VSRS Sodba IV Ips 12/2020

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca prekrška spoznal za odgovornega storitve prekrška po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekel mu je globo v višini 80,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1307/2018 z dne 2. 12. 2019 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s četrtim odstavkom 101. člena ZPrCP in iz drugega odstavka 167. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče svojo odločitev oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi v zvezi z opredelitvijo storilčevega ravnanja moralo uporabiti določbo četrtega odstavka 101. člena ZPrCP. Storilec se je namreč v zahtevi za sodno varstvo izrecno skliceval na opravljanje nujnih operativnih nalog v času prekoračitve dovoljene hitrosti s službenim vozilom in pojasnil, da posebnih svetlobnih in zvočnih opozorilnih znakov ni uporabljal zaradi taktike in metodike dela. Po vsebini je uveljavljal razlog nujne vožnje, s tem pa tudi okoliščine, zaradi katerih v času prekrška ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih znakov. Uveljavljanje kršitve sklene za navedbo, da se sodišče ni opredelilo do pravno relevantnih trditev zahteve za sodno varstvo, da je bilo ravnanje storjeno z vozilom s prednostjo pri opravljanju nujne naloge, s čimer je kršilo tudi določbo drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in poseglo v storilčevo pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da izpodbijani plačilni nalog odpravi in postopek o prekršku ustavi oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil.

B.

4V obravnavanem primeru se storilcu očita prekršek po 2. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ker je na cesti, na kateri je hitrost omejena na 60 km/h, z osebnim vozilom prekoračil hitrost za 8 kilometrov na uro.

5Zoper izdani plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je trdil, da je kot kriminalist Sektorja kriminalistične policije opravljal nujne operativne naloge v skladu z določbo 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), zaradi taktike in metodike dela pa na službenem vozilu ni uporabljal posebnih svetlobnih in zvočnih opozorilnih znakov.

6Sodišče se je v sodbi, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP, katere bistvo je, da omejitve hitrosti ne veljajo za vozila policije, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja. Zaključilo je, da storilec ni predlagal nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je v času storitve očitanega prekrška opravljal prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti.

7Sklicevanju sodišča na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje vrhovni državni tožilec. Trdi, da je sodišče spregledalo določbo 101. člena ZPrCP, ki v prvem odstavku opredeljuje vozila s prednostjo in vozila za spremstvo kot motorna vozila, na katerih se za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni znaki, v četrtem odstavku pa določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu, ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar pa morajo voziti na tak način, da ves čas obvladujejo vozilo in ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. V nadaljevanju zahteve se sklicuje na Pravilnik o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo ter na določbe ZNPPol, po katerih policija opravlja številne družbeno pomembne naloge, s katerimi zagotavlja varnost posameznikom in celotni družbi, varuje človekove pravice in temeljne svoboščine ter krepi pravno državo. Poudarja, da je izbira taktike in metodike policijskega dela v veliki meri odvisna od ocene konkretne situacije, od pravilne izbire pa je odvisna tudi učinkovitost in uspešnost posamezne opravljene naloge. Uveljavljano kršitev sklene s trditvijo, da se je storilec prekrška v zahtevi izrecno skliceval na opravljanje nujnih operativnih nalog v času prekoračitve dovoljene hitrosti s službenim vozilom, s čimer je po vsebini uveljavljal razlog nujne vožnje. Pri tem je navedel prepričljive okoliščine, zaradi katerih ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov.

8Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 41/2017 z dne 27. 6. 2017 podalo razlago določbe 101. člena ZPrCP. Presodilo je, da so vozniki vozil s prednostjo in vozil za in v spremstvu, vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec inštitut skrajne sile „sui generis“ predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZprCP. Ta določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo, in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da je določbo 101. člena ZPRCP mogoče uporabiti le v primeru, ko je voznik na nujni vožnji imel vklopljene svetlobne in zvočne signale, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo.

9V obravnavanem primeru je iz podatkov prekrškovnega spisa (zahteve za sodno varstvo) in izpodbijane sodbe razvidno, da storilec v času storitve prekrška ni uporabljal posebnih svetlobnih in zvočnih opozorilnih znakov. Neutemeljeno je zato sklicevanje vložnika zahteve, da bi moralo sodišče pri obravnavi storilčeve prehitre vožnje uporabiti določbo 101. člena ZPrCP.

10Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP, ki določa, da omejitve hitrosti, določene s prometnimi pravili, ter omejitve hitrosti, izražene s postavljenimi prometnimi znaki, ne veljajo za vozila policije, Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo, kadar policisti, uradne osebe agencije ali obveščevalno-varnostne službe z njimi na podlagi dovoljenja državnega tožilca, preiskovalnega sodnika, direktorja Slovenske obveščevalno - varnostne agencije ali ministra, pristojnega za obrambo, izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti po zakonu, ki ureja naloge, pristojnosti in pooblastila policije ali po zakonu, ki ureja kazenski postopek oziroma posebne oblike pridobivanja podatkov po zakonu, ki ureja delovanje Slovensko obveščevalno-varnostne agencije, ali po zakonu, ki ureja delovanje obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo.

11Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP).

12Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izkazal obstoj okoliščin, ki izključujejo protipravnost njegovega ravnanja. Skliceval se je na odgovor vodstva Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana, iz katerega je razvidno, da je voznik – kriminalist v kritičnem času opravljal nujne policijske naloge.

13Vložnik s temi navedbami v zahtevi ne uveljavlja le zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč v prvi vrsti nakazuje na kršitev temeljnih jamstev poštenega postopka. V nadaljevanju zahteve namreč poudarja, da je sodišče z zavrnitvijo storilčeve zahteve za sodno varstvo kršilo njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Poleg tega nakazuje tudi na napačno uporabo materialnega prava; če bi se namreč v postopku ugotovilo, da je storilec prekoračil dovoljeno hitrost pri izvajanju prikritih preiskovalnih dejanj, ne bi bila podana protipravnost njegovega ravnanja.

14Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedenih kršitev ni mogoče preizkusiti, ker je pri odločanju o njih nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, to je tistih dejstev, na katere je vezana uporaba materialnega prava, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je bila vložena zahteva za sodno varstvo (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti oziroma bolje pravilnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.¹

15V konkretnem primeru je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom v zaključek sodišča, da storilec v času storitve prekrška ni izvajal prikritih preiskovalnih dejanj. Sodišče je namreč v razlogih sodbe presodilo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je v času storitve očitanega prekrška izvajal prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Takšen zaključek sodišča je bil preuranjen, upoštevaje dejstvo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo (list. št. 3 spisa) trdil, da je „v kritičnem času opravljal nujne operativne naloge, in da na službenem vozilu ni imel vklopljenih posebnih svetlobnih in zvočnih opozorilnih znakov, ker v nasprotnem primeru naloga ne bi bila uspešno opravljena“. Svojo trditev je podkrepil s pojasnilom vodstva Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Ljubljana (list. št. 10 spisa), iz katerega je razvidno, da je kriminalist A. A. v času storitve očitanega prekrška opravljal nujne operativne naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, zaradi taktike in metodike dela pa pri tem na službenem vozilu ni imel vklopljenih posebnih svetlobnih in zvočnih opozorilnih znakov. Med nujne operativne naloge je vsekakor mogoče šteti tudi izvajanje prikritih preiskovalnih dejanj, ki se opravljajo na podlagi dovoljenja državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Sodišče bi zato v skladu z načelom iskanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1² moralo raziskati kakšna je bila v obravnavanem primeru vsebina nujnih operativnih nalog, na katere se je v zahtevi za sodno varstvo skliceval storilec prekrška.

C.

16Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ravnalo po določbi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ter izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. To bo moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek, ugotoviti, ali je storilec med opravljanjem „nujnih operativnih nalog“ izvajal prikrita preiskovalna dejanja, in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo.

¹ Primerjaj na primer sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010 in IV Ips 18/2020 z dne 21. 7. 2020.
² Vrhovno sodišče je v številnih svojih odločbah (primerjaj na primer sodbe v zadevah IV Ips 61/2016 in IV Ips 51/2016 z dne 23. 2 2017, IV Ips 42/2017 z dne 19. 9. 2017, IV Ips 65/2017 z dne 19. 12. 2017 in IV Ips 14/2018 z dne 11. 10. 2018) presodilo, da je vodilno načelo prekrškovnega postopka, ravno načelo materialne resnice. Zahteva za sodno varstvo je namreč edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku, zato je treba dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne trditve zahteve za sodno varstvo, razlagati še nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje. To še posebej velja za plačilni nalog, izdan na podlagi določbe prvega odstavka 57. člena ZP-1, pri katerem je zagotovljena le naknadna kontradiktornost.