48. člen ZZ

V času vložitve pritožbe pritožnik ni bil zakoniti zastopnik predlagatelja. Glede navedbe, da je pred tem časom imel pooblastilo zakonitega zastopnika, da zavod zastopa neomejeno, pa je takšna navedba neupoštevna, saj iz podatkov spisa v času vložitve (prve) pritožbe to ni izhajalo. Podano je tudi pomanjkanje materialnopravnih predpostavk, saj pritožnik med drugim ni predložil aktov o akreditaciji. Pravila registrskega prava namreč zahtevajo, da je predlog za vpis po pozivu sodišča popoln in če temu ni tako, ga sodišče zavrže oziroma zavrne.

Tožeča stranka RTV Slovenija je oseba javnega prava in s tem v svojem celotnem delovanju zavezanka po ZDIJZ. Zahtevana pogodba je informacija, ki izvira iz delovnega področja tožeče stranke, ki je pravna oseba javnega prava, torej je zahtevana pogodba že iz tega razloga informacija javnega značaja in ker med strankami ni sporno, da pri njej ni podana nobena izmed izjem iz 6. člena ZDIJZ, razen v delu, ki se nanaša na osebne podatke, je že iz tega razloga odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna. Predmet pogodbe je prav tisto, kar je javna služba glede na določila 3. in 4. člena ZRTVS-1. S sredstvi javnih financ so mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi pridobivajo na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 48. člena Zakona o zavodih, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi.

Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju. Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah

Toženka je svoj interes, da ji ZZZS iz proračuna refundira sredstva iz 3. člena Pravilnika, izkazala s tem, ko je na tožnico naslovila podpisan obrazec z zahtevkom iz prvega odstavka 4. člena Pravilnika. S tem pa ji je naložila (ji dala nalog), naj zanjo opravi storitev, katere vsebina je prav tako predpisana v 4. členu Pravilnika. Pritožbeno sodišče sicer razume "ogorčenost" toženke, ki izhaja iz njenega prikrajšanja, ker mora za to, da ji poračun preko ZZZS povrne tiste stroške, ki jih ima s sekundariji, plačevati še storitve tožnice, kar v finančnem pogledu pomeni, da del stroškov, povezanih s sekundariji, nosi sama. Razume pa tudi stališče tožnice, da naročenih storitev ni dolžna opravljati zastonj. Ker pa že citirani 8. člen OZ podpira stališče tožnice, ne pa toženke, bo po presoji pritožbenega sodišča vse do trenutka drugačne pravne ureditve toženka morala sama trpeti stroške, ki predstavljajo plačilo za storitve, ki jih po toženkinem nalogu izvaja tožnica.

26. tožnica je denarni znesek, ki je bil potreben za odpravo plačnih nesorazmerij, pravočasno zahtevala od tožene stranke, namreč 31. 1. 2014. Ker tožena stranka do 1. 3. 2014 potrebnega denarnega zneska ni izplačala, je bila s 1. 3. 2014 sama v zamudi (299. člen OZ).

Med taksativno naštetimi sredstvi izvršbe ni izvršbe na ustanoviteljski delež zavoda, vendar to ne utemeljuje zaključka, da ustanoviteljski delež zavoda ni premoženjska pravica v smislu 32. člena ZIZ. Ne glede na namen, za katerega je ustanovljen, ima zavod kot pravnoorganizacijska oblika v okviru katere se opravlja določena dejavnost, premoženjsko vrednost, ki se z uspešnim poslovanjem le še veča. Če se ustvarjen dobiček porablja za nadaljnji razvoj dejavnosti, ustanovitelji niso deležni neposredne premoženjske korit v obliki izplačanega dobička, temveč posredne premoženjske koristi, ki se kaže kot večanje vrednosti zavodsko organiziranega premoženja, ki ga uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Določba 30. člena ZIZ, ki taksativno našteva sredstva izvršbe, ne more pretehtati nad določbo 32. člena ZIZ, ki pravi, da je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Razlog, da se izvršba na dolžnikovo premoženje ne dovoli, torej ne sme biti v tem, da ZIZ za določeno vrsto premoženja sredstva izvršbe ne predv

Zahteva iz drugega odstavka 18. člena ZZ, da je gospodarska dejavnost namenjena opravljanju osnovne dejavnosti javnega zavoda, je funkcionalne narave, kaže pa se v vsebinski povezanosti obeh dejavnosti na način, da gospodarska dejavnost dopolnjuje izvajanje primarne dejavnosti zavoda. To tudi pomeni, da dejavnost, za katero je bil zavod ustanovljen, in njegova morebitna dodatna dejavnost ne moreta biti identični. Lekarniški javni zavod ne more opravljati prometa z zdravili na drobno v specializirani prodajalni iz 81. člena ZZdr-1.

Toženka je s premičnim premoženjem (lahko) razpolagala; zatorej v tem obsegu odgovarja za svoje obveznosti, kar velja tudi za poravnavo obveznosti upnikom v stečajnem postopku. Zavod je samostojna pravna oseba in lastnik premoženja, s katerim lahko razpolaga. Zato se stečajni postopek lahko vodi zoper javni zavod kot insolventnega dolžnika (55. člen ZZ) v zvezi z tretjim odstavkom 23. člena Odloka), pri čemer v (splošno) stečajno maso spada tisto njegovo premoženje, s katerim lahko razpolaga. Ravno zaradi predvidene možnosti presežka prihodkov nad odhodki (22. člen Odloka) je namreč predvidena možnost stečaja, vendar le glede premoženja, s katerim zavod lahko razpolaga. To premoženje se lahko unovči in porabi za kritje stroškov postopka ter (po)plačilo terjatev upnikov, kar logično izhaja iz drugega odstavka 23. člena Odloka.

Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (nesklicevanje sestankov strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v določenem primeru, neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritev službenih poti in neodobritev dopusta) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Delodajalec je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga po ZDR) dolžan upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev po veljavnih kolektivnih pogodbah, ne glede na to, če so te izhajale še iz opredelitve operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po prejšnji zakonodaji. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved (podobno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) je dejansko vprašanje; zaključek sodišča o tem predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

Pritožnica se sicer sklicuje na določilo prvega odstavka 65. člena Zakona o zavodih - ZZ in na določilo 12. člena Odloka o preoblikovanju javnega zavoda v javni zdravstveni zavod, na podlagi katerih premoženje javnega zavoda pripada ustanovitelju, vendar pa temu v konkretnem primeru ne gre slediti. Kot je razvidno iz pogodbe z dne 28.02.1992 je bila namreč predmetna nepremičnina pred sklenitvijo te pogodbe že v družbeni lasti s pravico uporabe Mestne občine, ki je zemljišče pridobila na podlagi pogodbe z dne 30.03.1988, sklenjene med Skladom in . Navedeno torej pomeni, da v letu 1991 ta nepremičnina sploh ni bila v družbeni lastnini s pravico uporabe nasprotnega udeleženca, zaradi česar je predlagateljica tudi ni mogla še enkrat (potem ko jo je pridobila že s pogodbo z dne 30.03.1988) pridobiti na podlagi prvega odstavka 65. člena ZZ