meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam toženke in zaključilo, da je toženka dokazala obstoj več posojilnih razmerij med zapustnikom in tožnikom. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaključek pa je tudi protispisen (v nasprotju s predloženimi dokazi), zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapustnik je položil denarni znesek na račun prodajalca L. d.o.o. 14. 12. 2004, kar je dan pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 15. 12. 2004. Pomemben se izkaže tudi namen plačila, ki ga je sodišče zmotno povzelo. Iz pregledov prilivov z dne 15. 12. 2004 izhaja, da je zapustnik dne 14. 12. 2004 na bančni račun družbe položil 24.000.000,00 SIT, pri čemer je kot opis nakazila navedeno kratkoročni kredit. Tožnik je trdil, da pri tej transakciji ni šlo za plačilo kupnine po navedeni prodajni pogodbi, pač pa za posojilo družbi L. d.o.o., slednje je omenila tudi toženka v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče je kljub temu zaključilo, da je zapustnik za tožnika plačal kupnino lastnemu podjetju kot prodajalcu. Sodišče je celo hipotetično sklepalo, da je iz te transakcije logično, da je bila sporna posojilna pogodba podpisana za naveden znesek. Če bi držala hipoteza sodišča, bi tožnik in zapustnik lahko že konec leta 2004 sklenila posojilno pogodbo za znesek 24.000.000,00 EUR in ne šele tri leta pozneje za znesek 164.000,00 EUR, torej za skoraj 64.000,00 EUR več. Tožnik o transakciji ni vedel nič in se je z njo seznanil šele v tem postopku. Ob očitno zmotnem zaključku sodišča, da je zapustnik v letu 2004 posodil tožniku 24.000.000,00 SIT, je toženki uspelo edino dokazati zapustnikovo plačilo tožniku v letu 1999, ki pa ni bilo posojilo, pač pa predplačilo za nakup medicinskih aparatov. Izpovedbe toženke in prič iz njenega ožjega družinskega kroga o obstoju celokupnega poslovnega razmerja med tožnikom in zapustnikom, ne prepričajo. Zaslišani niso znali povedati o celokupnih pravnih razmerjih, ki naj bi bili podlaga za sklenitev sporne pogodbe. Tožnik izpostavlja dele izpovedi toženke in prič Z. Z. in T. T. ter R. R. Meni, da niso prepričljive in skladne. Ni dokazano, da bi tožnik in zapustnik s predmetno posojilno pogodbo uredila celokupna poslovna razmerja. Če bi to želela, bi to morala zapisati v sam notarski zapis. V predmetni zapis bi morala zapisati tudi povezane posle. Notar je izpovedal, da bi zapiranje razmerij s posojilno pogodbo morali pogodbeni stranki zapisati. Iz notarskega zapisa izhaja, da je notar pozval na predložitev eventualnih povezanih pravnih poslov. Ker stranki listin nista predložili, ti posli ne obstajajo. Toženka je z listinskimi dokazi dokazovala razmerja med različnimi družbami ali družbo in zapustnikom, ne pa med zapustnikom in tožnikom, od koder naj bi izviralo posojilno razmerje. Toženka ni zmogla dokaznega bremena za domnevno dano posojilo, njena izpoved, ki jo pritožba povzema, je izven njene trditvene podlage. Toženka ni dokazala konkretna upniško dolžniška razmerja med tožnikom in zapustnikom. Postavlja se vprašanje, zakaj se za vsako razmerje ni izoblikoval pisni akt, medtem ko je bila praksa, da je bilo dano potrdilo o prejemu gotovine. Toženka ni dokazala niti enega samega poslovnega razmerja, iz katerega bi izhajal dolg tožnika do zapustnika, kaj šele v višini 164.000,00 EUR. Tudi tožnik in priča V. V. sta izpovedala, da tožnik ni ničesar dolgoval zapustniku. Vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja lahko vodi v dokazno stisko, zato je stranki, ki nosi materialno dokazno breme treba olajšati dokazovanje, tudi z indici. Tožnik je v konkretnem primeru potisnjen v položaj, ko mora dokazovati negativna dejstva. Tožnikovo dokazno stisko je sodišče potenciralo s tem, ko je verjelo toženki in njenim pričam.

Toženkine trditve o pozivih na vračilo dolga so ostale na ravni zatrjevanj, izpovedbe toženke in prič T. T. in R. R. pa nasprotujoče. Kdaj in v kakšnih okoliščinah naj bi zapustnik pozival tožnika na vračilo dolga niso znali pojasniti. Ne drži izpoved priče T. T., da je bila posojilna pogodba sklenjena tedaj, ko je bila na stavbi Z. 8 vzpostavljena etažna lastnina. Etažna lastnina je bila vzpostavljena že v letu 2005. Toženka in priče sploh niso znale pojasniti okoliščine nastanka predmetnega posojila. Izpovedi prič so naučene. Pri oceni njihovih izpovedi bi moralo sodišče upoštevati njihovo zainteresiranost za izid pravde.

Glede nakupa poslovnega prostora pritožba meni, da so razlogi sodišča v točki 27 sodbe nelogični in v nasprotju z dokaznimi listinami. Sodišče zaključi, da verjame toženki, da je zapustnik dal posojilo za nakup poslovnega prostora na Z. 8 in da je zato lahko tožnik 15. 12. 2007 (od kje sodišču ta datum) odkupil poslovni prostor. Sodišče razloguje, da tožnik ni imel dovolj sredstev za nakup. O tem sodišče arbitrarno zaključi. Tožnik v letu 1999 ni kupil poslovnega prostora, pač pa njegova družba L. d.o.o. Sledenje ne odraža tožnikovega premoženjskega stanja. Kompenzacije med družbama L. in B. pa tudi ne morejo vplivati na premoženjsko stanje tožnika. Če sta ti dve podjetji v letu 1999 sklenili več pobotov, to še ne pomeni, da je tožnik zapustnikov dolžnik, oziroma da je zapustnik tožniku posodil 164.000,00 EUR.

V drugem delu pritožbe v zvezi z navideznostjo posojilne pogodbe tožnik navaja, da je bilo tekom postopka dokazano, da sta se tožnik in zapustnik že od novembra 2006 pogovarjala o sporni posojilni pogodbi, ki je bila kot osnutek tudi pripravljena. To izkazuje datum zapadlosti prvega obroka posojila, saj je datum zapadlosti pred datumom dejanskega podpisa pogodbe. Zapustnik je hotel kupiti poslovni prostor št. 62, na katerem je imel tožnik predkupno pravico. Kljub temu, da posojilna pogodba ni bila sklenjena v marcu 2007, je zapustnik še vedno imel interes za nakup nepremičnine (št. 62) po sami dražbi od kupca M. M. Zato sta tožnik in zapustnik tudi podpisala predmetno posojilno pogodbo. Ta ideja se ni ohladila. Ko bi prišlo do formalnega prenosa lastninske pravice na zapustnika, bi se hipoteka izbrisala. V tem času je tožnik tudi postal formalno zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine (prostora št. 63). Četudi ne bi prišlo do nakupa nepremičnine, bi posojilo s hipoteko porabila za kaj drugega. Zapustnik je namreč večkrat rekel, da bo zadeva zastarala in da tožnika ne bo terjal za plačilo. Ker se je tožnik kljub temu bal za usodo poslovnega prostora, je na pobudo svoje sestre V. V. pisno odstopil od sklenjene posojilne pogodbe in zapustniku izročil takšno listino na naslovu njegove družbe. Da se je zapustnik zavedal navideznosti pogodbe kaže dejstvo, da tožnika skoraj deset let od njene sklenitve ni pozval na plačilo. Edini dokaz, ki kaže na obstoj dolga, je sporna pogodba. Ker je sodišče v pretežnem delu oprlo svojo odločitev na sporno listino, je izostala dokazna ocena vseh ostalih izvedenih dokazov. Sodišče pri odločanju o ničnosti pravnega posla ni upoštevalo okoliščin, v katerih je bil tožnik, ko je sklepal predmetni fiktivni posel.

V tretjem delu pritožbe glede ničnosti notarskega zapisa tožnik meni, da so zmotni zaključki sodišča o tem, da sporen notarski zapis posojilne pogodbe ni ničen. Tožnik se sklicuje na svoje pričanje. Pregled njegove izpovedi res kaže na zmedenost, vendar pa sta ga trema in zavedanje resnosti položaja onemogočila v jasnem odgovarjanju na vprašanja. Kljub temu je tožnik povedal, da ni vedel kaj pomeni, da je notarski zapis neposredno izvršljiv. To pomeni, da notar A. A. ni na razumljiv način izpolnil svoje pojasnilne dolžnosti. Notar tudi ni znal izpovedati, ali je bil zapis tožniku prebran. Sodišče je nekritično sledilo njegovi izpovedi, čeprav se konkretnega posla ne spominja. Spornemu notarskemu zapisu ni mogoče pripisati učinka javne listine in je ničen. Ugotovitev, da je bil tožnik na razumljiv način poučen o posledicah neposredno izvršljivega notarskega zapisa, je v nasprotju s tem, kar iz njega izhaja, zaradi česar je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega velja opozoriti, da je sodišče spregledalo tožnikove trditve, da je bila posojilna pogodba sklenjena tri dni preden je bil vložen predlog za vknjižbo tožnikove lastninske pravice. Da notar ni preveril okoliščin sklepanja posla in o posledicah ni poučil tožnika, kaže okoliščina, da naj bi notar pred sklenitvijo preveril pravno stanje nepremičnin, medtem ko je iz zemljiškoknjižnega dovolila razbrati, da notar očitno ni razpolagal z listino, na podlagi katere je tožnik dobil lastninsko pravico, saj je v notarskem zapisu napisana pogodba brez datuma. V kolikor bi notar tožnika seznanil z vsebino spornega notarskega zapisa, bi opozoril na neprimernost označitve prodajne pogodbe. Notar je tako dopustil obremenitev nepremičnine, ki ni v lasti tožnika, pri čemer se očitno ni seznanil s prodajno pogodbo, na podlagi katere naj bi tožnik pridobil še nevknjiženo lastninsko pravico. Notarski zapis je bil torej obremenjen z pomanjkljivostjo, ki mu jemlje moč javne listine.

Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroški postopka. Meni, da je obremenjena s kršitvijo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja kateri stroški in na kakšni podlagi so priznani toženki, sodbe ni mogoče preizkusiti. Razlogovanje sodišča, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom velja pod pogojem, da se vloga stranke, ki vsebuje stroškovnik, vroči nasprotni stranki (tako odločba VS RS III Ips 34/2015).

3Toženka je na pritožbo obrazloženo in konkretno odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb pravdnih strank, tudi tistih, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Očitane protipisnosti pri prevzemanju vsebine listin in zapisnikov o zaslišanju strank in prič, ni zaznati. Tožnik dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pa so bili po presoji pritožbenega sodišča vključeni vsi odločilni (pravočasno predlagani) dokazi. Celokupna dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Ker je dokazna ocena prosta, je nesprejemljiv pritožbeni očitek, da tožnikovi dokazi niso bili upoštevani. Sodišče jih nikakor ni prezrlo, pač pa je, upoštevaje tožnikovo spreminjanje trditev (kot tudi izpovedb) tekom postopka, po njihovi primerjavi s toženkinimi dokazi ter glede na uspeh celotnega postopka, upravičeno podvomilo v tožnikove trditve. Ni bistveno število dokazov, ampak njihova kakovost.

6V zvezi z obstojem posojilnega razmerja in s tem povezane izročitve posojila je tožnik trdil, da mu zapustnik ni nikoli izročil posojila v znesku 164.000,00 EUR. S tem je utemeljeval navideznost pogodbe in tudi razlog za razveljavitev oziroma razvezo pogodbe. V izpodbijani sodbi je v točkah 22 - 31 zavzet zaključek, da tožnik ni izkazal, da posojilo iz posojilne pogodbe, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu z dne 11. 6. 2007, ni bilo izročeno. Celo nasprotno, ugotovilo je, da je toženka dokazala, da posojilna pogodba zajema poleg dolga iz nakupa tožnikovega poslovnega prostora št. ..., Z. 8 , tudi dolg iz drugih poslov, ki so potekali med tožnikom in zapustnikom. Pritožbeno sodišče v takšen zaključek nima pomislekov, saj temelji na skrbni in obširni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov. Tožnik neutemeljeno navaja, da je zaključek sodišča, da je toženka dokazala, da je zapustnik plačal kupnino za poslovni prostor št. 63, po prodajni pogodbi z dne 15. 12. 2004, ki je predstavljala glavnino posojila tožniku, v nasprotju s predloženimi dokazi, sklicujoč se na datum plačila kupnine, saj ne pojasni, kaj naj bi datum plačila kupnine en dan pred podpisom pogodbe dokazoval. Tožnik tudi neprepričljivo izpostavlja opis plačila, ki je uporabljen pri nakazilu kupnine. Ne drži, da je toženka v prvi pripravljalni vlogi navajala, da pri nakazilu plačila s strani zapustnika ni šlo za plačilo kupnine za nakup poslovnega prostora v korist tožnika. V vlogi (list. št. 50 hrbtna stran) je toženka jasno navedla, da je plačilo kupnine za poslovni prostor na naslovu Z. 8 poravnal zapustnik namesto tožnika s pripisom „Lokal T.“ in „Kredit S.“ Poimenovanje nakazila, kakor tudi konto na katerega se knjiži nakazilo, ni v zvezi z dokazovanjem dejstva, da je bilo plačilo kupnine po prodajni pogodbi z dne 15. 12. 2004 izvedeno. Sodišče je v točki 28 izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je zapustnik iz svojega računa na družbo L., ki je prodala prostor tožniku, plačal oziroma nakazal kupnino za tožnika (prilogi B7 in B8). Sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, da se je tožnik zavedal, da je zapustniku dolžan navedeni znesek posojila, sicer ne bi podpisal posojilne pogodbe in celo dopustil vpisa hipoteke na svoji nepremičnini. Tožnik je sam trdil, da je bila posojilna pogodba z dne 11. 6. 2007 sklenjena s takim zamikom glede na pogodbo z dne 15. 12. 2004, ker zaradi neurejenega lastniškega stanja na nepremičnini št. 63 tožnik pred tem hipoteke v korist zapustnika ni mogel izposlovati, saj takrat nepremičnina še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato so neprepričljive pritožbene navedbe, da bi lahko tožnik in zapustnik posojilno pogodbo sklenila že konec leta 2004 in da zato ker je nista, tožnik o transakciji ni vedel ničesar. Tožnik ne pojasni, kako drugače pa naj bi bila poplačana kupnina za nakup prostora, za katerega trdi, da je na podlagi pogodbe z dne 15. 12. 2004 postal njegov lastnik. Notarski zapis je javna listina, ki potrjuje resničnost tistega, kar se v njej navaja. Odsotnost zapisa povezanih pravnih poslov v posojilni pogodbi, ne pomeni samo po sebi, da poslov, ki so bili podlaga sklenitve pogodbe, ni moglo biti. Tožnikovo sklicevanje, da posojilna pogodba, katero je podpisal in tako potrdil resničnost njene vsebine, ni bila sklenjena za izročeno posojilo, ob nasprotnem toženkinem dokazovanju, ne ovrže zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Ne drži navedba tožnika, da toženka ni uspela dokazati obstoja celokupnih pravnih razmerij med tožnikom in zapustnikom, ki so bili podlaga za sklenitev posojilne pogodbe. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Pojasnilo je, zakaj verjame toženki in posameznim pričam, da sta tožnik in zapustnik medsebojno poslovno sodelovala in da je zapustnik kreditiral tožnika. Pritožbeno izpostavljanje posameznih delov izpovedi toženke in zaslišanih prič pravilnosti dokazne ocene ne omaje. Sodišče prve stopnje je toženkino verodostojnost, kot tudi verodostojnost prič Z. Z., T. T. in R. R. ocenilo ne samo s stališča notranje skladnosti, temveč tudi z medsebojno primerjavo in s primerjavo z ostalimi dokazi, vse dokaze pa povezalo v logičen in življenjsko prepričljiv zaključek. Priče so potrdile, da jim je zapustnik omenjal, da mu tožnik dolguje denar. Tudi sam tožnik je nenazadnje izpovedal, da je dosti stvari med njim in zapustnikom ostalo odprtih. Na takšno dokazno oceno golo dejstvo, da določene priče sodijo v ožji družinski krog toženke in zapustnika, ne more imeti pomembnejše teže, pavšalna pa je ostala tudi pritožbena navedba, da so priče delovale naučeno. Ne drži pritožbena navedba, da toženka ni znala pojasniti, kako je nastal dolg v višini, ki presega vrednost nakupa poslovnega prostora št. 63, saj je jasno povedala, da je šlo za stroške adaptacije poslovnega prostora in zaloge. Toženka je izkazovala razmerja ne le med družbama tožnika in zapustnika, temveč tudi med tožnikom in zapustnikom, od koder je izviralo sporno posojilno razmerje, pojasnila je tudi, zakaj se za vsak posel ni izoblikoval pisni akt. Glede na navedbe tožnika, da je med njim in zapustnikom obstajalo zaupanje, takšno ravnanje ni nelogično. Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene podlage pravdnih strank upoštevalo njuni izpovedi in izpovedi ostalih prič. Z izpovedjo priče V. V. ni omajana pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v točki 31 izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj je njena izpoved neprepričljiva. S pritožbeno navedbo, da je priča potrdila, da tožnik ničesar ne dolguje zapustniku, zato tožnik ne more uspeti.

Pritožba utemeljeno omenja, da je treba tožniku, ki nosi materialno dokazno breme, olajšati dokazovanje. Eden od načinov za to je tudi dokazovanje z indici. A tožnik s tehtnimi indici ni dokazal, da posojila ni prejel. Ob obstoju notarskega zapisa posojilne pogodbe, ki vsebuje klavzulo o prejetem denarju in ob tem, ko je toženka dokazala, da je sporno posojilo povezano z nakupom poslovnega prostora št. 63, kot tudi z dolgom iz drugih poslov, ki so potekali med skleniteljema pogodbe, je bilo na tožniku breme, da ovrže dokazni uspeh toženke. Tega bremena pa ni zmogel.

Glede pozivov na vračilo posojila ne drži pritožbena navedba, da so toženkine navedbe o pozivih na vračilo posojila ostale na ravni navedb. O pozivih na vračilo posojila so izpovedale ne le toženka, pač pa tudi zaslišani priči R. R. in T. T. Čeprav gre za ožje družinske člane toženke in zapustnika, to dejstvo samo po sebi pričam še ne odvzema verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj jim verjame. Toženka in priče so enotno in prepričljivo izpovedali o pozivih na plačilo posojila tako s strani toženke kot s strani zapustnika. Nenazadnje je tudi tožnik izpovedal, da sta se s toženko v letu 2016 pogovarjala o spornem dolgu oziroma z njim povezanim poslovnim prostorom. Izpostavljanje izpovedi priče T. T. je neprepričljivo, saj je tožnik sam navedel, da je bila pogodba sklenjena z zamikom zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja na nepremičnin št. 63 in tako ni mogel pred tem v korist zapustnika izposlovati hipoteke. Ne drži, da toženka in priče niso znale pojasniti okoliščin nastanka posojila. Vse priče so skladno in prepričljivo izpovedale, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena za ureditev celokupnih poslovnih razmerij in da jim je zapustnik večkrat omenjal, da mu dolžnik dolguje denar in da ga je pozival na vračilo. Priče so tudi v bistvenem skladno izpovedale, da je zapustnik od tožnika kupoval opremo z razlogom, da bi tožnik poplačal dolg. Tožnikovo sklicevanje na družinsko povezanost z zapustnikom tako ne more imeti odločilne teže. Izpovedi prič v smeri seznanitve s tožnikovo prošnjo izrečeno toženki, naj ga pusti pri miru še deset let, potem pa naj ima lokal, ki je predmet hipoteke, pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi v ničemer ne kažejo na njihovo naučenost in neverodostojnost, kot se zavzema pritožba.

Glede nakupa poslovnega prostora (št. 63) na Z. 8, v katerem posluje tožnik s podjetjem B. d.o.o., je v izpodbijani sodbi v točki 27 obrazložitve prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu datuma sklenitve pogodbe. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila pogodba med L. d.o.o. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem sklenjena dne 15. 12. 2004 (in ne 2007). Tožnik je namreč v postopku trdil, da sta bili tako prodajna pogodba za gornji poslovni prostor z dne 22. 10. 1999 in 15. 12. 2004 navidezni, ker kupnina po navedenih pogodbah naj ne bi bila plačana, v posledici česar naj bi bila neresnična navedba toženke, da je bila za kupnino po pogodbi z dne 15. 12. 2004 sklenjena obravnavana posojilna pogodba. Sodišče prve stopnje je v točki 27 sodbe (glej tudi točko 28) obširno pojasnilo zakaj zaključuje, da tožnik ni uspel dokazati navedb o navideznosti tudi teh dveh pogodb. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, ki ima oporo ne le v izpovedi toženke, temveč predvsem na listinskih dokazih. Razlogi o odločilnih dejstvih si ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je kronološko analiziralo potek nakupa poslovnega prostora na Z. 8 in na podlagi vsebine teh dveh pogodb in pogodb z dne 20. 8. 1991 in 9. 6 1999, iz katerih izhaja, kako se je prenašala lastninska pravica na prostoru, upoštevaje dokazila o plačilih kupnine oziroma načinih plačil, utemeljeno zaključilo, da ne tožnik ne njegova družba B. d.o.o. nista imela sredstev, da bi plačala celotno kupnino. Ob tem, da je bil tožnik zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o., tožnik pa je tudi sam izpovedal, da sta z zapustnikom svoja medsebojna razmerja urejala tudi preko svojih družbe, je dokazno prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da premoženjsko stanje tožnika in njegove družbe, glede na način sklepanja pogodb, kaže na nezadostnost sredstev za nakup nepremičnine. Ugotovljeno je, da pogodba z dne 30. 8. 1991 med Z. trgovina d.o.o. in tožnikovo družbo B. d.o.o. ni bila realizirana zaradi neplačila kupnine, saj sta isti stranki za isti prostor pogodbo ponovno sklenili 9. 6. 1999. Če bi družba B. že sprva poravnala celotno kupnino, sklenitev ponovne pogodbe ne bi bila potrebna. Z navedeno pogodbo je med strankama nesporno postala lastnica B. d.o.o., a je zapustnikova družba L. d.o.o. že 22. 10. 1999 odkupila predmetni poslovni prostor od tožnikove družbe, saj ne tožnik ne njegova družba L. nista imela dovolj sredstev, ker sicer do prodaje naprej ne bi prišlo. Ob ugotovitvi, da je bila kupnina s strani L. d.o.o. plačana s kompenzacijami, podpisanimi s strani obeh direktorjev družb (tožnika in zapustnika), dokazano pa je bilo tudi, da je bila kupnina po pogodbi z dne 15. 12. 2004, sklenjena med L. d.o.o. in tožnikom, plačana s strani zapustnika (z njegovega računa na družbo L.) namesto tožnika, je utemeljeno ovržena posplošena navedba tožnika o navideznosti (tudi) pogodb z dne 22. 10. 1999 in 15. 12. 2004. Neprepričljivo je navajanje tožnika o navideznosti teh pogodb, saj če sta obe pogodbi fiktivni, kot meni tožnik, potem tožnik tudi ni mogel postati lastnik poslovnega prostora, za katerega pa trdi, da je (sedaj) v njegovi lasti.

7Glede navideznosti posojilne pogodbe so v izpodbijani sodbi (točke 11 - 21) podani obširni razlogi o odločilnih dejstvih. Trditveno in dokazno breme o tem, da tožnikovo in zapustnikov soglasje volje ni bilo usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, to je posojilnega razmerja (s pisno pogodbo z dne 11. 6. 2007), temveč zgolj v nastanek videza pogodbe, je na strani tožnika, ki navideznost pogodbe zatrjuje (50. člen OZ). Sodišče je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, v okviru tožnikovih trditev ter trditev toženke presodilo, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevanih (tekom postopka spreminjajočih) razlogov za sklenitev posojilne pogodbe. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskih ugotovitev, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje. Sodišče nima pomislekov v prepričljivo dokazno oceno, zakaj šteje, da niso dokazani razlogi za sklenitev navidezne pogodbe. Sodišče prve stopnje je gradilo dokazno oceno tako na posojilni pogodbi, kot tudi na izpovedbah prič, ki jih izpostavlja pritožba in tudi drugih dokaznih listinah. Ne drži pritožbena navedba, da je bilo v postopku dokazano, da sta se tožnik in zapustnik že novembra 2006 pogovarjala o sklenitvi sporne posojilne pogodbe. Na podlagi analize zatrjevanj tožnika o motivu sklenitve pogodbe, ki jih je spreminjal, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč tudi trditve toženke in izpovedi pravdnih strank, pravilno ugotovilo, da so med tožnikom in zapustnikom potekali le dogovori glede nakupa sosednjega poslovnega prostora na javni dražbi v korist zapustnika in ne, da je bila sporna pogodba sklenjena zaradi realizacije nakupa sosednjega prostora, saj je bila sporna posojilna pogodba sklenjena tri mesece po tem, ko je bil ta prostor na javni dražbi že prodan 5. 3. 2007 M. M. Tudi sicer zatrjevana okoliščina, da je bil med deležnikoma pogovor o sklenitvi pogodbe, na ugotovljeno ne more vplivati. Dejstvo je, da je bil pri sklepanju posojilne pogodbe v ozadju nakup poslovnega prostora št. 62 v korist zapustnika lahko motiv do (ne)uspele dražbe, nakup pa ni mogel biti več motiv za sklenitev posojilne pogodbe, ki je bila sklenjena tri mesece po tem, ko je bil poslovni prostor že prodan M. M. Tožnik je svoje navedbe glede nakupa nepremičnine št. 62 oziroma glede motiva za sklenitev posojilne pogodbe spremenil po tem, ko je toženka dokazala, da namen za sklenitev posojilne pogodbe ni mogel biti nakup nepremičnine, in sicer s trditvami, da je zapustnik želel s sklenitvijo posojilne pogodbe skriti gotovino, kot dodaten razlog pa je navajal, da je bila pogodba sklenjena za uresničitev kakšnega drugega posla (na zalogo). Nazadnje pa je trdil, da je pogodbo podpisal pod prisilo. Tožnikove navedbe so bile povsem splošne, brez podrobnejšega pojasnila teh skritih in bodočih poslov. Tudi iz vsebine njegove izpovedi je razbrati, da naj bi bil razlog za sklenitev posojilne pogodbe opravičevanje poslovanja zapustnikove družbe L. d.o.o., čemur sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo, saj je bila posojilna pogodba sklenjena med fizičnima osebama. Sodišče prve stopnje je glede na sprotno spreminjanje oziroma prilagajanje tožnikovih navedb in tožnikovo različno/nasprotujoče izpovedovanje, utemeljeno zaključilo, da so njegove trditve in izpovedi glede razlogov za sklenitev pogodbe manj verjetne in zato prepričljivejše navedbe toženke, da je bila posojilna pogodba sklenjena zaradi že danih preteklih posojil (pretežni del posojila kot kupnina za tožnika), ki so bile podprte z izpovedbami zaslišanih prič in dokaznimi listinami. Ker so bile tožnikove navedbe in izpovedbe nedosledne, kot tudi izključujoče, je prvo sodišče pravilno podvomilo v njihovo resničnost. Do drugačnega zaključka ne morejo voditi pritožbene navedbe, da je M. M. po javni dražbi (potem, ko je marca 2007 kupil nepremičnino) ponudil zapustniku nakup sporne nepremičnine. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (točka 8 izpodbijane sodbe), tožnik trditev o pogovarjanju z novim lastnikom o nakupu sosednjega prostora št. 62 ni podal, temveč je na obravnavi 11. 2. 2020, po pozivu sodišča kaj na bi priča D. D. vedela povedati, navedel, da naj sodišče zasliši to pričo, ker bi vedela povedati, da so potekali pogovori o nakupu poslovnega prostora št. 62 z novim lastnikom. Šele v zaključni pisni besedi (list. št. 202) na zadnjem naroku je tožnik poskušal nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago in je tako, tudi v kolikor bi se navedeno pojasnilo v vlogi štelo za trditve, zaključiti, da gre za prepozne in neupoštvene trditve, saj tožnik ni navedel, zakaj teh trditev ni mogel navesti pravočasno (prvi odstavek 337. člen ZPP).

Pritožbena trditev, da se je zapustnik zavedal navideznosti pogodbe in s tem neobstoja tožnikovega dolga, saj tožnika ni pozival na plačilo oziroma se izvršba ni sprožila prej, ni prepričljiva. V izpodbijani sodbi (točka 29) je ugotovljeno, da sta zapustnik in nato toženka tožnika pozivala na vračilo denarja. Tudi sicer pa je dodati, da v kolikor bi bila posojilna pogodba res navidezna kot trdi tožnik, bi lahko tožnik sam sprožil ustrezen postopek za izbris hipoteke takoj, ko naj bi zapustniku poslal odstop od pogodbe oziroma bi to storil takoj, ko ga je toženka pozvala na vračilo denarja v letu 2016, pa tega ni storil (571. člen OZ).

Tožnik svojih navedb o odstopu od posojilne pogodbe in vročitvi odstopne izjave zapustniku ni dokazal. V izpodbijani sodbi (v točkah 21 in 30) je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe in analiziranja vsebine pisne odstopne izjave, datirane z dne 21. 9. 2007, prepričljivo pojasnilo, zakaj je izjavo ocenilo za nepristno in ji zato ni dalo dokazne vrednosti. Pritožba temu konkretno ne nasprotuje, gola trditev, da je odstopil od pogodbe in o tem obvestil zapustnika, ne zadošča za dokaz o nasprotnem.

Neutemeljen je (pavšalen) pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče pri presoji navideznosti posla ni upoštevalo okoliščinah, v katerih je tožnik sklepal sporno pogodbo. Sodišče je tožnikove navedbe glede narave odnosa z zapustnikom, ki jih je med postopkom dopolnjeval ali spreminjal, obravnavalo, kar je razvidno iz razlogov 16. in 20. točke izpodbijane sodbe.

Pritožnikovo ponavljanje navedb, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje in do katerih se je sodišče obširno opredelilo, ne uspe ovreči prepričljive dokazne ocene, ki je v skladu s 8. členom ZPP. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da se je sodišče pri obravnavanju zadeve oprlo le na sporno posojilno pogodbo; sodišče je dokazno oceno utemeljilo na več dokaznih listinah, poleg tega pa je tudi skrbno presodilo verodostojnost in prepričljivost izpovedb vseh zaslišanih prič, tudi tožnikove priče Đ.V. (glej točko 31 izpodbijane sodbe). Sodišče je upoštevalo vse izvedene dokaze in v izpodbijani sodbo pojasnilo, kakšno dokazno vrednost je pripisalo posameznih dokazom in zakaj.

8Tožnik v tožbi neutemeljeno vztraja pri ničnosti neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožnik je utemeljeval ničnost zapisa s trditvami, da ni bil poučen o posledicah neposredno izvršljivega notarskega zapisa in da ta vsebuje nejasne določbe glede datuma sklenitve in zapadlosti. Takšna trditvena podlaga spora je bila osnova oziroma okvir, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje z izvedbo ustreznega dokaznega postopka ugotovilo pravnorelevantna dejstva. V izpodbijani sodbi v točkah 32 - 35 se je sodišče izreklo o tožnikovih očitkih, ugotovilo je, da niso utemeljeni. Notarski zapis je javna listina, če so bile pri njegovem sestavljanju upoštevane vse bistvene formalnosti (3. člen Zakona o notariatu - ZN). Sem sodita dolžnost notarja, da strankam notarski zapis pred sklenitvijo prebere in jim pojasni pravne posledice sklenjenega pravnega posla (43. člen ZN). Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ni vedel kaj pomeni izvršljivost notarskega zapisa oziroma da ni dobil pojasnila o njegovih posledicah. V ta namen sta bila poleg tožnika zaslišana tudi notar A. A. in priča V. V., tožnikova sestra. Sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožnikovi sestri, da tožniku notarski zapis ni bil prebran in da je bil sklenjen kar pri tajnici, saj slednja pri sklenitvi sploh ni bila prisotna, utemeljeno pa tudi ni sledilo tožniku, saj ni podal jasnega odgovora na vprašanje, ali mu je bil zapis prebran, ob tem, ko je s podpisom vsake strani zapisa izrecno soglašal in potrdil, da je bil obveščen o pravnih posledicah sklenjena posla in da razume pomen svojih dejanj. Neprepričljivo je pritožbeno navajanje, da mu je trema in zavedanje resnosti položaja onemogočila jasno izražanje. Z oziroma na izpoved notarja, ki je jasno in prepričljivo povedal in predstavil običajni potek sklepanja notarski zapisov, da se strankam pred podpisom vedno prebere vsebina in da sta bili stranki tudi v konkretnem primeru očitno poučeni o posledicah, saj je to potrjeno s podpisi strank, ni bilo razlogov za dvom v njegovo izpoved. Ker iz notarskega zapisa na 4. strani izhaja, da tožnik s podpisom potrjuje to, kar je izpovedal tudi notar, je neutemeljena pritožbena trditev, da je izpovedba notarja v nasprotju z vsebino notarskega zapisa. Očitek o bistveni kršitvi določbo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako v okviru trditvene podlage pravilno štelo, da je notar izpolnil svojo pojasnilno dolžnost. Do drugačnega zaključka ne morejo pripeljati v pritožbi podane navedbe, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena tri dni preden je bila vknjižena lastninska pravica v zemljiški knjigi, kar v povezavi z zapisom v notarskem zapisu, da je notar preveril zemljiškoknjižno stanje /.../, da je bila tožnikova lastninska pravica /pridobljena na podlagi overjene prodajne pogodbe z dne .../ kaže, da notar ni preveril okoliščin sklepanja posla, in je tako opustil pojasnilno dolžnost, saj jih tožnik v kontekstu očitka ničnosti neposrednega izvršljivega notarskega zapisa zaradi opustitve dolžnega ravnanja prvič navaja šele v pritožbi. Ker tožnik ne pojasni in izkazuje opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, so te pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

9Neutemeljena je pritožbena navedba, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve stroškovne odločitve podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v razlogih sodbe ni natančneje pojasnjeno, katere stroške in v kakšni višini je sodišče priznalo toženki, ki je v pravdi v celoti uspela, je pa to razvidno v specificiranem stroškovniku (list. št. 201), ki ga je toženka vložila na zadnjem naroku. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi katere stroške in v kolikšni višini se prizna.² V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje na stroškovniku toženke na pregleden način označilo, katere stroške je priznalo in v kakšni višini. Odločitev o pravdnih stroških je torej mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenemu zavzemanju, da je na takšen način mogoče odločiti le pod pogojem, da se vloga stranke, ki vsebuje stroškovnik, vroči nasprotni stranki, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča (na katero nižje sodišče ni vezano). Dejstvo je, da je mogoče stroškovno odločitev, o kateri se odloča brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), preveriti in preizkusiti z vpogledom v označen stroškovnik, ki je sestavni del sodnega spisa.

10Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe, toženki pa povrniti priglašene stroške za odgovor nanjo (prvi odstavek 154. člena ZPP) in sicer 1.750 tč. (1. tč. Tar. št. 21 Odvetniške tarife - OT), povečano za 2 % (27,5 tč.) materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, skupaj 1.301,13 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podan, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tovrstna kršitev po presoji pritožbenega sodišča v zadevnem sporu ni podana. Protispisnost je namreč napaka povsem tehnične narave. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Posledica napačnega prenosa tako vpliva na rezultat dokazne ocene, ta pa na samo sodbo.
² Primerjaj odločbe VSL IV Cp 4825/2010, I Cpg 1209/2011, Cp 2997/2015, in glej J. Vlaj, Pravosodni bilten, št. 2/2008, str. 9.