778. člen OZ

Dogovor v pogodbi o plačilu odvetniških stroškov za višjo vrednost točke, kot je določena v OT, je prepovedan in ničen. Nasprotuje prisilnim predpisom in načelu vestnosti in poštenja.

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).

Za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev v izterjavo, ki je po svoji pravni naravi pogodba o naročilu (mandatna pogodba) in katere del so tudi sporni Dodatki, se ne zahteva nikakršna oblika, prav tako ni potrebno, da bi se volja za sklenitev izjavila z besedami, temveč zadoščajo že konkludentna ravnanja, to so tista ravnanja, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda je glede na okoliščine, v katerih so izvedena, mogoče zanesljivo sklepati, da takšna volja obstoji. Tožena stranka dejansko ni ponudila nobenih trditev o običajnih višinah plačil (še manj o pravičnem plačilu), na podlagi česar bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, za koliko oziroma na koliko naj vtoževano plačilo zmanjša. Tega tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni storila zato, ker je v osnovi trdila, da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je opravila kakšno delo in da v primeru neuspeha pri izterjavi do plačila sploh ni upravičena - torej da ni upravičena do nobenega plačila, ne le do zmanjšanega. Znesek, ki ga je v nasprotni tožbi ponudila tožena stranka, tako niti ni predstavljal zmanjšanega plačila za opravljeno delo tožeče stranke, temveč kot je to navedla sa

Sodišče prve stopnje je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot mandatno pogodbo. Za mandatno pogodbo velja domneva odplačnosti, lahko pa se stranki dogovorita drugače. Čeprav sporazum med strankama ni določal višine plačila, pač pa da bo o tem sklenjena še posebna pogodba, iz njega izhaja, da sta stranki imeli v mislih odplačnost pogodbe.

Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev. Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo. Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tož

Predlog se zavrne.

Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, da obveznost vodenja rezervnega sklada določa pogodba o opravljanju upravniških storitev, ki plačila za to storitev ne določa, prav tako plačilo za vodenje rezervnega sklada ni zajeto v plačilu (nagradi) za upravljanje ter ne obstaja dogovor o brezplačnem opravljanju te storitve, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obveznost plačila obstoji tudi za to storitev.

Dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ima pravno naravo pogodbe o naročilu, ki jo ureja XVII. poglavje Obligacijskega zakonika, posebej pa še Zakon o odvetništvu in Zakon o odvetniški tarifi. Tožnica, ki se je zavezala za toženko opraviti odvetniške storitve, je prevzemnik naročila, toženka, ki ji jih je naročila, pa naročitelj. In za odvetnika kot prevzemnika naročila velja, da je, če ni drugače dogovorjeno, upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Tako določa merilo iz 778. člena OZ in določbe 17. člena Zakona o odvetništvu v zvezi s 4. členom Zakona o odvetniški tarifi. Zato mora tudi toženka, ki se z odvetnikom ni dogovorila za nižje plačilo, slednjemu plačati za njegovo delo po odvetniški tarifi, določeni v takrat veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi, od tu ZOdvT. Sistem določitve odvetniških nagrad po ZOdvT res izhaja iz pravila, po katerem naj odvetnik za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve prejme le eno nagrado. Torej le enkrat v isti zadevi in na isti procesni stopnji. Pri izvensodnem postopku za plačilo odškodnine in pri postopku pridobitve tega spora, pa tudi po presoji pri

Ker sta stranki sklenili pogodbo o plačilu odvetniških stroškov, v kateri sta se posebej dogovorili glede plačila urnine, je nepomembna višina urne postavke, ki je določena v OT.

Tožnica je dokazala, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o plačilu odvetniških storitev po porabljenem času. O sklenitvi pogodbe je govora, ko se stranki zedinita/sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Način obračuna storitev in višina obračunske enote sta takšni sestavini. Priprava oziroma sestava vloge presega čas dejanskega pisanja. Gre za kompleksno delo, ki ne predstavlja le tipkanja besedila, ampak odvetnik večji del časa porabi za razmislek o tem, kako bo vloga oblikovana in zapisana, kakšna bo njena vsebina, kako bodo dejstva opisana in podana, itn., pri čemer sestava vloge obsega tudi njeno popravljanje, dopolnjevanje in tudi (ponovno) pregledovanje listin, ki so podlaga za njeno sestavo. Gre za prepletanje večjega števila opravil. Ker gre za intelektualno delo, ne pa za pisanje po nareku oziroma za golo prepisovanje posredovanega besedila, je nesprejemljiva in neustrezna pritožnikova primerjava odvetniškega dela z delom manj ali bolj spretnega tipkarja. Vrednotenje/ocena odvetniških storitev (sestave vlog) oziroma porabljenega časa, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, vsebinsko pomeni določitev nagrade po prostem preudarku, kar preds

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo ponujajo stranke, vezano pa je na njihove navedbe. Glede na izrecne navedbe tožeče stranke, da nikoli ni soglašala, da bi tožena stranka vstopila v razmerje ali prevzela dolg namesto E. d.o.o., niso izpolnjeni pogoji niti za prenos pogodbe1 (112. člen OZ) niti za prevzem dolga (427. člen OZ). V obeh primerih je namreč potrebna privolitev upnika, da v razmerje namesto prvotnega dolžnika stopi nov dolžnik, torej privolitev tožeče stranke. Ker te privolitve po navedbah tožeče stranke ni bilo, bi lahko govorili kvečjemu o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ) ali o pristopu k dolgu (432. člen OZ). In to ne glede na drugačno odločitev v zadevi III Ips 142/2015, v kateri je bila tožena druga stranka. Sodišče je namreč vezano na navedbe, podane znotraj postopka, poleg tega pa sodba III Ips 142/2015 v nobenem primeru ne učinkuje zoper toženo stranko v tej pravdi. Pri pristopu k dolgu pa gre za pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, pri čemer stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. V tem primeru upnik ima zahtevek tudi nasproti pristopniku k dolgu,

V zvezi z institutom pripoznave dolga je sodna praksa že zavzela stališče, da je pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti. Za izdajo predhodne odredbe upniku ni potrebno izkazati ravnanj dolžnika, zaradi katerih bo uveljavitev terjatve verjetno onemogočena ali precej otežena, temveč zadostuje že verjeten izkaz bodoče objektivne nevarnosti za njeno uveljavitev.

ZOdvT je v 41. členu jasno določal, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Do tedaj veljavna Odvetniška tarifa pa je bila v veljavi od 12. 7. 2003 do 1. 1. 2009 in je nagrado in izdatke za odvetnike urejala na isti način po točkah, kot danes veljavna Odvetniška tarifa (veljavna od 10. 1. 2015). Ker se vsi računi nanašajo na pravdno zadevo I P 368/2008, začeto v letu 2008, je torej očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Pogodbeni pogoji morajo biti vnaprej določeni tako, da v nobenem primeru ne dopuščajo nepoštenih rezultatov do potrošnika.

Ker je toženec ugovarjal zahtevku tudi po višini, bi moral tožnik navesti ne le, da je storitev obračunal po svojem ceniku, ampak tudi konkretizirati njegovo vsebino (kakšna je bila v ceniku predvidena cena za posamezno storitev in kako je bilo to konkretno upoštevano pri računu, ki je bil izstavljen tožencu), vse to pa nato tudi izkazati (s predložitvijo cenika, ki je veljal v času sklenitve mandatne pogodbe). To je še posebej pomembno ob dejstvu, da so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje računi, ki jih je tožnik izstavljal posameznim etažnim lastnikom, po višini različni. Tožnik teh trditev (in dokazov) ni ponudil. Procesno trditveno in dokazno breme zato na toženca (še) ni prešlo. Povedano drugače: toženec bi bil dolžan svoj ugovor glede višine konkretizirati šele, ko bi tožnik podal ustrezne trditve in jih tudi izkazal. Očitek, da je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme nepravilno naložilo tožniku, je zato neutemeljen.

Pravdni stranki sta sklenili mandatno pogodbo. Izpolnitveno ravnanje tožnika je predstavljalo zastopanje toženca v denacionalizacijskem postopku ter kasnejša prodaja vrnjenega premoženja. Izpolnitveno ravnanje toženca pa je predstavljala obveznost plačila nagrade in sicer v višini 35% vrednosti vrnjenega premoženja. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se ta skupen namen ni udejanjil, ker je tožnik zlorabil oziroma usodno skalil zaupno razmerje ter mu je toženec utemeljeno odpovedal pooblastilo. Ker je bilo tako, tožniku dogovorjena oblika nagrade, ne pripada niti v zakonsko dopustnem, 15% deležu od vrednosti vrnjenega premoženja, marveč bi mu pripadla le ustrezna nagrada za že opravljeno delo (tretji odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V skladu s 778. členom OZ bi tožniku pripadalo običajno plačilo - to pa je plačilo po odvetniški tarifi.

V obravnavani pogodbi je bilo plačilo mandatarju vezano na uspeh zastopanja. To pa pomeni, da za plačilo ni pomemben le izid postopka kot tak, temveč mora do njega pripeljati mandatarjevo zastopanje. Iz besedila tretjega odstavka 779. člena OZ, ki ureja zmanjšanje vnaprej dogovorjenega plačila, kadar je to v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami, ne izhaja, da bi bila ta določba uporabljiva izključno za dogovore o plačilu glede na vloženi trud. Zato je uporabljiva tudi za sporno Pogodbo, po kateri je bil dogovor o plačilu sklenjen, upoštevajoč tako uspeh v postopku kot tudi pričakovani vloženi trud. Če je namreč naročnik pristal na vnaprej dogovorjeno višino plačila tudi zato, ker je bil objektivno gledano za dosego rezultata pričakovan obsežen angažma mandatarja, je pač treba to upoštevati. Mandatar pri dogovoru o plačilu po uspehu tvega, da za opravljeno delo ne bo prejel plačila. Pri obligacijskih razmerjih je praviloma res treba izhajati iz načela enake vrednosti dajatev. Zato zakon varuje naročnika pred očitnim nesorazmerjem v vrednosti dajatev tako, da mu daje možnost zahtevati znižanje plačila. Varstvo mandatarja, ki pri dogovoru o plačilu po uspehu

Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila naročnica storitve toženka in da je pri pravni prednici tožnice opravila 139 ur vožnje, za kar je tožnici dolžna plačati.