VSL Sodba I Cp 1414/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.308,45 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na stanovanju z ID znakom 000 v korist prvotoženke in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožencev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnica je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja pri stališču, da toženca nista bila dobroverna, ko sta 7. 6. 2004 sklenila darilno pogodbo, s katero je drugi toženec prvi toženki podaril stanovanje z ID znakom 000 (v nadaljevanju: stanovanje). Ker se je tožnica odločila, da zoper pravnomočno sodbo, po kateri je bila dolžna z drugim tožencem kot kupcem skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, uveljavlja zahtevo za varstvo zakonitosti, z drugim tožencem v 15 dneh ni sklenila prodajne pogodbe. Do 7. 6. 2004 (to je po več kot štirih mesecih) je tako drugi toženec lahko že utemeljeno sklepal, da tožnica prodajne pogodbe z njim ne namerava skleniti in se je pri svojem odvetniku tudi lahko seznanil glede ovir za sklenitev pogodbe. Torej je imel drugi toženec dovolj časa za ugotovitev, ali je pravno gledano sploh postal lastnik stanovanja. Pritožbi prilaga dopis Ministrstva za obrambo, Urada za logistiko z dne 31. 5. 2004, iz katerega je razvidno, da je bil drugi toženec že 31. 5. 2004 seznanjen, da je zoper pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da toženca nista le ožja družinska člana (hči in oče), temveč sta bila v času do izdaje pravnomočne sodbe tudi prijavljena na istem stalnem naslovu v skupnem gospodinjstvu. Nemogoče je, da prva toženka kot polnoletna odrasla oseba ne bi vedela, kaj se dogaja s stanovanjem, v katerem je živela tudi sama. Ob podpisu darilne pogodbe za stanovanje ni mogla biti dobroverna, saj ji je oče (drugi toženec) gotovo povedal, da tožnica kljub sodbi z njim ne želi skleniti prodajne pogodbe za stanovanje. Oba toženca sta se ves čas zavedala, da je stanovanje v dejanski lasti tožnice, to sta tudi priznala v sporazumu iz leta 2006 in drugi toženec je redno plačeval najemnino do leta 2017. Glede nedobrovernosti tožencev je tožnica predložila dovolj dokazov. Darilna pogodba z dne 7. 6. 2004 zato ne more biti veljavna, to predhodno vprašanje je sodišče rešilo napačno. Pri neodplačnih pogodbah je nagib v vsakem primeru del pogodbene podlage in je pogodba nična, če je darovalca k sklenitvi pogodbe vodil nedopusten nagib, čeprav obdarjenec za to ni vedel (40. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Ker je drugega toženca k sklenitvi darilne pogodbe vodilo izogibanje morebitnemu neuspehu v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, je darilna pogodba med njim in prvo toženko nična. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženca v odgovoru na pritožbo glede dopisa z dne 31. 5. 2004 opozarjata, da je tožnica s tem dokazom prekludirana, saj ga je imela možnost predložiti že do prve obravnave. Poleg tega na povratnici, s katero tožnica dokazuje vročitev dopisa, ni podpis drugega toženca ali njegovih družinskih članov. Za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je drugi toženec izvedel po telefonu od svojega odvetnika v začetku septembra 2004. Glede na pravnomočno sodbo je drugi toženec po 15 dneh postal lastnik stanovanja, zato se mu ni bilo treba ukvarjati s tem, ali tožnica z njim namerava skleniti prodajno pogodbo ali ne. Ob sklenitvi darilne pogodbe z dne 7. 6. 2004 sta bila oba toženca dobroverna. Prva toženka je tedaj živela na drugem naslovu in ne v skupnem gospodinjstvu z drugim tožencem. Z dogajanjem v letu 2006 se ne more presojati vprašanja dobrovernosti v letu 2004. Sicer pa bi bil drugi toženec dobroveren tudi, če bi 7. 6. 2004 vedel za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ta skladno s 369. v zvezi s 391. členom ZPP ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na stanovanju, ki je vpisano kot last prve toženke, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Kot bistveno navaja, da je zoper pravnomočno sodbo, po kateri je bila dolžna z drugim tožencem skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, 14. 5. 2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti (s katero je 2. 3. 2006 tudi uspela), drugi toženec pa je 7. 6. 2004 sklenil darilno pogodbo s prvo toženko (svojo hčerko), ki se je s 1. 7. 2004 vpisala kot nova lastnica stanovanja. Več okoliščin kaže na to, da sta bila toženca ob sklenitvi darilne pogodbe v slabi veri (neposredni prenos lastninske pravice na prvo toženko, sorodstveno razmerje med tožencema, v letu 2006 sklenjeni sporazum med strankami in realizacija finančnih obveznosti, plačevanje najemnine s strani drugega toženca od leta 2006 do leta 2017). Darilna pogodba je imela po mnenju tožnice nedopustno kavzo, drugi toženec se je s sklenitvijo te pogodbe želel zaščititi pred morebitnim uspehom tožnice z izrednim pravnim sredstvom in prva toženka je za to vedela.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s sklicevanjem na določila 243. in 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ter z utemeljitvijo, da tožnica ni dokazala, da I) sta toženca darilno pogodbo z dne 7. 6. 2004 sklenila z namenom izogniti se posledicam neugodne odločitve glede zahteve za varstvo zakonitosti, ter da II) je bila prva toženka nedobroverna ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga za vpis svoje lastninske pravice. Tožnica namreč za svoje trditve glede ničnosti darilne pogodbe ter slabe vere tožencev ni predložila nobenega dokaza, ki bi se nanašal na trenutek pred sklenitvijo darilne pogodbe z dne 7. 6. 2004 oziroma pred vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga dne 1. 7. 2004.

7Tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na izveden dokazni postopek ni mogoč zaključek, da sta toženca ob sklenitvi darilne pogodbe vedela za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, še manj pa, da sta računala na njen uspeh, kar bi kazalo na njuno nedobrovernost.

8Glede na pravnomočno sodbo,¹ po kateri je bila tožnica z drugim tožencem dolžna skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, je drugi toženec z darilno pogodbo z dne 7. 6. 2004 lahko prosto razpolagal s kupljenim stanovanjem.² Tožnica tudi ni uspela dokazati, da bi se drugemu tožencu pred 1. 7. 2004, ko je bil (na podlagi pravnomočne sodbe in darilne pogodbe) izveden (direktni) vpis lastninske pravice na prvo toženko, lahko porodil dvom o tem, da je dejanski lastnik stanovanja, glede katerega je sklenil darilno pogodbo, oziroma da se je zavedal, da lahko naknadno odpade pravna podlaga za njegovo lastništvo stanovanja. Ni namreč uspela (pravočasno) dokazati, da bi bil drugi toženec že tedaj vedel za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo (nasprotno, drugi toženec je dokazal, da je za to izvedel šele od svojega odvetnika septembra 2004). Posledično tudi prva toženka ni mogla biti v slabi veri, da utegne vknjižba njene lastninske pravice na stanovanju naknadno postati neveljavna (drugi in tretji odstavek 244. člena ZZK-1). Dejstvo, da sta toženca ožja družinska člana (oče in hči), ki sta vsaj nekaj časa živela na istem naslovu, ob tem ni pomembno. Prav tako ne tožničino domnevanje, da je prva toženka gotovo vedela, kaj se dogaja s stanovanjem, v katerem je živela tudi sama (prva toženka ni mogla biti neposredno obveščena o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, saj ni bila stranka pravdnega postopka, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba glede sklenitve prodajne pogodbe).

9Tožnica šele v pritožbi predlaga dokaz o tem, da naj bi drugi toženec že pred sklenitvijo darilne pogodbe s prvo toženko vedel za vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (gre za dopis Ministrstva za obrambo, Urada za logistiko z dne 31. 5. 2004). Kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjata toženca, je tožnica s predložitvijo navedenega dopisa prekludirana, saj ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi in tretji odstavek 286. člena ZPP ter prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na podatke spisa sta bili stranki v sporu glede pridobitve lastninske pravice na stanovanju že dlje časa pred začetkom predmetne pravde, ki se je začela konec leta 2018, tožnica pa zgolj s pavšalno pritožbeno navedbo, da je dopis uspela pridobiti iz arhiviranih evidenc Službe za gospodarjenje z nepremičninami MORS šele v času vložitve pritožbe, ni izkazala, da dopisa ni mogla brez svoje krivde pridobiti in sodišču predložiti že prej.

10Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, okoliščine, nastale od leta 2006 dalje (ko je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti), ne kažejo na namen tožencev pri sklenitvi darilne pogodbe v letu 2004. Te okoliščine za izpodbijano odločitev niso pravno pomembne. Odločilno je vprašanje dobre vere tožencev do 1. 7. 2004, ne pa v letu 2006 in kasneje.

11Ker tožnica ni uspela dokazati, da je drugega toženca k sklenitvi darilne pogodbe s prvo toženko vodilo izogibanje posledici morebitnega tožničinega uspeha z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni uspela dokazati zatrjevane ničnosti darilne pogodbe. Zato pritožbeno vztrajanje pri ničnosti darilne pogodbe s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 40. člena OZ ni utemeljeno.

12Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP, zaradi česar je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencema pa je dolžna povrniti njune stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena in 155. člena ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče tožencema priznalo 1.625 točk nagrade za odgovor na pritožbo (po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT, upoštevaje vrednost spornega predmeta 221.111,67 točk) in 10 % dodatek v višini 162,50 točk za zastopanje dveh strank (tretji odstavek 7. člena OT), kar zvišano za 22 % DDV (393,25 točk), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (13. člen OT), znaša 1.308,45 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožnica dolžna tožencema povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev. V skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS 13. 12. 2006, začnejo teči zakonske zamudne obresti od stroškov postopka prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka.

¹ Ko sodna odločba postane pravnomočna, velja, da je pravilna in veljavna.
² Dejstvo, da tožnica v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe z drugim tožencem ni sklenila prodajne pogodbe, ni pravno pomembno, saj je za tak primer zakonsko predvideno, da prodajno pogodbo nadomesti sodba (kot je bilo določeno tudi v pravnomočni sodbi) – glej 238. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožničina volja za sklenitev prodajne pogodbe z drugim tožencem po pravnomočnosti sodbe torej ni bila relevantna.