VSK Sodba I Cp 343/2020

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba spremeni v IV. točki izreka tako, da se znesek 3.416,16 EUR nadomesti z zneskom 3.395,15 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče odločilo s sodbo in sklepom. S sklepom je dopustilo spremembo tožbe z dne 27.11.2019 (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici plačati 24.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2016 dalje do plačila (II. točka izreka) in tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožnici 18.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega zneska 400,00 EUR, od 29.2.2016 do plačila (III. točka izreka). Toženca je zavezalo k plačilu tožničinih stroškov postopka v višini 3.416,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica sodbo izpodbija v delu, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo uporabnine za čas od 29.2.016 do 29.11.2019 (odločitev v III. točki izreka). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki bi v tej zadevi moralo biti posebej pozorno na dolžnost izpolnitve obveznosti ter prepoved zlorabe pravic. To pa posebej ob zaključkih, ki jih je sprejelo v delni sodbi, na podlagi katere je bila prodajna pogodba z dne 28.1.2011 ugotovljena za nično. Ob tem pa je dejstvo sobivanja v nepremičnini povsem irelevantno v konkretni zadevi, razen glede bivanja M.H., ki zaseda že vsaj od leta 2013 eno stanovanje v pritličju in ki jo je v to stanovanje vselila ravno prva toženka. Tožnica je v tej zadevi na naroku z dne 10.10.2017 (3. stran zapisnika) povsem jasno in razumljivo predlagala, da se kot dokaz pribavi iz spisa Okrajnega sodišča v P. P 10/2013 zapisnik o zaslišanju T.H. in M.H.. Iz zapisnikov je jasno razvidno, da je v stanovanje v pritličju M.H.vselila ravno prva toženka, kar ta v svoji izpovedbi dne 10.10.2017 izrecno prizna. To pa prizna tudi M.H. v svoji izpovedbi v zadevi P 10/2013. Teh dokazov prvostopenjsko sodišče ni izvedlo zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri reševanju predmetne zadeve, niti ni izvedlo dokaza z izvedencem.

Tožnica je solastnica 2/8 nepremičnine, ki meri 442 m2 neto in ji torej pripada cca 110 m2 površine stavbe. Po jasni določbi 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ima tožnica pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastnemu deležu. Ta pravica ji gre od 28.1.2011, ker je bila prodajna pogodba s tega dne ugotovljena za nično.

Ničnost prodajne pogodbe narekuje s stališča prepovedi kršitve prisilnih predpisov in s stališča moralnosti, vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic, takšno ravnanje, da se izroči tisto, kar je bilo prejeto po nični pogodbi, brez da se stranko pogodbe na to opozori ali da se to posebej zahteva. Gre za zakonsko obvezo, kateri avtomatično sledijo ustrezne posledice (odmena za neupravičeno uporabo). Ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe ne sme in ne more biti sama sebi namen in ne sme dovoljevati nadaljnjega stanja, ki nasprotuje temeljnim načelom obligacij, predvsem glede na povsem jasno določbo 87. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženca sta bila dolžna tožnici izročiti njen solastninski delež tako dejansko kot pravno, najmanj ko je prejela prvostopno sodbo. Posledica ničnosti pogodbe je torej, da mora vsaka stranka drugi vrniti kar je prejela na podlagi nične pogodbe. To pomeni, da je ta obveza nastala po samem zakonu in zato ni potrebno, da tožnica še posebej zahteva izročitev tistega, kar je dala, saj zakon izrecno nalaga, da mora vrniti drugi, kar je prejela. Ker tega toženka ni storila, pa bi morala, jo zadenejo ustrezne sankcije, med katerimi je tudi plačilo uporabnine za neizročitev tistega kar je prejela (posest). Tožnica je torej prikrajšana, ker toženka ni ravnala po obvezni zakonski določbi, da mora vrniti posest tožnici. Pogodba je nična, vendar so zaradi ravnanja toženke vsled neizročitve učinki prodajne pogodbe ostali, saj imata toženca še vedno posest, kar pa nasprotuje jasni zakonski obvezi glede vrnitve prejetega. Prikrajšanje je tako nastalo že na podlagi ugotovitve ničnosti pogodbe.

Načelo vestnosti in poštenja v povezavi s prvim odstavkom 87. člena ter 198. in 190. členom OZ nalaga tožencema ravnanje v smeri izpolnitve obvez, ki izhajajo iz obveznostnega razmerja. S pravnomočno sodbo o ugotovitvi ničnosti prodajne pogodbe, ki učinkuje za nazaj, je nastala obveza vrnitve za toženo stranko, ki pa je še danes ni izpolnila, čeravno je bila k temu še posebej pozvana z dopisom z dne 12.3.2020 (prilaga se dopis z dne 12.3.2020 in odgovor tožencev). Očitno torej, da toženca niti sedaj nočeta izročiti kar bi morala že ob prejemu tožbe. Zato ni osnove zaključku, da je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, ker naj ne bi bila aktivna. Že ko je tožnica vložila tožbo zaradi ničnosti pogodbe, je uveljavljala tudi uporabnino in navajala, da toženca brez pravne podlage uporabljata njen del nepremičnine. Izrecno je tožnica v točki 5 tožbe navedla, da toženca nimata pravnega naslova za uporabo nepremičnine, kar jasno pomeni, da morata tožnici vrniti kar sta prejela glede na določbo prvega odstavka 87. člena OZ in je to tudi jasen poziv tožencema, da vrneta kar sta prejela in opustita uporabo. Tudi če stališče tožnice, da že sama ničnost pogodbe ne pomeni poziv tožencema, da vrneta nepremičnino, ki sta jo prijela s prodajno pogodbo, pa je brez dvoma šteti navedbe tožnice v tožbi, da toženca nimata pravnega naslova za uporabo, za obvestilo ali poziv tožencema, da vrneta kar sta prejela in plačata na neupravičeno uporabo. S tožbo vloženo 18.1.2016, najmanj od tedaj dalje, ko sta tožbo prejela, sta toženca postala nedobroverna (osmi odstavek 95. člena SPZ). Vsled tega je njena dolžnost vrnitve, kar je prejela z nično pogodbo, najmanj od tega dne dalje nedvomna in temelji na zakonski obvezi iz prvega odstavka 87. člena OZ. Posledično sta toženca dolžna vrniti tudi koristi, ki sta jih imela od uporabe stvari, to je pošteno tržno najemnino za 2/8 nepremičnine, kar predstavlja 110 m2 stanovanjske površine. Pri tem so navedbe o vlaganjih tožencev za tožnico povsem irelevantne, saj le-te niso imele koristi za tožnico, niti jih ni dovolila, niti je toženca nista vprašala za dovoljenje za vlaganja.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni zahtevala uporabe svojega deleža nepremičnine je zato povsem napačen, dejansko in pravno. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženca tožnici nista preprečevala uporabe 2/8 deleža hiše je napačen in celo protispisen. Že iz njunih navedb, da uporabljata mansardo (ta meri 129 m2), da prvo nadstropje uporablja N.H. (to meri 160 m2) in da je pritličje v delu enega stanovanja uporablja M.H., drugi manjši del pa da je uporabljala Ž.H., sedaj pa M.H., potrjuje trditev tožnice v tožbi in nadaljnjih vlogah, da svojega solastninskega deleža tožnica ni mogla uporabljati in da toženca brez pravne podlage uporabljata delež tožnice na nepremičnini.

Tudi ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje v sodbi, da bi terjatev tožnice nastala, ko bi bila izkazana neupravičena pridobitev s strani tožencev. To je bilo izkazano s sodbo o ničnosti prodajne pogodbe z učinkom za nazaj. Kot povedano pa je s tožbo tožnica izrecno navedla, da toženca nimata pravnega naslova za uporabo njenega solastninskega deleža. Ko sta toženca dne 18.1.2016 prejela tožbo, bi morala tožnici izročitvi v posest 110 m2 površine hiše, ali v mansardi ali v pritličju, kar sta oboje izključno tedaj uporabljala neposredno mansardo, posredno pa večji del pritličja preko M.H., katero sta naselila v pritličje. Bila sta izrecno opozorjena s tožbo, da nimata pravnega naslova za uporabo 2/8 hiše. Prvostopenjsko sodišče tako nima nobene pravne podlage, da zaključi, da tožnica ni zahtevala uporabe svojega lastninskega deleža na hiši in da zato ni prikrajšana, toženca pa obogatena.

Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (pribava spisa P 10/2013) in je s tem nezakonitim postopanjem onemogočilo pošteno in pravilno obravnavo zadeve. Posledično sodišče tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo materialnega prava. Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku ni samo določba 190. in 198. člena OZ, ampak tudi določbe drugega odstavka 95. člena SPZ in prvi in drugi odstavek 96. člena SPZ. Nedobrovernost tožencev pa dokazuje pravnomočna sodba glede ničnosti prodajne pogodbe in vložena tožba z dne 18.1.2016. Tožnica stroškovnega dela v izpodbijani sodbi ne izpodbija.

4Zoper stroškovni del odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožujeta toženca, ki najprej izpostavljata, da sta dne 24.12.2019 vložila predlog za dopustitev revizije, o katerem pa še ni bilo odločeno. Morebitna ugoditev predlogu za dopustitev revizije in kasneje reviziji bo morebiti terjala tudi spremembo odločitve o stroških. Sicer pa je sodišče napačno določilo uspeh pravdnih strank, ko je sklenilo, da je uspeh tožeče stranke 70 %. Ni mogoče enostavno zanemariti dejstva, da je tožnica določila vrednost spornega predmeta glede zahtevka na ničnost prodajne pogodbe z dne 28.1.2011 in sporazuma o deležu na skupnem premoženju ter izbrisa v zemljiški knjigi na 40.100,00 EUR, medtem ko je iz naslova uporabnine zahtevala najprej 24.200,00 EUR, 28.11.2019 pa spet zahtevek razširila na plačilo še dodatnega zneska iz naslova uporabnine v skupni višini 18.400,00 EUR s pripadki, skupno je tako tožnica iz naslova uporabnine zahtevala kar 42.600,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je tožnica propadla z zahtevkom iz naslova uporabnine (VSP 42.600,00 EUR), uspela pa le z zahtevkom na ničnost (40.100,00 EUR) in je njen uspeh manj kot 50 %, kar bi moralo upoštevati sodišče.

Sodišče je napačno odmerilo stroške tožeče stranke. Kot je razvidno iz stroškovnika na list. št. 159, ji je sodišče za drugo pripravljalno vlogo priznalo 825 točk (po Tarifni. št. 91/2 OT). Toženca sta prepričana, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov za navedeno vlogo, saj v tej vlogi ne navaja ničesar novega, pač pa le ponavlja navedbe iz tožbe in prve pripravljalne vloge. V najslabšem primeru bi bilo navedeno vlogo mogoče upoštevati kot drugo vlogo po Tar. št. 19/4 OT, za katero pa je določenih le 50 točk. Nepravilno je sodišče tožnici priznalo tudi 50 točk iz naslova urnine za narok z dne 10.10.2017. Tega dne je narok trajal le 40 minut, urnina za porabljeni čas med zastopanjem na narokih pa se skladno z določilom 6. člena OT prizna le za čas trajanja naroka nad eno uro.

Pri odmeri stroškov tožencev pa sodišče ni upoštevalo stroškov za pritožbo z dne 4.4.2019 zoper delno sodbo, čeprav so bili ti pravočasno priglašeni v pritožbi in je bila sodba Višjega sodišča v Kopru, s katero je bila potrjena delna sodba naslovnega sodišča odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo. Tudi pritožbeni stroški so stroški postopka, ki delijo usodo končnega uspeha. Sodišče v obrazložitvi tudi ni navedlo prav nobenega razloga, zakaj teh stroškov tožencema ni priznalo, zaradi česar odločitve sodišča v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Upoštevaje vse navedeno toženca predlagata sodišču, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe spremeni tako, da upošteva gornje navedbe, podrejeno pa, da odločbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženca uveljavljata plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Na pritožbo tožencev je po pooblaščencu odgovorila tožnica, ki izpostavlja, da tožena stranka povsem prezre, da je postopek ničnosti terjal več obravnav in vlog in s tem bistveno več stroškov, kot postopek za plačilo uporabnine, ki je zahteval le eno obravnavo. Sklep o stroških je zato povsem pravilen in je treba pritožbo tožene stranke zavrniti. Uveljavlja plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožnice zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, pritožba tožencev zoper stroškovni del odločbe pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožnice:

7V tej zadevi je sodišče prve stopnje z delno sodbo z dne 27.12.2018 odločilo, da sta nična kupoprodajna pogodba z dne 28.1.2011, sklenjena med tožnico S.D. kot prodajalko in toženko T.H. kot kupko, v deležu 2/8 nepremičnin, parc.št. 109/1, 1091/4 in 1091/8, vse k.o. P., na naslovu P. 1 c, P. (v naravi večstanovanjska hiša), ter sporazum o ugotovitvi in razdelitvi dela skupnega premoženja z dne 2.4.2014, sklenjen v notarski pisarni notarja D.F. med tožencema T.H. S.D., in je zato neveljavna vknjižba lastninske pravice obeh tožencev, vsakega do 1/8 pri navedenih nepremičninah in se zato pri navedenih nepremičninah izbriše lastninska pravica obeh tožencev, vsakega do 1/8 od celote in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se vpiše lastninska pravica tožnice S.D. v deležu 2/8 od celote. Navedena delna sodba je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v K. z dne 13.11.2019 I Cp 234/2019. S sodbo, ki je predmet izpodbijanja s pritožbo, je sodišče prve stopnje odločalo še o zahtevku na plačilo uporabnine, ki ga tožnica uveljavlja proti tožencema v obsegu svojega solastniškega deleža. Odločilo je tudi o stroških postopka. Zahtevek za plačilo uporabnine je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je zaključilo, da je tožnica sama privolila v lastno prikrajšanje. Ugotovilo je, da je tožnica stanovanjsko hišo ves čas uporabljala, čeprav je ni uporabljala v skladu s svojim solastniškim deležem 2/8. V P. je prihajala na dopust med poletnimi počitnicami. Tudi po sklenitvi prodajne pogodbe je toženca nista omejevala pri uporabi. V svoji izpovedbi je tožnica izrecno potrdila, da ne pred sklenitvijo pogodbe, ne po njeni sklenitvi v letu 2011 in tudi ne v času zaslišanja ni zahtevala, da bi uporabljala kaj več od tistega, kar je dejansko uporabljala. Nikoli od leta 2012 dalje ni zahtevala uporabe nepremičnine, hiše, v skladu s svojim solastniškim deležem 2/8. Zaključilo je, da so očitno vsi uporabniki (solastniki in posestniki) hiše pristali na na takšno dejansko rabo, da ji ni nihče nasprotoval. Na trenutno dejansko stanje rabe nepremičnine očitno pristaja tudi tožnica, saj je še v času odločanja izpovedala, da ne zahteva rabe v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, niti je pri tem nihče ne ovira. Zgolj dejstvo, da hiše ni uporabljala v skladu s svojim solastninskim deležem pa ne zadošča za ugoditev zahtevku.

8Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na 87. člen OZ, ki sicer res določa, da morata stranki druga drugi vrniti, kar sta prejeli na podlagi neveljavne pogodbe, vendar določb o obrestih, plodovih oziroma koristi od uporabe, navedena določba ne vsebuje. Ker gre za vzajemne vrnitvene zahtevke, je v odsotnosti posebne ureditve analogno treba uporabiti 111. člen OZ¹. Slednji v četrtem odstavku določa, da vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti. Ker pa v našem pravu velja obogatitveno načelo, je neupravičeni pridobitelj dolžan vrniti le toliko, za kolikor je bil obogaten, vendar ne več kot je druga stranka prikrajšana.

9Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da je treba razlikovati med situacijo, ko lastnik zahteva plačilo uporabnine od nelastnika, in situacijo, ko lastnik zahteva plačilo uporabnine od solastnika. Skladno s prvim odstavkom 66. člena SPZ namreč velja, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Primarno je med solastniki torej predvidena souporaba skupne nepremičnine. Le takrat, ko je souporaba solastniku onemogočena (bodisi ker to ni objektivno mogoče bodisi ker mu solastnik to preprečuje), je zahteva za plačilo uporabnine lahko utemeljena. Torej le, če solastnik ne more souporabljati svoje nepremičnine brez svoje krivde, lahko zahteva plačilo uporabnine, saj le tedaj dejanska raba stvari v solastnini, ki ni sorazmerna z idealnimi deleži, pomeni korist za enega (tu za toženca) in prikrajšanje za drugega (tu za tožnico). Tako je bilo treba ugotoviti in oceniti, ali tožnica ni souporabljala solastne stvari prostovoljno, ali pa sta jo toženca s svojim ravnanjem samovoljno izključila iz souporabe. Ravnanja solastnikov pa je treba presojati v luči temeljnih načel obligacijskega prava, načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in mirnega reševanja sporov (11. člen OZ), kar vse je v izpodbijani sodbi upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Z očitkom, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni zahtevala uporabe svojega deleža, pritožnica ne more uspeti. Že zato ne, ker v izpodbijani sodbi takšnega zaključka ni. Kot je razvidno iz zgoraj povzetih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je tožnica stanovanjsko hišo ves čas uporabljala, čeprav v manjšem obsegu, vendar ne pred sklenitvijo pogodbe, ne po njeni sklenitvi v letu 2011 in tudi ne v času zaslišanja ni zahtevala, da bi uporabljala kaj več od tistega, kar je dejansko uporabljala. Po drugi strani pa ji toženca uporabe stanovanjske hiše v večjem obsegu nista preprečevala.

10Ker je sodišče zahtevek zavrnilo že po temelju, utemeljeno ni izvedlo dokaza z z izvedencem gradbene stroke za ugotovitev višine uporabnine. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita tudi, da ni izvedlo dokaza s pribavo spisa P 10/2013, saj je sodišče dokaz z vpogledom v zapisnike o zaslišanju izvedlo in se kopije zapisnikov iz navedenega spisa nahajajo v prilogah B, kar izhaja tudi iz dokaznega sklepa.

11Pritožba tožnice je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožencev zoper stroškovni del sodbe:

12Prvostopenjsko sodišče je ocenilo uspeh tožnice na 70 % in tožencev na 30%. Takšna ocena je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in je pritožba ni uspela omajati. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je odločanje o ničnosti prodajne pogodbe terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka v okviru katerega so bili opravljeni štirje naroki, zaslišanih je bilo več prič in postavljen izvedenec gradbene stoke. Obravnavo zahtevka za plačilo uporabnine pa je sodišče zaključilo na enem naroku, na katerem je zaslišalo le stranki. Prav tako ni mogoče pritrditi, da sodišče tožnici ne bi smelo priznati stroškov za drugo pripravljalno vlogo z dne 10.11.2017. Vloga je sicer kratka, vendar pa ne drži, da je tožnica v vlogi le ponovila trditve, ki jih je že podala v prejšnjih vlogah.

13Utemeljena pa je pritožba v delu, ko izpostavlja, da je sodišče tožnici priznalo 50 točk iz naslova urnine za narok z dne 11.10.2017, saj drži, da je ta narok trajal le 40 minut. Stroški tožnice tako ne znašajo 7.476,17 EUR, pač le 7.446,17 EUR (50 točk x 0,60 EUR = 30,00 EUR) in pripada tožnici glede na uspeh 5.212,31 EUR. Pritožba ni utemeljena v delu, ko se zavzema za priznanje stroškov za pritožbo zoper delno sodbo, čeprav drži, da so tudi pritožbeni stroški del postopka. Stroškov za pritožbo toženca namreč nista uveljavljala². Po medsebojnem pobotu gre tako tožnici na račun stroškov 3.395,15 EUR.

14Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo stroškovni del sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo v izpodbijanem ter nespremenjenem delu, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (358. člen in 353. člen ZPP).

15Tožnica s pritožbo ni uspela, toženca pa le delno zoper stroškovno odločbo. Pravdni stranki zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Damjan Možina, Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Izvirni znanstveni članek UDK 347.4/5(497.4)
² Iz podatkov spisa na listovni številki 231/1 namreč izhaja, da sta toženca priglasila stroške tako, da sta izrecno navedla, da priglašata stroške kot v stroškovniku na listovni številki 159 in še kot vlogi z dne 12.3.2020 - listovna številka 245. V nobenem od stroškovnikov, ki so na navedenih listovnih številkah, pa toženca ne uveljavljtaa stroškov za pritožbo zoper delno sodbo.