VSL Sodba II Cpg 22/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Uvodno pojasnilo

1Tožnica je skupnost zavodov, ki je, kot izhaja iz statuta Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije z dne 15. 12. 1992 (Ur. l. RS, št. 5/93-36/14), nastala na podlagi Zakona o zavodih s preoblikovanjem Poslovne skupnosti za zdravstvo Slovenije in je njen pravni naslednik. Toženka pa je pooblaščeni izvajalec na primarni ravni zdravstvene dejavnosti v smislu prvega odstavka 4. člena Pravilnika o načinu zagotavljanja sredstev za pripravništvo, sekundariat in specializacije (Ur. l. RS, št. 34/2017, v nadaljevanju: Pravilnik).

2V pravdi VIII Pg 534/2020, ki je (bila) v teku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je toženka proti tožnici vložila tožbo zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti, tožnica pa je proti njej vložila nasprotno tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdvojilo v ločeno obravnavanje pod opr. št. VIII Pg 650/2020. Predmet te pravde (VIII Pg 650/2020) je plačilo storitev iz tretjega odstavka 4. člena Pravilnika, ki jih je tožnica opravila za toženko zaradi pridobitve sredstev od ZZZRS na podlagi 2. člena v zvezi s 3. členom tega Pravilnika.¹

3Med pravdnima strankama je sporno, ali mora tožnica storitve iz tretjega odstavka 4. člena Pravilnika² opravljati brezplačno, za kar se poteguje toženka, ali proti plačilu, kot trdi tožnica.

Izpodbijana sodba

4Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 117,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 do plačila na podlagi računa št. 000-19, ki je bil izdan za znesek 58,56 EUR in računa št. 001-19, ki je bil izdan za isti znesek (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 352,56 EUR s pripadki (II. točka izreka).

5V obrazložitvi je pojasnilo, da je toženka izvajalka zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti na področju pediatrije. Kot taka je izvajalka v smislu 21. in 22. člena ZZdrS, s katero ima sekundariat sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi prvega odstavka 25. člena ZZdrS in 4. člena Pravilnika o načinu zagotavljanja sredstev za pripravništvo, sekundariat in specializacijo (v nadaljevanju: Pravilnik) ter dvajsetega odstavka 7. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2019 (A13) je tožnica dolžna opraviti obračun stroškov iz naslova plač sekundariata, ki ji ga posreduje toženka in drugi pooblaščeni izvajalci sekundariata. Ta obračun je dolžna objaviti na svoji spletni strani in ga posredovati ZZZS. Na podlagi tega obračuna toženka pridobi pravico do povračila stroškov iz naslova plače sekundariata od ZZZS. Dokler tožnica takega obračuna ne napravi, toženka ne more izstaviti računa ZZZS in ji ZZZS ne povrne izplačanih plač. Sredstva za njihovo plačilo se zagotavljajo iz proračuna RS (prvi odstavek 25. člena ZZdrS), pooblaščenim izvajalcem pa se izplačujejo preko ZZZS (sedmi odstavek 25. člena ZZdrS). Podrobnejši način zagotavljanja teh sredstev, način povračila iz proračuna RS, obveznost poročanja pooblaščenih izvajalcev glede izpolnitve obveznosti iz 23. člena ZZdrS ter način povrnitve stroškov poračunu RS določi minister. Na tej podlagi je bil izdan že omenjeni Pravilnik. Ta Pravilnik med drugim določa, da pooblaščeni izvajalec, s katerim ima pripravnik ali sekundarij sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, posreduje tožnici mesečni obračun po posameznem pripravniku oziroma sekundariju do 15. v mesecu za pretekli mesec na obrazcu za zahtevek, ki ga določi minister, pristojen za zdravje in se objavi na spletni strani ministrstva pristojnega za zdravje (prvi odstavek 4. člena Pravilnika). Na podlagi predpisanih podatkov, ki jih tožnica prejme od pooblaščenih izvajalcev, pripravi skupni obračun stroškov pripravnikov in sekundarijev po posameznih pooblaščenih izvajalcih ter ta obračun posreduje ZZZS. ZZZS nato vrednost prejetih zahtevkov vključi v zbirni zahtevek, ki ga posreduje v izplačilo ministrstvu. Ministrstvo zbirni zahtevek ZZZS plača v 20 dneh od prejema zahtevka (7. člen Pravilnika).

6V dokaznem postopku je sodišče ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je toženka tožnica 13. 6. 2019 posredovala mesečni obračun za maj 2019; (2) da je tožnica 16. 7. 2019 toženki poslala v podpis Pogodbo o medsebojnem sodelovanju, ki ga toženka ni podpisala; (3) da je tožnica 31. 7. 2019 zahtevek toženke vključila v skupni obračun in ga poslala ZZZS ter ga objavila na svoji spletni strani; (4) da je zaradi tega opravila tožnice toženka od ZZZS prejela 3.761,88 EUR; (5) da je tožnica toženki za to storitev izstavila račun št. 000-2019 v višini 58,56 EUR, ki ga toženka ni plačala; (6) da je toženka tožnici poslala še mesečni obračun za julij in september 2019; (7) da je tožnica 31. 10. 2019 zahtevek toženke vključila v skupni obračun in ga poslala ZZZS ter ga objavila na svoji spletni strani; (8) da je ZZZS toženki nakazal 3.668,04 EUR; (9) da je tožnica tudi za to storitev toženki izstavila račun št. 000-19 v višini 58,56 EUR, ki ga toženka prav tako ni plačala; (10) da je tožnica toženki 21. 12. 2019 ponovno poslala v podpis Pogodbo o medsebojnem sodelovanju, toženka pa tudi te pogodbe ni podpisala, ter med drugim (11) da se zahtevki toženke nanašajo na zagotovljeno usposabljanje dveh zdravnic na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „zdravnica sekundariata“.

7Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi presoje, da sta pravdni stranki sklenili mandatno pogodbo v smislu 766. člena OZ in naslednjih.

Pritožba toženka in odgovor tožnice

8Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe njej v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Dne 5. 2. 2021 je vložila še dopolnitev pritožbe, rekoč, da je izpodbijano sodbo prejela 30. 11. 2020.

9V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

10Pritožba ni utemeljena.

11Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti spora majhne vrednosti

12Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 6. točki obrazložitve te sodbe, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

13Tako kot med postopkom pred sodiščem prve stopnje se toženka tudi v pritožbi poteguje za stališče, da njen zahtevek, ki ga preko tožnice naslavlja na proračun RS, ne sme biti obremenjen z nikakršnimi stroški. Tožnica pa zastopa stališče, da svojih storitev (za toženko) ni dolžna opravljati zastonj. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožnice. To stališče pa toženka izpodbija s številnimi navedbami v pritožbi in dopolnitvi pritožbe, na katere je dogovorjeno v nadaljevanju.

14Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da lahko obligacijska razmerja nastanejo na temelju ali pravnega posla ali pa zakona. Z njenim stališčem, da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo na podlagi zakona, pa ne more soglašati. Na podlagi zakona pravdni stranki vstopita v pravno razmerje npr. s tem, da ena stranka drugi povzroči škodo, ne pa z nalogom, kot v tem primeru. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje sodišču prve stopnje, da je toženka svoj interes, da ji ZZZS iz proračuna refundira sredstva iz 3. člana Pravilnika, izkazala s tem, ko je na tožnico naslovila predpisan obrazec z zahtevkom iz prvega odstavka 4. člena Pravilnika. S tem ji je naložila (ji dala nalog), naj zanjo opravi storitev, katere vsebina je prav tako predpisana v 4. členu Pravilnika (primerjaj 20. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ker se brez poslanega obrazca tožnica ne bi zganila, niti ZZZS toženki zahtevanih stroškov ne bi refundiral, je pritožbeno stališče, da je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo na podlagi zakona, pravno zmotno.

15V izpodbijani sodbi je tudi pravilno pojasnjeno, da se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi tudi s konkludentnimi ravnanji. Prav tako je pravilno pojasnjeno, kaj so konkludentna ravnanja (21. točka obrazložitve). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na jasne in popolne razloge od 20. do 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

16Niti pritožbeno stališče, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je vzpostavljen sistem „prisilne mandatne pogodbe“, ne drži. Če tožnica ne bi bila zainteresirana za povračilo stroškov iz 3. člena Pravilnika, potem obrazca tožnici pač ne bi poslala. Do teh sredstev pa je upravičena le, če sledi predpisanemu postopku iz 4. člena Pravilnika. Glede na navedeno z obširnim pritožbenim pojasnjevanjem in sklicevanjem na tista določila OZ, ki se nanašajo na mandatno pogodbo in s katerim utemeljuje svoje stališče, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena, ne more uspeti. Zato se do pritožbene polemike s posameznimi določili 17. člena poglavja OZ pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17V 8. členu OZ je uzakonjeno načelo enake vrednosti dajatev. Po tem določilu udeleženci pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Že iz tega načela sledi zmotnost pritožbenega stališča, da zato, ker noben predpis ne predvideva plačila za tožničine storitve, ki jih mora opravljati na podlagi 4. člena Pravilnika, ta do plačila ni upravičena. Zato tudi ni pomembno, da tožnica izvršitve obveznosti ni pogojevala s predhodnim plačilom, pač pa s podpisom pogodbe. Če bi bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena, bi pač tožnica svoj zahtevek tožnica utemeljevala pogodbi. Ker je toženka odklonila podpis pogodbe, pa tožnica pač v pravdi utemeljuje, da je upravičena do plačila za opravljene storitve, ki jih je bila toženka naročila zato, da je od ZZZS dobila povrnjena sredstva iz 3. člena Pravilnika. Zato pritožbenemu stališču, da je tožnica toženko izsiljevala, ni mogoče slediti.

18Pritožbeno stališče, da toženka ni imela možnosti drugačnega ravnanja od predpisanega v pravilniku, nasprotuje njenim navedbam v dopolnitvi pritožbe pritožbo. V dopolnitvi je namreč navedla, da bi znotraj svojega sistema tudi ZZZS sam zmogel opraviti delo, ki ga opravi tožnica. Prvo stališče zahteva odgovor, da toženki sredstva, če ne bi ravnala v skladu s Pravilnikom, pač ne bi bila refundirana. Drugo stališče pa lahko predstavlja kvečjemu predlog za spremembo obstoječe ureditve, o čemer pa pritožbeno sodišče kot nepristojno ne more odločati. Tako kot npr. zaradi nepristojnosti ne more odločati o tem, ali je javno osnovnošolsko izobraževanje utemeljeno neplačljivo, ali naj bo srednješolsko izobraževanje plačljivo ali ne, ali naj bo študij plačljiv ali ne, ali naj bodo zdravstvene storitve plačljive ali ne, oziroma le deloma in v kakšnem obsegu itd. Skladno z določilom prvega odstavka 48. člena ZZ zavod pač med drugim pridobiva sredstva tudi s plačili za svoje storitve.

19Pritožbeno sodišče sicer razume „ogorčenost“ toženke, ki izhaja iz njenega prikrajšanja, ker mora za to, da ji poračun preko ZZZS povrne tiste stroške, ki jih ima s sekundariji, plačevati še storitve tožnice, kar v finančnem pogledu pomeni, da del stroškov, povezanih s sekundariji, nosi sama. Razume pa tudi stališče tožnice, da naročenih storitev ni dolžna opravljati zastonj. Ker pa že citirani 8. člen OZ podpira stališče tožnice, ne pa toženke, bo po presoji pritožbenega sodišča vse do trenutka drugačne pravne ureditve toženka morala sama trpeti stroške, ki predstavljajo plačilo za storitve, ki jih po toženkinem nalogu izvaja tožnica.

20Pritožnica torej primarno meni, da tožnica ni upravičena do nobenega plačila za delo, ki ga je zanjo opravila. Če pa je že upravičena, pa cenik upravnega odbora tožnice z dne 13. 3. 2019, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o višini tožbenega zahtevka, ni uporabljiv. Kdo bi ga po njenem mnenju moral sprejeti, da bi ga tudi ona spoštovala, pa ni navedla. V zvezi s podlago za višino prisojenega zneska se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določilo 778. člena OZ, ki določa, da takrat, kadar ni drugače dogovorjeno, dolguje naročitelj običajno plačilo, če takega plačila ni, pa pravično plačilo. Zakaj je tako ravnalo, pa je v 22. točki svoje sodbe temeljito obrazložilo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni podalo razlogov za odločitev o višini.

21Sodišče prve stopnje se je v prid presoji, da je tožnica toženki zaračunala običajno plačilo, oprlo na cenik tožeče stranke z dne 1. 4. 2019 (A4), ki ga je v 24. točki obrazložitve v relevantnem delu v celoti povzelo. Če toženka meni, da v ceniku predvidene cene niso primerne, bi morala utemeljiti in dokazati, zakaj niso in kakšne bi bile primerne in zakaj, tega pa ni storila. V dopolnitvi pritožbe, v kateri se sicer z drugačnimi besedami poteguje za iste ideje kot v pritožbi, to je, da tožnici ne pripada plačilo za delo, ki ga je zanjo opravila, je navedla le, da je strošek, ki ga tožnica zahteva za svoje delo, izjemno visok. Več o tem v nadaljevanju v 25. točki.

22Niti pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prisoditi tožnici manj, kot je zahtevala, ker je tožnica za toženko opravila obračun le za sekundarij, češ da iz cenika izhaja, da je za vodenje evidence za pripravništvo in sekundarijat vključno z mentorstvom tožnica za nečlane zaračunava 24,00 EUR z DDV, ni mogoče slediti. Iz cenika pač izhaja, da tožnica za vodenje evidence za svoje zaračunava 24 EUR ter DDV za pripravnika oziroma sekundarija. Pol tolikšen znesek (12,00 EUR brez DDV) tožnica nečlanom zaračunava za eno od postavk, pri čemer so primeroma navedeni poračun, dodatek za mentorstvo itd. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da po ceniku za pripravništvo zaračunava 24,00 EUR in prav toliko za sekundarijat, za posamezne postavke, navedene v oklepaju, pa po 12,00 EUR.

23Pritožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve naj bi storilo s tem; (1) da je v sodbi zapisalo, da so nerelevantne navedbe toženke o neveljavnosti cenika, pri čemer svoje obrazložitve ni obrazložilo; (2) s tem, ko je zapisalo, da toženka ni prerekala višine stroška po ceniku upravnega odbora tožnice in dejstva, da tožnica za opravljene storitve vsem nečlanom zaračunava zneske, določene v ceniku in (3) s tem, da k nasprotni tožbi ni predložila niti vtoževanih računov niti izpisov odprtih postavk.

24Tudi zgoraj povzeti pritožbeni očitki so neutemeljeni. Kršitev iz 15. točke drugega odstavek 339. člena ZPP je tehnične narave. Sodišče jo zagreši takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V zgoraj povzetih trditvah pa toženka niti z besedo ni omenila takšnega neskladja.

25Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana takrat, kadar izpodbijane sodbe zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali so si sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve ugotovilo, da tožnica zaračunava svoje storitve vsem nečlanom v višini 24,00 EUR brez DDV. Zato je ta znesek štelo za običajni znesek plačila. Torej ne drži, da obrazložitve v zvezi s cenikom ni obrazložilo. Navedbe v zvezi z neveljavnostjo cenika pa glede na zgornje razloge tudi pritožbeno sodišče šteje za neodločilne. Zato očitanih postopkovnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Isto velja za drugi in tretji pritožbeni očitek (povzet v 23. točki). Sicer pa je toženka račune, kot je razvidno iz prilog B4 in B5, kot dokaz sama vložila v spis.

26Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo, ki je v vseh pogledih naravnost vzorno obrazložena, potrdilo (323. člen ZPP), saj niti ob uradnem preizkusu te sodbe ni zasledilo nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

27Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ta odločitev je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Na isto določilo je oprta tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice. Ta je vložila obširen odgovor na pritožbo, v katerem je odgovorila na vse bistvene pritožbene navedbe. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora toženka povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka. Te je upoštevajoč veljavno odvetniško tarifo odmerilo na 186,66 EUR. Za sestava odgovora na pritožbo po tarifni številki 21/1 OT ji je priznalo 250 točk, kar ob vrednosti točke na dan izdaje te sodbe 0,60 EUR znaša 150,00 EUR, upoštevajoč 2 % materialne stroške pa 153,00 EUR. Na ta znesek ji je priznalo 22 % DDV, kar pomeni, da je upravičena do 168,66 EUR nagrade. Ta znesek ji bo morala toženka poravnati v 8 dneh od prejema sodbe. Če tega ne bo storila, pa ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

¹ 2. člen Pravilnika: ZZZS pooblaščenim izvajalcem izplačuje sredstva za pripravništvo, sekundariat in specializacijo na podlagi prejetih zahtevkov. Tretji člen tega Pravilnika navaja, kaj predstavljajo stroški za pripravništvo in sekundariat.
² Iz tega določila izhaja, da mora tožnica od pooblaščenih izvajalcev na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (kamor se uvršča toženka), s katerimi ima pripravnik ali sekundarij sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije (to je tožnici) posredovati mesečni obračun po posameznem pripravniku oziroma sekundariju do vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec na obrazcu za zahtevek, ki ga določi minister.