25. člen ZZdrS

Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU). Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.

Pogodbeni interes tožeče stranke se nanaša na pričakovanje, da se bo toženka po končani specializaciji pri njej zaposlila kot zdravnik specialist. Toženka se je svobodno zavezala, da bo po koncu specializacije ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa povrnila stroške specializacije. Takšna obveznost toženke ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

Razlaga, da lahko do ponudbe in nove zaposlitve pride, potem ko delavcu delovno razmerje z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, že preneha, ni niti logična niti smiselna, saj mora iti za nadaljevanje zaposlitve brez prekinitve. Odpravnina zapade ob prenehanju delovnega razmerja (šesti odstavek 108. člena ZDR-1), kar pomeni, da z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, in prenehanjem delovnega razmerja obveznost njenega plačila za delodajalca že nastane. Toženka je kot posredni proračunski uporabnik, v celoti v lasti samoupravne lokalne skupnosti, oproščena plačila sodne takse (za tožbo), kot določa prvi odstavek 10. člena ZST-1.

Toženka je svoj interes, da ji ZZZS iz proračuna refundira sredstva iz 3. člena Pravilnika, izkazala s tem, ko je na tožnico naslovila podpisan obrazec z zahtevkom iz prvega odstavka 4. člena Pravilnika. S tem pa ji je naložila (ji dala nalog), naj zanjo opravi storitev, katere vsebina je prav tako predpisana v 4. členu Pravilnika. Pritožbeno sodišče sicer razume "ogorčenost" toženke, ki izhaja iz njenega prikrajšanja, ker mora za to, da ji poračun preko ZZZS povrne tiste stroške, ki jih ima s sekundariji, plačevati še storitve tožnice, kar v finančnem pogledu pomeni, da del stroškov, povezanih s sekundariji, nosi sama. Razume pa tudi stališče tožnice, da naročenih storitev ni dolžna opravljati zastonj. Ker pa že citirani 8. člen OZ podpira stališče tožnice, ne pa toženke, bo po presoji pritožbenega sodišča vse do trenutka drugačne pravne ureditve toženka morala sama trpeti stroške, ki predstavljajo plačilo za storitve, ki jih po toženkinem nalogu izvaja tožnica.

Razlaga ZzdrS, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, je ustavno skladna in sledi namenu zakona. Dejstvo, da oškodovanost javnih sredstev numerično ni izkazana, ne pomeni, da ni trpel sistem, katerega namen je uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva iz 51.člena Ustave. Prav to pa je vrednotna podstat zakonskega pravila, ki ga je toženec prekršil.

V času, ko je bila toženi stranki odobrena specializacija, ZZdrS ni določal obveznosti povrnitve stroškov specializacije za primer zavrnitve zaposlitve v regijo, za katero je bila specializacija odobrena. Med trajanjem toženkine specializacije je bil zakon spremenjen tako, da je za takšne situacije uzakonil dolžnost povrnitve stroškov specializacije. Bistvo spora v konkretni zadevi torej je, ali naj sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči na podlagi določil zakona, kot so veljale v trenutku, ko je bila toženi stranki specializacija odobrena, ali na podlagi določil zakona, ki je bil medtem, ko je opravljala specializacijo spremenjen. Specializant, ki se je specializiral za potrebe javnega zdravstva, je pridobil pravico, da se stroški plačujejo iz javnih sredstev na podlagi zakona, ko mu je zbornica specializacijo odobrila. Zato je tožena stranka s trenutkom odobritve specializacije pridobila tudi pravico do „brezplačne“ specializacije. Z odločbo zbornice je bila toženi stranki priznana pravica do plačila stroškov specializacije za celoten čas trajanja specializacije, zato bi bilo z uporabo novele ZZdrS - D, ki je nastopila kasneje, poseženo v načelo zaupanja v pra

Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost. Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je razlaga ZZdrS, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, skladna z Ustavo in samim namenom zakona, čeprav je toženec ostal zaposlen v sistemu javnega zdravstva in z njegovim prehodom javna sredstva in pacienti niso bili oškodovani.

Tožnik zahteva od toženca vračilo stroškov za njegovo izobraževanje v času zdravniške specializacije, češ da toženec ni izpolnil svojih obveznosti, določenih v 25. členu ZZdrS. Gre za premoženjskopravni spor, ki ima podlago v zatrjevani neupravičeni pridobitvi, skladno s 190. členom OZ. Zgolj dejstvo, da je bil toženec v delovnem razmerju, ko se je izobraževal, ne pomeni, da gre v tem primeru za delovni spor. To še posebej, ker je tožnik le financiral toženčevo izobraževanje, ni pa toženca napotil v delovno razmerje.

Če sodišče (prve stopnje) ne meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti, v neskladju z Ustavo, mora na resne in argumentirane navedbe stranke v zvezi s tem odgovoriti, ker sicer krši pravico stranke do izjavljanja, pri tem pa mora nujno razlagati tudi Ustavo. Pritožbeni očitek toženca, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tako ravnati, torej podajati ustavnopravnih argumentov, ker je le okrajno sodišče, nasprotuje njegovemu lastnemu zavzemanju za ustavnopravni dialog s prav tem (okrajnim) sodiščem. Obveznost iz petega odstavka 25. člena ZZdrS sama po sebi je (izrecno) sorazmerna, saj predvideva enako in ne daljše časovno trajanje obvezne zaposlitve v regiji specializacije ter sorazmerno in ne kakorkoli ponderirano vračilo sredstev. Ni nobene podlage, da sodišče ne bi uporabilo predpisa, ker ne velja več v času sojenja. Predpisi urejajo razmerja v času, ko veljajo, sodišča pa praviloma presojajo razmerja, ki so obstajala v preteklosti. Veljavnost v času sojenja je pomembna za postopek, po katerem sojenje poteka.

Trenutek odobritve zdravniške specializacije je tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišči sta zato odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D). Uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov bi pomenila poseg v tožnikove že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je specializant z odločbo o pravici do opravljanja specializacije pridobil tudi pravico do opravljanja specializacije iz sredstev zdravstvenega zavarovanja.

Regijska bolnišnica bi morala ravnati aktivneje in se s tožencem že tekom specializacije dogovoriti za sklenitev delovnega razmerja. Toženec dogovora glede svojih obveznosti ni kršil – ponudbe za zaposlitev v regiji ni dobil (pravočasno), sprejel pa je zaposlitev v javni zdravstveni službi in tako ni ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena OZ, zato stroškov specializacije ni dolžan vrniti. Podlaga dogovora se je uresničila, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe o neupravičeni pridobitvi.

Zahtevek za povrnitev stroškov je premoženjsko pravni zahtevek, odločanje o takem zahtevku pa je v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti in ne upravnega organa. Ker je upravni organ odločal v zadevi iz sodne pristojnosti je njegova odločitev nična.